ponedeljek, 16. maj 2011

K 24 - štirinajstič 14.05.2011


Obljuba dela dolg, ki ga je treba poravnati. Tako sem nekoč obljubil tekaškima prijateljema Mateju Hribarju in Petru Macuhu, da ju popeljem po Koroških vršacih.

Začeli smo s petka 13. na soboto 14. maja ob polnoči v Črni v smeri Uršlje gore.


Črna, na startu, Peter in moja malenkost
 Noč je bila sicer malo oblačna, a se je kaj kmalu začelo jasniti. Na Naravskih ledinah smo bili kot bi trenil. Sledil je vzpon na Uršljo. Malo pod vrhom je Petra zanimalo, kaj neki so vse tiste luči v dolini, zato mu obljubim, da mu bom vse lepo razložil na vrhu. Razen megle, ki bi jo lahko rezal, mu drugih razgledov žal ni bilo »na voljo«. Mrzel veter in »belina« vse naokoli, sta nas hitro pregnala navzdol. Ker se je v želodcu začelo oglašati, se je bilo potrebno podpreti. Z Matejem glasno razmišljava o kebabu in hamburgerju niže pri Križanu, a eno so želje, drugo realnost iz nahrbtnika.

Po okrepčilu v rahlem tempu nadaljujemo proti Slemenu.


Peter in Matej na Slemenu
 
Vse gre po planih, razpoloženje je na višku. Matej stresa šalo za šalo. Med podoživljanjem Petra in Mateja z »GolteTrekinga« in takratnih kontrolnih točk smo hitro na Smrekovcu. Tukaj smo sicer računali na masažo brhkih maserk in topel zajtrk, a je upanje hitro splahnelo. Koča je bila zaprta in razen nas treh nikjer žive duše. Ponovno smo bili postavljeni na realna tla. Hrana iz nahrbtnika, kakopak! Maserk tudi ni!
Čez Smrekovec do Loke Matej in Peter ne jenjata stresati norčij, zato sem ju bil prvič resno primoran opozoriti da sta trasi K24, da je stvar resna in da naj se za hudiča posvetita projektu:-).
Do Loke smo s Smrekovca potrebovali tri ure. Po neprespani noči in nekaj več kot 40km poti so bile noge že rahlo utrujene. Potrebni smo bili »dinamita«.



Na Loki, razpoloženje na višku
 Naročimo kavico, dodamo še priboljšek iz nahrbtnika in se pogumno spoprimemo z vzponom na Raduho. Vrh dosežemo ob 10.00h. Za spust na Grohot sem se odločil po plezalni poti. Peter je namreč povedal, da z zajlami nekih hudih izkušenj nima, a da je pripravljen sprejeti izziv. Torej, treba ga bo podučiti, kako se to dela. Pogumno smo se spuščali do prvih, manjših snežišč, ki sčasoma postanejo vse širša in nevarnejša. Odločim se, da se vrnemo in sestopimo čez Durce. Sorry Peter, trening »zajlanja« bova ponovila kdaj drugič.


Spust z Raduhe po plezalni poti
 Na Grohotu nas je pričakal Stane, veselo se pozdravimo, na hitro pojemo pripravljene makarone in nadaljujemo proti Olševi.


Na Grohotu

Na Olševi opravimo "foto sesion" in sestopimo mimo lovske koče Forštnarce do Mrzlega dola. Na poti do Kumra se napijemo Meže in v sproščenem klepetu nadaljujemo pot.
Kumer. Janja. Malica. Odrešitev. Njami, njami, šljuk, šljuk. Še skupinsko se slikamo in jo vsekamo proti Peci.

Pri Kumru. Zdaj jo "fsekamo" samo še na Peco

Hvala Janja. Pred Knipsovim sedlom opazim, da je Raduho in Olševo zajela ploha. Pospešimo korake in nekaj pred 18.30h si že stiskamo roke na vrhu zadnjega doooooooolgega vzpona. Super, sedaj samo še navzdol. Vreme se nas je usmililo, dež se je usmeril proti Uršlji. Še dobro, da smo izbrali »pravo« smer kroga (najprej Uršlja), sicer bi bili mokri.



Ploha na Raduhi in Olševi


Proti dolini smo s tempom stopnjevali, na makadamu nad Mihevom smo tekli, na asfaltu smo še malo pospešili, da bi na koncu skoraj s foto finišem morali ugotavljati, kdo je bil zmagovalec. A jaz sem to vedel že na startu. To sta tako in tako bila Peter in Matej. Čestitke fanta za vajin prvi K24. Hvala za družbo v upanju, da zadevo še kdaj družno ponovimo. Za 92km dolgo pot smo potrebovali 20h14minut.



Vsi trije v akciji


Ni komentarjev:

Objava komentarja