Pred slabima dvema letoma sem med brskanjem Tekaškega foruma našel omenjeno temo. Ideja, da bi tudi sam opravil s potjo se mi je porodila v trenutku, a sem jo raje obdržal zase. Dosledno sem prebral Urbanovo poročilo in si skušal predstavljati, kaj so fantje na poti takrat doživljali.
Vedel sem, da si bom moral pot ogledati po etapah, najti vse bližnjice ter doseženemu času na ogledu prišteti še nekaj rezerve, da bo časovnica, ko bo šlo zares, čimbolj realna. Tako sem lani na terenu praktično opravil vse etape, analiziral podatke in zastavil projekt. Ideja je bila zrela za start.
Po dogovoru z Matejem, da me spremlja do vrha Grintovca, sem se 02.07.2010 podal na pot. A tisti dan mi sreča ni bila naklonjena. Že pri sestopu z Grintovca, mi je na cesti nad Makekom počilo v mečni mišici in na Jezerskem sem moral odnehati.
Odločitev, da stvar prestavim na letos, je bila tako samoumevna. Z Matejem sva se dogovorila, da se mi bo pri ponovnem poskusu pridružil na celotni trasi. Celotno letošnjo pomlad sem spremljal snežne razmere v hribih in ker letošnja zima ni bila ravno radodarna s snegom, sem določil ponovni datum starta: petek, 01.07.2011.
Začela sva ob 5.00h pri Domu v Kamniški Bistrici. Vzpon na Grintovec je potekal brez težav. Na vrhu srečava še Karničarjevega Toneta, ki si kot pravi oskrbnik Češke koče ogleda razmere kar na gori. O tem, kako je kot gams zdrvel navzdol, raje ne bi. Se vidi, da mu je to domač teren.
 |
| Na vrhu Grintovca, 2558m ob 7h38min |
Tudi midva sva varno sestopila preko Mlinarskega sedla. Ko sem mislil, da je zahtevnega sestopa že konec, mi je na zadnjih petih metrih snežišča na Zg. ravneh zdrsnilo, da sem padel in udaril v kamen. Uspelo se mi je »kvalitetno« potolči. Tone na koči si je verjetno mislil, da sva se z Matejem sporekla in da mi je dal eno na g****. Ustnica je bila namreč presekana.
Do Jezerskega sem se nekako zlizal, da bi odnehal, še pomisliti nisem hotel. Spodaj sta naju čakala Stane in Matjaž z okrepčilom. Stane je takoj, ko me je videl potolčenega, izrekel nekaj zbadljivk, a to je tisto, kar mi pri njemu da samo še dodatno energijo in motivacijo.  |
| Češka koča, 1543m |
 |
| Stane Barber, moj zvesti spremljevalec in "buhtljasta "ustnica - posledica padca na Zg.ravneh |
Nadaljevala sva proti Pečovniku, uporabila vse naštudirane bližnjice, se pri bivši karavli še oskrbela s pijačo in nadaljevala proti Plešivcu, planini Zg. Dolga njiva ter naprej do Kofc. Šlo nama je odlično, držala sva se zastavljene časovnice.
 |
| Lepa stezica, primerna za tek pod grebenom Košute |
Pri Matizovcu naju je zopet čakal Stane. Po kratkem postanku sva se spustila v Podljubelj in nadaljevala proti Ljubelju. Tukaj so naju pričakali Janja, Stane in Uroš. Iz Podljubelja na Ljubelj sem imel manjšo krizo, zato sem vedel, da se moram za naslednji del poti dobro okrepčati. Janjine palačinke so mi zelo prijale, kar je normalno, saj če kdo, potem le ona ve, kaj mi ob takšnih hudih naporih prija.
 |
| Na Ljubelju, zdaj pa proti Zelenici. Zakaj skrivam roko? Ja, potolčena je:-) |
Nadaljevanje proti Zelenici naju je malo upočasnilo, Matej je začel občutiti prve znake utrujenosti. Nič čudnega, saj je bil za nama že cel maraton kilometrine. Odločiva se, da bova proti Stolu nadaljevala s hitro hojo. Šlo nama je zelo dobro, a od zahoda se je začelo oblačiti in v daljavi sva že slišala grmenje. V naslednji uri sva doživela nevihto, takšno pravo, kot se za visokogorje spodobi: grmenje, naliv, veter, sodra, megla in na koncu še nekaj snežink so bile ovire, ki sva jih s skrajnimi napori premagala, da bi še tri minute pred planiranim časom stala na vrhu Stola. Opraviva hitro proceduro s fotoaparatoma in sestopiva proti koči.
 |
| Na vrhu Stola, 2236m ob 18h42min |
Med vrhom in Prešernovo kočo sta nama prišla nasproti še Tanja in ata Hribarjev – Brane. Na koči sva spila čaj, se ogrela in sestopila do Žirovnice.
Zaradi neplaniranega postanka na koči sva pridelala 20 minutni zaostanek, kar naju ni preveč skrbelo.
 |
| Na Prešernovi koči - nič kaj prijazen ni bil Stol do naju |
V Mostah, pri Završniškem jezeru naju je že čakala Janja, da sva se lahko dobro regenerirala. Za nama je bilo skoraj 70km, pred nama pa doooooolg tek v Krmo. Začeli so se kazati prvi znaki utrujenosti in bolečin. Vedel sem, da bo od dela poti Žirovnica – Krma odvisno, ali bova opravila v 24. urah, ali ne. Spraviti telo v gibanje in ga pospešiti v tek po postanku, je zelo težko. Moram priznati, da nama je presenetljivo dobro uspevalo in tudi tempo teka sem moral nekajkrat »držati celo nazaj« .
 |
| Žirovnica ob 21.00h, treba se je bilo dobro podpreti |
 |
| Pripravljen na tek proti Krmi |
 |
| Končno Krma - zdaj pa na Triglav |
 |
| Mrzla noč, na vrhu je sneg, topla obleka obvezna |
Uroš spredaj, dva »izmučena borca« v sredini in metla Stane zadaj, je krenila iz Krme točno ob 01.10h. Začeli smo presenetljivo hitro in dobro, a na prvem daljšem vzponu je Matej znova začutil pomanjkanje energije in slabo počutje. Do planšarije Prgarca nadaljujemo skupaj, potem sklenemo, da se razdelimo v dve skupini. Jaz nadaljujem z Urošem, Matej s Stanetom. Nad Konjskim sedlom sem opazil, da sta za nama okoli 10 minut. Pri sebi pomislim, da bo tudi Mateju uspelo, le nadaljevati mora v tem tempu. Uroš me je neutrudno »vlekel« in ob 04.03h sva bila pri Planiki .
Pojedel sem palačinko, popil nekaj požirkov in ob 04.05 sva nadaljevala proti vrhu. Noč je bila jasna, zgoraj je pihal mrzli severni veter v močnih sunkih, na predvečer pa je tudi malo snežilo. Razmere niso bile nič kaj prijazne, a vsaj skale so bile kopne. Uroš je »zagrizel« v plezalno pot in me hkrati tudi orientacijsko vodil. Kaj se je na tistem delu vzpona do Malega Triglava dogajalo, še danes ne vem. Vem samo, da sem vseskozi gledal na uro in na višinomer. Ko mi je Uroš na Malem Triglavu rekel, da nama bo uspelo priti na vrh v limitu, pa me je samo še dodatno motiviralo, da sem še z lažjim korakom stopal proti Vrhu. Greben je bil zalit z ledenimi ploščami, sunki vetra so bili občasno zelo močni, utrujenost velika in moral sem biti res skrajno previden. Ob 4.52h pa se je z vrha Triglava zaslišalo vriskanje, nepopisna sreča in radost. Objemal sem Aljažev stolp, ga božal in vpil na ves glas. To je to. Uspelo mi je in to 8 minut pred zastavljenim limitom. Za pot od Planike do vrha sem potreboval vsega 47 minut, normirane planinske hoje je 1h30min. Še danes ne vem, od kod sem jemal tolikšno energijo, da sem v takem tempu uspel opraviti z zadnjim delom poti.
 |
| Triglav, 2864m, cilj, to je to |
 |
| Uroš Feldin, na sestopu, tik pod vrhom Triglava. Hvala prijatelj. |
Takoj nato pomislim na Mateja in Staneta, pogledam po grebenu, a ne vidim nobene čelne svetilke, oziroma postave. Uroš mi je povedal, da s Planike nista krenila. Res škoda, pa toliko truda, volje in Matejeve pozitivne energije je bilo vseskozi prisotne, a tokrat je usoda hotela drugače. Spoštujem njegovo odločitev, dal je prednost razumu in varnosti.
 |
| Planika, 2404m, Jani, Matej in Stane pred povratkom v dolino. |
Kaj naj dodam za konec? Malo statistike:
- zapisana GPS sled
- porabljena energija 9000Cal
- povpr.hitrost 4,4km/h
- tempo 13,39min/km- višina gor (po Garminu) 8184m
Še to. Prav na vsakem izmed Treh vrhov so nastale dodatne težave zaradi objektivnih in tudi subjektivnih razlogov. Na sestopu z Grintovca moj padec in zdrs, na Stolu nevihta in za konec na Triglavu mraz, severni veter ter spolzke skale. Skratka, nič mi ni bilo podarjeno. Z veliko truda, volje in vztrajnosti pa sem kljub vsemu uspel priti do konca.
Zahvaljujem se vsem in vsakemu, ki je te dni spremljal ta projekt z besedami vzpodbude na TF, klici na GSM in SMS-si .
Zavedam se, da je idejni »oče« projekta Urban Golob, ki mi je bil tudi vseskozi na voljo glede informacij. Zato iskrena hvala tudi tebi. Meni je na srečo uspelo stvar izpeljati do konca.
Brez podpore izpeljati takšno stvar je utopija. Zato se DRAGI: Janja, Stane, Uroš, Tanja in Brane tudi vam zahvaljujem za vsako malenkost, ki mi je na poti pomenila veliko več, kot bi mi sicer doma, v toplem naslonjaču. Tebi Janja še posebno hvala za vso pripravo dobrot, za odlično orientacijo ponoči, da si naju čakala na pravih mestih z oskrbo in potrpežljivo spremljala z avtom od Žirovnice do Krme.
Zelo sem hvaležen tudi Občini Vuzenica in g. županu Franju Golobu, ki je pokazal veliko mero interesa za projekt Trije vrhovi v 24. urah in ga tudi finančno podprl.
