100 milj Istre

Konec lanskega leta sem se odločil, da se udeležim ultra trekinga 100 milj Istre. V ta namen je bilo potrebno planirati treninge preko cele zime, ki je letos z nenormalno količino snega povzročala težave pri nabiranju dolžinskih in višinskih metrov.
Kljub vsemu se je prva letošnja ultra tekaška prireditev izšla povsem po mojih željah, zaključil sem v Koromačnem in ob tem dosegel dobro uvrstitev.

V petek, 12. aprila se odpravim novim doživetjem naproti z Janjo ter Markom in njegovo Klaro. Zamislim si logistiko, s katero se bom ob maksimalni angažiranosti na poti opiral na pomoč najinih dragih. Kot je bilo pričakovati, sta stvar opravili z odliko. 

Odpeljemo se v Koromačno, opravimo formalnosti ob prijavi ter pričnemo s pripravami, oziroma pakiranjem. Vreme je spremenljivo, zvečer in ponoči so napovedane padavine, zato je bila odločitev, kaj obleči in obuti, velika loterija.



Kaj v nahrbtnik, kaj v vrečo?

Po pakiranju in oddaji stvari se odpravimo s svojim avtom proti Umagu, še prej pa ovekovečimo sliko nasmejanih ultrašev na avtobusni postaji v Koromačnem.

Same znane face

Zanimiva bi bila slika istih oseb po prihodu v cilj.

Pred startom sledi že znani ritual preoblačenja, preobuvanja, hidriranja, odvajanja,... Kaj kmalu za nami se pripeljejo z avtobusom tudi ostali tekmovalci, sotrpini, ki se bodo podali na nekaj več kot 160 kilometrov dolgo pot, na kateri bo potrebno premagati 5700 metrov vzponov in spustov. Z Markom sva dogovorjena, da v kolikor ne pride do nepredvidljivih situacij, tečeva skupaj.

Umag, pred startom

Vzdušje je enkratno, adrenalin narašča, veliko znanih obrazov, kmalu je ura 21.00h, ko se poženemo novi avanturi naproti.

SLO ekipa pred startom

Prvi kilometri so po pričakovanjih prehitri, Marko mi celo zamolči previsok pulz, a kmalu se stvari postavijo na svoje mesto. Potrebno se je umiriti, najti tempo in napredovati po svojih sposobnostih. Pred Markovcem se ulije kratkotrajna ploha, a ker je toplo, niti ni moteča. Kmalu preneha deževati, podlaga je spolzka, potrebna je še dodatna previdnost. Na spustu z Markovca izgubim skupino s Petrom, ki ga vse do cilja ne srečam več.
Tek skozi Istrske vasice poteka po utrjeni podlagi, kljub vsemu se nekateri deli vlečejo. V daljavi zagledam luči, pred mano so Buje in prva okrepčevalnica.

Buje, 26 kilometer

Nadaljevanje proti Grožnjanu je en sam užitek, noč je jasna, tečem v svojem tempu. Kmalu vso to idilo prekine močvirnat travnik pred mestom, ki ga zaobidem po naštudirani bližnjici in se priključim na asfaltno cesto nekaj metrov pred okrepčevalnico. Tukaj srečam tudi Mateja, ki je prvi del poti tekel spredaj.

Grožnjan, 35 kilometer

Z Markom in Matejem napredujemo proti Oprtalju in naprej do Buzeta. Prva prava okrepčevalna postaja, kjer lahko iz svoje vreče zaužijem priboljške, ki sem si jih predhodno spakiral. To me napolni z novo energijo in motivacijo za napredovanje.

Buzet, 63 kilometer, levo Matej, desno Marko

Naredi se jasno jutro, pred mano je 1000 višinskih metrov vzpona na Žbevnico. Napredujem hitro, razgledi na Buzet so idilični, kmalu sem na vrhu.

Žbevnica, 73kilometer

Buzet z jutranjo meglico

Matej je nekoliko upočasnil tempo, zato z Markom nadaljujeva sama proti Trsteniku, kjer naju čakata najini najdražji. Kratek postanek in kratko razvajanje.

Trstenik, za nama je 78 kilometrov

Ko se dobro podpreva, sledi vzpon na Gomilo in Orljak ter spust na Korita.



Gomila, 81 kilometer

Orljak, 88 kilometer

Janja in Klara tudi tukaj opravita svoje poslanstvo s priboljški iz nahrbtnikov. Do Korit je namreč cesta preslaba, da bi se dalo tja pripeljati z avtom.




Planinska in naša časovnica sta si zeeeelo različni
 

Čeprav hrana ne tekne več tako kot na začetku, uspem spraviti vase nekaj grižljajev in kmalu sem pripravljen na nadaljevanje proti Velikemu Planiku in spustu do Poklona.




Poklon, 105 kilometer, kako paše sedeti

Vreče s tekmovalno opremo

 



Prevzamem vrečo s tekmovalno opremo, se preoblečem, v daljavi se sliši grmenje. Kaj bo prineslo? Dežja si namreč nihče ne želi. Tako in tako je vse skupaj zelo težavno, številni vzponi in spusti ter neprespana noč kažejo svoje posledice. Za mano je namreč slabih 17 ur neprestanih aktivnosti.



Potrebno je nadaljevati proti Učki, oziroma najvišji točki maratona, Vojaku. Kljub temu, da je grmenje vse bližje, spusti se še megla, se vreme usmili in mi prihrani še dodatne muke z mokroto.




Vojak, za nama je108 kilometrov



Sledi najtežji del dirke. Utrujenost, težek kraški teren in obilica kamenja na poti ne dovolijo hitrejšega napredovanja, pojavi se bolečina v levi stegenski mišici. Znaki, da ima telo dovolj, glava pa še ne!


Treba se bo dodatno priganjati do Sisola in se spustiti do Plomina. Najini dragi sta nama tokrat pripravili presenečenje z juho. Kako je teknila! Marko jo je še "repetiral"




Plomin, 130 kilometer, juhica je sedla

Nato se spustiva do morja, prečiva mostiček čez kanal in pričneva z vzponom na Standar. Hitro pridobivava višino, a vrha od nikoder. Očitno je tam "nekje zadaj" in res ga v trdi temi druge noči kmalu doseževa.

Teren postane nekoliko primernejši za tek, a ker je za nama že dolga pot, je potrebno biti še posebno previden, kajti vsak napačen korak je lahko usoden za nadaljevanje.

Spust v Rabac je vratolomen in zelo nevaren, potrebno se je spuščati po jeklenicah in stopati celo po klinih. A smo mi na morju? Zajle, pa klini, pa to! Takrat ni bilo smešno, a "poberem" tudi to kontrolno točko. Vzpon v Labin popestrita najini navijačici z glasnim vpitjem in žvižgi. Ura pa skoraj polnoč. Le kdo bi se oziral na to!

Labin, 143 kilometer, ko ni nič več smešno

Sledi še zadnje večje okrepčilo in kmalu se kljub izredni utrujenosti podam še na zadnjih 20 kilometrov poti. K sreči nekih hudih vzponov ni več, a kilometri, ki so za mano kažejo, da sem že hudo zdelan. Potrebno se je povzpeti še na vrh Oštri ter spustiti do vasice Skitača.

Z Markom se odločiva, da zadnji del poti ne bova več tekla, tudi baterije najinih svetilk so že zelo izpraznjene in bi posledično samo še bolj izzivala poškodbe.

Spust do svetilnika Crna punta in nato še "sprehod" ob obali. Končno se pojavi asfaltna cesta in tabla z napisom-KOROMAČNO.

Cilj, Koromačno, 164 kilometrov in premaganih 5700 metrov vzponov in spustov

Prihod v cilj po 31h in 42 minutah je bil eno samo veliko olajšanje za dušo in telo. Uspelo mi je zaključiti še en ultra tekaški projekt. Skupno sem zasedel 18. mesto in 2. v kategoriji M45. Od 117 tekmovalcev na startu trase 100 milj, nas je uspešno prišlo v cilj 69.

Čestitke Marku za odlično opravljen treking, zahvala organizatorju za dobro organizirano prireditev.
Iskrena zahvala moji Janji in Markovi Klari, ki sta nama nesebično od starta v Umagu, ves naslednji dan in celotno drugo noč potrpežljivo stali ob strani, naju razvajali, prenašali najine komentarje ter naju vzpodbujali, ko je bilo najtežje.
Carici sta. Podpora za prste obliznit.

Statistika: 100 milj Istre





Tekmovalni in podporni "dream team", odlična kombinacija