sreda, 26. junij 2013

VELEBIT ULTRA TRAIL 2013


V Paklenici - Starem Gradu se je letos tradicionalno odvijal že 11. Velebit Ultra Trail pod okriljem Hrvaške treking lige ter organizacijo Šimuna Cimermana.

Kot je to leto že v navadi, smo na pot družno krenili s Protovo družino, v Paklenici pa so se nam pridružili še »Martinčki« iz Radelj: Anže, Matej ter Katja s svojimi dragimi. Pestra druščina torej, ki je že komaj čakala, da se tekmovanje začne.
 
Prijava pred hotelom Alan
 

Petek se je tako začel z vožnjo do Paklenice, nastanitvijo pri baki Boji ter kopanjem. Zvečer se je začelo zares. Prijava, briefing, testeninka, še zadnji napotki Šimuna in kmalu smo bili v svojih apartmajčkih z mislimi, kaj in koliko natrpati v vreče, ki nas bodo naslednji dan čakale na ustreznih mestih.
 
Kaj v vrečo in kaj v nahrbtnik?

 
Start je bil napovedan ob 5.00 uri zjutraj, zato je bilo treba kmalu v posteljo. Noč je bila kot vedno prekratka, vstanem ob 3.30h. Sledi že znani obred pred tekmo in odhod proti startu.

Z Markom sva bila tudi tokrat dogovorjena, da bova hude in lepe trenutke doživljala skupaj, če se na poti le ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega.

Na trgu Marasovića je zbrana že pisana druščina tekačev in tekačic. Vsak je osredotočen na svoje misli. Predviden je skupinski start na 50 in 100 kilometrov.  Nekega razpoloženja med tekači ni, na resnih obrazih razberem tremo, negotovost in adrenalin, ki iz minute v minuto narašča.
 
Pred startom
 
Oddam svoji dve vreči ter se odpravim na start. Kmalu se prične odštevanje in Šimun nas točno ob uri »požene« novim dogodivščinam naproti. Začetek je noro hiter, prve kilometre proti Mali Paklenici tečemo okrog 5min/km, a še vedno prepočasi, da bi lahko sledili kasnejšemu zmagovalcu Goranu Lesjaku. Uspem ga enkrat »na kratko« videti v hrbet in že ga ni bilo več.
 
 
Zdaj pa gasa "do daske"
 
 
Vhod v Malo Paklenico pričnem v strnjeni koloni, a se kmalu v suhi strugi ponudi več priložnosti za prehitevanje, kar z Markom s pridom izkoriščava. Slediva koloni in se hitro vzpenjava, a se kmalu nerodno odcepiva iz kanjona navzgor, kar se izkaže za nepravilno pot. Potrebno se je vrniti, oziroma splezati navzdol v kanjon, kjer konkurenti neumorno hitijo naprej in naju prehitevajo. Vrneva se v strugo ter nadaljujeva v svojem tempu. Kmalu sva pri kontrolni točki, sledi vzpon iz kanjona ter naslednje kontrolne točke. Vse poteka optimalno in ker smo istočasno na trasi tudi s krajšo kategorijo, nimam občutka, koliko tekmovalcev na 100 kilometrov je pred nama.

Na KT Malo Libinje, kjer je prva okrepčevalna postaja, izvem, da sva na 10. In 11. mestu. Kljub Šimunovim napotkom, da je potrebno v vreče dati čim več tekočine, nekateri tekmovalci že sprašujejo organizatorje ali imajo kaj vode. Nerazumljivo in neodgovorno, kajti vročina postaja vse hujša in potrebno bo vnašati vse več tekočine. Brez vode na Velebitu je lahko namreč zelo nevarno.
 
Pij, Janez, pij
 
Po kratkem okrepčilu nadaljujeva po poti Hrvaških osvoboditeljev, ki jo v večji meri pretečeva, kljub temu, da sonce neusmiljeno pripeka, sence pa nobene. Lepo napredujeva in hkrati opazujeva tekmovalce za nama, da so na »varni« razdalji. Kmalu prispeva na Tulove grede, kjer panoramska cesta na Mali Alan nudi prekrasne razglede proti morju, reki Zrmanji, Novigradskemu zalivu in avtocesti, ki se izpod predora Sv.Rok vije proti morju.

Tulove grede, pogled na A/C in morje



Cesta se neprestano vzpenja, a midva jo večina pretečeva in kar naju še bolj podžge – pred nama zagledava štiri tekmovalce, ki se jim približujeva.

Na Malem Alanu, kjer je naslednja oskrbovalna postaja, končno dočakava tudi senco. Kot običajno, tudi tukaj v najkrajšem možnem času zaužijeva hrano in pijačo. Napolniva še nahrbtnike in že nadaljujeva mimo neštetih tabel, ki opozarjajo na minska polja. Razmišljam, da se tukaj ne bi bilo ravno dobro izgubiti, kaj bi bilo šele ponoči in v primeru megle.
Marko na prelazu Mali Alan
Pot sicer poteka po gozdni cesti, tudi sence je precej, zato nama gre kar dobro. Že na okrepčevalni postaji sva prehitela enega izmed tekačev in kmalu ujameva še enega. Kot pove kasneje, prihaja iz Danske. Vseskozi nama sledi, predvsem na vzponih mu gre dobro, a na vrhu Svetega Brda sočno zakolne: »Fuck this mountain« ter izmučen leže v travo. Midva pa napredujeva v svojem tempu in pridobivava na samozavesti, da sva dobro zastavila tempo. Proti Vaganskem vrhu ujameva še tekača iz Italije, ki prav tako deluje že »v rdečih obratih«. Pomanjkanje tekočine, vročina in tudi dolžina so že pričeli zahtevati svoj davek. Za nami je namreč že krepko čez 50 kilometrov.
 
Vaganski vrh
 

Družno nadaljujemo do vrha, z Markom mu ponudiva izotonik, energetski napitek in ploščico. Z velikim veseljem in zahvalo ponujeno tudi sprejme in kmalu mu gre bolje. Prispemo do vodnjaka Marasovac, kjer polnimo vodo. Kmalu se mu pridruži prijatelj, katerega je kriza očitno doletela že na grebenu od Sv.Brda do Vaganskega vrha. Z Markom nadaljujeva, Italijana se odločita še malo osvežiti ob vodnjaku.
 
KT 15, Marasovac
 
 A kmalu bi naju lahko dobrota stala dobre uvrstitve, saj sva do Planinskega doma Paklenica tudi midva ostala brez hrane in tekočine. Mislil sem, da bo tam oskrbovalna postaja. Narobe sem mislil, saj je bila šele na Rujnem, zato sva v Paklenici naročila neko grozno, neokusno omako. Markova je bila z dodano muho, jaz sem vztrajal tako dolgo, dokler nisem pojedel kosa kruha. Vode je bilo dovolj, a je zmanjkalo izotonika, imel sem samo eno energetsko ploščico, zato je bilo napredovanje iz kanjona zelo težko. Ko sva odhajala, sta ravnokar prišla tudi Italijana, ki sva ju prehitela na poti iz Vaganskega vrha. Mučen vzpon na Stražbenico z 650 metri navzgor me je zaradi pomanjkanja energentov prvič zelo izčrpal. Kriza je bila velika, Marko mi ponudi gel, ki pa tudi ne da pričakovane energije. Za nameček slišim v ozadju še pogovor in kmalu sta nama za petami ponovno Italijana, ki začuda zelo dobro napredujeta predvsem navzgor, medtem ko se sam neizmerno mučim. Kjer lahko tečeva, narediva nekaj prednosti, kjer se pot prične vzpenjati, se nama Italijana znova približata. Mučno in stresno, ko glava želi hitreje, a telo ne zmore. Kljub vsemu prideva na Stražbenico pred njima in na spustu na Rujno polje pridobiva nekaj prednosti. Te je toliko, da sva midva že uspela opraviti postanek in napolniti zaloge ter se odpraviti z zadnje okrepčevalne postaje, med tem ko sta ona dva šele prišla. Izveva, da sva na 6. in 7. mestu ter da je Goran Lesjak pred nama odšel pred tremi urami in pol.
Na poti
 

Pri sebi si mislim, da sva dokončno opravila z njima, zato nekoliko mirneje nadaljujem proti Veliki Paklenici. A kmalu se zgodba prične zapletati. Z Markom namreč nisva prepričana, kje nadaljevati, zato se ustaviva na križišču in gledava proti Stražbenici, od koder sva prišla. Utrujenost, vročina, dolžina in pomanjkanje koncentracije so naredili svoje. Kmalu zagledava še Italijana, ki sta na Rujnu očitno opravila hiter postanek, ko končno kreneva na pravo pot. A kmalu se zgodba prične ponavljati. Po ravnini in navzdol sva očitno hitrejša, medtem ko navzgor meni nikakor več ne gre v želenem tempu. Spust v Paklenico opraviva sicer dokaj hitro, a morava še zadnjič navzgor in sicer kar za 808 višinskih metrov. Vase zmečem vse, kar bi mi dalo še toliko energije, da bi lahko držal Italijana na varni razdalji, a se kmalu izkaže, da se ne bo izšlo po mojih željah. Fanta prihajata vedno bližje in naju za nekaj metrov celo prehitita, medtem ko midva nameščava čelne svetilke. Ker jih morata tudi ona dva, ju prehitiva nazaj, vendar ne popuščata in na Crni vrh pridemo istočasno. Eden izmed njiju se od utrujenosti sesede na tla in strmi predse. Tudi ona dva sta zdelana, borba za končno 6. mesto bo trda.  

Z Markom pričneva sestopati, Italijana za nama, dihata nama direktno za ovratnik. Na moje veliko olajšanje se stvari kmalu postavijo na svoje mesto, kajti najin tempo navzdol je zanju očitno prehud. Teren je namreč zelo strm, kamnit in nepregleden, vsak korak zelo negotov. Uspe nama odličen sestop, brez večjih zdrsov in težav, tudi Italijanov ni več slišati. Kljub vsemu po kanjonu Velike Paklenice večkrat ugasneva svetilki in gledava nazaj, če bi kje opazila snop najinih zasledovalcev. Kot se je izkazalo kasneje, sva na sestopu dokončno opravila z njima, kajti na koncu sta za nama zaostala 17 minut.

Na parkirišču v Veliki Paklenici si že seževa v roke, uspel nama je veliki met. Vedela sva, da sva sposobna s potjo opraviti v manj kot 20. urah, kazalo je še bolje.

Zadnji kilometri so minili hitreje, kot po navadi minevajo, saj sva vedela, da naju na cilju čaka najglasnejša navijaška ekipa na čelu z mojo Janjo, Klaro, Ano in Anžetovo Janjo, ki so naju hrupno pospremile proti cilju. Čestitke, poljubčki, zadovoljstvo, vse hudo, kar se je na poti dogajalo, te ob takšni podpori kar ponese proti cilju. Hvala punce za takšen aplavz in navijanje.
 
Cilj, levo zmagovalec Lesjak, midva, desno Šimun Cimerman
 

Na cilju je manjkalo zasluženo pivo, a če sem iskren, sem bil tako utrujen, da mi sploh ni sedlo. Skupno sva za 100 kilometrov dolgo pot s 6000 metri vzponov in spustov potrebovala 18h40 minut in zasedla absolutno 6. mesto med 65. tekmovalci, ki so prispeli do cilja. Startalo je 90 tekmovalcev.
 
Ponovno nazaj, pivo za okras:-)
 
Poudariti moram, da je tekma dejansko organizirana na popolni avtonomiji posameznika, tako da si vso hrano in pijačo vsak pripravi sam v za to namenjene vreče, ki jih potem organizator dostavi na tri tranzicije. Na vmesnih postajah in kontrolnih točkah praktično ni mogoče dobiti športne prehrane in pijače.

Iskrene čestitke vsem tekmovalkam in tekmovalcem, ki so kljub veliki vročini uspešno vztrajali do cilja. Še posebej čestitke Mateju Končniku in Anžetu Bohu, ki sta prvič opravila s 100 kilometri. Kapo dol. Čestitke tudi Katji Črešnik Rac za opravljenih 27 kilometrov. Vsekakor je to eden izmed trekingov, kjer je dejansko zmagovalec vsak, ki uspešno pride do cilja.   



 Video Inot Klemenčič: http://www.youtube.com/watch?v=hjYyitvTxS8&feature=youtu.be


                             V spomin tragično preminulemu trekerju iz Slovaške

Ni komentarjev:

Objava komentarja