sobota, 30. oktober 2010

Tek po Šentiljski poti

Včeraj sem se ponovno, letos tretjič, odpravil po Šentiljski poti. Po hladnem, mrzlem jutru (začel sem ob 6.00h) se je naredil jasen in sončen dan. V počasnem tempu, hitreje po LM tako in tako ni šlo, sem uživaško napredoval preko številnih hribčkov in dolin Slovenskih goric.


Jesenski utrinek

Na Zg. Velki sem si privoščil kratek postanek za okrepčilo in oskrbo s pijačo, potem pa tako naprej proti Šentilju. Na cilju pri Belni sem bil po 8h30min. Na trasi je veliko blata, kar je za jesenski čas nekaj povsem normalnega.


Brloga, še malo in konec
Celotna trasa poti je dolga 56 kilometrov in normirana za 17h in 30 minut planinske hoje.





Šentiljska planinska pot
Vir: PD Sladki vrh


Informacije o poti so na naslednji povezavi:      Šentiljska pot


sobota, 04. september 2010

Gorski maraton štirih občin - GM4O "EXTREMNO" drugič

Kje naj začnem?

Morda tako, da sem že leta 2008, ko sem v tretjem krogu Vrh Bače odnehal in to kljub temu, da je bilo časa še dovolj. Še danes ne vem, zakaj sem odstopil? Nič bolje ni bilo lani, ko sem si po 45min od starta takoj za Koucami zvil gleženj, pa vendar opravil nočni krog?

Ne, z odstopi sem opravil, a zaradi dveh neuspešnih poizkusov sem imel več kot dovolj spoštovanja do hribov nad Baško grapo. Kljub vsemu je v meni tlelo nekaj dvomov. Kaj, če spet ne bo šlo?
Ko si tam nekje zunaj, sredi noči prepuščen sam sebi, takrat šale ni več, potrebno se je posvetiti projektu in ob tem imeti veliko sreče. Kajti pri 210 000(!) korakih (vir: Jožko), srečo res potrebuješ. In včeraj je bila na moji strani.

Začelo se je v sredo, 01.09.2010 ob 21.00h, ko sem otovorjen z vsem, kar naj bi potreboval za projekt, prispel z mojo zvesto "supporterko" Janjo na Petrovo Brdo. Pozdravimo se z Rutkotom in pričnem se pripravljati.

Ob 22.00h se odpravim v prvi krog. Preudarno in umirjeno. Jasna noč, prijetna temperatura, vetra praktično nič. Skratka - idealni pogoji. Dobro napredujem do mesta, kjer sem si lani zvil gleženj, tam grem še posebno previdno, oddahnem si, ko je za mano. Posvetim se poslušanju glasbe, pulzu in seveda času. Na ČP sem bil v 1h55min, nameraval sem biti malo počasnejši, a ker sem se dobro počutil, sem v takšnem tempu nadaljeval čez 4 legendarne vasice do Hudajužne. Tam sem bil po 3h40min. Sledila je prva ura resnice. Z majhno krizo sem prvič opravil z Durnikom (1h5min) in nadaljeval do koče na Poreznu, kjer sem bil v 5h50min. Na Petrovem sem se šel podokničarja in vrata sobice se odpro. Janja je poskrbela zame z vsemi možnimi dobrotami, da sem kar težko zapuščal toplo izbo in se podal v drugi krog.

Začel sem ga točno ob 5.00h zjutraj. Noči so že dolge, zato sem šele proti Kobli lahko ugasnil čelno svetilko. Motivacija je bila še vedno na nivoju, utrujenost ne prehuda, tempo po planu in na ČP sem bil po 2h10min. Sestopil sem na Kal, se odžejal pri koritu in naprej do Hudajužne. Na najnižji točki poti sem bil po 4h10min. Če sem prvi krog opravil brez pomoči Janjine oskrbe na terenu, se je z drugim njeno poslanstvo začelo zares. Pred drugim vzponom na Durnik sem se moral dobro okrepčati, ker v tisti strmini tam zgoraj ni šale. In Janja je to vzela popolnoma zares. V najkrajšem možnem času sem se najedel, napil, preoblekel, preobul in opravil še vse tiste potrebe, ki jih ljudje pač počnemo (no, ne čisto vse, da ne bo pomote). Vzelo mi je 15 minut, a se je izplačalo, ker sem tudi v drugo povzpel na Durnik v 1h10min. Do Porezna je šlo gladko, malo se mi je vleklo na Večni poti, a saj se ve, zakaj se ji tako reče, mar ne? Po 6h40min sem bil drugič pri koči na Poreznu. Do Petrovega sem potreboval še slabo uro in po 7h35min končal z drugim krogom.
Janja je kot po navadi že čakala s pogrnjeno mizico.

Točno ob 13h sem začel s tretjim, zadnjim krogom. Pred podvigom nisem delal nobenih časovnih načrtov, želel sem le vse skupaj zaključti v 24.urah. Na voljo sem imel še devet ur, ravno toliko, da te nekaj priganja, a še vedno dovolj zaloge, da sem se kroga lahko lotil preudarno.

Zadnji - tretji krog

Kouce v 45min, Vrh Bače v 1h10min, Kobla 1h40min, ČP 2h40min. Tukaj me je pričakala Dorica z okrepčilom. Prišla je kar s koče in to z nahrbtnikom polnim dobrot, ki jih človek na 1700m visoko lahko premore. Če sem si še krog prej zaželel pivo, mi tokrat ni več prijalo. Zadovoljil sem se s colo. Na kratko sva poklepetala in se poslovila. Pričel sem se spuščati na Kal, kjer sem bil po slabi uri. Tam me je čakala Janja. Nahrbtnik sem dal v avto in se zagnal po klancu navzdol, ko me je močno zbodlo v kolenu. Uporabil sem hladilni gel in ga namazal. Proti Znojilam se je bolečina umirila. Na točki, kjer trasa Maratona prečka cesto, sem se ponovno opremil z nahrbtnikom in nadaljeval proti Oblokam.
Če sem do včeraj mislil, da je najbolj dolgočasen del poti od križišča nad Planino za Črno goro do melišča pod ČP, sem včeraj svoje mnenje spremenil. Trasa Znojile – Obloke je po moje zagotovo najbolj dolgočasen del celotne trase. Bljak. A sem jo prehodil/pretekel tudi tretjič.


V Hudajužni (po nekaj manj kakor 5h s PB) sem vzel še palice, katerih prej nisem uporabljal. Naročila jih je kar Dorica po telefonu s ČP. Še zadnjič sem se ustavil pod viaduktom, kjer me je že čakala moja Jančka, ki me je pospremila v zadnjo bitko z Durnikom z besedami, naj si mislim, da grem gor prvič in ne tretjič.




Huda Južna, Durnik - prihajam še tretjič

Na razpolago sem imel še štiri ure časa, zato sem se počasi odpravil proti Poreznu. Vmes sem obiskal še vse tiste točke, ki jih na poti proti Poreznu moraš obiskati in ob 20h25h, sem se razveselil legendarnega WC-ja, ki ga prijatelji GM4O še kako dobro poznamo. Na sestopu sva se srečala z Jožkotom, ki mi je prišel naproti in tudi sicer vseskozi telefonsko spremljal moj napredek. Skupno sva sestopila do Petrovega Brda, kjer sem po 23h40min končal z vsemi dolžinskimi in višinskimi kilometri GM4O extremno.



Cilj po 23h40min. Jožko, Janja, Jani in Rudi na Petrovem Brdu

Čeprav pravijo, nikoli ne reci nikoli, sem prepričan, da te variante ne bom več ponavljal. Se bom pa z velikim veseljem vračal v hribe nad Grapo, opazoval urejene, a žal zapuščene vasice pod Črno Prstjo, motil nočni mir (nenamerno) številnih živali in se tako in drugače opijal z lepo, neokrnjeno naravo.

Hvala vsem za vzpodbudne besede, SMS-e, klice, Jožkotu, Dorici, Rutkotu, …še posebej pa Janji za potrpežljivost in oskrbo ter varno vrnitev v domači brlog.

Pa še uradna spletna povezava:  GM4O








ponedeljek, 19. april 2010

Tek čez Kozjak

V petek zjutraj je nastopil dan, ki sem ga načrtoval že dolgo, a sem ga vedno iz takšnih in drugačnih razlogov moral prestavljati.
Moj načrt je bil preteči/prehoditi pot čez Kozjak iz Maribora do Dravograda v enem kosu, s časovnico se (za prvič) pretirano nisem ubadal. Vedel sem, da fizično s potjo ne bi smelo biti prevelikih težav, bolj me je skrbela orientacija, ker pot ni dobro uhojena in markirana.

Torej, začel sem nekaj pred peto uro zjutraj, kjer sem se v rahlem teku podal na železniško postajo Vuzenica. V Maribor, na Studence, sem prispel okrog 6.30h, se oprtal s kamelo in sprožil štoparico. Začetek poti me je vodil proti Kamnici, skozi Rošpoh do Urbana. Sončni vzhod je nakazoval, da se obeta topel spomladanski dan, kar mi je dalo še dodatne motivacije. V manj kot uri sem bil na Urbanu, od koder sem s tekom nadaljeval proti Sv.Križu in Tojzlovemu vrhu. Pri kmetiji Iglič sem se odcepil desno navzdol v Bresterniško grapo in naprej proti Žavcarjevem vrhu. Do tu nisem imel težav z markacijami, nadaljeval pa sem kar po občutku. Ker markirane poti naenkrat več ni bilo, sem se spustil do Bistriškega potoka, kjer sem prišel na asfaltno cesto, ki vodi do Sv.Duha na Ostrem vrhu. Kmalu sem bil pri gostilni, napolnil kamelo in nadaljeval proti Gradišču in Kapli. Tukaj je pot dobro markirana, težave so mi povzročali le štirinožni prijatelji, ki nikakor niso mogli razumeti, da samo tečem čez njihov teritorij.

Na Gradišču sem nadaljeval po asfaltu proti Kapli, kjer sem bil okoli poldneva. Sledilo je dolgo panoramsko prečenje preko Sv. Pongraca proti Kapunarju. Ko sem že pomislil, da sem na domačem terenu in da poznam vsako bližnjico, sem uspel proti prelazu Radelj tako zaiti, da sem šel po gozdu po popolnem brezpotju. Sreča v tej nesreči je bila, da sem poznal vsaj smer, po kateri naj bi šel in res sem kmalu prišel na avstrijsko panoramsko pot, ki je za razliko od naše vzorno urejena in označena.

Na prelazu Radelj sem se odločil, da grem proti Odrniku in dalje proti Sv. Jerneju nad Muto. Bolj kot sem hotel do omenjene kmetije, bolj sem se ji oddaljeval (beri: bolj sem se izgubljal in taval po gozdu in brezpotju). Na koncu sem »popustil« in se usmeril proti Sv. Lovrencu in z avstrijske strani brez večjih težav prispel do Sv. Jerneja, oziroma do odcepa za Bistriški jarek. Od tu naprej sem bil pa res na domačem terenu, sledil je hiter spust do bivše karavle, kjer me je čakala žena Janja z okrepčilom. Ura je bila nekaj pred peto popoldan.

Vase sem hitro zmetal nekaj dobrot ter nadaljeval proti Pernicam in Sv. Urbanu. Od tu naprej se je začel sneg, zato je bilo napredovanje počasnejše. Nekatere snežne zaplate sem obhodil po gozdu, proti koncu pa tudi to več ni bilo mogoče, vendar se ni pretirano ugrezalo. Po 13h15min sem bil na vrhu Košenjaka. Zavriskal sem od navdušenja in takoj nadaljeval s sestopom proti Domu na Košenjaku in naprej proti Ojstrici. Znočilo se je, zato sem si nadel čelno svetilko, poklical Janjo in odbrzel proti Dravogradu, kjer sem po 14h 23min zaključil pot.
Nabralo se je nekaj manj kot 87 km, višine 5100m+/-, porabil sem nekaj čez 7100 cal, ostalih podrobnosti pa zaradi težav z računalnikom še nisem uspel obdelati.

Na koncu naj dodam, da si ravno »zaradi računalnika« nisem mogel na Garmina naložiti splanirane poti in sem se posledično izgubljal. Zato sem trdno prepričan, da NIKOLI več ne grem na tako dolgo pot brez predhodno naložene GPS sledi.
Zanimiva bo primerjava splanirane in dejanske sledi. To bo smeha, ko bom videl, kje sem ga orientacijsko »biksal«.


Čez Kozjak, Maribor - Dravograd

ponedeljek, 22. marec 2010

Tek po Šentiljski - prvič

V družbi "Spečih velblodov" Žarka in Janeza, ki pa sploh nista delovala zaspano - prej obratno, smo danes v prelepem vremenu opravili s Šentiljsko potjo. Trasa je skoraj suha, nekaj blata seveda spada zraven, sicer pa uživancija, lepi razgledi, dobra družba!
Sklenili smo, da se ob priliki vrnemo in zadevo ponovimo!