ponedeljek, 29. julij 2013

KOROŠKA PLANINSKA POT V CELOTI


Letošnja sezona ultra dolgih trail tekov (tek po brezpotjih , oziroma težjih terenih), je moja najuspešnejša do sedaj. To lahko trdim že na višku sezone, kajti za mano so uspešno končane kvalifikacijske tekme za UTMB 2014 in sicer: 100 milj Istre, Fruškogorski maraton, Martinček trek Ribnica ter junija še Velebit ultra trail.

Lansko jesen, ko sva s Petrom neuspešno poskušala na Koroški planinski poti (KPP), sem si zadal, da ponovno poskusim opraviti s celotno traso julija letos. 


Koroška planinska pot



Vsak izmed letošnjih projektov je pustil nekaj posledic na telesu (predvsem modrih nohtov na stopalih), boleče kite, tetive in mišice pa so mi dajale vedeti, da se telo še ni dovolj regeneriralo po prestanih naporih. Zato je bilo v meni kar nekaj dvoma, kako se bo telo odzivalo na tako dolgi poti kot je KPP.
 
Ultraška stopala:-)
 

Kot po navadi, sem pot »opravil« že doma, za računalnikom, kjer sem si narisal GPS sled in naštudiral čim več podrobnosti, predvsem kje bodo postanki, preobuvanje, preoblačenje, okrepčilo,…in seveda, da me bo spremljevalna ekipa čakala na določenem mestu ob točno določenem času. Ker je bil projekt načrtovan v trajanju od 55 do 60 ur neprekinjenega teka in hoje, sem tokrat ob nepogrešljivi Janji angažiral še sina Aneja ter prijateljico Ano Brodar, ki so me oskrbovali na točno določenih mestih. Aktivno pa so me na poti spremljali:

- od Bukovskega sedla do Raven, Matej Hribar (60 kilometrov)

- od Raven do cilja, Matej Končnik (110  kilometrov)

- od Remšnika do cilja, Boštjan Ledinek (56 kilometrov)
 
 


Boštjan, Matej, Ana, jaz, Janja, Anej
 

To je bila oskrbovalna ekipa, ki mi je dala miren spanec. Malo morgen. Pred takšnim ultra projektom se ne da mirno spati, po glavi se prepletajo različne misli in če sem iskren, tudi strah in negotovost, ali si le nisem zadal prevelikega zalogaja. Ko sem končno zaspal, me ob 2.35h zjutraj  prebudi budilka in težkih oči se spravim iz postelje. Spreleti me srh, v grlu začutim cmok. Že čez dobro uro bo šlo zares.

Z Janjo in Anejem se odpravimo na Kočo Planinc, kjer stečejo še zadnje priprave. Točno ob 4.00h startam ter se poženem v rahel tek proti Kremžarjevem vrhu. Začetni del poti do Raduhe sem opravil sam, brez aktivnega spremstva, Janja in Anej pa sta me čakala na vnaprej dogovorjenih mestih.
 
 

Na startu, 19.07. 2013 ob 4.00h
 
Jutranja zarja je kmalu pričela napovedovati jasen in ne prevroč dan. Na Kremžarjevem vrhu tako že lahko ugasnem čelno svetilko ter nadaljujem s spustom proti Slovenj Gradcu. Napredujem bistveno hitreje od predvidene časovnice, počutje je odlično in vem, da ne pretiravam. Prehiter začetek na dvesto in več kilometrov dolgi poti bi lahko pomenil še hitrejši konec. In tega si nikakor nisem želel, ne jaz, ne moja podporna ekipa. Kmalu sem v Starem trgu, nadaljujem proti Selam ter Poštarskemu domu. Janja in Anej sta pripravila vse potrebno za čim hitrejšo oskrbo, vzamem še palice ter se odpravim proti Uršlji. Kmalu sem na vrhu, z oskrbnikom na kratko poklepetava, narediva fotko in že se spuščam proti Križanovi kapeli.
 

Na Uršlji, pred tablo K24
 
Podporna ekipa me že čaka, preobujem copate in v lepem tempu po cesti tečem proti Slemenu in dalje čez prelaz Kramarica do doma na Smrekovcu. Ura pokaže, da sem pred predvideno časovnico, zato si privoščim nekoliko daljši postanek in okrepčilo. Janjini makaroni so bili kot naročeni, za naslednjih 6 ur napolnim še nahrbtnik, ker spremstva ne bo vse do Bukovskega sedla.
 
 

Na Smrekovcu, ura :-)
 

Od Smrekovca do Loke pod Raduho napredujem z muko, kaže se prva kriza, za katero pa vem, da bo kmalu minila. In res, na Planini Vodol noge postanejo spet lažje, kmalu sem na Planini Javorje, od koder je še nekaj minut do Koče na Loki pod Raduho. Natočim svežo vodo, zmešam svoj izotonik in pričnem z vzponom na Raduho.
 
Planina Vodol
 



Običajno mi je ta strmina delala težave, a tokrat je bilo drugače. V manj kot uri sem na vrhu, za menoj je 60 kilometrov poti v slabih dvanajstih urah. Super, bistveno hitreje,  kot je bilo načrtovano.

 

Raduha, za mano 60km


Za spust se odločim po plezalni poti, ko sem že izven jeklenic, mi spodrsne in padem, a se na srečo pravočasno ujamem med grmovjem rododendrona. Nekaj praskic in tresoče noge mi dajo vedeti, da se moram bolj skoncentrirati pri spustu, sicer lahko gre hitro kaj narobe. Končno je za menoj zahteven in strm spust, kmalu se pridružim poti, ki prihaja iz Durc in že sem na Koči v Grohotu.

 

Koča v Grohotu


Oskrbnica me takoj vpraša, če sem na poti K24, a ji povem, da je moja tokratna pot bistveno daljša. Pove, da je pot pred dnevi opravil že Janez Stočko. Omenim ji, da sem seznanjen s to informacijo ter ji pojasnim, da nameravam sam večji del poti preteči in da je moj tempo drugačen od planinskega.

Do Bukovskega sedla se odločim odteči po gornji, gozdni potki, a mi je kmalu žal, saj je po tleh veliko korenin, ki mi ne dovolijo nekega sproščenega teka. Na sedlu sem skoraj štiri ure prej kot sem predvideval. Doživim šok. Janje in Aneja nikjer. Vem, da morata dati Mateju potrebne napotke ter ga usmeriti na Sedlo, »krivec« pa sem jaz, ker sem toliko hitrejši, da Mateju ni uspelo pravočasno iz Kamnika do Črne. Po prvotnem načrtu, naj bi ga Janja in Anej pobrala v Črni, a ker sem prehiter, sta morala na sedlo brez njega. Ravno odložim nahrbtnik, ko zaslišim glas avtomobila in res, tu sta Janja in Anej. Super. Zgrešili smo se za nekaj minut, kar ne predstavlja nobene panike.
 
 

Janjina potujoča trgovina

Trio Marn
 
Sledi okrepčilo, masaža, med preoblačenjem, še v kopalkah, pa se pripelje še Hribarjev Matej in že sledijo prve zbadljivke o morju, kopalcih in plaži. Matej pač. Takrat si dokončno oddahnem, ker vem, da me bo odslej spremljal izkušeni ultraš, prevzel pa bo tudi del mojega tovora na svoj hrbet.
 
 

Večni pozitivnež Matej
 

Na Olševo se morava povzpeti 600 višinskih metrov, a ker je bilo okrepčilo izdatno, tudi klanec ni bil preveč naporen. Kmalu sva na grebenu in že se razgledujeva po okoliških hribih, ki se zlatijo v sočnem zahodu. Kot običajno, se Matej na veliko prepira z ovcami, zafrkancija gor in dol, a kmalu naju mine, ko prestopim iz ene skale na drugo, vmes pa – gad. Na srečo sem stopil čezenj. Ob takšni, večerni uri ga res ni bilo pričakovati. Matej ga še ovekoveči in že nadaljujeva na najvišji vrh Olševe – Govco.



Mal'ca na vrhu Olševe

 
Matej na Govci
 
Pričneva se spuščati, čez melišče jo oddrajsava in kmalu sva v Mrzlem dolu. Janja in Anej naju že čakata, sledi kratko okrepčilo in že nadaljujeva proti Kumru. Tam sva ravno toliko hitra, da nama še ni bilo potrebno prižigati čelk.
Pri Kumru vzameva zaloge za celo noč, kajti odločim se, da bo naslednja oskrba na Lešah. Tudi Janja in Anej sta že precej zdelana, vsi skupaj smo pokonci že 18 ur in pričenjajo se kazati prvi znaki utrujenosti. Vem, da se tudi ona dva ne bosta ravno naspala, a kljub temu ju pošljem domov, da si vsaj malo odpočijeta.
Z Matejem jo mahneva proti Peci. Ker pot dobro poznam, vem, da bo vzpon dolg in naporen. Tišina noči, zvezde in razgledi razbijejo monotonijo vzpona in po dobri uri sva na Knipsovem sedlu. Od tu naprej je hoja po vršnem platoju le še užitek. Vrh Pece ob polnoči. Matej vpisuje in štemplja, sam se ukvarjam z vnosom hrane in pijače.


Na vrhu Pece

Ne zadržujeva se predolgo, kmalu kreneva navzdol proti Domu na Peci, ki je seveda zaprt in dalje proti Mitnjeku in Koči na Pikovem. Drživa pridobljeno časovno prednost, kar me še posebej navdušuje.

 

Pikovo, hrenovke tokrat ni bilo:-)


V Mežici se pri pokopališču  oskrbiva z vodo, prečiva Mežo in se pričneva vzpenjati proti Sveti Ani – Pristovu. V dolinici že zagledava tipično Koroško vasico - Leše, kjer naju bosta tokrat počakali Janja in Ana. Ura je 4.00h zjutraj. Ko prideva na vrh klanca, kjer naj bi naju čakale najine supporterke, zaslišim znani glas motorja mojega legendarnega avtomobila. Super. Kakšna natančnost.

 

 


Dekleti sta poskrbeli za zgodnji zajtrk, na hitro nekaj vržem vase, se preobujem in že se odpraviva proti Naravskim Ledinam. Dolg pristop do Obretanovega ter nelogično slabo markirana pot sta nama naredili kar nekaj orientacijskih zapletov, a na srečo se nisva niti enkrat izgubila. Na Naravskih punci že čakata, oddava stvari v avto in se spustiva do Kotelj, oziroma Prežihovine.

 

Od Naravskih Ledin proti Kotljam


Od domačije greva naravnost v dolino ter v lepem, tekaškem tempu nadaljujeva do Raven, kjer se pot izpod viadukta odcepi na Šteharski vrh. Spet Janja in Ana z okrepčevalnico. Ni da ni, saj vozita v avtu mali Mercator!

 

Fanta, kaj bosta?:-)
 

Matej Hribar je tukaj zaključil delo aktivnega spremljevalca. Opravil ga je z odliko, tako kot sem tudi pričakoval. Stari ej, iskrena hvala!

 

Dobra volja pred nadaljevanjem na Ravnah



Matej je tukaj »predal službo« Mateju Končniku, ki je prevzel vlogo nosača, motivatorja in še kaj.

 

V družbi obeh Matejev

Povem mu, da sem že malo zdelan, za mano je namreč že 117 kilometrov in slabih 29 ur in da morava uskladiti tempo, da bo le ta čim bolj enakomeren. Res nama kmalu steče in v slabi uri vzpona stojiva na Šteharnikovem vrhu. Spust po številnih bližnjicah do Sv. Križa in naprej do Dravograda mine kot bi trenil. V Dravogradu naju pričaka Ana, Janja je med tem šla malo počivat, zopet naloživa in kreneva proti Košenjaku.

 

Okrepčevalnica "pri Ani"


Prvi del vzpona je zaraščen s koprivami, sonce močno pripeka v hrib, a tudi to je kmalu za nama. Na Ojstrici se namreč nekoliko pooblači, kar zmanjša vročino, pa tudi hoja po cesti do Planinskega doma na Košenjaku hitro mine. Pitje izotonika se mi nekoliko upre, zato se napijem vode in že se vzpenjava proti vrhu. Kljub nekoliko slabšemu tempu sva na vrhu še vedno 20 minut pred planiranim časom, kar je znak, da sem dobro planiral v teoriji in odlično izvedel stvar v praksi.


 

Na Košenjaku
Tek in hoja proti Sv. Urbanu in Pernicam med borovničevimi grmi tokrat za spremembo ni bila mokra, zato lepo napredujeva. S Pernic sledi še spust v Bistriški jarek, kjer je ponovno na delu podporna ekipa z Janjo, Anejem ter Ano. Kljub temu, da je postanek ob potoku, se občuti popoldanska sopara in nelagodje pred vzponom na Sv. Jernej.


Makarončki, makarončki, kaj bi brez njih
 

Sledilo je odlično okrepčilo, kar nama je dalo novih moči za vzpon do Sv. Jerneja ter nadalje do vrha Bricnika. Ko sem že mislil, kako bom z lahkoto odtekel do prelaza Radelj, me je ponovno »navilo«. Pričel sem s kombinacijo teka in hoje in se nekako privlekel do Radlja.

 

Bricnik, gremo dalje

Anej in Ana sta ponovno poskrbela, da sem se pobral in nadaljeval proti Kapunarju. Zaradi utrujenosti sem pozabil sončna očala zamenjati z navadnimi in ker se je kmalu stemnilo, sem imel velike probleme z vidljivostjo. Oči so bile že zelo utrujene, sončna očala pa so podlago naredila še bolj temno in tako sem »tipal« podlago vse do ceste, ki se od Sv. Urbana spušča na Remšnik.

 

Na Kapunarju pred temo, jaz pa sončna očala

Hvala Ani, da je nemudoma organizirala in poskrbela za prevoz očal, velika hvala Ivu, da jih je šel iskat k meni domov.
Na Remšniku naju čaka kompletna podporna ekipa, aktivno pa se nama pridruži še Boštjan Ledinek.
Tokrat v troje, korajžno krenemo v zadnjo noč, proti Ožbaltu.

 

Boštjan, Matej in jaz na Remšniku

Hodimo mimo številnih kmetij in posameznih nadležnih psov do Zgornje Kaple, kjer se kmalu odcepimo do Sršenovega vrha. Sedaj nas čaka dobra ura strmega spusta do Ožbalta, kjer pri gasilskem domu čaka že zelo izmučena podporna ekipa.

 

Seršenov vrh, že dokaj zdelan

Dolijem si tekočine, ostalo kramo nosita Matej in Boštjan, tako da mi ni treba skrbeti za popolnoma ničesar. Ko si zaželim te in one stvari, mi jo takoj podata, ko mi je treba nesti palice, jih nosita, skratka, fanta sta opravila svoje poslanstvo tako, kot sem si zamislil. Hvala pubeca, kapo dol. 

Prečenje elektrarne Ožbalt ponoči zna biti nerodno, ker dežurnega na samem objektu ni. A Boštjan se je predhodno telefonsko dogovoril, da bomo trije prečili jez in res, ko smo pozvonili, so se vrata odprla.

Najbolj dolgočasen del celotne poti je vsekakor  vzpon po Kapusovem grabnu. Levo gozd, desno gozd, vmes potok, pa potok enkrat levo, drugič desno, tretjič na obeh straneh. Pa še vedno Kapusov graben. Nikoli konca. Po dobrih petih kilometrih mukotrpnega vzpona se jarek vendarle zaključi in ostane še vzpon na Glančnik. Sledi nadaljevanje po grebenu in spust mimo kmetij do Lehna.

Naša izmozgana ekipa nas kot že ničkolikokrat doslej ponovno postreže in krenemo naprej proti Ribnici. Prične se moje tretje jutro brez spanja in počitka. Nekajkrat me zanese levo-desno, zato spijem tistega »ki ti da krila«. Kmalu občutim, da deluje, pričnem s tekom in stopnjujem tempo, navijam, da fanta komaj sledita in jima nič ni jasno. Zraven stresam še šale in Boštjan že pomisli, da se mi od utrujenosti blede. Bilo bi upravičeno. Hitro smo v Ribnici, kjer planiramo še zadnjo oskrbo.

 

Izčrpana podporna ekipa v Ribnici

Po slabih 50-ih urah človek težko kaj spravi vase, a treba se je bilo potruditi, kajti sledil je še zadnji, daljši vzpon do Pesnika in Ribniške koče. Tudi s tem delom poti opravim uspešno, sedaj vem, da me nič več ne ustavi. Črni vrh, Pungart in Velika Kopa, prihajam na domač teren.
Adrenalin ponovno raste, vse muke in bolečine so pozabljene. Pričnem s kalkulacijo časa in ugotovim, da lahko s projektom zaključim pod 54. urami. Z Matejem in Boštjanom se dogovorimo, da bom zadnji del od Partizanke do Koče Planinc odtekel, ona dva pa bosta prišla zadaj. Kot že mnogokrat, tečem po smučišču Kaštivnik navzdol, pazim, da ne padem in na koncu staknem še kakšne poškodbe. Gledam na uro. Šlo bo. Prej kot v 54. urah! Gaaaas, do konca, koliko je še ostalo. V gozdu nad kočo zavriskam. Takrat pričnejo vpiti tudi moji navijači. Še raznožka za publiko, glasba, čestitke, objemi, čestitke,…

 

Raznoška od navdušenja
Konec, ne morem verjeti, ura pokaže 237,4 kilometra poti s skoraj 13000m vzponov in spustov. Čas 53 ur in 52 minut. Super, odlično!!!

Zagledam Staneta, ki se nam žal zaradi poškodbe ni mogel pridružiti, moj veliki mentor in vzornik. Vem, da je ponosen name. Čestita mi. Najprej vpraša, koliko sem popil? Bog si ga vedi, koliko! Očitno dovolj, da nisem dehidriral.
 
 
 
Pričaka me tudi Stane Barber
 
 
Janja mi skoči okrog vratu, od silne navdušenosti jo dvignem in objamem. Težko zadržujem solze.
 
 
 
V objemu moje najdražje
 
 
Pridejo še Anej, Aljaž, tašča Marija, Ana, Mojca, Boris, Andreja, Ivo, Branko…..saj se vseh imen sploh ne spomnim. Pa predsednica PD Vuzenica ga. Ivica Filipi z možem Ivanom, ki je za nas pripravila kompletno  pogostitev.
Nekaj minut za mano prideta tudi Matej in Boštjan, moja odlična spremljevalca. Seveda sledi krepak stisk rok in čestitke.
 
 
 
Na cilju s svojima spremljevalcema
Dajte pivo, ljudje božji, zdaj smo si ga res zaslužili. In dobili smo ga, kako je prijalo, zacvrčalo po grlu navzdol.
 
 
 
Ivica ga že toči, to mi delaj, Ivan budno spremlja dogajanje
 
Kmalu po zaključni evforiji se nam pridruži in čestita še župan Občine Vuzenica g. Franjo Golob s soprogo. Seveda smo to evforijo tudi obeležili, nastalo je kar lepo število slik, ki nas bodo še dolgo spominjale na dan, ko mi je uspelo v celoti uspešno opraviti s celotno KPP.
 
Skupinska z županom g. Golobom

Kaj napisati za konec? Zame je to projekt vseh projektov. Tako po dolžini poti, času trajanja in premagani višinski razliki. Kje so meje moje vzdržljivosti? Ne vem, ker bi lahko še nadaljeval. Razen bolečih kolen navzdol, otekanje pokostnice in bolečega podplata nekih hudih opozoril telesa (še) ni bilo. Je bilo vredno? Vsekakor. Še enkrat? NE!!!


Zmagovalna ekipa z županom, pogrešali smo Hribarjevega Mateja:-(
 
Sestaviti tak ultra maraton brez podporne ekipe ter aktivnih spremljevalcev, je iluzija. Zato se na tem mestu res iskreno zahvaljujem vsem in vsakemu, ki mi je stal ob strani in pomagal po svojih najboljših močeh. Imel sem najboljšo podporno ekipo, kar jih je!!!

Ekipa na terenu:

-       moja Jančika, ki je odlično poskrbela za vse in še več, da je res vse laufalo kot se šika

-       sin Anej

-       Ana BRODAR

Spremljevalci na poti:

-       Matej HRIBAR

-       Matej KONČNIK

-       Boštjan LEDINEK

Na cilju: sin Aljaž, tašča Marija, Ivica Filipi, Ivan Filipi, Franjo Golob z ženo, Ivo Brodar, Boris, Andreja, Stane, Irena, Mojca, Branko…..vem, da nisem omenil vseh, se opravičujem, a je bilo zelo težko po vseh teh naporih biti pozoren.
Hvala tudi za vsa poslana SMS sporočila, lepe želje na TF in ostalih medijih, predvsem pa držanje pesti in navijanje družine PROT, ki je bila na letovanju na Cresu.

 


Proti so zakon, hvala za vzpodbudo z morja



Naslednji dan pa..........





 

Pivo in noge v bazenu - to je pravo








 

 


9 komentarjev:

  1. Super, super, super!!! Iskrene čestitke!
    LP
    ZZ topka

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Valentina hvala. Veliko tekaškega veselja po hribih še naprej.
      LP Jani

      Izbriši
  2. He he. Če se ne motin na listu, ki ga drži Žana nekaj manjka.

    Drugače pa kapo dol in čestitke.

    LP
    M

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Kot veš, podpiram športnost in fair play.
      Fotoshop dela čuda:-)
      Prehoditi KPP v planinskem tempu, oziroma jo prehoditi in preteči, pa je še vedno velik izziv.

      Izbriši
    2. HAHA :)
      LP, A.

      Izbriši
  3. Od kje vzamete vso to energijo? Kapo dol!

    OdgovoriIzbriši
  4. Čestitke, to je pravo remek delo !

    OdgovoriIzbriši
  5. Čestitke Jani!

    Za tebe je "nemogoče"- "mogoče"!

    Kapo dol!

    Drži se in lp. zvone

    OdgovoriIzbriši