ponedeljek, 19. april 2010

Tek čez Kozjak

V petek zjutraj je nastopil dan, ki sem ga načrtoval že dolgo, a sem ga vedno iz takšnih in drugačnih razlogov moral prestavljati.
Moj načrt je bil preteči/prehoditi pot čez Kozjak iz Maribora do Dravograda v enem kosu, s časovnico se (za prvič) pretirano nisem ubadal. Vedel sem, da fizično s potjo ne bi smelo biti prevelikih težav, bolj me je skrbela orientacija, ker pot ni dobro uhojena in markirana.

Torej, začel sem nekaj pred peto uro zjutraj, kjer sem se v rahlem teku podal na železniško postajo Vuzenica. V Maribor, na Studence, sem prispel okrog 6.30h, se oprtal s kamelo in sprožil štoparico. Začetek poti me je vodil proti Kamnici, skozi Rošpoh do Urbana. Sončni vzhod je nakazoval, da se obeta topel spomladanski dan, kar mi je dalo še dodatne motivacije. V manj kot uri sem bil na Urbanu, od koder sem s tekom nadaljeval proti Sv.Križu in Tojzlovemu vrhu. Pri kmetiji Iglič sem se odcepil desno navzdol v Bresterniško grapo in naprej proti Žavcarjevem vrhu. Do tu nisem imel težav z markacijami, nadaljeval pa sem kar po občutku. Ker markirane poti naenkrat več ni bilo, sem se spustil do Bistriškega potoka, kjer sem prišel na asfaltno cesto, ki vodi do Sv.Duha na Ostrem vrhu. Kmalu sem bil pri gostilni, napolnil kamelo in nadaljeval proti Gradišču in Kapli. Tukaj je pot dobro markirana, težave so mi povzročali le štirinožni prijatelji, ki nikakor niso mogli razumeti, da samo tečem čez njihov teritorij.

Na Gradišču sem nadaljeval po asfaltu proti Kapli, kjer sem bil okoli poldneva. Sledilo je dolgo panoramsko prečenje preko Sv. Pongraca proti Kapunarju. Ko sem že pomislil, da sem na domačem terenu in da poznam vsako bližnjico, sem uspel proti prelazu Radelj tako zaiti, da sem šel po gozdu po popolnem brezpotju. Sreča v tej nesreči je bila, da sem poznal vsaj smer, po kateri naj bi šel in res sem kmalu prišel na avstrijsko panoramsko pot, ki je za razliko od naše vzorno urejena in označena.

Na prelazu Radelj sem se odločil, da grem proti Odrniku in dalje proti Sv. Jerneju nad Muto. Bolj kot sem hotel do omenjene kmetije, bolj sem se ji oddaljeval (beri: bolj sem se izgubljal in taval po gozdu in brezpotju). Na koncu sem »popustil« in se usmeril proti Sv. Lovrencu in z avstrijske strani brez večjih težav prispel do Sv. Jerneja, oziroma do odcepa za Bistriški jarek. Od tu naprej sem bil pa res na domačem terenu, sledil je hiter spust do bivše karavle, kjer me je čakala žena Janja z okrepčilom. Ura je bila nekaj pred peto popoldan.

Vase sem hitro zmetal nekaj dobrot ter nadaljeval proti Pernicam in Sv. Urbanu. Od tu naprej se je začel sneg, zato je bilo napredovanje počasnejše. Nekatere snežne zaplate sem obhodil po gozdu, proti koncu pa tudi to več ni bilo mogoče, vendar se ni pretirano ugrezalo. Po 13h15min sem bil na vrhu Košenjaka. Zavriskal sem od navdušenja in takoj nadaljeval s sestopom proti Domu na Košenjaku in naprej proti Ojstrici. Znočilo se je, zato sem si nadel čelno svetilko, poklical Janjo in odbrzel proti Dravogradu, kjer sem po 14h 23min zaključil pot.
Nabralo se je nekaj manj kot 87 km, višine 5100m+/-, porabil sem nekaj čez 7100 cal, ostalih podrobnosti pa zaradi težav z računalnikom še nisem uspel obdelati.

Na koncu naj dodam, da si ravno »zaradi računalnika« nisem mogel na Garmina naložiti splanirane poti in sem se posledično izgubljal. Zato sem trdno prepričan, da NIKOLI več ne grem na tako dolgo pot brez predhodno naložene GPS sledi.
Zanimiva bo primerjava splanirane in dejanske sledi. To bo smeha, ko bom videl, kje sem ga orientacijsko »biksal«.


Čez Kozjak, Maribor - Dravograd

Ni komentarjev:

Objava komentarja