ponedeljek, 10. september 2018

VELEBIT 100 MILJ – A LONELY WOLF TRAIL


Za konec moje letošnje sezone trail tekov sem se prijavil na 100 milj Velebita. Tistega Velebita, kjer dolge ure ne srečaš nikogar, kjer sledi civilizacije še niso prisotne, kjer je na celi trasi eno samo pol – naselje, Baške oštarije. Vmes pa dolgi kilometri samote, kamnita pokrajina, gozd poln podrasti, travniki in polja, kjer se pasejo konji in krave, pa medvedi, volkovi in modrasi, s katerimi na srečo nisem imel opravka. Velebit se je pokazal v vsej svoji divjini in krasoti, hkrati pa je pokazal, da z njim ni šale. Kljub vsemu mi je bilo dano, da sem uspešno končal enega izmed mojih največjih izzivov.
Zadnji dan letošnjega avgusta točno ob desetih dopoldne, nas je 60 adrenalinskih odvisnežev startalo v Senju. 

Start v senju


Senj
Sledilo je skoraj 30 kilometrov vzpona do Oltarov in Zavižana. Jutranja svežina po nevihti ter rahla burja sta naredili prijetno ozračje, zato odlično napredujem. Pulz sili v rdeče, a počutim se izvrstno.


Oltari s Šimunom

Vem, da bom zaradi tega kasneje plačal davek, vendar pretečem večji del vzpona do Zavižana. Sem med prvimi desetimi tekmovalci, kar me še dodatno motivira.

Na Zavižanu

Na Zavižanu se pot prične spuščati in kmalu skrenem na legendarno Premužičevo pot. Nekaj krajših vzponov prehodim, ostalo tečem.

Premužićeva pot

Do Rossijevega zavetišča gre super, a kmalu se mi maščuje prehiter začetek. Sem tik pred krči, zato upočasnim in rešujem nastalo situacijo.

Zavetišče Rossi

Na grebenu preidem na morsko stran in odpre se mi pogled na otoke. Očitno me panorama toliko zamoti, da na krče pozabim in kmalu sem pri Planinskem domu Alan. 



Razgledi na Premužićevi poti


Alan in vreče z opremo

Planinski dom Alan


Oskrbim se iz vreče ter nadaljujem pot s prelepimi panoramskimi pogledi na morje in otoke na eni ter na divjino Velebita na drugi strani. Malo pred Skorpovcem me kriza udari drugič. Slutim, da sem na energetskem minimumu in da se bom ustavil, zagledam okrepčevalnico, kjer ponujajo Velebitski meni: vodo, colo in slano pecivo. Uspem se zregenerirati in nadaljujem do Baških Oštarij. 

Razgled na morsko stran


Čelna lučka je od Skorpovca moj stalni partner, Premužičeva steza pa tako »speglana«, da lahko vseskozi tečem.

Baške Oštarije so eno pol naselje oziroma edino naselje na celotni trasi, kjer lahko srečaš človeka. Okrepčevalnica z juho in testeninami, čajem, colo. Dobro sem razpoložen, zato hitro krenem naprej. Povedo mi, da sem na sedmem mestu.
Baške Oštarije
 Zelo vzpodbudno, a do cilja je še daleč. Na nahrbtnik namestim zvonček, na ušesa slušalke, glasbo navijem toliko, da ne slišim zunanje okolice. Pa naj medo bo ali pa ne. Tako opremljen krenem v njegovo kraljestvo. Najprej kratek vzpon čez smučišče, nato spust v Ramino korito, kjer se mi približuje lučka. Sotekmovalec pred mano se je uspel tako kvalitetno izgubiti, da je šel v nasprotno smer. Kljub mojim besedam, da grem proti Šugarski dulibi, mi ni verjel in je odšel nazaj. A je kmalu ugotovil svojo zmoto in se vrnil. Ko se ponovno srečava, me pozdravi. Ko ga vprašam ali je končno našel pravo smer, mi pove, da je itak vseskozi na pravi poti. Čudno ga pogledam in mu rečem, da je prej šel v nasprotno smer in da se mu rekel naj obrne. Ne prizna in mi reče, da to ni bil on. No OK, bodi tako, si mislim in ga pustim naprej. Tole Ramino korito bo očitno še zelo zanimivo. Orientacija je težka, pot je neuhojena, gozd je poln podrastja, markacije redke, označbe s trakci organizatorja še bolj. Naenkrat tudi pred mano zmanjka označene poti. Kljub temu, da sem po GPS-u na pravi poti, sem v resnici v vukojebini. In to dobesedno. Trmasto vztrajam z navigacijo po GPS napravi, se prebijam skozi neprehodno grmičevje in se naenkrat znajdem na skalni polici, od koder se ne morem spustiti. Vrnem se nazaj in v daljavi opazim lučko sotekmovalca Marka, s katerim se ves čas prehitevava. Nastopi trenutek olajšanja. Označeno pot sem zgrešil samo za nekaj deset metrov, a je bilo dovolj, da sem se uspel dobro opraskati in strgati nogavček. Do Šugarske dulibe sledi še vzpon, pri zavetišču dolijem vodo.

Proti Stapu nadaljujeva skupaj z Markom, ki pa nekje vmes malo popusti in me spusti naprej. Potujem po Velebitu kot osamljeni volk. Zvonček na nahrbtniku pridno cinglja, glasba piči na polno, kljub temu se v meni nastani nemir. Kaj, če res srečam medveda? Na srečo ga ni. Proti jutru dosežem Stap, v daljavi vidim črno nebo ter neštete strele, ki parajo nebo.

Stap
Stap

Hitim proti Rujnu, koliko je to po 100 kilometrih še možno. V jutranjem mraku zagledam Stap, zanimiv vrh ovalne oblike. A za ogledovanje ni časa. Črni oblaki so vse bližje. Tudi bliska in grmi vse pogosteje. Pridem na Malo Rujno, pospešim, utrujenosti naenkrat ni več. Bliska in grmi kot za stavo, jaz sredi polja kot strelovod. Na Velikem Rujnem se ulije kot iz škafa. V trenutku sem moker kot miš. Še približno dva kilometra. Prispem do cerkvice, kjer zgroženo ugotovim, da okrepčevalnica ni pokrita in da se moram oskrbeti kar pod milim nebom. Nevihta se razbesni na polno. S seboj nekako uspem vzeti najnujnejše stvari za zadnji, najtežji del poti - Velebitski greben. Vzpon proti Strugam je adrenalinski, še vedno sem sredi neurja, proti Marasovcu se nevihta končno umiri. Kmalu posije tudi sonce in na Vaganskem vrhu sem skoraj že suh. Zdi se mi malo čudno, da sem sam, da nikogar ni za mano, tudi tekmovalcev s 50 miljske trase ne. Logično bi bilo, da bi me prvi, hitrejši že morali ujeti in prehiteti.
Vaganski vrh

Pričnem sestopati proti Ivinim Vodicam, kjer mi ena izmed volonterk pove, da so za mano traso zaprli, skrajšali ter preusmerili v kanjon Paklenice proti cilju. Postane mi jasno, zakaj me nihče ne prehiteva. Jaz sem torej tisti zadnji srečnež, ki mu je dano opraviti s celotno traso. Do Vlaškega gradu je slabe pol ure, nato še vzpon na Sveto brdo in spust nazaj po isti poti ter nadaljevanje do Kneževićev. Že na Svetem Brdu ponovno v daljavi slišim grmenje, ki se kaj kmalu ponovno sprevrže v novo nevihto.
Sveto Brdo

 Opere me še enkrat, v trenutku sem spet popolnoma moker, okoli mene ropota kot noro. Ponovno sem na adrenalinu in tečem po mokrih skalah koliko me nesejo noge. Tik pred Kneževići dež preneha. Zadnja postaja, kjer zabeležijo moj prihod. Popijem malo cole, vreče s pripravljeno opremo sploh ne odpiram. Do kanjona Velike Paklenice se pot spušča, vzpenja, spušča in spet vzpenja. Pa spet vzpenja in končno spušča. Pri Domu v Paklenici sem okrog 19.00h.


Planinski dom Paklenica
Za mano je 33 ur Velebita.Ostane mi še slabih deset kilometrov lepe, nadelane kamnite poti, ki pa je zaradi mokrote tudi spolzka. Pričnem z rahlim tekom, nato vedno bolj pospešujem. Nekaj kilometrov pred ciljem dohitim in prehitim petega tekmovalca, a mu obljubim, da ga pred ciljem počakam in spustim naprej. Kljub vsej utrujenosti in naporom mi pamet deluje še toliko, da v smislu »fair playa« sotekmovalca, ki je bil na trasi vseskozi pred mano ne morem prehiteti v ciljnem sprintu.
Zadnji kilometer. Vzamem telefon in pokličem Janjo. Povem ji, da bom vsak trenutek v cilju. Pride mi naproti. Objem, cmok v grlu, solzice. Oba. Koliko je pretrpela, ko se ji nisem mogel sproti javljati zaradi naliva ali zaradi nedosegljivosti GSM signala.
Vmes me dohiti Nenad, me prehiti, a se ustavi in me čaka. Peto ali šesto mesto? Vseeno mi je. Konec je muk in trpljenja oziroma neznanskih užitkov trail teka. Kakor za koga.

V objemu moje drage

Čestitke v cilju

Jure Oblak in jaz z odsotnim pogledom

Kaj naj napišem za konec?

Odkljukal sem še eno sto miljsko trail tekmo. Velebit, mitska planina, divja in hkrati privlačna. Še dan prej se je pokazal v prijazni obliki, a to je bila samo past. Z vso silo je udaril v soboto in namenil milost samo šestim tekmovalcem, ki nam je uspelo v celoti opraviti s traso. Ostali so bili zaradi prenevarnih vremenskih razmer preusmerjeni na skrajšano pot.

Čestitke vsem, ki ste borbali in zborbali do cilja.

Pa še misel direktorja dirke Šimuna Cimermana: If you think you're a trail runner - try Velebit!

Dolžina: 160km, višinska razlika 7050m+/-

Čas: 34ur 16minut, absolutno šesto mesto, na startu 60 tekmovalcev, odstop 16

Rezultati: https://www.utrka.com/utrke/velebit/2018/rezultati/

Ni komentarjev:

Objavite komentar