četrtek, 08. marec 2018

TransGranCanaria 2018


Na spletnem blogu že dalj časa ni bilo kakšnega poročila in marsikdo je verjetno pomislil, da se je moja tekaška kariera končala. A kleni Korošec (beri: Štajer'c) se ne da kar tako. Po dveh mučnih letih ukvarjanja s poškodbami je napočil trenutek, ko sem začutil, da sem spet lahko "zraven". Da lahko ponovno delim zgodbe napornih treningov in tekem, zgodbe utrujenih, izžetih, a na koncu veselih in zadovoljnih tekačev, ki dosežejo svoj cilj. To me navdihuje in neizmerno zadovoljuje ter pomirja. Dolgi dve leti sem tekme spremljal le od daleč, izpred računalnika, podoživljal trenutke. Ni bilo lahko nemočno sedeti pred škatlo ter virtualno spremljati rezultate svojih tekaških prijateljev v živo.

A za vsakim dežjem posije sonce. Tudi meni je posijalo. Že lansko poletje sem začutil, da ne bi bilo slabo ponovno poskusiti s kakšno tekmo. Ultra pušeljc trail (105km dolžine in 6800m vzponov/spustov) v Baški grapi junija je bil kot nalašč za preiskus mojih mišic in sklepov. Uspelo mi je! Do cilja! Telo je vzdržalo! Rezultatsko tek sicer ni bil nič posebnega, a zadovoljil sem svoj ego. Ker je bila to kvalifikacijska tekma za TransGranCanaria HG 2018(TGC), sem s tem izpolnil pogoj za prijavo.

Ponovno sem zabredel v ultra trail tekaške vode. Sezono sem nadaljeval še v Rabcu, kjer sem konec septembra na Valamar trailu uspešno končal z najdaljšo preizkušnjo, 72km na 16. mestu. Dobil sem dokončno potrditev, da sem pripravljen na daljši napor brez hujših kriz in zdravstvenih težav.

Pred mano je bilo dolgo jesensko/zimsko obdobje, ko je bilo potrebno pridno nabirati dolžinsko - višinske kilometre. Treningi so mi dobro uspevali vse do letošnjega februarja, ko je nasulo snega in tudi na dolžini nisem več delal. Čas tekme se je neizbežno približeval, še prej pa sem moral poskrbeti za organizacijo dogodkov, povezanih s praznovanjem mojih 50 let. Dopolnil sem jih namreč dan pred startom TGC.
Potovanje na Kanarske otoke se je začelo v torek zvečer, ko smo z Janjo, Petrom in Sonjo krenili od doma proti Ljubljani in naprej do letališča Bergamo. Po dobrih štirih urah letenja smo pristali na  letališču Gran Canaria.
Najamemo avto, vanj zmečemo prtljago in že se peljemo proti hotelu, ki bo naša baza naslednjih sedem dni. Prijava in namestitev potekata brez posebnosti, tudi apartma je v okviru pričakovanj. Naši predhodniki so ga že kar dobro "zdelali", a je čist in funkcionalen. 


Naš hotel
S Petrom se odločiva za nabavo najnujnejših stvari, predvsem vode, ki tukaj ni pitna. Najbolj se veselim napitka z veliko vsebnostjo vitamina B. Odpeljeva se v market in nakupiva potrebščine. Ob vrnitvi v hotel pa presenečenje na polno. Janja in Sonja me pričakata s torto, soba je okrašena z baloni in sliši se tista znana: "Happy birthday,..." Ganjen sem in brez besed. Niti v sanjah nisem pričakoval takšnega presenečenja tako daleč od doma. Hvala Janja, rad te imam.


Torta presenečenja


Sledilo je krajše praznovanje, zvečer izmučeni popadamo v postelje, zaspim kot ubit.


Četrtek, 22.02.2018. Moj dan, mojih 50! In dan pred tekmo.



Po zajtrku se odpeljemo v Maspalomas, na Expomeloneras, kjer sledi prijava na tekmo ter pregled obvezne opreme. Vse poteka gladko in hitro, nihče ne komplicira, tudi angleško se z lahkoto sporazumevamo. V spominski loži se poslikamo, na sejemski stojnici najdem še rokavčke, skladne z barvami mojega dresa. 


Le kaj bi jaz brez nje:-)








Po opravljenih formalnostih se odpravimo na krajši izlet po trasi TGC. Z avtom se povzpnemo do El Garanon-a na start maratona, kjer bo tekel Peter. 

Po vrnitvi v hotel sledi pakiranje in priprave na tekmo. Opravim meditacijo, svoj obred, ki mi ustreza, da se umirim, v mislih še enkrat preletim traso, ki sem jo naštudiral preko spletnih informacij.






Višinski graf TGC 125km




Šest različnih tras

Popoldan nas presneti novica, da je prvoten Petrov start v petek ob 9. uri prestavljen na soboto ob 8. uri zjutraj. Razlog - slabo vreme. A smo mi na Kanarcih? In res, zvečer se zgrnejo temni oblaki, prične pihati močan veter, dež neusmiljeno lije. V petek se vreme nekoliko umiri, menjavajo se obdobja sonca, oblakov ter občasnih ploh. Napoved za čas moje tekme je sicer obetajoča, a me trenutna situacija ne navdihuje s prevelikim optimizmom.



Zvečer sem dokončno pripravljen na odhod v Las Palmas, kamor se odpeljemo z avtom. Med vožnjo se enkrat tako ulije, da brisalci komaj utegnejo brisati ogromne količine vode, a že čez nekaj kilometrov ugledam jasno nebo brez oblačka. Vreme se tu res hitro spreminja. Kmalu smo v Las Palmasu, napotimo se proti Playa De Las Canteras, kjer je start dirke.

Startni prostor




Gre za pet kilometrsko peščeno plažo, pravijo ji tudi evropska Copacabana. Odlično vzdušje dajeta animatorja in glasba v španskih ritmih. Z Janjo opraviva še nekaj posnetkov na startnem prostoru, potem se poskušam umiriti in skoncentrirati na tekmo. Priznati moram, da me že dolgo ni bilo tako strah. V meni je tlela negotovost, kaj bo, če ...

Trema pred startom


Čas je za slovo, Janja me stisne k sebi in me opogumlja s pozitivnimi mislimi. Odidem v startni boks. Dogovorjeni smo, da se bom držal leve strani, da me bodo po startu lahko slikali. Čakanje na start nikoli ni prijetno, čas teče počasi, pogledujem na javno uro na plaži. Še deset minut. Kljub adrenalinu, množici sotrpinov okoli mene, navite glasbe in hrupa me stiska, počutim se nelagodno. 
Začne se glasno odštevanje in točno ob 23.00h se zasliši pokanje veličastnega ognjemeta in raket. Gremo. Veličasten prizor, navijanje množice ljudi ob plaži ter pričakovanje, da še zadnjič ujamem moje navijače, ki me čakajo nekaj sto metrov od starta. Kmalu jih zagledam, pomaham, pošljem poljubčke in slišim tisti znan Janjin vzklik: "Dajmoooo Jani!" To je to. Zdaj pa v svoj tempo in ritem. 




Prvi kilometri potekajo po peščeni plaži, ki je dovolj široka, da se kolona razpotegne, za prehitevanje je dovolj prostora, množica ljudi noro navija. Počutim se super, kmalu smo na trdi podlagi, pred prvim vzponom. Pred očmi se mi pojavi lepa kulisa lučk, ki so že pred mano. Fascinanten pogled, a nekoliko demotivacijski, saj so najhitrejši že na vrhu klanca, med tem ko sem sam še spodaj. Ko se povzpnem do vrha klanca, imam tudi jaz privilegij, da ugledam reko lučk, ki se vije za mano in že nekoliko oddaljeno osvetljeno plažo Canteras. Do prve okrepčevalnice Arucas je 16 kilometrov, vzpona pa zgolj 300 metrov, ravno prav za dobro ogrevanje. Po slabih dveh urah sem tam. Kratko okrepčilo, predvsem iz nahrbtnika, da se razbremenim odvečne teže in že nadaljujem naprej proti mestecu Teror, kjer me prevzamejo lične barve hiš in urejenost kraja. V daljavi slišim glasbo in do okrepčevalnice ni več daleč. Dobro mi gre. Tudi vreme je jasno, le tla so namočena od večernega naliva, a zaenkrat večjega blata ni.


Nadaljujem proti tretji tranziciji - Fontanales -u, do koder bo potrebno opraviti prvi vzpon višji od tisoč metrov. Pokrajina je polna zelenja, kaktusov, vseskozi je treba gledati pod noge, ker se ves čas gibljemo po izsušenih strugah, polnih kamenja. Kmalu se trasa zoži toliko, da prehitevanje ni možno, tekmovalci se zberemo v kolono, sliši se le ropot palic in globoko dihanje. Škoda da pokrajino "slutim" v trdi temi, pogled na okolico podnevi zagotovo "trga gate". Žive barve in prvobitnost, divjina pokrajine, to je tisto, kar daje smisel trail teka.
Vsake toliko časa kdo "izstopi" iz kolone in se umakne hitrejšim. Prve krize so očitno tukaj. Moje počutje je še vedno dobro, skrbno pazim na dovolj velik vnos tekočine in energije. Fontanales je hitro pred mano. Prijazni volonterji poskrbijo, da vsak izmed nas dobi tisto, kar mu v danem trenutku najbolj ustreza. Ne ustavljam se dolgo.

Kmalu sem ponovno v koloni, nadaljujemo navzgor in spet navdol proti Presa Perez-u, teren je razdrapan, kamenje ponekod še mokro, potrebna je velika previdnost. Gibanje med velikimi kaktusi zahteva še dodatno pozornost, da se ne opraskam, pogled pa je usmerjen v soju čelne svetilke v tla. 
Na zadnjem vzponu proti Presa Perez-u začutim pomanjkanje energije, komaj sledim tempu kolone pred mano. Ne želim se ustavljati, a se hkrati zavedam, da dolgo ne bo več šlo. No, očitno sem naslednji na vrsti, da "izstopim" iz kolone utrujenih borcev, ki jih je navilo. Na mojo srečo pridemo na asfaltno podlago, kjer upočasnim in dam izčrpanemu telesu energijo, ki jo tako zelo potrebuje. Soočim se s prvo krizo nekje na 50. kilometru in po 3200 višinskih metrih vzpona. 
Začutim izboljšanje počutja, ko je pred mano okrepčevalnica. Dopolnim tekočino, popijem coca colo in nadaljujem naslednji, več kot tisoč metrski vzpon proti Artenari. Prične se daniti. Tudi teren se zelo spremeni. Postane lažji, brez kamnov, lepa mulatiera z zmernim vzponom in nov dan me navdahnejo z novimi močmi. Dobro napredujem, a po kakšni uri ponovno začutim usihanje. Resna kriza se je prikradla v meni. Jeba. Jem, pijem, a ne gre. Sotekmovalci me prehitevajo. Tudi tečem bolj na silo, niti navzdol ne zmorem spodobnega tempa. Za nameček me zvija še v trebuhu, a sem odločen, da se privlečem do okrepčevalnice. Artenara.




Končno. Okrepčevalnica "ni da ni". Osebje res prijazno. 
Jem, pijem, polnim zaloge za naslednjih enajst kilometrov in nekaj manj kot 700 metrov vzpona. Odločno krenem strmo navzgor, pot postane grebenska, vidim opozorilno tablo za tehnično zahteven teren. Halo!? Res je greben izpostavljen, a pot dovolj široka in če gre sedaj za tehnično zahteven teren, kaj šele je bilo tisto prebijanje med kamenjem in kaktusi ponoči nekaj deset kilometrov nazaj? Podlaga je super, počutje se izboljša, spet začutim tisto pravo energijo. Preusmerim jo v tek. Lepo napredujem, prehitevam sotrpine, ki jih "navija". 

Kmalu sem v Tejedi, v mestecu od koder se lepo vidi Roque Nublo, fascinantna skala, naslednja točka naše poti. Na okrepčevalnici zaključujem, ko slišim slovensko besedo. Srečam Andreja ter Matjaža, s katerima sem časovno enako na poti, a se do sedaj nismo videli. Zaželimo si srečo ter se poslovimo. 



Odločno krenem proti skalnemu klifu, sedaj v glavnem samo še prehitevam sotekmovalce, na trasi pa sem bolj kot ne popolnoma sam. 

Dan je prekrasen, na Roque Nublo je množica turistov, ki vsakodnevno trumoma hiti na ogled in ovekovečenje tega res impozantnega skalnega bloka. 




Roque Nublo


Po slabih dveh urah sem na okrepčevalnici El Garanon. Organizator nam je dostavil vrečo, ki sem si jo predhodno pripravil in nato oddal ob prijavi v Mas Palomasu prejšnji dan. Tukaj se ustavim za petnajst minut, na celotni trasi je bil to tudi edini počitek, kjer sem sedel. 
Najtežji del trase kar se vzpona tiče je tako za mano, zdaj se pričnejo v glavnem spusti. Najprej tečem po skalnati podlagi z veliko izviri vode, zdi se, da prav iz vsake skalnate razpoke teče voda. Na srečo ni blata in tudi mokrota ne ogroža stopal, v katerih že čutim, da so otečena in vem, da trpijo nohti. A kaj bi to! Glavno, da ni žuljev. Teren se prične strmo spuščati, pred mano divji pogledi na neokrnjeno naravo, kanjoni kamorkoli se obrnem. Res divje in prvinsko. V vso to divjino pa se je nekdo spomnil "nametati" kamenje in narediti mulatiero. Korak na korak, ena sama jeba, svoje naredi še vročina. Trpim, preklinjam, jem, pijem, ne pomaga.


 Spet začutim klic narave. Zagledam osamel balvan, ki se mi zdi odlična lokacija. A takšnega mnenja je bilo že nekaj predhodnikov pred mano. "Sparkiram" se na lastno lokacijo in pazim, da ne stopim na sosedov teritorij. Nekako mi uspe opraviti, hitim koliko le lahko, mišice so namreč že dobro skurjene in čepenje mi ni ravno užitek. 


Naslednja kontrolna točka, Tunte je na približno stotem kilometru. Do sem potrebujem nekaj več kot sedemnajst ur z opravljenimi 6200m vzpona. Zadovoljen sem. Pred mano je samo štiristo višinskih metrov vzpona in nato dolg spust do Ayagaures-a. Pričetek mi gre bolj na trdo, a ko ujamem svoj ritem, se hitro vzpenjam po lepo nadelani mulatieri. Kmalu sem na prelazu, od koder se prične dolg, a zmeren spust, kjer lahko tečem. Po dveh urah od zadnje kontrolne točke sem v Ayagaures-u. 




Pričaka me odlično založena okrepčevalnica, vonj po paelli, glasba v španskih ritmih. Lahko bi sedel, jedel, pil in.....obsedel. Ampak ne. Treba je naprej. Opravim najnujnejšo oskrbo, v koš za smeti zmečem vso nepotrebno kramo, da je nahrbtnik čim lažji, pripravim čelno svetilko in krenem zadnjim dvajsetim kilometrom naproti. Prečim jez z vodnim zajetjem, kjer se prične zadnji vzpon, ki je zelo zmeren. Opraviti je potrebno le z nekaj več kot dvesto višinci. Super mi gre, naklonina vzpona je po mojem okusu in do vrha prelaza prehitim veliko tekmovalcev, ki so sedaj že pomešani z ostalih razdalj. Tukaj v nahrbtnik pospravim palice, popijem še tistega, ki nam da krila in "poletim" v dolino. Prehitevam vse pred mano, a spodaj še zadnje presenečenje. Presušena rečna struga, polna kamenja terja od mene še zadnje atome moči in koncentracijo na pecljih. Le kdo se je spomnil trasirati pot po kamniti vukojebini? Vmes se je že znočilo, čelno svetilko nastavim na največjo jakost in tečem s kamna na kamen. Tečem, skačem, prehitevam. Salomonke dajejo dober oprijem, počutje pretečeni razdalji primerno. Kmalu v daljavi zagledam luči Maspalomasa, a pogled takoj usmerim pod noge, kajti razdrapana rečna struga ne daje odpustkov. Že med tekmo sem videl mnoge potolčene in opraskane tekače, ki so trenutek nepazljivosti plačali s padcem. Ne želim biti med njimi, sploh pa ne zdaj, ko mi gre dobro. Končno zagledam makadamsko cesto, na kateri stojijo avtomobili, slišim tudi glasno navijanje. Vedno bolj sem "napaljen". Pospešim, a kaj kmalu nas pot usmeri ponovno v rečno korito, le da je tokrat betonirano. Na tla so položeni kamniti bloki in ponovno je potrebno biti zelo previden na vsakem koraku. Ujamem tekaški ritem, ko me markirni trakovi usmerijo iz struge na pločnik. Mukoma se povzpnem čez približno deset stopnic, nadaljujem po pločniku, ko pot ponovno skrene v korito. Vajo ponovim še dvakrat, ko končno še zadnjič "prilezem" iz osušene rečne struge do okrepčevalnice, 3,3 kilometra pred ciljem. Ne vem, čemu je namenjena tik pred koncem dirke! Pozdravim prostovoljce s "petko" ter odhitim proti cilju. Dohitevam tekmovalce, ki deloma hodijo, deloma tečejo. Od zadnje okrepčevalnice do cilja me ne prehiti nihče. Zagledam ciljni prostor, samo še malo, Peter mi poda slovensko zastavo, slišim Janjino glasno navijanje. 


Končno ciljni sprint, cilj. Konec. Čas se ustavi pri 21. urah in 44. minutah. Zadovoljen in vesel, saj mi je uspelo priti v cilj hitreje kot sem planiral. 





Prejmem lično finišersko medaljo in tekaški brezrokavnik, ki mi bosta ostala v spominu na še enega izmed pretečenih trailov. 






Rezultati:    http://transgrancanaria.livetrail.net/classement.php

Statistika: 
- na startu 1020 tekmovalcev
- na cilju 679
- odstop 341

Uvrstitev, skupno: 279. mesto, v kategoriji M50, 16. mesto od 98 v cilju



Zahvaljujem se Občini Vuzenica, kakor tudi Planinskemu društvu Vuzenica za izkazano finančno pomoč.