Gorski maraton štirih občin - GM4O "EXTREMNO" drugič

Kje naj začnem?

Morda tako, da sem že leta 2008, ko sem v tretjem krogu Vrh Bače odnehal in to kljub temu, da je bilo časa še dovolj. Še danes ne vem, zakaj sem odstopil? Nič bolje ni bilo lani, ko sem si po 45min od starta takoj za Koucami zvil gleženj, pa vendar opravil nočni krog?

Ne, z odstopi sem opravil, a zaradi dveh neuspešnih poizkusov sem imel več kot dovolj spoštovanja do hribov nad Baško grapo. Kljub vsemu je v meni tlelo nekaj dvomov. Kaj, če spet ne bo šlo?
Ko si tam nekje zunaj, sredi noči prepuščen sam sebi, takrat šale ni več, potrebno se je posvetiti projektu in ob tem imeti veliko sreče. Kajti pri 210 000(!) korakih (vir: Jožko), srečo res potrebuješ. In včeraj je bila na moji strani.

Začelo se je v sredo, 01.09.2010 ob 21.00h, ko sem otovorjen z vsem, kar naj bi potreboval za projekt, prispel z mojo zvesto "supporterko" Janjo na Petrovo Brdo. Pozdravimo se z Rutkotom in pričnem se pripravljati.

Ob 22.00h se odpravim v prvi krog. Preudarno in umirjeno. Jasna noč, prijetna temperatura, vetra praktično nič. Skratka - idealni pogoji. Dobro napredujem do mesta, kjer sem si lani zvil gleženj, tam grem še posebno previdno, oddahnem si, ko je za mano. Posvetim se poslušanju glasbe, pulzu in seveda času. Na ČP sem bil v 1h55min, nameraval sem biti malo počasnejši, a ker sem se dobro počutil, sem v takšnem tempu nadaljeval čez 4 legendarne vasice do Hudajužne. Tam sem bil po 3h40min. Sledila je prva ura resnice. Z majhno krizo sem prvič opravil z Durnikom (1h5min) in nadaljeval do koče na Poreznu, kjer sem bil v 5h50min. Na Petrovem sem se šel podokničarja in vrata sobice se odpro. Janja je poskrbela zame z vsemi možnimi dobrotami, da sem kar težko zapuščal toplo izbo in se podal v drugi krog.

Začel sem ga točno ob 5.00h zjutraj. Noči so že dolge, zato sem šele proti Kobli lahko ugasnil čelno svetilko. Motivacija je bila še vedno na nivoju, utrujenost ne prehuda, tempo po planu in na ČP sem bil po 2h10min. Sestopil sem na Kal, se odžejal pri koritu in naprej do Hudajužne. Na najnižji točki poti sem bil po 4h10min. Če sem prvi krog opravil brez pomoči Janjine oskrbe na terenu, se je z drugim njeno poslanstvo začelo zares. Pred drugim vzponom na Durnik sem se moral dobro okrepčati, ker v tisti strmini tam zgoraj ni šale. In Janja je to vzela popolnoma zares. V najkrajšem možnem času sem se najedel, napil, preoblekel, preobul in opravil še vse tiste potrebe, ki jih ljudje pač počnemo (no, ne čisto vse, da ne bo pomote). Vzelo mi je 15 minut, a se je izplačalo, ker sem tudi v drugo povzpel na Durnik v 1h10min. Do Porezna je šlo gladko, malo se mi je vleklo na Večni poti, a saj se ve, zakaj se ji tako reče, mar ne? Po 6h40min sem bil drugič pri koči na Poreznu. Do Petrovega sem potreboval še slabo uro in po 7h35min končal z drugim krogom.
Janja je kot po navadi že čakala s pogrnjeno mizico.

Točno ob 13h sem začel s tretjim, zadnjim krogom. Pred podvigom nisem delal nobenih časovnih načrtov, želel sem le vse skupaj zaključti v 24.urah. Na voljo sem imel še devet ur, ravno toliko, da te nekaj priganja, a še vedno dovolj zaloge, da sem se kroga lahko lotil preudarno.

Zadnji - tretji krog

Kouce v 45min, Vrh Bače v 1h10min, Kobla 1h40min, ČP 2h40min. Tukaj me je pričakala Dorica z okrepčilom. Prišla je kar s koče in to z nahrbtnikom polnim dobrot, ki jih človek na 1700m visoko lahko premore. Če sem si še krog prej zaželel pivo, mi tokrat ni več prijalo. Zadovoljil sem se s colo. Na kratko sva poklepetala in se poslovila. Pričel sem se spuščati na Kal, kjer sem bil po slabi uri. Tam me je čakala Janja. Nahrbtnik sem dal v avto in se zagnal po klancu navzdol, ko me je močno zbodlo v kolenu. Uporabil sem hladilni gel in ga namazal. Proti Znojilam se je bolečina umirila. Na točki, kjer trasa Maratona prečka cesto, sem se ponovno opremil z nahrbtnikom in nadaljeval proti Oblokam.
Če sem do včeraj mislil, da je najbolj dolgočasen del poti od križišča nad Planino za Črno goro do melišča pod ČP, sem včeraj svoje mnenje spremenil. Trasa Znojile – Obloke je po moje zagotovo najbolj dolgočasen del celotne trase. Bljak. A sem jo prehodil/pretekel tudi tretjič.


V Hudajužni (po nekaj manj kakor 5h s PB) sem vzel še palice, katerih prej nisem uporabljal. Naročila jih je kar Dorica po telefonu s ČP. Še zadnjič sem se ustavil pod viaduktom, kjer me je že čakala moja Jančka, ki me je pospremila v zadnjo bitko z Durnikom z besedami, naj si mislim, da grem gor prvič in ne tretjič.

Huda Južna, Durnik - prihajam še tretjič

Na razpolago sem imel še štiri ure časa, zato sem se počasi odpravil proti Poreznu. Vmes sem obiskal še vse tiste točke, ki jih na poti proti Poreznu moraš obiskati in ob 20h25h, sem se razveselil legendarnega WC-ja, ki ga prijatelji GM4O še kako dobro poznamo. Na sestopu sva se srečala z Jožkotom, ki mi je prišel naproti in tudi sicer vseskozi telefonsko spremljal moj napredek. Skupno sva sestopila do Petrovega Brda, kjer sem po 23h40min končal z vsemi dolžinskimi in višinskimi kilometri GM4O extremno.

Cilj po 23h40min. Jožko, Janja, Jani in Rudi na Petrovem Brdu

Čeprav pravijo, nikoli ne reci nikoli, sem prepričan, da te variante ne bom več ponavljal. Se bom pa z velikim veseljem vračal v hribe nad Grapo, opazoval urejene, a žal zapuščene vasice pod Črno Prstjo, motil nočni mir (nenamerno) številnih živali in se tako in drugače opijal z lepo, neokrnjeno naravo.

Hvala vsem za vzpodbudne besede, SMS-e, klice, Jožkotu, Dorici, Rutkotu, …še posebej pa Janji za potrpežljivost in oskrbo ter varno vrnitev v domači brlog.

Pa še uradna spletna povezava:  GM4O