K 24

Če sem zadnjič preko Pohorja imel srečo z vremenom, mi je le-to tokrat pošteno obrnilo hrbet.
Nekako sem verjel vremenarjem, da bodo plohe in nevihte šele jutri v popoldanskem času, v praksi pa je bilo vse skupaj že danes zvečer in ponoči.
Startal  sem v Črni ob 20.00h in nato naprej proti Uršlji gori. Na začetku sem bil še optimist in nekako verjel, da se bo ponoči zjasnilo, a sem kmalu ugotovil, da iz tega ne bo nič. Že po dobrih 20.min od starta je pričelo rahlo deževati, nato se je nebo zaprlo, začelo je liti kot iz škafa in treskati. Premočen sem bil v nekaj minutah. Po moje še takrat, ko pridem izpod tuša ne teče tako z mene, kot je kapljalo včeraj. Najhuje pri vsem tem je bilo, da sem imel tudi mokre noge, saj me je zalilo "od zgoraj". Nekako nisem hotel odnehati že takoj na začetku, pa čeprav sem vedel, da bo teren zelo spolzek in nevaren, predvsem pri sestopu. Do Naravskih ledin je šlo "normalno", ko sem vstopil v kočo, me začudeno pogledajo, spijem čaj, se obrišem in naprej proti Uršlji.

Dež je jenjal, le z dreves kaplja, zato si nadenem "šilt kapo", da mi ne moči očal, brez katerih sem ponoči slep kot kura. Tla so bila spolzka in blatna, v copatih mi je čofotalo. Ja Goretex je dobra zadeva, voda pride zvrha noter, ven je pa zlepa ne spraviš. Stopala so postajala vedno bolj občutljiva , na blazinicah prstov me prične tiščati. Na Uršlji pred kočo se vsedem na klop in ožmem premočene nogavice. Bljak, ampak vsaj "čmok" čmok" v nogah ne dela več. Sledil je vratolomni spust proti Križanu, teren napit z vodo, noč, megla, mokre korenine, skale,...Osredotočim se na čimbolj previdno sestopanje, čas mi več ne pomeni ničesar. Na Križanovem travniku mi uspe "zagaziti" še v blato, da me skoraj sezuje. Kot da ni dovolj, da sem moker, sedaj sem še blaten kor pr***. Končno uspem srečno prikolovratiti do ceste proti Slemenu, za trenutek se ustavin, prižgem mp3 in prva pesem - Crowded House in Weather With You. Ja vreme je res z mano, ampak kakšno?

Nadaljujem tekaško in do Slemena mi ob spremljavi glasbe hitro mine. Časovnica je še vedno nekje okrog 22ur in to me pomirja, hitreje nisem niti imel namena tempirati. Tudi proti Smrekovcu je bila pot dokaj dobra, nekaj podrtih dreves in po 5h30 min sem tam. Ura je 1h30h, javim domov, da sem še med živimi, nekaj malega zmečem vase in naprej, da se ne ohladim preveč. Vzpon na vrh Smrekovca mi otežuje hudournik, ki ga običajno sploh ni, ampak očitno je tako lilo, da se je ustvaril. Uspešno ga prebrodim in pridem na travnata območja, katera nameravam preteči. Kakšna zmota. Vse je prepojeno z neštetimi lužami in blatom, podobno kot lani na SAM-u. O kakšnem teku ni govora, tudi vidljivost je občasno slabša zaradi megle, ki jo veter prinaša in spet odnaša. OK, si rečem, lepo počasi, tudi s hojo se daleč pride, najprej je varnost. Bolj ali manj uspešno se prebijam čez Smrekovško pogorje, dodatno me močijo še grmi borovnic, na katerih je na hektolitre vode in ko se jih dotaknem, mi uspe vso to silno količino vode spraviti v copate. Začnem se spraševati, ali ima smisel nadaljevati. Morda jutro prinese sončni vzhod, ko se bom preobul v sveže nogavice in potem bo bolje.

Zoro dočakam na Planini Vodol, sonca pa ne. Nasprotno, namesto sonca doživim še jutranjo ploho in vsega imam dovolj. Na Loki se ustavim toliko, da ponovno ožmem nogavice, odločim se, da grem kar čez Durce na Grohot na zajtrk in potem po cesti nazaj v Črno. Kljub temu, da sem imel časa še dovolj, me ni moglo več nič pripraviti do tega, da bi nadaljeval. Le za koga se moram mučiti in tuširati obenem, ko pa pridejo še zanesljivo lepi dnevi, ko bom z užitkom prehodil pot v umirjenem tempu, brez pretirane nevarnosti zdrsa, zvina, padca. Ko sem sestopal čez Durce navzdol, so bile skale tako spolzke, kot bi bile poledenele, podplat ni nudil niti najmanjšega trenja. Na mestih, kjer bi v normalnih razmerah šel z rokami v žepu, sem se danes plazil po vseh štirih. Končno sem "pridrajsal" na Grohot, se okrepčal in krenil nazaj proti Črni in po 14h30min in 65km je bilo moje nočno-mokre agonije konec. Lahko bi rekel, da sem opravil K24/2. Še dobro, da sem jo odnesel brez praske, lahko bi se zgodilo marsikaj.

Moja odločitev je bila povsem na mestu in je ne obžalujem. Hribi čakajo na nas, le počakati moramo, da nas pustijo blizu, da se naužijemo njihovih lepot.

Vsekakor se bom na pot letos še podal, tako na "izi", v zmerenem tempu za 24 ur.
Zdaj grem pa malo spočit očke. Noč pač ima svojo moč.