ponedeljek, 10. september 2018

VELEBIT 100 MILJ – A LONELY WOLF TRAIL


Za konec moje letošnje sezone trail tekov sem se prijavil na 100 milj Velebita. Tistega Velebita, kjer dolge ure ne srečaš nikogar, kjer sledi civilizacije še niso prisotne, kjer je na celi trasi eno samo pol – naselje, Baške oštarije. Vmes pa dolgi kilometri samote, kamnita pokrajina, gozd poln podrasti, travniki in polja, kjer se pasejo konji in krave, pa medvedi, volkovi in modrasi, s katerimi na srečo nisem imel opravka. Velebit se je pokazal v vsej svoji divjini in krasoti, hkrati pa je pokazal, da z njim ni šale. Kljub vsemu mi je bilo dano, da sem uspešno končal enega izmed mojih največjih izzivov.
Zadnji dan letošnjega avgusta točno ob desetih dopoldne, nas je 60 adrenalinskih odvisnežev startalo v Senju. 

Start v senju


Senj
Sledilo je skoraj 30 kilometrov vzpona do Oltarov in Zavižana. Jutranja svežina po nevihti ter rahla burja sta naredili prijetno ozračje, zato odlično napredujem. Pulz sili v rdeče, a počutim se izvrstno.


Oltari s Šimunom

Vem, da bom zaradi tega kasneje plačal davek, vendar pretečem večji del vzpona do Zavižana. Sem med prvimi desetimi tekmovalci, kar me še dodatno motivira.

Na Zavižanu

Na Zavižanu se pot prične spuščati in kmalu skrenem na legendarno Premužičevo pot. Nekaj krajših vzponov prehodim, ostalo tečem.

Premužićeva pot

Do Rossijevega zavetišča gre super, a kmalu se mi maščuje prehiter začetek. Sem tik pred krči, zato upočasnim in rešujem nastalo situacijo.

Zavetišče Rossi

Na grebenu preidem na morsko stran in odpre se mi pogled na otoke. Očitno me panorama toliko zamoti, da na krče pozabim in kmalu sem pri Planinskem domu Alan. 



Razgledi na Premužićevi poti


Alan in vreče z opremo

Planinski dom Alan


Oskrbim se iz vreče ter nadaljujem pot s prelepimi panoramskimi pogledi na morje in otoke na eni ter na divjino Velebita na drugi strani. Malo pred Skorpovcem me kriza udari drugič. Slutim, da sem na energetskem minimumu in da se bom ustavil, zagledam okrepčevalnico, kjer ponujajo Velebitski meni: vodo, colo in slano pecivo. Uspem se zregenerirati in nadaljujem do Baških Oštarij. 

Razgled na morsko stran


Čelna lučka je od Skorpovca moj stalni partner, Premužičeva steza pa tako »speglana«, da lahko vseskozi tečem.

Baške Oštarije so eno pol naselje oziroma edino naselje na celotni trasi, kjer lahko srečaš človeka. Okrepčevalnica z juho in testeninami, čajem, colo. Dobro sem razpoložen, zato hitro krenem naprej. Povedo mi, da sem na sedmem mestu.
Baške Oštarije
 Zelo vzpodbudno, a do cilja je še daleč. Na nahrbtnik namestim zvonček, na ušesa slušalke, glasbo navijem toliko, da ne slišim zunanje okolice. Pa naj medo bo ali pa ne. Tako opremljen krenem v njegovo kraljestvo. Najprej kratek vzpon čez smučišče, nato spust v Ramino korito, kjer se mi približuje lučka. Sotekmovalec pred mano se je uspel tako kvalitetno izgubiti, da je šel v nasprotno smer. Kljub mojim besedam, da grem proti Šugarski dulibi, mi ni verjel in je odšel nazaj. A je kmalu ugotovil svojo zmoto in se vrnil. Ko se ponovno srečava, me pozdravi. Ko ga vprašam ali je končno našel pravo smer, mi pove, da je itak vseskozi na pravi poti. Čudno ga pogledam in mu rečem, da je prej šel v nasprotno smer in da se mu rekel naj obrne. Ne prizna in mi reče, da to ni bil on. No OK, bodi tako, si mislim in ga pustim naprej. Tole Ramino korito bo očitno še zelo zanimivo. Orientacija je težka, pot je neuhojena, gozd je poln podrastja, markacije redke, označbe s trakci organizatorja še bolj. Naenkrat tudi pred mano zmanjka označene poti. Kljub temu, da sem po GPS-u na pravi poti, sem v resnici v vukojebini. In to dobesedno. Trmasto vztrajam z navigacijo po GPS napravi, se prebijam skozi neprehodno grmičevje in se naenkrat znajdem na skalni polici, od koder se ne morem spustiti. Vrnem se nazaj in v daljavi opazim lučko sotekmovalca Marka, s katerim se ves čas prehitevava. Nastopi trenutek olajšanja. Označeno pot sem zgrešil samo za nekaj deset metrov, a je bilo dovolj, da sem se uspel dobro opraskati in strgati nogavček. Do Šugarske dulibe sledi še vzpon, pri zavetišču dolijem vodo.

Proti Stapu nadaljujeva skupaj z Markom, ki pa nekje vmes malo popusti in me spusti naprej. Potujem po Velebitu kot osamljeni volk. Zvonček na nahrbtniku pridno cinglja, glasba piči na polno, kljub temu se v meni nastani nemir. Kaj, če res srečam medveda? Na srečo ga ni. Proti jutru dosežem Stap, v daljavi vidim črno nebo ter neštete strele, ki parajo nebo.

Stap
Stap

Hitim proti Rujnu, koliko je to po 100 kilometrih še možno. V jutranjem mraku zagledam Stap, zanimiv vrh ovalne oblike. A za ogledovanje ni časa. Črni oblaki so vse bližje. Tudi bliska in grmi vse pogosteje. Pridem na Malo Rujno, pospešim, utrujenosti naenkrat ni več. Bliska in grmi kot za stavo, jaz sredi polja kot strelovod. Na Velikem Rujnem se ulije kot iz škafa. V trenutku sem moker kot miš. Še približno dva kilometra. Prispem do cerkvice, kjer zgroženo ugotovim, da okrepčevalnica ni pokrita in da se moram oskrbeti kar pod milim nebom. Nevihta se razbesni na polno. S seboj nekako uspem vzeti najnujnejše stvari za zadnji, najtežji del poti - Velebitski greben. Vzpon proti Strugam je adrenalinski, še vedno sem sredi neurja, proti Marasovcu se nevihta končno umiri. Kmalu posije tudi sonce in na Vaganskem vrhu sem skoraj že suh. Zdi se mi malo čudno, da sem sam, da nikogar ni za mano, tudi tekmovalcev s 50 miljske trase ne. Logično bi bilo, da bi me prvi, hitrejši že morali ujeti in prehiteti.
Vaganski vrh

Pričnem sestopati proti Ivinim Vodicam, kjer mi ena izmed volonterk pove, da so za mano traso zaprli, skrajšali ter preusmerili v kanjon Paklenice proti cilju. Postane mi jasno, zakaj me nihče ne prehiteva. Jaz sem torej tisti zadnji srečnež, ki mu je dano opraviti s celotno traso. Do Vlaškega gradu je slabe pol ure, nato še vzpon na Sveto brdo in spust nazaj po isti poti ter nadaljevanje do Kneževićev. Že na Svetem Brdu ponovno v daljavi slišim grmenje, ki se kaj kmalu ponovno sprevrže v novo nevihto.
Sveto Brdo

 Opere me še enkrat, v trenutku sem spet popolnoma moker, okoli mene ropota kot noro. Ponovno sem na adrenalinu in tečem po mokrih skalah koliko me nesejo noge. Tik pred Kneževići dež preneha. Zadnja postaja, kjer zabeležijo moj prihod. Popijem malo cole, vreče s pripravljeno opremo sploh ne odpiram. Do kanjona Velike Paklenice se pot spušča, vzpenja, spušča in spet vzpenja. Pa spet vzpenja in končno spušča. Pri Domu v Paklenici sem okrog 19.00h.


Planinski dom Paklenica
Za mano je 33 ur Velebita.Ostane mi še slabih deset kilometrov lepe, nadelane kamnite poti, ki pa je zaradi mokrote tudi spolzka. Pričnem z rahlim tekom, nato vedno bolj pospešujem. Nekaj kilometrov pred ciljem dohitim in prehitim petega tekmovalca, a mu obljubim, da ga pred ciljem počakam in spustim naprej. Kljub vsej utrujenosti in naporom mi pamet deluje še toliko, da v smislu »fair playa« sotekmovalca, ki je bil na trasi vseskozi pred mano ne morem prehiteti v ciljnem sprintu.
Zadnji kilometer. Vzamem telefon in pokličem Janjo. Povem ji, da bom vsak trenutek v cilju. Pride mi naproti. Objem, cmok v grlu, solzice. Oba. Koliko je pretrpela, ko se ji nisem mogel sproti javljati zaradi naliva ali zaradi nedosegljivosti GSM signala.
Vmes me dohiti Nenad, me prehiti, a se ustavi in me čaka. Peto ali šesto mesto? Vseeno mi je. Konec je muk in trpljenja oziroma neznanskih užitkov trail teka. Kakor za koga.

V objemu moje drage

Čestitke v cilju

Jure Oblak in jaz z odsotnim pogledom

Kaj naj napišem za konec?

Odkljukal sem še eno sto miljsko trail tekmo. Velebit, mitska planina, divja in hkrati privlačna. Še dan prej se je pokazal v prijazni obliki, a to je bila samo past. Z vso silo je udaril v soboto in namenil milost samo šestim tekmovalcem, ki nam je uspelo v celoti opraviti s traso. Ostali so bili zaradi prenevarnih vremenskih razmer preusmerjeni na skrajšano pot.

Čestitke vsem, ki ste borbali in zborbali do cilja.

Pa še misel direktorja dirke Šimuna Cimermana: If you think you're a trail runner - try Velebit!

Dolžina: 160km, višinska razlika 7050m+/-

Čas: 34ur 16minut, absolutno šesto mesto, na startu 60 tekmovalcev, odstop 16

Rezultati: https://www.utrka.com/utrke/velebit/2018/rezultati/

četrtek, 08. marec 2018

TransGranCanaria 2018


Na spletnem blogu že dalj časa ni bilo kakšnega poročila in marsikdo je verjetno pomislil, da se je moja tekaška kariera končala. A kleni Korošec (beri: Štajer'c) se ne da kar tako. Po dveh mučnih letih ukvarjanja s poškodbami je napočil trenutek, ko sem začutil, da sem spet lahko "zraven". Da lahko ponovno delim zgodbe napornih treningov in tekem, zgodbe utrujenih, izžetih, a na koncu veselih in zadovoljnih tekačev, ki dosežejo svoj cilj. To me navdihuje in neizmerno zadovoljuje ter pomirja. Dolgi dve leti sem tekme spremljal le od daleč, izpred računalnika, podoživljal trenutke. Ni bilo lahko nemočno sedeti pred škatlo ter virtualno spremljati rezultate svojih tekaških prijateljev v živo.

A za vsakim dežjem posije sonce. Tudi meni je posijalo. Že lansko poletje sem začutil, da ne bi bilo slabo ponovno poskusiti s kakšno tekmo. Ultra pušeljc trail (105km dolžine in 6800m vzponov/spustov) v Baški grapi junija je bil kot nalašč za preiskus mojih mišic in sklepov. Uspelo mi je! Do cilja! Telo je vzdržalo! Rezultatsko tek sicer ni bil nič posebnega, a zadovoljil sem svoj ego. Ker je bila to kvalifikacijska tekma za TransGranCanaria HG 2018(TGC), sem s tem izpolnil pogoj za prijavo.

Ponovno sem zabredel v ultra trail tekaške vode. Sezono sem nadaljeval še v Rabcu, kjer sem konec septembra na Valamar trailu uspešno končal z najdaljšo preizkušnjo, 72km na 16. mestu. Dobil sem dokončno potrditev, da sem pripravljen na daljši napor brez hujših kriz in zdravstvenih težav.

Pred mano je bilo dolgo jesensko/zimsko obdobje, ko je bilo potrebno pridno nabirati dolžinsko - višinske kilometre. Treningi so mi dobro uspevali vse do letošnjega februarja, ko je nasulo snega in tudi na dolžini nisem več delal. Čas tekme se je neizbežno približeval, še prej pa sem moral poskrbeti za organizacijo dogodkov, povezanih s praznovanjem mojih 50 let. Dopolnil sem jih namreč dan pred startom TGC.
Potovanje na Kanarske otoke se je začelo v torek zvečer, ko smo z Janjo, Petrom in Sonjo krenili od doma proti Ljubljani in naprej do letališča Bergamo. Po dobrih štirih urah letenja smo pristali na  letališču Gran Canaria.
Najamemo avto, vanj zmečemo prtljago in že se peljemo proti hotelu, ki bo naša baza naslednjih sedem dni. Prijava in namestitev potekata brez posebnosti, tudi apartma je v okviru pričakovanj. Naši predhodniki so ga že kar dobro "zdelali", a je čist in funkcionalen. 


Naš hotel
S Petrom se odločiva za nabavo najnujnejših stvari, predvsem vode, ki tukaj ni pitna. Najbolj se veselim napitka z veliko vsebnostjo vitamina B. Odpeljeva se v market in nakupiva potrebščine. Ob vrnitvi v hotel pa presenečenje na polno. Janja in Sonja me pričakata s torto, soba je okrašena z baloni in sliši se tista znana: "Happy birthday,..." Ganjen sem in brez besed. Niti v sanjah nisem pričakoval takšnega presenečenja tako daleč od doma. Hvala Janja, rad te imam.


Torta presenečenja


Sledilo je krajše praznovanje, zvečer izmučeni popadamo v postelje, zaspim kot ubit.


Četrtek, 22.02.2018. Moj dan, mojih 50! In dan pred tekmo.



Po zajtrku se odpeljemo v Maspalomas, na Expomeloneras, kjer sledi prijava na tekmo ter pregled obvezne opreme. Vse poteka gladko in hitro, nihče ne komplicira, tudi angleško se z lahkoto sporazumevamo. V spominski loži se poslikamo, na sejemski stojnici najdem še rokavčke, skladne z barvami mojega dresa. 


Le kaj bi jaz brez nje:-)








Po opravljenih formalnostih se odpravimo na krajši izlet po trasi TGC. Z avtom se povzpnemo do El Garanon-a na start maratona, kjer bo tekel Peter. 

Po vrnitvi v hotel sledi pakiranje in priprave na tekmo. Opravim meditacijo, svoj obred, ki mi ustreza, da se umirim, v mislih še enkrat preletim traso, ki sem jo naštudiral preko spletnih informacij.






Višinski graf TGC 125km




Šest različnih tras

Popoldan nas presneti novica, da je prvoten Petrov start v petek ob 9. uri prestavljen na soboto ob 8. uri zjutraj. Razlog - slabo vreme. A smo mi na Kanarcih? In res, zvečer se zgrnejo temni oblaki, prične pihati močan veter, dež neusmiljeno lije. V petek se vreme nekoliko umiri, menjavajo se obdobja sonca, oblakov ter občasnih ploh. Napoved za čas moje tekme je sicer obetajoča, a me trenutna situacija ne navdihuje s prevelikim optimizmom.



Zvečer sem dokončno pripravljen na odhod v Las Palmas, kamor se odpeljemo z avtom. Med vožnjo se enkrat tako ulije, da brisalci komaj utegnejo brisati ogromne količine vode, a že čez nekaj kilometrov ugledam jasno nebo brez oblačka. Vreme se tu res hitro spreminja. Kmalu smo v Las Palmasu, napotimo se proti Playa De Las Canteras, kjer je start dirke.

Startni prostor




Gre za pet kilometrsko peščeno plažo, pravijo ji tudi evropska Copacabana. Odlično vzdušje dajeta animatorja in glasba v španskih ritmih. Z Janjo opraviva še nekaj posnetkov na startnem prostoru, potem se poskušam umiriti in skoncentrirati na tekmo. Priznati moram, da me že dolgo ni bilo tako strah. V meni je tlela negotovost, kaj bo, če ...

Trema pred startom


Čas je za slovo, Janja me stisne k sebi in me opogumlja s pozitivnimi mislimi. Odidem v startni boks. Dogovorjeni smo, da se bom držal leve strani, da me bodo po startu lahko slikali. Čakanje na start nikoli ni prijetno, čas teče počasi, pogledujem na javno uro na plaži. Še deset minut. Kljub adrenalinu, množici sotrpinov okoli mene, navite glasbe in hrupa me stiska, počutim se nelagodno. 
Začne se glasno odštevanje in točno ob 23.00h se zasliši pokanje veličastnega ognjemeta in raket. Gremo. Veličasten prizor, navijanje množice ljudi ob plaži ter pričakovanje, da še zadnjič ujamem moje navijače, ki me čakajo nekaj sto metrov od starta. Kmalu jih zagledam, pomaham, pošljem poljubčke in slišim tisti znan Janjin vzklik: "Dajmoooo Jani!" To je to. Zdaj pa v svoj tempo in ritem. 




Prvi kilometri potekajo po peščeni plaži, ki je dovolj široka, da se kolona razpotegne, za prehitevanje je dovolj prostora, množica ljudi noro navija. Počutim se super, kmalu smo na trdi podlagi, pred prvim vzponom. Pred očmi se mi pojavi lepa kulisa lučk, ki so že pred mano. Fascinanten pogled, a nekoliko demotivacijski, saj so najhitrejši že na vrhu klanca, med tem ko sem sam še spodaj. Ko se povzpnem do vrha klanca, imam tudi jaz privilegij, da ugledam reko lučk, ki se vije za mano in že nekoliko oddaljeno osvetljeno plažo Canteras. Do prve okrepčevalnice Arucas je 16 kilometrov, vzpona pa zgolj 300 metrov, ravno prav za dobro ogrevanje. Po slabih dveh urah sem tam. Kratko okrepčilo, predvsem iz nahrbtnika, da se razbremenim odvečne teže in že nadaljujem naprej proti mestecu Teror, kjer me prevzamejo lične barve hiš in urejenost kraja. V daljavi slišim glasbo in do okrepčevalnice ni več daleč. Dobro mi gre. Tudi vreme je jasno, le tla so namočena od večernega naliva, a zaenkrat večjega blata ni.


Nadaljujem proti tretji tranziciji - Fontanales -u, do koder bo potrebno opraviti prvi vzpon višji od tisoč metrov. Pokrajina je polna zelenja, kaktusov, vseskozi je treba gledati pod noge, ker se ves čas gibljemo po izsušenih strugah, polnih kamenja. Kmalu se trasa zoži toliko, da prehitevanje ni možno, tekmovalci se zberemo v kolono, sliši se le ropot palic in globoko dihanje. Škoda da pokrajino "slutim" v trdi temi, pogled na okolico podnevi zagotovo "trga gate". Žive barve in prvobitnost, divjina pokrajine, to je tisto, kar daje smisel trail teka.
Vsake toliko časa kdo "izstopi" iz kolone in se umakne hitrejšim. Prve krize so očitno tukaj. Moje počutje je še vedno dobro, skrbno pazim na dovolj velik vnos tekočine in energije. Fontanales je hitro pred mano. Prijazni volonterji poskrbijo, da vsak izmed nas dobi tisto, kar mu v danem trenutku najbolj ustreza. Ne ustavljam se dolgo.

Kmalu sem ponovno v koloni, nadaljujemo navzgor in spet navdol proti Presa Perez-u, teren je razdrapan, kamenje ponekod še mokro, potrebna je velika previdnost. Gibanje med velikimi kaktusi zahteva še dodatno pozornost, da se ne opraskam, pogled pa je usmerjen v soju čelne svetilke v tla. 
Na zadnjem vzponu proti Presa Perez-u začutim pomanjkanje energije, komaj sledim tempu kolone pred mano. Ne želim se ustavljati, a se hkrati zavedam, da dolgo ne bo več šlo. No, očitno sem naslednji na vrsti, da "izstopim" iz kolone utrujenih borcev, ki jih je navilo. Na mojo srečo pridemo na asfaltno podlago, kjer upočasnim in dam izčrpanemu telesu energijo, ki jo tako zelo potrebuje. Soočim se s prvo krizo nekje na 50. kilometru in po 3200 višinskih metrih vzpona. 
Začutim izboljšanje počutja, ko je pred mano okrepčevalnica. Dopolnim tekočino, popijem coca colo in nadaljujem naslednji, več kot tisoč metrski vzpon proti Artenari. Prične se daniti. Tudi teren se zelo spremeni. Postane lažji, brez kamnov, lepa mulatiera z zmernim vzponom in nov dan me navdahnejo z novimi močmi. Dobro napredujem, a po kakšni uri ponovno začutim usihanje. Resna kriza se je prikradla v meni. Jeba. Jem, pijem, a ne gre. Sotekmovalci me prehitevajo. Tudi tečem bolj na silo, niti navzdol ne zmorem spodobnega tempa. Za nameček me zvija še v trebuhu, a sem odločen, da se privlečem do okrepčevalnice. Artenara.




Končno. Okrepčevalnica "ni da ni". Osebje res prijazno. 
Jem, pijem, polnim zaloge za naslednjih enajst kilometrov in nekaj manj kot 700 metrov vzpona. Odločno krenem strmo navzgor, pot postane grebenska, vidim opozorilno tablo za tehnično zahteven teren. Halo!? Res je greben izpostavljen, a pot dovolj široka in če gre sedaj za tehnično zahteven teren, kaj šele je bilo tisto prebijanje med kamenjem in kaktusi ponoči nekaj deset kilometrov nazaj? Podlaga je super, počutje se izboljša, spet začutim tisto pravo energijo. Preusmerim jo v tek. Lepo napredujem, prehitevam sotrpine, ki jih "navija". 

Kmalu sem v Tejedi, v mestecu od koder se lepo vidi Roque Nublo, fascinantna skala, naslednja točka naše poti. Na okrepčevalnici zaključujem, ko slišim slovensko besedo. Srečam Andreja ter Matjaža, s katerima sem časovno enako na poti, a se do sedaj nismo videli. Zaželimo si srečo ter se poslovimo. 



Odločno krenem proti skalnemu klifu, sedaj v glavnem samo še prehitevam sotekmovalce, na trasi pa sem bolj kot ne popolnoma sam. 

Dan je prekrasen, na Roque Nublo je množica turistov, ki vsakodnevno trumoma hiti na ogled in ovekovečenje tega res impozantnega skalnega bloka. 




Roque Nublo


Po slabih dveh urah sem na okrepčevalnici El Garanon. Organizator nam je dostavil vrečo, ki sem si jo predhodno pripravil in nato oddal ob prijavi v Mas Palomasu prejšnji dan. Tukaj se ustavim za petnajst minut, na celotni trasi je bil to tudi edini počitek, kjer sem sedel. 
Najtežji del trase kar se vzpona tiče je tako za mano, zdaj se pričnejo v glavnem spusti. Najprej tečem po skalnati podlagi z veliko izviri vode, zdi se, da prav iz vsake skalnate razpoke teče voda. Na srečo ni blata in tudi mokrota ne ogroža stopal, v katerih že čutim, da so otečena in vem, da trpijo nohti. A kaj bi to! Glavno, da ni žuljev. Teren se prične strmo spuščati, pred mano divji pogledi na neokrnjeno naravo, kanjoni kamorkoli se obrnem. Res divje in prvinsko. V vso to divjino pa se je nekdo spomnil "nametati" kamenje in narediti mulatiero. Korak na korak, ena sama jeba, svoje naredi še vročina. Trpim, preklinjam, jem, pijem, ne pomaga.


 Spet začutim klic narave. Zagledam osamel balvan, ki se mi zdi odlična lokacija. A takšnega mnenja je bilo že nekaj predhodnikov pred mano. "Sparkiram" se na lastno lokacijo in pazim, da ne stopim na sosedov teritorij. Nekako mi uspe opraviti, hitim koliko le lahko, mišice so namreč že dobro skurjene in čepenje mi ni ravno užitek. 


Naslednja kontrolna točka, Tunte je na približno stotem kilometru. Do sem potrebujem nekaj več kot sedemnajst ur z opravljenimi 6200m vzpona. Zadovoljen sem. Pred mano je samo štiristo višinskih metrov vzpona in nato dolg spust do Ayagaures-a. Pričetek mi gre bolj na trdo, a ko ujamem svoj ritem, se hitro vzpenjam po lepo nadelani mulatieri. Kmalu sem na prelazu, od koder se prične dolg, a zmeren spust, kjer lahko tečem. Po dveh urah od zadnje kontrolne točke sem v Ayagaures-u. 




Pričaka me odlično založena okrepčevalnica, vonj po paelli, glasba v španskih ritmih. Lahko bi sedel, jedel, pil in.....obsedel. Ampak ne. Treba je naprej. Opravim najnujnejšo oskrbo, v koš za smeti zmečem vso nepotrebno kramo, da je nahrbtnik čim lažji, pripravim čelno svetilko in krenem zadnjim dvajsetim kilometrom naproti. Prečim jez z vodnim zajetjem, kjer se prične zadnji vzpon, ki je zelo zmeren. Opraviti je potrebno le z nekaj več kot dvesto višinci. Super mi gre, naklonina vzpona je po mojem okusu in do vrha prelaza prehitim veliko tekmovalcev, ki so sedaj že pomešani z ostalih razdalj. Tukaj v nahrbtnik pospravim palice, popijem še tistega, ki nam da krila in "poletim" v dolino. Prehitevam vse pred mano, a spodaj še zadnje presenečenje. Presušena rečna struga, polna kamenja terja od mene še zadnje atome moči in koncentracijo na pecljih. Le kdo se je spomnil trasirati pot po kamniti vukojebini? Vmes se je že znočilo, čelno svetilko nastavim na največjo jakost in tečem s kamna na kamen. Tečem, skačem, prehitevam. Salomonke dajejo dober oprijem, počutje pretečeni razdalji primerno. Kmalu v daljavi zagledam luči Maspalomasa, a pogled takoj usmerim pod noge, kajti razdrapana rečna struga ne daje odpustkov. Že med tekmo sem videl mnoge potolčene in opraskane tekače, ki so trenutek nepazljivosti plačali s padcem. Ne želim biti med njimi, sploh pa ne zdaj, ko mi gre dobro. Končno zagledam makadamsko cesto, na kateri stojijo avtomobili, slišim tudi glasno navijanje. Vedno bolj sem "napaljen". Pospešim, a kaj kmalu nas pot usmeri ponovno v rečno korito, le da je tokrat betonirano. Na tla so položeni kamniti bloki in ponovno je potrebno biti zelo previden na vsakem koraku. Ujamem tekaški ritem, ko me markirni trakovi usmerijo iz struge na pločnik. Mukoma se povzpnem čez približno deset stopnic, nadaljujem po pločniku, ko pot ponovno skrene v korito. Vajo ponovim še dvakrat, ko končno še zadnjič "prilezem" iz osušene rečne struge do okrepčevalnice, 3,3 kilometra pred ciljem. Ne vem, čemu je namenjena tik pred koncem dirke! Pozdravim prostovoljce s "petko" ter odhitim proti cilju. Dohitevam tekmovalce, ki deloma hodijo, deloma tečejo. Od zadnje okrepčevalnice do cilja me ne prehiti nihče. Zagledam ciljni prostor, samo še malo, Peter mi poda slovensko zastavo, slišim Janjino glasno navijanje. 


Končno ciljni sprint, cilj. Konec. Čas se ustavi pri 21. urah in 44. minutah. Zadovoljen in vesel, saj mi je uspelo priti v cilj hitreje kot sem planiral. 





Prejmem lično finišersko medaljo in tekaški brezrokavnik, ki mi bosta ostala v spominu na še enega izmed pretečenih trailov. 






Rezultati:    http://transgrancanaria.livetrail.net/classement.php

Statistika: 
- na startu 1020 tekmovalcev
- na cilju 679
- odstop 341

Uvrstitev, skupno: 279. mesto, v kategoriji M50, 16. mesto od 98 v cilju



Zahvaljujem se Občini Vuzenica, kakor tudi Planinskemu društvu Vuzenica za izkazano finančno pomoč.