četrtek, 16. avgust 2012

ČEZ KOZJAK NA POHORJE IN DOMOV

Minilo je skoraj leto, odkar sem zadnjič opravil s kakšno tapravo ultraško zadevo. Kilometri teka in premagana višinska razlika prejšnjih let so zahtevali svoj davek, zato sem moral posledično "brzdati konje" oziroma prilagoditi tekaške načrte.

Ko se telo prične upirati in poškodbe postanejo kronične, je skrajni čas za počitek. Tako sem letošnje pripravljalno leto po daljšem času namenil kombinaciji treninga kolesa in teka, kar se je izkazalo za odlično potezo. Na kolesu se razbremenijo tiste mišice, ki pri teku najbolj trpijo, a hkrati se ohranja telesna kondicija in najvažnejše - zadovoljen je osebni ego. Najtežje športniku je namreč prisilno pavzirati, kar sem od lanske jeseni dobro občutil na svoji koži.

Ko sem julija spremljal Mateja na 3V in kasneje opravil še s Šentiljsko potjo, je bilo jasno, da se je stanje poškodb toliko izboljšalo, da sem začel razmišljati o čem daljšem. Tako se mi je med enim izmed treningov porodila ideja, da opravim ultra maraton Kozjak - Pohorje. Od ideje do izvedbe običajno ne preteče več veliko časa.


Težko pričakovani dan D je nastopil v soboto, 11.08. 2012 ob 4.00h zjutraj, ko sem izpred Spar centra v Dravogradu pognal štoparico svojega Garmina in pričel z vzponom na Košenjak. Odločil sem se za "desno varianto", torej čez Ojstrico do Planinskega doma Košenjak in nato naprej proti vrhu.

Planinski dom Košenjak, 1169m


Pri domu se ustavim le za trenutek, da pofotkam, nato nadaljujem z vzponom proti vrhu. Noč je jasna, na vzhodu se že kaže jutranji svit, po dobre pol ure stojim na najvišjem vrhu Kozjaškega pogorja - Košenjaku, 1521m.

Košenjak, 1521m
Nadaljujem po mejni grebenski poti proti Sv. Urbanu, a me v slabo voljo kmalu spravi obilno polno borovničevje, polno pa ni borovnic, temveč vode, kajti dan pred startom je Koroško dobro namočila popoldansko - večerna nevihta. Moker sem v trenutku, v copatih čofota, a se ne ustavljam, ker bi v primeru preobuvanja nogavic bile naslednje prav tako mokre v nekaj minutah. Tako tečem proti Pernicam, kjer doživim sončni vzhod za boljše razpoloženje.
Sončni vzhod na poti proti Pernicam

Na Kozjem vrhu uberem meni dobro poznano bližnjico in po slabi uri s Košenjaka si ožemam premočene nogavice na Pernicah. Noge so povsem "razmočene", koža bela in nagubana. Po krajšem okrepčilu nadaljujem spust v Bistriški jarek.

Pernice, pri Knezu, 1059m
Čofotanje v copatih kmalu poneha, stopala se ogrejejo, spust poteka hitro in gladko. Pri Lipnikovem mlinu me čaka vrečka z dobrotami, ki sem si jih nastavil prejšnji dan. Malo morgen! Letošnja populacija miši je poskrbela, da od Frutabele ni ostal niti F, hvala bogu, vsaj žejne niso bile in tako dotočim izotonik ter se odpravim naprej proti Sv. Jerneju. Vzpenjam se po stari obmejni poti, ki je lepo urejena. Včasih so tod patruljirali graničarji JLA, na kar spominjajo drevesa, v katera so vrezovali število dni, ki so jih ločili do konca služenja vojske.

Spomini na JLA
Nad kmetijo Lubej se odločim za nadaljevanje poti po Avstijski strani, saj je njihova panoramska pot vzgledno urejena, markirana in vzdrževana. Tako sem kmalu na Sv. Jerneju, nadaljujem proti Sv. Lovrencu in se v bližini Mlinarjevega vrha ponovno pridružim slovenski mejni poti. Na Prelazu Radelj sem nekaj pred deseto uro.

Bivši mejni prehod Radelj, 674m

Od tu naprej po obmejni panoramski poti nadaljujem proti Kapunarju, kjer sem okrog enajstih.

Kapunar, v ozadju bivša karavla

Lepa, široka, grebenska pot me vodi proti vrhu Pongraca in naprej do cerkve Sv. Pankracija. Vremenska napoved se je pričela uresničevati, začelo je namreč rahlo deževati. Še kakšno uro sem prepuščen dežnim kapljam, nato se prične jasniti.

Glede dežja sem jo še kar dobro odnesel, napoved je bila bistveno slabša. Proti kmetiji Močivnik sonce že pošteno pripeka in tako je vse do Zgornje Kaple.

Zgornja Kapla, cerkev Sv. Katarine, 777m
Spust do Spodnje Kaple in Gradišča je nekoliko počasnejši, začenjam čutiti rahlo utrujenost, za mano je že več kot 50 kilometrov. Stisnem zobe, poskušam zmetati nekaj energentov vase ter nadaljujem proti Sv. Duhu na Ostrem vrhu. Točno ob 15.00 uri sem tam. Sledi okrepčilo, polnjenje kamele in nadaljevanje poti proti Žavcarjevemu vrhu.

Sv. Duh na Ostrem vrhu, 907m


Ta pot mi je dokaj neznana, saj je slabo označena in potrebno je bilo biti pazljiv pri orientaciji. Kljub vsemu se uspešno spustim v Bistriški jarek, kjer se odcepim levo v Lipuševo grabo in pričnem vzpenjati proti Žavcarju. Pri kmetiji Ročič se usmerim levo in tečem v Bresterniško grabo ter ob 17.40h prilezem na Sv. Križ (Gaj).

Sv. Križ, 583m
Sledi rahel tek po Vinski cesti, mimo številnih vinotočev proti Sv. Urbanu, kjer sem ob 18.25h.

Sv. Urban, 596m
Spust po trdi podlagi proti rojstnemu mestu je rahlo mukotrpen, a me vzpodbuja dejstvo, da si bom kmalu vzel čas za počitek, regeneracijo in napolnitev zalog.

Maribor, 274m
Tečem v Rošpoh, nadaljujem proti Kamnici in natanko ob 19.00 sem na Koroških vratih pri tabli MARIBOR. Bravo Janez, prvi del po opravljenih 15. urah je za teboj!

Začel sem razmišljati o logistiki za drugi, nočni, težji Pohorski del poti. Ampak, najprej hrana in pijača, kajti LAČEN - SI FUL DRUGAČEN. O, ja, še kako drži.

Tečem čez Koroški most proti nakupovalnemu centru na Taboru in se ustavim v Intersparu. Na informacijah si izprosim polnjenje baterije za Garmina (to je teta čudno gledala), nato pa v "fasngo" po trgovini. V vsaki roki ena polna vrečka, na rami kamela, sončna očala, preznojen dres, da o vonjavah sploh ne govorim. Pa kaj! Glavno, da sem nabavil potrebe dobrote, ki mi bodo ponoči prišle še kako prav. Pred trgovino sedem na klopco ter jem, pijem in pakiram. Pogledi mimoidočih me ne zanimajo, vem, da se jim niti sanja ne, koliko sem že pretekel in kaj me še čaka.

Pred Intersparom z razstavljeno opremo:-)
Nekaj dobrot spravim v nahrbtnik, ostale pa vase, dvignem dopolnjeno Garminovo igračko in se pričnem odpravljati proti spodnji postaji Pohorske vzpenjače. Natanko ob 21.00h sem tam in pričnem z vzponom proti Belviju. Ker je za mano več kot 90 kilometrov, na ramah poln nahrbtnik, želodec pa poln, temu primerno zastavim tudi tempo. Kmalu se ponovno ogrejem in po 1h15min trajajočem vzponu stojim na Belviju.

Bellevue, 1020m, spodaj Maribor
Glavni vzpon je premagan, sledi še nekaj višincev do razglednega stolpa, kjer se pot položi in lahko ponovno nadaljujem s tekom. Začne se prepričevanje samega sebe, ko je potrebno telo spraviti iz hoje v tek. Obratno je povsem enostavno. Na Videcu popijem tistega, ki nam da krila in začuda res čez čas prične delovati. Poletim sicer ne, a nekako laže "prestavim" v višjo prestavo - tek. Greben se vleče, na Arehu sem ob 23h45min.


Areh, 1250m

Z izmenično hojo ter tekom nadaljujem proti Peršetovem vrhu, kjer se odločim za spust proti Šumiku po cesti. Teren je namreč razmočen, ugotavljam, da je bilo popoldansko deževje intenzivnejše na pohorski strani. Na Šumiku prečim Lobnico in se pričnem vzpenjati proti Smolniku ter dalje proti Klopnemu vrhu. Nisem prepričan ali sem se odločil pravilno, pa vendar... Tudi varianta čez Osankarico se vleče kot jara kača. Katera je hitrejša, me v tem trenutku niti ne zanima! Vem le, da se do Zgornje Brvi pot vleče in to v dobesednem smislu. Ko prispem do križišča poti, ki vodijo do Klopnega vrha, Oplotnice in Peska, si oddahnem, ker vem, da do slednjega ni več daleč. Tako prispem ob 03h40min na Kočo na Pesku.


Koča na Pesku, 1385m
Proti jutru prične mraz pošteno pritiskati, ohladi se blizu ledišča. Utrujenost je velika, zaloge maščobe so že davno pošle, zato je edini recept za ohranjanje telesne temperature gibanje. Ni druge, treba se je odpraviti proti Lovrenškim jezerom, kjer sem okrog 5.00h ure, prelazu Šiklarica, (kjer na travniku dejansko opazim, da je trava zaradi hladne noči zmrznjena) ter dalje proti Ribniški koči. Novo jutro mi pričara nasmešek na obraz, na Ribniškem vrhu se ustavim in malo pofotkam.

Ribniški (Jezerski) vrh, 1537m
Od tu do Ribniške je le še streljaj in že sedim v dnevnem prostoru koče.

Ribniška koča, 1507m


Ko vidim, da me oskrbnica jemlje kot dnevnega "šank" gosta, na hitro popijem naročen čaj in se odpravim na najvišji vrh Pohorja - Črni vrh.

Črni vrh, 1543m, pogled proti Kopam
Sanjsko jutro, modrina neba, mir, samota, so tiste stvari, ki me vsakič znova navdušujejo. Za to se je bilo vredno truditi do sem. Proti Pungartu zmotim še trop gamsov na paši. Opazujejo me, a ne pobegnejo.

Trop gamsov na Kopah
Glede na konfiguracijo terena malo tečem, malo hodim, kmalu sem na Pungartu, kjer pričnem vzpon proti Veliki Kopi, 1541m in naprej proti Partizanskemu domu pod Malo Kopo. Sem na domačem terenu, poznam vsak kamen in korenino. Spust na Kaštivsko in naprej na Berneško sedlo poteka brez težav, sledi še krajši vzpon na travnik pod Kremžarjevim vrhom, kjer si ogledujem traso K24. Od tukaj so namreč vidni vsi vrhovi omenjene poti. Na Kočo pod Kremžarjevim vrhom prispem ob 10h15h.

Koča na Kremžarjevem vrhu, 1102m
Za mano je že veliko, a vem, da moram stisniti zobe in dokončati projekt v Dravogradu. Pot sem velikokrat prehodil in jo dobro poznam, vseeno pa si ne upam preračunavati, koliko časa bom potreboval do cilja. Na koncu se izkaže, da za spust potrebujem 2h30min in ob 12h50 prispem na dravograjski most. Krog je sklenjen,  projekt zaključen.

Celotna pot je zelo naporna, presenetilo me je, da je druga polovica trajala časovno dlje. Potrebno je upoštevati faktor utrujenosti in dejstvo, da je ponoči napredovanje počasnejše ter da so bile razmere na Pohorju dokaj slabe zaradi nenavadno hladne noči in spolzke podlage. Najbolj me veseli, da sem jo odnesel praktično brez poškodb (trije modri nohti) ter da se stare poškodbe niso pričele ponovno oglašati. Dvodnevna otežena hoja po stopnicah (muskelfiber) in malo otečena stopala so majhen davek za tako dolgo pot.
In na koncu najvažnejše: moj notranji ego je spet popoln, dokazal sem si, da še nisem za staro šaro, samozavest je ponovno visoka. ŠE ZMOREM!!!

Statistika:


Višinski graf ter povzetek poti

Trasa poti:



Kozjak - Pohorje, 160km

Ni komentarjev:

Objavite komentar