V petek zjutraj smo tako na pot za Srbijo krenili z Janjo in Anejem ter prispeli v Sremsko Kamenico okrog štirih popoldan.
Najprej smo se nastanili, poskrbeli za naše želodce, nato pa se odpravili na trdnjavo Petrovaradin.
 |
| Pogled na Novi Sad s Petrovaradina |
Po krajšem ogledu smo se odpravili nazaj, saj se je bilo potrebno pripraviti za naslednji dan. Moral sem spakirati stvari, ki sem jih naslednji dan nosil s seboj v nahrbtniku. Ko sem končal, sem si v miru odprl še eno pivo. Po dolgem in utrujajočem dnevu ter dolgi poti je spanec prišel sam od sebe.
Jutranji obred pred startom ni bil nič posebnega. Nekaj pozajtrkujem, popijem, se oblečem in kmalu sem pripravljen za odhod na Popovico, kjer je start maratona. Ker smo se odpravili še dovolj zgodaj, so nas policisti spustili prav do Železničarskega doma - do starta. Prijavim se, izpolnim ustrezen obrazec, kjer mi izdajo knjižico s kontrolnimi točkami.
 |
| Prijava za maraton ultra plus |
Anej in Janja mi dajeta še zadnje napotke in zaželita srečo na poti ter se kmalu poslovita. Gneča postaja vedno večja in kmalu neznosna.
 |
| Drži se, pa pazi nase:-) |
Kljub velikemu drenu opazim, da s svojim dresom izstopam in da so ostali udeleženci bolj ali manj oblečeni v trenirke in kratke hlače, po večini pa obuti v copate, ki bi jih sam že zdavnaj zavrgel. Na startu me ogovorita Marjeta in Srečko, ki sta se zadnji hip odločila, da se prireditve udeležita. Opravimo še spominsko sliko in potrpežljivo čakamo na pričetek. Start je predviden ob devetih.
 |
| Srečko, Marjeta in jaz pred startom |
Kmalu se cesta na Popovico zapolni do zadnjega kotička, ker gre za rekreativno prireditev, tekači nimamo nobene prednosti pred pohodniki. Na srečo stojimo dokaj blizu poti, kjer se trasa maratona v prvi klanec močno zoži. Start. Horda pohodnikov navali, moram se dobro prerivati, da uspem v koloni nadaljevati v klanec. Po nekaj sto metrih poskušam celo teči, a je proga polno zasedena, težko je prehitevati.
 |
| S ceste na desno v zoženi del |
Sledijo si kontrolne točke, pot je odlično označena, le na križiščih moram biti nekoliko previden, da se usmerim na traso svojega maratona. Za Fruškogorski maraton je namreč značilno, da ima kar sedemnajst različnih poti, ki potekajo deloma po isti trasi.
Tečem, uživam, prehitevam in kmalu zagledam pred sabo dva izstopajoča zelena dresa. Dohitim Marjeto in Srečka. Skupaj nadaljujemo do Vrdnika, kjer smo deležni pasulja in klobase. Kljub temu, da pasulj ni ravno neka tekaška hrana, ga pojem. Priznati moram, da me je dobro okrepčal.
Temperatura zraka je dosegla 30 stopinj in več, zato vem, da moram veliko piti. Organizator je poskrbel za pitno vodo iz cistern ter za topel čaj na okrepčevalnih postajah. Kljub vsemu sem že na polovici poti ves preznojen, tekaški dres je postajal vse bolj bele barve od izločene soli.
 |
| V Vrdniku, pasulj in vročina:-( |
 |
| Letenka, sol, sol in sol, vročina je opravila svoje Foto: D.Kadunc |
Ura je nekaj čez pet popoldan, počasi prihaja večer in v mislih premlevam, da bom moral napeti vse sile in moči, da bom sam brez izgubljanja uspel priti do cilja. Za kako stopinjo se je ohladilo, na Letenki sem se uspel nekoliko regenerirati, a opažam, da so me na spustih pričele boleti stegenske mišice. Kljub vsemu stiskam zobe in tečem, kolikor je le mogoče. Po dobrih treh urah opravim z 20 kilometrsko zanko in se ponovno javim na Letenki.
Odločim se za nekoliko daljši postanek. Iz nahrbtnika privlečem vse, kar je v njem še ostalo uporabnega in se pripravim na zadnji, nočni del poti proti cilju. Po dvajsetih minutah sem nared za nadaljevanje. Solidno. Za menoj je 11 ur in pol dogodivščin. Kako dolgo še? Glede na povprečno hitrost gibanja predvidevam, da bom v cilju nekje okrog druge ure zjutraj. Javim Janji, vem, da nestrpno pričakuje vsak moj sms s trase. Vrne mi vzpodbuden sms ter pove, da z Anejem že čakata v cilju.
Krenem naprej. Sprva malo negotovo, bolj na trdo, noge so kot dva kola, pozibavam se levo in desno, kot da nimam kolenskih sklepov. Še dobro, da vem, kaj mi je uspelo pred dvema tednoma. Čudež bi bil, če se telo ne bi upiralo. Po nekaj minutah se pričnem ogrevati, hladilni gel je pognal kri po mišicah, tudi teren se ne spušča preveč strmo, da ne bi zmogel teči. Pričnem prehitevati udeležence ostalih maratonov, kmalu ugotovim, da me že vsaj 50 kilometrov ni prehitel nihče, gre mi torej zelo dobro. To mi da nove samozavesti, kmalu sem ponovno v tekaško/pohodniškem ritmu. Ponovno Andrevlje, KT 19. Samo še 27 kilometrov do cilja. Ura je pol deset, pred mano je noč. Na poti sem še vedno sam, poredko srečam le kakšnega sotrpina ali družbo, ki so si zadali razdaljo kakšnega izmed krajših maratonov.
Pazim na markacije, da ne zaidem. KT sledijo ena za drugo. Okoli polnoči sem na Brankovcu, pri oddajniku, od koder vodi pot navzdol do zadnje KT, to je izvir Zvečan. Spust je neprijeten in boleč, noge me nekako ne ubogajo. Stegenske mišice sem "skuril" do konca. Sledijo še zadnji trije kilometri, potem bo vse za mano. Od izvira se pot nekoliko strmeje vzpenja, ne da mi dihati, a kmalu se poravna in prične blago spuščati. Pričnem teči in prispem na asfaltno podlago, kar pomeni, da je cilj že zelo blizu.
Zadnjih 500 metrov me tekaško spremlja še Anej in kmalu se pred nama pojavi transparent z napisom - CILJ.
 |
| Prihod v cilj |
Janja me slika in objema, padajo čestitke. Uspelo je. V štirinajstih dneh sem uspešno zaključil 100 milj Istre in Fruškogorski maraton. Veselje je nepopisno.
 |
| 7 UTMB točk zbranih, soli in umazanije za izvoz |
 |
| Cilj po 16h49min |
 |
| Diploma o uspešno opravljeni poti |
Vse informacije o Fruškogorskem maratonu so na povezavi PD Železničar Novi Sad. Gre v prvi vrsti za družabno - rekreativno prireditev, ki je primerna tudi za planince, pohodnike in vse, ki se radi gibljejo v naravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar