nedelja, 07. oktober 2012

Koroška planinska pot - KPP


Ekstremni gorsko tekaški ultramaraton po Koroški planinski poti

Konec lanskega leta, po uspešno opravljenem projektu Grintovci extrem, sem začutil nekakšno praznino v sebi, v smislu - kako naprej. Tako se mi je na enem izmed tekov v glavi porodila ideja, da bi se letos podal na Koroško planinsko pot (KPP) v celoti.

Od ideje do realizacije je minilo skoraj leto dni, saj sem zaradi poškodbe prvi del letošnje sezone počival. Šele konec junija, ko sem spremljal Mateja na Tri vrhove, sem opravil prvi malo resnejši daljši tek, za dvig samozavesti pa sem že čez dober mesec opravil treking čez Kozjak in Pohorje. Vedel sem, da je KPP bistveno težja zadeva, zato sem temu primerno tudi zastavil kilometre dolžinskih in metre višinskih priprav. Kmalu je padla tudi odločitev – da grem. K projektu sem povabil Mateja in Petra. Matej je smatral, da je zadeva prehud zalogaj zanj, medtem ko je Peter sprejel izziv.

Tudi midva s Petrom sva se že od vsega začetka zavedala, da bo za dosego cilja potrebno veliko sreče, volje in vzdržljivosti. Spraševala sva se, ali se bo izšlo po željah? Na tako dolgi in zahtevni poti namreč nikoli ne moremo vsega predvideti in to se je pokazalo tudi tokrat.

 

Začelo se je v četrtek, 04.10. ob 20.00 uri na Ravnah.
 


Jani, Janja, Anej, Irena, Peter na startu
 
Pot Na Šteharnikov vrh je bila zgolj ogrevanje, sledil je spust na Sv. Križ in Dravograd. Vzpon proti Ojstrici in Košenjaku je bil uživaški, noč prijetno topla in rahlo vetrovna.
 


Šteharnikov vrh, 1018m
 
Do vrha Košenjaka ni bilo nobenih težav, tudi časovnica je bila dobro zastavljena. A kmalu se je začel nabirati časovni zaostanek, saj vodi pot od Košenjaka do Sv. Urbana skozi visoko borovničevje, ki zelo ovira pogled na tla in posledično nisva mogla teči.
 


 Vrh Košenjaka, 1521m
 
 
Tako je bilo napredovanje počasnejše od planiranega, pričel se je nabirati zaostanek. Na Pernicah sem tako že vedel, da bo napredovanje bistveno počasnejše kot je bilo predvideno. V Bistriškem jarku je bilo nastavljeno okrepčilo, nato je sledil vzpon na Sv. Jernej in naprej do Bricnika.
 


Bricnik, 1017m
 

Od Bricnika sva se odpravila do prelaza Radelj, kjer naju je pričakala Janja s svojo kuhinjo dobrot. Tukaj sva imela zaostanka že dobre pol ure, potrebno se je bilo še podpreti in preobleči, kar je zneslo še nekaj dodatnih minut.
 


Zajtrk na prelazu Radelj
Proti Kapunarju sva krenila že s skoraj enourno zamudo glede na predviden čas. Kljub vsemu naju dobra volja ni minila, naredilo se je jutro, prva noč je bila za nama. Grebenska pot po meji z Avstrijo je zanimiva, dodaten čar ji dajo še jesenske barve, najde se kakšen jurček in kmalu je pred nama spust na Remšnik.

Dejstvo, da sva ponoči napredovala počasneje, je bilo očitno. Ura namreč nikoli ne laže. S tem se je bilo treba sprijazniti, a kjub temu se je v meni začela pojavljati negotovost. Projekt sem časovno načrtoval tako, da bi se ob srečnem koncu končal tretjo noč nekje okrog 24. ure.  Zaostanek, ki ga ni bilo več mogoče nadomestiti, pa je pomenil, da bo tretja noč veliko daljša, kot je bilo načrtovano. Proti Sršenovemu  vrhu vodi lepa pot, a tudi mimo kmetij, kar zna biti  nekoliko neprijetno zaradi psov čuvajev, ki so dali jasno vedeti, da je to njihov teritorij. Številni pašniki so bili posuti z orjaškimi dežnikaricami, kar me je kot strastnega gobarja zelo pritegnilo. Sršenov vrh – 1ura 45 minut zaostanka. Bog pomagaj.



Sršenov vrh, 965m

Petru predlagam, da se okrepčava kar med hojo in se čim prej spustiva v Ožbalt. Poplakneva s tistim, ki nam da krila in res, deluje. Točno opoldan sva v Ožbaltu, kjer naju pričaka najina oskrbovalna ekipa, tokrat s Petrovo Ireno na čelu, ki prevzame »strežbo«. Vsega je na pretek in ker se obred preoblačenja, prehranjevanja in pitja dogaja sredi vasice, naju spremljajo čudni pogledi domačinov. Tega smo na takšnih projektih sicer vajeni.

Od Ožbalta na Rdeči breg je potrebno prečiti Dravo, zato greva preko elektrarne in nadaljujeva  po dolgem Kapusovem jarku do Glančnika.



Glančnik, Rdeči breg



Žiga ne najdeva, zato se ne ustavljava več, ker se zavedava, da je vsaka izgubljena minuta dragocena. Spust do gostilne Uran v Lehnu poteka brez posebnosti, dogovorjena podporna ekipa je na mestu in že nadaljujeva proti Ribnici.

V Ribnici je bilo potrebno zagotoviti dovolj energentov za vzpon na Ribniško kočo in naprej čez Kope do koče Planinc.



Skupinska v Ribnici


Otovorjena pričneva vzpon čez smučišče do koče Pesnik in naprej do Ribniške. V kočo ne grem, ker imam do neprijazne oskrbnice zamero in kolikor slišim, nisem edini. Narediva dokazni posnetek in se odpraviva proti Črnemu vrhu. Natančno ob 19.00 sva tam.




Črni vrh, 1543m


Potrebno se je pripraviti za drugo noč. Svetilko na glavo, nekaj oblačil, ker piha in, gremo. Korak postaja nekoliko negotov, nenazadnje  je za nama že 23 ur, oči kažejo znake utrujenosti. Za nameček je na vrhu še oblak megle, ki naredi podlago mokro in slabše vidno. Na Pungartu in Partizanki se sploh ne ustavljava več, ker vem, da bi s tem samo še dodatno izgubljala čas. Prične se mukotrpen spust proti koči Planinc, ki je moja »domača« koča. Tukaj naju pričakuje najina podporna ekipa in Vuzeniški župan g. Golob, ki mi je obljubil, da naju pride pozdravit.



Z županom pred kočo Planinc

Sledi razvajanje vseh vrst, tuširanje, preoblačenje, hranjenje, masiranje in vse kar spada zraven, a takšna oskrba terja tudi sicer še več časa, ki pa nama ga že tako kronično primanjkuje. A podporna ekipa z Janjo, sinom  Anejem in Ireno je tudi tokrat opravila izvrstno.

Kmalu se odpraviva naprej, zamujava pa že štiri ure, kar pomeni, da bo tretja noč, v kolikor bo do nje prišlo, trajala do jutra. Tudi korak ne steče tako, kot si želim. Do Berneškega sedla hodiva uro in pet minut. Katastrofa. Odločim se in Petru predlagam, da v kolikor ne bova uspela dvigniti tempa, odnehava. Peter sprejme moje besede in predlaga, da poskušava do Kremžarce in naprej do Slovenj Gradca.

Po teh besedah sva sicer dvignila tempo in se s Kremžarce spustila v Slovenj Gradec v 40 minutah. Janja in Anej sta naju čakala v avtu, odprla prtljažnik, da si postreževa. Takrat se je oglasil tudi Peter in izrazil mnenje, da bi sicer bilo smiselno nadaljevati, vendar bi se v takšnem tempu projekt zavlekel predolgo v tretjo noč ali celo do jutra, kar pa nikakor nisva bila sposobna zdržati. Sprejela sva težko in pogumno odločitev, da z ultra maratonom prekineva. Nenazadnje sva do Slovenj Gradca  naredila 120 kilometrov, porabila 28 ur in 5 minut časa ter opravila 6200m vzponov in spustov.

S cmokom v grlu se je bilo treba sprijazniti, da gremo domov. Konec torej. Začutil sem nekakšno praznino v sebi. A tako to je. Na takšnih ultra maratonih se lahko zgodi karkoli. Nikoli se ne da vsega predvideti vnaprej.


Sprejemam igro takšno kot je. S pravilnim pristopom ter določeno mero samokritike sem bogatejši za novo izkušnjo, ki mi bo dala vpogled v načrtovanje naslednjega projekta.

Imenoval se bo:  Ekstremni gorsko tekaški ultramaraton po Koroški planinski poti

Kot vedno, se tudi tokrat zahvaljujem posameznikom, ki so pripomogli, da se je končalo tako, kot se je:

-          Najprej tekaškemu sotrpinu Petru Macuhu za soudeležbo in sodelovanje, da si me prenašal vseh 28 ur in potrpežljivo poslušal nenehno priganjanje. Osvojil si tudi hitri tečaj gobarjenja in to včeraj na regeneracijskem sprehodu dokazal v praksi.

-          Podporni ekipi z Janjo in Anejem, kakor tudi Petrovi Ireni. Verjemite, takšen support ni dano imeti vsakemu. No, midva s Perotom imava to srečo.

-          Stanetu – Maraton100, ki je čakal v pripravljenosti, da prevzame posel podpore izpod Uršlje gore do Mežice. Žal je tokrat ostal brez dela, a iskreno upam, da bo prihodnjič drugače.

-          Županu Občine Vuzenica g. Franju Golobu in njegovi ženi, ki naju je pričakal, bil pripravljen organizirati pogostitev na koči Planinc in nama zaželel uspešno nadaljevanje.

-          PD Vuzenica, še posebej oskrbnikoma koče Planinc, ge. Filipi Ivici in njenemu možu, ki sta v ta namen posebej odprla kočo že v petek  ter vsem, ki so bili prisotni ob najinem prihodu

-          Članom TF, ki ste namenili vzpodbudne besede in držali pesti za najino uspešno nadaljevanje

-          Vsem in vsakemu, ki mu takšen projekt nekaj pomeni.

 
 
Vem, da smo za nekatere norci, a želimo si le premikati meje lastne vzdržljivosti više. Kje so te meje?  Če ne poizkusimo, ne moremo vedeti!