sreda, 16. april 2014

100 milj Istre 2014






V planu ultra trail tekov sezone 2014 je bila 100 milj Istre prva letošnja preizkušnja stanja duha in telesa.
Izšlo se je bolje kot sem pričakoval, saj sem 166 kilometrov dolgo pot z 6000 višinskimi metri vzponov ter 6200 višinskimi metri spustov uspel zaključiti prej kot v 28. urah neprestanega teka in hoje.
Rad bi vse strnil v nekaj stavkih, a je bila pot predolga, da jih napišem le nekaj!
Zgodba se je pričela že doma, ko je bilo potrebno spakirati vso kramo. Gremo mi na dopust al gremo laufat? Robe, da poka!
Ob prihodu v Umag najprej uredim vse formalnosti v zvezi s prijavo in nastanitvijo. Lanski ekipi Marn-Prot sta se letos pridružila še Matej Končnik s svojo Ano.





Petkovo jutro je prišlo prekmalu, spet pakiranje, tokrat vreče z opremo in priboljški, ki jih je organizator dostavil na Poklon in Buzet.

Nekaj čez poldne sva z Janjo krenila proti Labinu, na start dirke. Adrenalin narašča, čutim neko čudno nervozo, ki je nisem bil vajen, čeprav imam pred vsakim ultra tekom strahospoštovanje. 100 - odstotne garancije, da pridem do cilja v Umag, mi itak ne more dati nihče.

Še zadnje priprave v avtu, preverim vso opremo, nato pa se le odpraviva proti startu.







Srečujem stare, prekaljene ultraške mačke, vsak je nekje v svojem svetu, v svojih mislih.









Kmalu se prične odštevanje in natančno ob 17.02h se okrog 160 odlično razpoloženih tekačev požene na dolgo pot. Začetek je bil spust proti Rabcu, prav tu sem še posebej pozoren, da si ponovno ne zvijem gležnja. V Rabcu tečemo ob obali, nato se pričnemo vzpenjati proti Ripendi Kosi, sledi spust proti Plominu.



Že na daleč slišim vpitje naših treh navijačic, ki so tudi sicer vedno najglasnejša dekleta na tekmah. To mi da dodatno energijo za vzpon proti Sisolu in Učki. Kmalu se stemni, čelna svetilka postane samoumevna. Začetne kolone se pričnejo trgati, hitrejši tekači so že daleč spredaj, naša skupinica šteje 6 tekmovalcev. Opazim, da je z nami tudi Marjeta in da dobro drži naš ne ravno počasen tempo. Na KT (kontrolni točki) Bodaj izvemo, da ima takrat vodilni Marjan Zupančič pred nami že skoraj uro prednosti, mi pa smo na poti šele slabih pet ur. Nič ne de, napredujemo po svoje z vzponom na Učko. Jasna noč, prečudoviti pogledi na Rijeko in Kvarnerski zaliv, nov elan pred spustom na Poklon. Srečujemo se s tekmovalci na 105km, ki so z Lovrana krenili ob 21.00h. Precejšnja gneča navzdol in vratolomen spust sta me nekoliko izčrpala, a me je na Poklonu že čakala Janja, nova motivacija za naprej.






Za nami je nekaj več kot 41 kilometrov, prva četrtina poti. Sledi kratek postanek in že nadaljujem po zame najlepšem delu trase od Poklona do Buzeta. Marko in Matej držita tempo, meni sledi Marjeta, tako družno nadaljujemo proti Velikemu Planiku. Srečujemo poznane obraze, se pozdravljamo in drug drugemu želimo obilo sreče.


Opažam, da je zrak v posameznih kotanjah in vrtačah nižje spodaj hladnejši kakor višje zgoraj na vrhovih in grebenih. Teren je primeren za tek, podlaga travnata, kljub vsemu je potrebna previdnost, da ne pride do padca in poškodbe. Spust h Koritom je spust v hladilnik. Temperatura je le kakšno stopinjo nad lediščem. Sledi kratek postanek za okrepčilo. Marka zebe, pravi, da ne zdrži niti sekunde več in da bosta z Matejem krenila naprej, midva z Marjeto nadaljujeva kakšno minuto kasneje.

Vedno se sprašujem, ali je boljše na okrepčevalni postaji narediti »daljši« postanek in se dobro založiti s hrano in pijačo ali vse skupaj »ofrkniti« in v najkrajšem času nadaljevati? Resnica je verjetno nekje vmes.

Dolg vzpon na Orljak in Gomilo v ranem jutru. Začnejo se kazati prvi znaki utrujenosti, za nami  je več kot 60 kilometrov. Marjeta mi tiho sledi, kot stroj, brez jamranja. Na spustu z Gomile proti Trsteniku dohitiva vodilno Italijanko, ki je očitno v krizi. Na okrepčevalnici v Trsteniku se ustavi le za hip in že nadaljuje vzpon na Žbevnico. Midva si vzameva za okrepčilo nekaj več časa. Bova lovila vodečo? Marjeta prevzame tempo, pospeši. Halooo, diham na škrge! Malo pred vrhom Žbevnice se najin trud poplača, ujameva jo in prehitiva. Na spustu iz Žbevnice sva »plen« midva. Ves čas imava občutek, da nama diha za ovratnik, očitno pa je spust pričela zelo previdno. Marjeta ima težave s čelno svetilko, časa za menjavo baterij ni. Pomagam ji s svojo, nastavim jakost na maksimum in že šibava dalje. A kmalu omaga tudi moja lučka, zato sva proti Buzetu primorana upočasniti in previdneje sestopati. Pričelo se je daniti, z mislimi sva že pri okrepčevalnici, Italijanka naju ponovno prehiti. Ko prideva do okrepčevalnice, jo ona že zapušča. Ne morem verjeti svojim očem. Kaj je jedla, kaj je pila, kaj je sploh zmetala vase? Odgovor je odnesla s seboj vse do Umaga.  

Na izhodu okrepčevalnice srečam Hribarjevega Mateja, ki pa se že odpravlja naprej.











Super mu gre, poročajo mi, da ga vseskozi »žge« kot nor. Tu pa sta tudi že Marko in Matej. Odločim se, da tudi drugi del poti nadaljujem z Marjeto, kar povem Marku, ki je nad tem nekoliko presenečen. Bova lovila Italijanko? Marjeta izrazi nekaj dvomov, ali bo lahko sledila mojemu tempu, a ji povem, da se ji bom prilagajal.


Vmes se od nikoder pripelje tudi Janja, moja motivacija in regeneracija. Odložim vrečo s stvarmi v avto in že se posloviva. Na novo formirane ekipe tako nadaljujemo proti mestecu Hum.








Marko in Matej malo »pritisneta« na plin, midva z Marjeto pa v svojem tempu preko neštetih prečenj reke Mirne do Huma. Neprestani vzponi in spusti so me že dobro zdelali, a me je Janjina kava hitro spravila k sebi. Tudi Marjetin Srečko je tukaj in verjamem, da ji je kakšen priboljšek dal dodatno energijo za nadaljevanje poti. Motivacije nama tako in tako ni manjkalo.






Zanimivo je, kako si telo z nekaj malo vnosa na tako dolgi poti hitro opomore, a na žalost se že po nekaj kilometrih ponovno izprazni.  







Nadaljujeva do Grdinićev in Draguča, kjer je za nama 100 kilometrov poti. Magična meja. Tako, zdaj pa na glavo, če bo treba.  Tukaj se dirka na 100 milj šele začne. Grem do onemoglosti in še naprej! Marjeta tudi! Kratki, strmi vzponi in spusti nama pobirajo moči, trasa pelje po nekih čudnih, kamnitih, zapuščenih pastirskih poteh, polnih trnja. Za poslastico so sitni še komarji.

Na poti do Butonige me pokliče Janja, gre ji na jok, preklinja navigacijo, ki jo je sicer pripeljala do table Butoniga, a žal na napačno stran jezera. Pomirim jo, se vidiva na naslednji točki. Uf, pa prav tam bi jo še kako potreboval.








Privlečeva se do jezera nesrečnega imena, na najino srečo pa sta tu Klara in Ana. Juhica kot naročena, masaža mišic , na obraz se vrne nasmešek.  Vzpon na Zamask sem opisal prejšnji odstavek in ga ne bi več ponavljal. Muka, muka, muka..Končno sva na vrhu.  



Janja, jaz te imam tako rad. Daj vse, kar imaš, da si malo opomorem. Greva naprej. Spust v dolino, vzpon na Motovun. Beri dva odstavka nazaj! Jeba, jeba, jeba.

Spust v dolino, vzpon na Oprtalj. Beri tri odstavke nazaj. Bo končno že konec teh vzponov in spustov? A niso mogli vsaj enega kuclja zaobiti? Pogledava na višinski graf in ugotoviva, da od Oprtalja do konca nekih hudih vzponov ni več. Janja se prelevi kar v volonterko na okrepčevalnici, ki je res bogato založena. Spijem juho in kavo. Kaj zdaj? Nič. Greva naprej. Najraje bi se tam ulegel na klopco in zaspal, a realnost je kruta. Noge je potrebno spraviti v hojo in še več – v tek, kjer je seveda to še mogoče. Kmalu se ogrejem, slišim Marjeto, ki mi neutrudno sledi. Res je neuničljiva, si mislim. Prispeva v Završje in kmalu v Grožnjan, kjer je do konca samo še dobrih 20 kilometrov.








Hitro okrepčilo in naprej. Imam občutek, če se ustavim, nog ne bom več premaknil. Odločim se, da popijem tistega, ki daje krila. O krilih pa ne duha, ne sluha! Bo treba kar po zemlji do konca, ni druge.



V Bujah še do zadnje okrepčevalnice. Janja, Klara in Ana naju tukaj z glasno vzpodbudo še zadnjič pozdravijo.







Se vidimo v cilju. Hvala punce, bile ste enkratne. V pomoč in motivacijo. Lepo je, ko veš, da te tam nekje, na neki točki, včasih tudi sredi ničesar pričakuje tvoja draga. Meni to ogromno pomeni.



Spust do podhoda avtoceste in nadaljevanje poti čez travnike do Vilanije, zadnja kontrolna točka. Še pet dolgih kilometrov. Neprestano gledam na uro. Se mi samo zdi, da se razdalja do cilja prepočasi zmanjšuje? Ura ne laže, orošeni travniki proti Umagu se vlečejo kot jara kača. Odštevam metre do cilja. Hej Marjeta, do konca le še 1600 metrov, ena milja! Če sva jih zmogla 99, bova še to, zadnjo. Umag, vhod, asfaltna podlaga. Cesta in promet. Skoncentriram se na orientacijske zastavice in promet, da ne bi tik pred ciljem kje zašla. Šibava čez krožišča in že sva v majhni, ozki ulici tik pred ciljem. Zaslišim navijanje moje najglasnejše navijačice – Janje. Z Marjeto družno tečeva, zadnje metre ji dvignem roko in jo spustim naprej.






 Zaslužila si je. Odgarala. Čestitke.






V cilju sem po 27. urah in 55 minutah. Sanje ali resničnost. Obsedim na klopci, gledam predse, pokliče me Janja. Imam cmok v grlu, objem, poljubčki, veselje.







Premagan je še en ultra trail. Carsko.

Zahvala organizatorjem, volonterjem in res prijaznemu ter ustrežljivemu osebju na okrepčevalnih postajah. Proga odlično označena, morda je skozi nekatera mesteca, oziroma trge manjkala kakšna markirna zastavica. Pogrešal sem obljubljene testenine, ki so nam bile obljubljene v Umagu, pred startom. Zato pa je bila pogostitev s hrano na koncu v samopostrežni restavraciji toliko boljša. Moja končna ocena je, da je bila prireditev izpeljana na višjem nivoju kakor lani.

Še za konec:

- višinski graf




 -potrdilo o uspešno končanem ultra maratonu



-ostali tehnični podatki, preneseni z GPS naprave




Naslednje leto spet?


torek, 15. april 2014

Revija TEK plus - Grintovci Extrem

V zadnji številki revije Tek plus je Matej Hribar iz Kamnika doživeto opisal svoj projekt - Grintovci Extreme 2013. Tudi sam sem bil aktivno udeležen kot pomočnik, nosač, priganjalec, navigator, motivator. Več v spodnjem tekstu.....





Grintovci extrem 1





Grintovci extrem 2






Grintovci extrem 3






Grintovci extrem 4




Grintovci extrem 5





Grintovci extrem 6