ponedeljek, 12. september 2011

GRINTOVCI EXTREM II - 09./10.09.2011

Tiste avgustovske sobote, ko sva z Matejem sestopala s Kokrškega sedla dolgih nosov, ne bom hitro pozabil. Grintovec je namreč stresel vso jezo v obliki dežja na naju, zato ni bilo smiselno, predvsem pa varno nadaljevati. Pa tako dobro nama je takrat šlo........

Vendar s hribi ni šale, preveč izzivati jih ni dobro, ker je lahko nevarno in tudi usodno. A v vsakem slabem je tudi nekaj dobrega. Dobro je, da stojijo tam, kjer so in čakajo, da jih obiščemo. Nikakor ne želim napisati, da se z njimi spoprimemo, jih napadamo, ali kakorkoli drugače naskakujemo, ker se mi zdi to do njih podcenjevalno. Skratka, potrebno jih je spoštovati.

Nisem človek, ki bi puščal stvari odprte in nedokončane, ker mi to ne da notranjega miru. Vendar je pri ultra tekaških gorskih trekingih veliko dejavnikov, ki vplivajo na uspeh oziroma neuspeh projekta. Tudi sam sem že nekajkrat skusil grenkobo neuspeha, a z leti izkušenj sem ugotovil, da to spada zraven. Potrebno je analizirati dejavnike, ki so do neuspeha pripeljali in se iz zgodbe kaj naučiti. Avgustovski "neuspeh" mi je dal vedeti, da je tudi vremenska napoved zelo specifična in da je ni mogoče povsem zanesljivo napovedati za vsak najmanjši kraj naše deželice, oziroma da je napoved še manj zanesljiva za visokogorje.


Nedokončano zgodbo z Grintovci sem hotel dokončati, zato sem se projekta lotil znova. Matej se mi tokrat ni mogel pridružiti na celotni trasi. Ni kaj, na pot sem se moral odpraviti sam. Zaradi krajšega dne sem se odločil, da startam eno uro prej, torej ob 23.00h v Stahovici pri Calcitu. Tam me je že čakal Matej, opraviva nekaj fotk in poženem se proti Primožu.

Začnem preudarno, teža nahrbtnika pa opozarja, da je notri vsa hrana in pijača do Kamniškega sedla. Polna luna me spremlja na poti proti Mali in Veliki planini. Ker sem sam, moram stalno paziti na GPS sled, da ne bi zašel s poti. Kako je bilo zadnjič enostavno, ko je bil Matej vodja in sem mu samo sledil in dal možgane na "off". Nadaljujem proti Planini Dol in se pričnem vzpenjati proti Konju. Na vrhu sem malo pred drugo uro zjutraj. Odločim se, da na vsakem vrhu slikam štoparico in vpisno skrinjico ter se vpišem v vpisno knjigo.



Na vrhu Konja

Sledi sestop proti Presedljaju in ker sem sam, sem še posebej previden. Na poti je namreč precej grušča, zaradi tega je vse krušljivo, svoje doda še tema. Na sedlu si "oddahnem" in nadaljujem proti Korošici. Stalno poslušanje glasbe mi daje nove motivacije. Sledi še nekaj zoprnih prehodov skozi ruševje in že se pokaže Kocbekov dom. Tudi časovnica gre po planu, sledi oskrba in vzpon na Ojstrico. Vrh, slikanje, vpis.

Sestopam proti Škarjam, se vzpenjam proti Lučki Babi in naprej proti Planjavi. Ponavljam isti protokol, na sestopu z vrha se prične daniti. Ni ga lepšega občutka, kot opazovati rojevanje novega dne v hribih.


    


Pogled proti Rinkam
  
Srečam še trop gamsov, ki me pozdravijo z značilnim piskom in kmalu sem na Kamniškem sedlu. Oskrbim se s pijačo, popijem kavo in nadaljujem proti Brani.


Gamsi na jutranji paši

Časovno sem nekaj hitrejši, kot sva bila zadnjič z Matejem, kar sem nekako tudi pričakoval. Vzpon na Brano poteka brez posebnosti, na vrhu zopet ponovim ritual in sestopim proti Kotličem in navzgor na Tursko goro.



Na vrhu Brane
                                                 

Nadaljujem proti Turskemu sedlu, kjer me že čaka Stane. Lepo je imeti take prijatelje, ki ti prinesejo na takšno višino priboljške po naročilu. Dotočim tekočino, Stane se odpravi naprej proti Skuti, mene pa čakata še obe Rinki - najprej Koroška, nato še Kranjska. Hitro sestopim na Male pode in se poženem v steno Skute. Opažam prve znake utrujenosti, sonce peče, a sem tega že navajen. Na vrhu sem še vedno pred planiranim časom, s Stanetom premečeva dobrote iz njegovega nahrbtnika v mojega in že nadaljujem proti Štruci.




Skuta



Sledila je kriza, telo je imelo dovolj, glava pa ne! Proti Dolgemu hrbtu se vlečem zelo previdno, izpostavljenost je velika, noge mehke. Na vrhu sklenem, da se moram regenerirati, koliko je to še mogoče. Pojem sendvič, vzamem nekaj sladkorja, spijem gel in poplaknem. Hitro občutim izboljšanje počutja, samozavest se dvigne in na Mlinarskem sedlu sem že "dober". Vzpon na Grintovec poteka brez posebnosti, le neka Štajerka hoče tik pod vrhom z njega zvaliti vso kamenje, ki je še ostalo gori.

Vrh Grintovca. Čas hoje: 14h35min. Sonce, brezvetrje, skratka idealno vreme. Ali se mi končno hoče odkupiti za vso grdobijo, ki mi jo je v prejšnjih srečanjih zakuhal? Zagotovo.


Grintovec

Pričnem sestopati in do Dolške škrbine razen tropa gamsov ne srečam nikogar. Vzpon na Jezersko Kočno postane že mučen prevsem zaradi drobirja, ki se melje pod nogami. Ves čas imam občutek, da se bo vsak hip gora razdrobila in podrla. Vse je razklano in razpokano, tudi tisti trebušasti del, kjer se je potrebno plaziti, je ves napokan, zato je samo vprašanje časa kdaj se bo odkrušil in zgrmel v prepad. Na vrhu ni nikogar, poslikam in se vpišem ter nadaljujem še na sosednjo, Kokrško Kočno.


Vrh Jezerske Kočne

Opravim enako kot prej in pričnem z mučnim sestopom proti Dolcem. Končno se rešim stene in preidem na melišče. Hitro se spuščam, vmes prehitim dva Francoza, ki sprašujeta po Cojzovi koči. Pokažem jima smer poti in ju povabim, da mi sledita. Pa ni šlo. Njima namreč. Kljub vsej utrujenosti očitno še vedno dobro napredujem. Matejev klic. Povem mu, da se vzpenjam proti Ovnovemu čeru in da imam do koče še približno kilometer. Po 18h05min sem na Kokškem sedlu. Tam me že čaka Matej s pogrnjeno mizico dobrot. Jem, pijem, se mažem, menjam nogavice, lepim žulje, polnim baterijo GPS-a, skratka želim "postoriti" čim več istočasno.


Kwa je zdej, stari?

Končno sem nared. Sedaj imam vodnika za zadnji del poti, zato bi moralo biti malo "lažje".
Začneva z vzponom na Kalško goro in hitro sva na vrhu.



Kalška gora

Sonce se je spustilo že zelo nizko, ko bo šlo za obzorje, bo naenkrat noč. Matej prevzame slikanje, jaz vpisujem. Sledi še sitni del poti na Kalški greben in na vrhu pozdraviva sončni zahod. Proti Vrhu Korena poteka vse gladko, le vpisne knjige ni. Nič zato, imava sliko enega mučenika.


Vrh Korena, ko ni več nasmeška na obrazu



Spust proti Planini Koren zmoti pisk ure, da je baterija skoraj prazna in res se kmalu tudi dokončno izklopi. Očitno je bil počitek na Kokrškem sedlu prekratek, da bi se baterija dovolj "regenerirala". Od tu naprej se prepustim Mateju in njegovemu brezhibnemu vodstvu, tiho mu sledim in stiskam zobe. Kaj preveč niti ne tarnam, ker itak ne pomaga. Ne vem več, kje vse me ne boli, ker boli vse. V copatih imam majhne kamenčke, ki me še dodatno žulijo, vendar časa za preobuvanje ni. Vse skupaj mi postane že malo odveč, pot se neskončno vleče, nimam ure za merjenje časa in kilometrov. To me še najbolj živcira.
Kje vse sva hodila, kakšno pot sva ubrala, še danes ne vem. Vem samo, da je moj ultra - tekaški prijatelj opravil brezhibno delo in da sva po 23h32min prispela pred Calcit.


Z****n do konca



Matej, opravil si res odlično, za kar sem ti zelo hvaležen. Če pomislim, da bi se zadnjega dela od Kokrškega sedla do Calcita lotil sam (v primeru, da me ne bi mogel spremljati), bi bila to velika napaka. Zaradi nepoznavanja terena in ugasnjene ure z naloženo GPS sledjo, bi se moja avantura končala nekje okrog Planine Koren. Zato, stari, še enkrat, iskrena hvala za požrtvovalnost in trud, ki si ga vložil, da sva zagledala legendarni Calcit še z nekaj malo časovne rezerve.

Stane, tudi tebi lepa hvala za prinešene dobrote na Tursko sedlo in Skuto. Če je logistika dobra, potem je vse lažje.

Nenazadnje hvala tudi moji Janji ter sinovoma Aneju in Aljažu, da ste me pričakali na cilju in me potem varno pripeljali v domači brlog.

Vsekakor nameravam zadnji del poti od Calcita do Vrha Korena še enkrat prehoditi, da opravim zapis GPS sledi in potem celotno pot "zlepim". Takrat bodo znani tudi natančnejši podatki. Po moji oceni je pot dolga približno 62km, z 6200m vpona in spusta. Natančnejše podatke objavim, ko bom imel GPS zapis celotne poti.

OPOZORILO: Pot je primerna za vse, ki so vešči gibanja po visokogorju, se pravi jeklenicah, skobah in klinih in nimajo težav z vrtoglavico. Povprečna višina gibanja je skoraj 1800m. Vsak zdrs ali padec bi lahko bil usoden. 

Zato vsem ponavljalcem želim samo - srečno. Čas je drugotnega pomena.



Ni komentarjev:

Objava komentarja