ponedeljek, 07. september 2015

ULTRA TRAIL DU MONT BLANC (UTMB) CHAMONIX 28. - 30.08.2015

Ultra trail du Mont Blanc (UTMB) je najbolj znana in atraktivna gorsko tekaška preizkušnja na svetu.
Mestece pod Mont Blancom - Chamonix zadnji teden v avgustu diha s tem dogodkom, preplavi ga več tisoč tekačev iz celega sveta.




Po dolgih mesecih treningov in priprav, po mnogih pretečenih dolžinskih in višinskih kilometrih, končno le stojim na startu svojega največjega ultra-trail maratona.








Ura je 17 in 30 minut. Chamonix, Savojske Alpe, vreme jasno, brez oblačka, vroče. Nepregledna množica tekačev, sotekmovalcev, po glavi mi roji nešteto misli. Želja vsakega izmed nas je prvenstveno priti do cilja v limitu 46,5 ur, rezultat je tukaj vsaj za večino drugotnega pomena. 
Priznati moram, da se kljub neznosni množici okoli mene počutim zelo osamljenega, čakanje do začetka tekme se mi neskončno vleče. Ozračje dviguje nenehno ponavljanje glasbe skupine Vangelis https://www.youtube.com/watch?v=GtmlAaybIEs, čutim, kako mi adrenalin noro narašča. V mislih še enkrat »pretečem« progo na pamet, še malo in šlo bo zares, odpadle bodo vse teorije, kalkulacije in analize, ki so bile neštetokrat opravljene za računalnikom.
Prične se zadnje odštevanje in končno start. Glasba je navita na polno, nepregledne množice spremljevalcev in navijačev naredijo že tako noro vzdušje še bolj noro. Dlake gredo pokonci. Zaradi gneče prvih nekaj sto metrov hodim, nato pričnem izmenično hoditi in teči, šele po dobrem kilometru lahko začnem s tekom.
 Z Janjo se dogovoriva, da se držim desne strani kolone in res jo za kratek čas ugledam ter pošljem poljubček. 




Tako. To je to. Če mi bo sreča naklonjena, se vidiva v nedeljo zjutraj na zajtrku. Posvetim se svojemu tempu in hkrati pazim na sotekmovalce, da se s kom ne zapletem. Nekaj nesrečnikov se je že znašlo na tleh, boleč začetek z odrgninami in praskami.
 
Začetnih osem kilometrov teka je povsem ravninskih, tako se množica tekačev počasi porazgubi. Taktično sem se odločil, da začnem čim bolj počasi ter da svoj tempo postopno stopnjujem šele proti koncu tekme.

 
Kmalu se ravnina postavi pokonci, sledi vzpon na Le Delevret, ki je prvi izmed desetih večjih vzponov. Dobro mi gre, le vročina je še vedno velika, naglavni trak neprestano ožemam. Napredujem v svojem tempu, v okviru zastavljene časovnice. Sledi 7 kilometrski spust proti Saint-Gervaisu. Vmes se stemni, nadenem čelno svetilko in kmalu prispem v mesto, kjer me spremlja bučno navijanje številnih navijačev. Vzdušje je fenomenalno. Na oskrbovalni postaji se osvežim, dopolnim zaloge in se kar najhitreje odpravim naprej.  Ugotovim, da sem nekje na spustu iz žepa nahrbtnika izgubil svojo časovnico. Brez nje sem izgubljen, dezorientiran, vrže me s tira. Pokličem Janjo, sredi noči mi prepisuje podatke preko sms sporočil.

 
Pred mano je več kot dvajset kilometrski vzpon na Refuge de la Croix du Bronhomme, 2441 metrov visok vrh. Prehitel sem kar precej tekmovalcev, občutek je dober. Noč je jasna in topla, občasno se pojavijo močnejši sunki vetra. Napredujem brez večjih težav, predvsem se osredotočim na previden sestop.
Naslednja kontrolna točka je na 50. kilometru, Les Chapieux. Počutje še vedno super, opazim, da izločajo posamezne tekmovalce in preverjajo predpisano obvezno opremo. Pri okrepčevalnici popijem juho in colo ter odhitim naprej. Sledi 10 kilometerski vzpon. Zagledam lep prizor, nepretrgana procesija lučk osvetljuje pot do vrha 2507 metrov visokega Col de la Seigne. Fascinanten pogled, ki kar malo demotivira, ko se zavem, da so nekateri že »tam gori«, medtem ko je cel, dolg vzpon še pred mano. Čeprav se mi vse odvija po planu, čutim nekoliko utrujenosti. Prikradla se je prva kriza, noge so mehke, ne ubogajo me, pozna se na tempu, kljub težavam pa še vedno prehitevam sotrpine. Tolažim se z dejstvom, da se bo kmalu zdanilo in bo ob dnevni svetlobi prišla tudi nova energija.
 
In res, Lac Combal, slikovita ledeniška dolina, obdana z jutranjimi meglicami in svežina jutranjega zraka, me kmalu spravijo k sebi. Slikovita, divja pokrajina, z neštetimi pritoki ledeniških vodotokov in jezerc, svoje doda še sončni vzhod, ki se upre v ostenje Mont Blanca. Prizor, ki mnoge ustavi, da si vzamejo čas za slikanje.
Spet vzpon, 450 višinskih metrov, na Arrete du Mont Favre. Še prehitevam, več kot drugi mene, čeprav mi ne gre najbolje.


Ko je dolg, mukotrpen vzpon končno za mano, se pojavi nova težava, krvavitev iz nosu, ki se kar noče ustaviti. Najdem robček, naredim tamponado in šibam dalje. Krize pa ni in ni konec, spust proti Courmayeuru se mi zdi eno samo trpljenje. Šele na polovici dirke sem, še neskončno dolgih devetdeset kilometrov do cilja.
 
V Courmayeuru dvignem vrečo z opremo, ki sem jo prejšnji dan pred startom oddal in jo je organizator dostavil z namenom, da si v njej shranim energetske gele in ploščice ter sveža oblačila in obutev. Poskušam jesti, piti, se preoblačiti, početi čim več stvari hkrati, čas na okrepčevalnih postajah hiti neskončno hitro. Kljub vsemu je bil postanek dolg kar 45 minut. Ko se končno le odpravim iz okrepčevalnice, ponovno zaslišim huronsko navijanje množice ljudi.

 
Pričnem z enim od naslednjih vzponov, vzpon na Refuge Bertone. Ena sama jeba. Nikakor si ne opomorem, imam občutek, da popuščam, tudi prehitevanje mi ne gre najbolje. Svoje doda še sonce, ki se močno upira v skale, kar me samo še dodatno izčrpava. Končno Bertone. Juha sede v prazen želodec, za sladico cola in grem dalje. Sčasoma se počutim malo boljše, po ravnini in navzdol tečem, čim pa se pot postavi malo navzgor, me zabije, na trenutke tako močno, da komaj hodim. Privlečem se do Refuge Bonatti, na silo ponovim vajo z juho in colo. Tik pred tem sem, da bruham. Dilema. Če jem, mi je slabo, če ne jem, bo zame tekma predčasno končana, vem, da brez vnosa energije telo ne bo zmoglo.

 
Privlečem se  do Arnuve, 96-ti kilometer. Verjetno sem zaradi te krize od zadnje okrepčevalnice izgubil kar nekaj mest. Poskušam čim več pojesti, pa naj bo kar bo. Počutje se mi res nekoliko izboljša, a hrana, predvsem pa sadje so me napihnili kot balon. Ob izstopu iz okrepčevalne postaje me ena od volonterk vpraša, če sem dobro. Očitno ji moj izgled ni bil najbolj všeč.
Sledi naslednji vzpon na najvišjo točko, 2547 metrov visok Grand Col Ferret. Vročina je pasja, pogled navzgor, na vrh hriba je ponovno vse prej kot optimističen.


Končno le ujamem svoj ritem in po dobri uri stojim na vrhu. Vesel sem, neizmerno vesel. Prvič vidim reševalce, ki imajo polne roke dela z onemoglimi sotrpini. Tudi sam se ustavim in jih prosim za nekaj obližev na nogah, začutil sem, da se mi na palcih delajo žulji. Hitro sem pokrpan in že se spuščam do La Foulya. Spet prehitevam, a pozna se, da je za mano 111 kilometrov ter 6800 metrov vzpona. Jem in pijem iz navade. Juha in cola, moj standardni meni, napolnim meh z vodo in brezvoljno nadaljujem. Na okrepčevalnicah opažam, da tudi sotekmovalci vedno dlje časa posedajo, ne mudi se jim več tako zelo kot na začetku tekme. Razdalja, višina in še kaj pač opravijo svoje. Ni nam lahko. Vsak premaguje svoje težave na svoj način.
Nekako se uspem odpraviti naprej. Pot se zlagoma spušča, trenutek neprevidnosti in brcnem kamen, padem kot hlod in se udarim na koleno. Praske po rokah in kolenu, preznojeno telo, prah in zemlja, nič lepo za pogledat. Dva sotekmovalca za menoj mi pomagata na noge, čutim bolečine. Moram sesti. Prvi trenutek pomislim na odstop. Je to zdaj konec mojih sanj? Potipam boleče koleno, razen udarnin in prask je ostalo celo. Ko se končno neham smiliti sam sebi, si rečem, da zdaj res ni pravi čas za jokcanje. Ne, ne na tej tekmi, ne danes! Vstanem, nadaljujem s šepajočo hojo, kmalu me tudi prebava opomni, da je čas za skok v grm. Končno po dolgem času olajšanje, le koleno je še boleče. Prisilim se s tekom, spet mi gre. Do Champec-Laca, kljub padcu prehitim precej tekmovalcev, nov zagon, nova energija!

 
Na okrepčevalnici sem si ob zdaj že klasičnem meniju tokrat privoščil odličen borovničev zavitek, dobro mi je »sedel«. Ne ustavljam se predolgo, kajti pred mano so še zadnji trije vzponi, v meni pa energija, ki mi daje vedeti, da so se stvari končno le postavile na svoje mesto.
Na vzponu na La Giete mi uspe prehiteti precej tekmovalcev, občutek ob tem je izreden. Motivacija je takšna, da mi je čisto vseeno, koliko vzponov je do konca. Meni gre odlično in meljem tekmece kot za šalo. Moja taktika, počasen začetek in stopnjevanje proti cilju, se obrestuje.
 
Po nekaj manj kot tridesetih urah neprekinjene hoje in teka prispem v Trient. Kratek postanek. V meni je takšna energija, da že komaj čakam na naslednji vzpon, na 2005 metrov visok Catogne. Zastavim svoj tempo, ne oziram se na nikogar, prehitevam.
Zadnji spust do Vallorcina traja nekaj manj kot uro, grem skozi okrepčevalnico, še enkrat zmečem vase klasični meni ter se odpravim zadnjemu vzponu naproti, vzpon na La Tete Aux Vents, 2116 metrov visok vrh. Od daleč opazujem lučke, ki se vzpenjajo proti vrhu, kmalu sem tudi sam pod vznožjem gore. Samozavestno pričnem z vzponom, ujamem prve tekmovalce ter jih do vrha kar nekaj prehitim. Saj še sam ne verjamem, da mi gre tako dobro.  Sem res moral najprej pasti, da se je v meni zgodil ta preskok? Telefon v nahrbtniku kar naprej piska, Janjina sporočila. Spremlja me vso noč preko neta, ne more skrivati navdušenja nad mojim napredovanjem v zadnjem delu, bodri me in navija. Nimam časa odgovarjati. Pred mano je še spust do Le Flegere-ja in nato samo še »na glavo« do Chamonixa-a. Opažam mrke, blede obraze sotrpinov, ki sedijo in se skušajo motivirati še za zadnjih 800 višinskih metrov spusta, mišice so skurjene do konca, sklepi boleči, a volja priti v cilj neizmerna.
Čelno svetilko nastavim na najmočnejšo svetlobo in tečem po strmem smučišču. Ujamem še nekaj posameznih  tekmovalcev. Še vedno se mi nihče niti ne približa, kaj šele prehiti. Pokličem Janjo, kako zelo vesela je. Z Aljažem se že odpravljata proti cilju. Čas organizatorja je predvideval, da bom v cilju ob 6.25 v nedeljo zjutraj. A meni se je še vedno trgalo, kmalu sem bil na asfaltnih ulicah Chamonixa, eden izmed volonterjev mi je zavpil, da imam samo še dva kilometra. Noro me je podžgalo, samo še dva kilometra. Tečem na polno. Zadnja ulica pred ciljem. Janja in Aljaž me pričakata z zastavo, kakšna evforija! Še zadnji metri, kjer me z navijanjem pospremijo v cilj.


 


Neprecenljivo! Nepozabno! Dosegel sem svoje sanje, vse bolečine in muke med tekom so se v trenutku razblinile, noro dober občutek, ki ga je težko opisati, premagala so me čustva! Objemi Janje, čestitke Aljaža, fotkanje in veliko zadovoljstvo. Zadovoljstvo priti do cilja in uresničiti zastavljeni cilj.
 
Postavim se v posebno ložo z napisom FINISHER UTMB. Nekaj dni sem od daleč s spoštovanjem in dvomi gledal vanjo ter upal, da bom tudi sam s ponosom stal tu. Tu sem, ponosen, v eni roki slovenska, v drugi roki zastava občine Vuzenica.
 

Potem še slikanje z mojo neutrudno podpornico in najboljšo navijačico Janjo, nato pa počasi proti apartmaju na zaslužen počitek.







Čas: 36ur15min04s, za 169,4km dolžine in 9889m vzponov/spustov
Rezultat: 350 mesto od 1632 uvrščenih, na startu 2563 tekmovalcev, odstop 931
Rezultat kategorija V1H: 122 od 679 (letnik 1966-1975)






7 komentarjev:

  1. Bravo Jani!
    Še enkrat čestitke za izjemen nastop in kapo dol! Bi lahko rekli "šolski primer" kako uspešno opraviti s to izjemno težko progo! Če se spomniš, sem ti napovedoval približno takšen čas ( z ozirom, da sem poznal tvojo pripravljenost). Res pa je, da je vsak tak ultra tek "loterija", ki jo preživijo le najbolj pripravljeni in najbolj pogumni!
    Srečno in uspešno še naprej!
    lp. zvone

    OdgovoriIzbriši
  2. Z užitkom prebrano. Čestitke!

    Očitno je bil počasen začetek vseeno prehiter. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Bravo Jani, čestitke za vrhunsko tekmo in odličen spis. Čestitke tudi Janji za podporo na vse tekmah :-)

    OdgovoriIzbriši
  4. čestitke in moj poklon za hrabrost in vztrajnost ...
    Vincenc

    OdgovoriIzbriši
  5. Tudi jaz in moja Bronka se priklanjava takemu heroju, sinu najine sosede! Viktor

    OdgovoriIzbriši