sobota, 23. maj 2009

Nočni tek čez Pohorje

Že ko sem odhajal od doma, je po Vuzenici divjala nevihta, tudi vse naokrog je bilo temno, da so se prižgale ulične svetilke. Ker sem predtem pogledal še zadnjo vremensko napoved ob 17-ih (ponoči bo oblačnost razpadla) je odločitev dokončno padla. Grem! Če priznam, mi ni bilo vseeno, ko sem se odločil, tudi Janja je rekla, da res nisem normalen! saj to že vem. Hude nevihte med Pohorskimi gozdovi sem že doživel, niso bile prijetne.

Vožnja z vlakom po dolgem času. Na Fali se mi odpre prvi pogled proti oddajniku na Belleveuju, megla do koder seže pogled, dežuje po nevihti. Lagal bi, če ne bi priznal, da se mi je v grlu pojavil cmok, odpeljem se do Studencev in izstopim. Dež pojenjuje, odpravim se na ogrevalni tek do spodnje postaje vzpenjače. Po 30. minutah sem tam. Ura je 20.10, odložim nahrbtnik in se pripravim na štart. Nehalo je deževati, kar mi daje novo energijo in motivacijo, megla je popolnoma izpuhtela.

Štartam proti Bellevueju in nekje pod Čopko se mi odpre pogled proti zahodu. Prihaja jasnina. Bravo vremenarji, bingo. Pospešim korak, pulz se hitro dvigne in me opozori, da so obrati previsoki, saj je pot še dolga. Uspešno se izogibam mnogim močeradom, ki se plazijo, najdem letošnjega prvega jurčka, ga odnesem do Bellevueja in ga odložim na smetiščno kanto pod gondolami. Ja, neki srečnež je danes imel za kosilo gobovo juho. Do sem sem potreboval 50 min.
Nadaljujem proti razglednemu stolpu, opazim, da se je nebo popolnoma razjasnilo, pihljati je začel topel, zahodni veter in z dreves otresel kapljice. Moj pogled je usmerjen v tla, da ne zabredem v kakšno globljo lužo. Po grebenski poti pridem na Areh v 1h45min in nadaljujem proti Šumiku. Trda tema je že, imam nekaj težav z markacijami 1 in R, zato še bolj budno pazim, da se držim markacije SPP. V preveliki vnemi za temi markacijami mi uspe "zagaziti" v lužo, da mi zalije copat. S*****

Ustavim se, sezujem in umirim. Je kar je, upam, da davek na mokre nogavice ne bo prehud. Nadaljujem do Šumika, se srečujem s svetlečimi očkami, enkrat nizkimi (zajci, lisice), drugič višjimi (srne, gamsi, medvedi, volkovi). Le kaj si živali mislijo, ko opazujejo čelno svetilko sredi njihovega obreda prehranjevanja. Zanimivo je, da se sploh ne bojijo in ne zbežijo, dokler se jim res ne približam na 5-10m, kljub temu da tečem in sem hrupen.
Na Šumiku prvi postanek, okrepčilo in naprej proti Klopnemu vrhu. Težav z orientacijo nimam več, večji del zložnega vzpona tečem in opazujem pulz, noč postane spokojna, v daljavi slišim oglašanje čuka. Do Klopnega vrha čisti adrenalin, počutje odlično. Hitro sem blizu koče, zavijem po klancu navzgor, kar med hojo užijem gel, poplaknem in že sem pripravljen na cestni tek proti Pesku. Vem, da bo dolgo in res se tudi tokrat vleče kot jara kača. Nekajkrat celo pomislim, da tečem v napačno smer, kajti noč je temna in razen "začudenih svetlečih oči" ni slišati, ne videti ničesar. Doživim adrenalinski orgazem. Topli fen mi obliva preznojeno telo, tečem namreč v kratkih rokavih in hlačah. Oprano ozračje in nočni spokoj me motivirata in tako hitro ugledam tudi težko pričakovano križišče ceste Oplotnica-Pesek. Od tu naprej gre vse še samo lažje. Zvezde nad mano so tako blizu, da bi jih lahko prijel, pogled usmerim na cesto in se skoncentriram na pot, saj je dovolj samo en napačen korak in se lahko vse konča.

Koča na Pesku po 4h 45min. Postanek, dotočim vodo, zamešam Isostar, dam nekaj v usta in nadaljujem proti Lovrenškim jezerom. Noč mi pokaže svojo moč, oči postanejo utrujene, korak bolj negotov. Povečam doziranje sladkorja in soli, "zategnem" čez enega kratkega (Isostar) in čakam, da me "zadane". Teren je dokaj zahteven, poln korenin in mokrega tonalita, zato bolj hodim, kakor tečem. Hitro pridem do oznake za Lovrenška jezera, pot se odcepi proti Šiklarici in Ribniški koči. Postaja nekoliko lažje, zopet pričnem s tekom in tako nadaljujem do prevala Šiklarica. Do sem sem potreboval s Peska nekaj več kor eno uro.

Pričakujem tehnično zahteven del zaradi mokrote, a se motim. Vse luže so izginile, podlaga je trda, kljub vsemu nadaljujem pazljivo, ker Šiklarice ni za podcenjevati. Pogledam višinomer, kaže 1300m, torej sem nekje na najnižji točki prevala, še približno 200 višincev in že bo tu Ribniški vrh. Hitro sem zgoraj. Veter mi boža obraz, ozrem se naokrog, v daljavi lučke in od navdušenja zakričim: "I'm king of the World!" Res je bilo tako, prišlo je iz mene, povsem nepričakovano, očitno sem tisti trenutek tako začutil.

Po slabih dveh urah od Peska je že tu Ribniška koča. Spet krajši postanek in nadaljujem naprej proti Črnemu vrhu, Veliki Kopi in Partizanki, kjer ob kukavičjem petju dočakam jasno, umito jutro. Odločim se, da obrnem direktno proti Vuzenici čez Sv. Primož in ne preko Kremžarice, kot sem prvotno načrtoval. Snamem čelno svetilko in jo dam v nahrbtnik, srnjakovo oglašanje pa mi da vedeti, da sem na njegovem teritoriju. Glasno mu odvrnem, da mu ne bom pojedel njegove trave.

Sledi rutinski spust po utečenih poteh mnogih treningov in po 9h40min pridem pred domačo hišo, kjer me naša Aika samo začudeno pogleda. Verjetno si je mislila svoje, kakor tudi lovec na Primožu, ko mu povem, da prihajam iz Maribora.

Pohorje je zakon!

Še statistika: Radvanje - Vuzenica: 59,6km.....9h40min......4880Cal
                    Studenci - Radvanje: 3,55km.......30min

Ni komentarjev:

Objava komentarja