petek, 13. julij 2012

Šentiljska planinska pot

Spremljanje Mateja prejšnji teden me je vzpodbudilo, da sem se po dolgem času odpravil na daljši tek. Kljub težavam s poškodbami me je že dolgo vleklo, da bi opravil s kakšnim tekaško/pohodniškim projektom. Po drugi strani pa me je skrbelo, da se stanje z nogo ne bi poslabšalo, a če ne poizkusiš - ne veš.

Tako sem se v sredo odpravil v Šentilj in ob 4h55min zjutraj startal po krožni planinski poti. Začel sem pri gostilni Belna proti Gradišču, nadaljeval proti Ceršaku, Sladkemu Vrhu, Tratam, Zg. Velki, Vranjemu vrhu, Kaniži in nazaj proti izhodišču v Šentilju. Opravil sem približno 55 kilometrov, za kar sem potreboval nekaj manj kot 8 ur.
Trasa je na nekaterih mestih spremenjena in sicer je po moji oceni speljana bolje kot prejšnja. Edina težava na poti so psi, ki so v glavnem vsi spuščeni in znajo biti tudi zelo sitni in pa zaraščenost posameznih odsekov poti, kajti vegetacija je res bujna, zato je bolj priporočljivo, da se na traso odpravimo zgodaj spomladi ali v jeseni. Takrat se koprivam zagotovo izognemo, kar pa za pse ne morem trditi.

Trenutne razmere na poti so bile optimalne, označenost z markacijami dovolj pogosta, kljub vsemu je treba biti pazljiv, da ne zaideš. Za prvič vsekakor svetujem vodnika - poznavalca, sicer se utegne pot podaljšati.

Najbolj me veseli dejstvo, da sem zadevo opravil suvereno, brez večjih kriz in da se stanje s poškodbami mojih nog ni poslabšalo.

Novi podvigi čakajo!!!! Yeah!!!

Povezava:     Šentiljska pot



Brloga, zadnja kontrolna točka, potem pa samo še gasa proti Šentilju,
slikano jeseni 2010

nedelja, 08. julij 2012

Trije vrhovi, podpora Mateju


Včeraj se je moj tekaški prijatelj Matej Hribar odločil, da od lani poravna dolg do trase Treh vrhov, torej, stati na Grintovcu, Stolu in Triglavu v 24. urah. Že lani sem mu obljubil, da mu bom v primeru ponavljanja poti šel za podpornika oziroma supporterja, kot radi rečemo.  Rečeno - storjeno.

Na Jezerskem
Matej je določil datum starta 06.07.2012 in treba se je bilo prilagoditi in pripraviti logistiko. Moja naloga je bila predvsem spremljati dogajanje na poti ter svetovati in usmerjati Mateja, da ne bi šlo kaj narobe v smislu prehrane in pijače med projektom.
Začetek je obetal odlično napredovanje, postanki so bili vnaprej določeni. Podporno ekipo smo poleg mene sestavljali še: moja Janja, Matejeva Tanja in Matejev prijatelj Rok. Na vsaki vnaprej določeni točki smo ga pričakali, mu ponudili željene dobrote in ga pričakali na naslednjem mestu.



Jethro support team:-) JST
Janja, Rok, desno Tanja


Matej je napredoval res izvrstno, do Podljubelja mu je šlo po načrtih, potem ga je malo zmotila napovedana nevihta, a je kljub vsemu uspešno in v zastavljenem času prišel tudi na Ljubelj.

Proti Ljubelju, pri spomeniku padlim žrtvam

Sledilo je preoblačenje, preobuvanje, malo masaže, okrepčilo in vzpodbuda Tanje s poljubčkom.

Še stimulacija na Ljubelju pred vzponom na Stol

Odločil sem se, da ga čez Stol spremljam, kajti vremenske razmere še vedno niso bile dobre, iz lastnih izkušenj pa vem, da je napredovanje v dvoje "lažje". Nadaljevala sva proti Zelenici, prečila vznožje Vrtače in se usmerila proti Stolu.
Matej se je vedno bolje počutil, pričel je zganjati norčije, stresati šale in najpomembneje - tempo je bil pravi.

To mi delaj stari

Zadnji del vzpona proti vrhu Stola je prenehalo deževati, nato se je zjasnilo, zato je bilo razpoloženje na vrhuncu. Na Sotlu sva bila še pred zastavljenim časom, se pofotkala, okrepčala in začela s sestopom v Žirovnico.

Na Stolu ob 18h45min


Stol, 2236m
Nadaljevanje je bilo zastrašujoče hitro, Matej je stopnjeval tempo in zadnji del sestopa od Valvazorjevega doma do Završniškega jezera sva v celoti odtekla.

Valvazorjev dom pod Stolom

Vmes pa: vriskanje, petje in stresanje šal. Ja, to je pač Hribarjev pubec. Support, ki se je med tem preimenoval v Jethro support team (JST) je bil pripravljen z vsemi dobrotami in sledil je znani protokol preobuvanja, preoblačenja in vnašanja energentov v telo. Tukaj nas je pričakal tudi legendarni ultraš Uroš Feldin s svojo prijateljico in nas pospremil z obilo optimizma in dobrimi željami za zaključek.

Okrepčilo v Žirovnici
Sledilo je nadaljevanje čez lepe Gorenjske vasice proti dolini Radovne in Krme. Matej je tekel kot za stavo, na delu poti od Zasipa do Sp. Gorij sem se mu tudi pridružil. Prišepnil mi je, da je pred njim dolina Radovne ter da ga malo skrbi dolgočasna pot po dolini proti Krmi. Ko se danes spomnim teh besed, mi še vedno ni jasno, kaj je hotel z njimi povedati. Če je bil še pred pol ure poln energije in dobrega razpoloženja, ga je od Krnice naprej začelo vidno pobirati. Jaz bi temu rekel:  "V pol ure od nebes do pekla!" Kljub temu, da se je trudil z vnosom energentov, se nikakor ni mogel izvleči iz krize. V Krnici nas je Janja zapustila, ostali del JST-ja pa je nadaljeval svoje poslanstvo proti Krmi. Sledilo je mukotrpno napredovanje, med tekom do konca Radovne mu je družbo delal Rok, v dolino Krme do obračališča pri Lesi pa jaz.


Pri Lesi smo bili še vedno v limitnem času, a me je začelo za Mateja skrbeti. Bil je vidno utrujen, nenazadnje je bilo za njim 90 kilometrov ter 20 ur hoje in teka. JST ga je še zadnjič oskrbel. Tanja, Rok, Matej in jaz smo pričeli z vzponom proti Triglavu. Do pastirskega stana Prgarca smo zamujali 15 minut glede na čas dosežen lani, na Konjskem sedlu smo bili še uro in pol pred iztekom limita. Mateju sem rekel, naj iztisne še zadnje atome moči, a mi je odgovoril, da atomov ni več. Dokončno sem spoznal, da mu tudi tokrat verjetno ne bo uspelo, a rekel nisem ničesar. Pričeli smo se vzpenjati proti Planiki in jo dosegli ob 4h25min zjutraj. Tukaj je Matej odločil, da bo v koči malo počival, a je v trenutku, ko se je ulegel na klopco, zaspal. Še nikoli nisem videl tako utrujenega človeka, ki bi v hipu zaspal.

Planika pred sončnim vzhodom, Matej spi


Rok in Tanja sta se odločila, da odideta na Triglav, sam počakam ob Mateju. Kmalu tudi javita, da sta na vrhu. Draga JST- jevca, iskrene čestitke, žal mi ni bilo dano, da bi vaju krstil, vendar verjamem, da bomo zadevo še ponovili in bomo takrat opravili tisti obred, ki se za prvopristopnika spodobi.

Rok in Matej ob enem izmed postankov

Tanja in Matej

Ta zgodba se žal ni iztekla po Matejevih željah, vendar sem prepričan, da bo tudi temu enkrat tako. Rad bi tudi vedel, kakšna negativna energija kroži po dolini Radovne in Krme, da uspe iz človeku vzeti zadnje atome moči? Ponovila se je ista zgodba kot lani! Naključje? Usoda? Kdo ve?

Sreča, da hribi stojijo in čakajo, le tistih 24 ur, ko bi radi stali na njih (na Grintovcu, Stolu in Triglavu) se mora "poklopiti". Preprosto in hkrati zapleteno...