četrtek, 03. november 2011

K24 X 15

Čeprav je od moje uspešne, petnajste ponovitve največjega Koroškega hribovskega izziva minilo že skoraj tri tedne, moram že zaradi spoštovanja do poti K24 napisati nekaj stavkov.

Z Zvonetom sva bila dogovorjena, da bova opravila s krogom v prijetnem tempu, da ne bova preveč hitela in da bova predsem uživala. Namen najinega druženja je bil predvsem uspešno zaključiti krog v 24. urah. Glede na najine pretekle izkušnje sva vedela, kako hitro morava napredovati, da se bo izšlo v časovnem limitu, vse ostalo pa je bilo namenjenu doživljanju jesenske narave in fotografiranju. Na tej poti sem doživel že vse mogoče, zato nekih hudih pričakovanj tudi nisem imel. Pa vendar je vsakokrat drugače, noč ni enaka noči in dan ne dnevu.

Torej, začneva v Črni ob 20.15h v smeri Uršlje, na vrhu naju pričaka močan veter, zato skleneva, da čimprej sestopiva in se ustaviva pri Križanu.



Uršlja z vzpona na Raduho

Po okrepčilu ob spremljavi mesečine nadaljujeva naprej proti Slemenu in Smrekovcu. Ker je bil tempo naravnan bolj počasi, se je tudi pot temu ustrezno počasneje "premikala". Po glavi so mi rojile tiste znane misli: "Češ, kaj mi je tega treba?"V mislih sem si celo zaželel, da bi Zvone rekel, da imava dosti in sestopiva v Črno. A iz tega ni bilo nič. Zvone je neumorno korakal pred menoj. Meni pa so se po glavi še vedno preganjale misli: "Saj sem to isto traso že tolikokrat prehodil, le zakaj spet znova?" To vprašanje sem med potjo v glavi še večkrat ponavljal in priznam, da ne vem kaj, me vleče, da vedno znova in znova najdem motivacijo za naslednji start.
Noč je mrzla in spokojna, najin korak enakomeren, kmalu sva na Smrekovcu. Dopolniva zaloge vode in se odpraviva proti Raduhi. Sledi dolgo prečenje Smrekovškega pogorja. Proti planini Vodol se začne svitati.

Jutranji svit nad planino Vodol

Prvo jutranjo zarjo doživiva na planini Javorje in kmalu sva na Loki pod Raduho. Časovnica je OK, malo se podpreva in se pričneva vzpenjati proti vrhu.


Rojeva se dan...




...adijo noč




Peca z Raduhe, daleč je še do tja



Doživiva prekrasno jutro, ki naju napolni z novo energijo, veliko slikava in hitro doseževa vrh. Vpis v knjigo, nekaj fotk in že sestopava proti Grohotu.
Vrh Raduhe z Oševo v ozadju





















Oskrbnik Martin nama pripravi makarone, malo počijeva in nadaljujeva proti Olševi. Sonce se dobro upre v njena južna pobočja, občasno je kar prevroče, a midva neutrudno grizeva v strmino. Kmalu doseževa greben in opazujeva kontraste "sever - jug". Če je na južni strani hriba prijetno "poletno" in toplo, potem je na severni "zimsko" in hladno, ponekod ležijo še snežne zaplate, drevesa so v ivju. Razgledi fenomenalni, vzameva si čas za fotkanje.


Na grebenu Olševe

"Vroče -hladno"


Kljub neprespani noči in utrujenosti doživljam občutke, ki jih težko opišem. Vredno se je bilo truditi do sem. Morda je to del odgovora na vprašanje, ki sem si ga postavljal sredi noči na poti med Slemenom in Smrekovcem.












Hitro doseževa vrh Govce, zaradi lepega vremena je tudi vzdušje odlično.

Od Grohota naprej je bil dan za uživancijo. S pridom ga izkoriščava.


Pogled na Raduho z Olševe










Očak z grebena Olševe


Sestopiva do Mzlega dola, preko Zadnjega travnika mimo izvira Meže, kjer si natočiva vode in nadaljujeva do Kumra.

Zadnji travnik, v ozadju Mrzli dol pod Olševo

Zvone si privošči hitro malico, tudi sam se okrepčam za zadnjih, približno 800 višinskih metrov vzpona na Peco.

Sv. Ana, v bližini kmetije Kumer

Začneva počasi, ko doseževa "delovno temperaturo" malo pospešiva. Dobro napredujeva, a malo pod vrhom me "vrže" v zid. Hvala bogu, vem kako se tem stvarem streže, zato na hitro zmečem vase potrebne energente in kmalu občutim izboljšanje počutja. Vrh Pece doseževa prej, kot sva načrtovala.


Peca, zadaj Uršlja




Uršlja, tam sva bila pred približno pred 18. urami


Sledi samo še rutinski sestop, po pameti (kaj je to?), da ne trpijo preveč kolena. Kmalu prideva na makadamsko cesto pri kmetiji Mihev, kjer rutinirano nadaljujeva vse do Črne.
S potjo sva opravila v 22h in 30 minutah, Zvonetu je bila to že dvajseta, meni pa petnajsta uspešna ponovitev.

Kljub vsemu je pot še vedno dolga 92km (po Garminu), s 5500m vzpona in spusta. To omenjam izključno zato, da koga ta opis ne bi zavajal in bi pot jemal prelahko. Še vedno gre za ultra (visoko)gorski tekaški projekt, na katerega je potrebno biti ustrezno psiho - fizično pripravljen.