ČEZ KOZJAK NA POHORJE IN DOMOV

Minilo je skoraj leto, odkar sem zadnjič opravil s kakšno tapravo ultraško zadevo. Kilometri teka in premagana višinska razlika prejšnjih let so zahtevali svoj davek, zato sem moral posledično "brzdati konje" oziroma prilagoditi tekaške načrte.

Ko se telo prične upirati in poškodbe postanejo kronične, je skrajni čas za počitek. Tako sem letošnje pripravljalno leto po daljšem času namenil kombinaciji treninga kolesa in teka, kar se je izkazalo za odlično potezo. Na kolesu se razbremenijo tiste mišice, ki pri teku najbolj trpijo, a hkrati se ohranja telesna kondicija in najvažnejše - zadovoljen je osebni ego. Najtežje športniku je namreč prisilno pavzirati, kar sem od lanske jeseni dobro občutil na svoji koži.

Ko sem julija spremljal Mateja na 3V in kasneje opravil še s Šentiljsko potjo, je bilo jasno, da se je stanje poškodb toliko izboljšalo, da sem začel razmišljati o čem daljšem. Tako se mi je med enim izmed treningov porodila ideja, da opravim ultra maraton Kozjak - Pohorje. Od ideje do izvedbe običajno ne preteče več veliko časa.

Težko pričakovani dan D je nastopil v soboto, 11.08. 2012 ob 4.00h zjutraj, ko sem izpred Spar centra v Dravogradu pognal štoparico svojega Garmina in pričel z vzponom na Košenjak. Odločil sem se za "desno varianto", torej čez Ojstrico do Planinskega doma Košenjak in nato naprej proti vrhu.

Planinski dom Košenjak, 1169m

Pri domu se ustavim le za trenutek, da pofotkam, nato nadaljujem z vzponom proti vrhu. Noč je jasna, na vzhodu se že kaže jutranji svit, po dobre pol ure stojim na najvišjem vrhu Kozjaškega pogorja - Košenjaku, 1521m.

Košenjak, 1521m

Nadaljujem po mejni grebenski poti proti Sv. Urbanu, a me v slabo voljo kmalu spravi obilno polno borovničevje, polno pa ni borovnic, temveč vode, kajti dan pred startom je Koroško dobro namočila popoldansko - večerna nevihta. Moker sem v trenutku, v copatih čofota, a se ne ustavljam, ker bi v primeru preobuvanja nogavic bile naslednje prav tako mokre v nekaj minutah. Tako tečem proti Pernicam, kjer doživim sončni vzhod za boljše razpoloženje.

Sončni vzhod na poti proti Pernicam

Na Kozjem vrhu uberem meni dobro poznano bližnjico in po slabi uri s Košenjaka si ožemam premočene nogavice na Pernicah. Noge so povsem "razmočene", koža bela in nagubana. Po krajšem okrepčilu nadaljujem spust v Bistriški jarek.

Pernice, pri Knezu, 1059m

Čofotanje v copatih kmalu poneha, stopala se ogrejejo, spust poteka hitro in gladko. Pri Lipnikovem mlinu me čaka vrečka z dobrotami, ki sem si jih nastavil prejšnji dan. Malo morgen! Letošnja populacija miši je poskrbela, da od Frutabele ni ostal niti F, hvala bogu, vsaj žejne niso bile in tako dotočim izotonik ter se odpravim naprej proti Sv. Jerneju. Vzpenjam se po stari obmejni poti, ki je lepo urejena. Včasih so tod patruljirali graničarji JLA, na kar spominjajo drevesa, v katera so vrezovali število dni, ki so jih ločili do konca služenja vojske.

Spomini na JLA

Nad kmetijo Lubej se odločim za nadaljevanje poti po Avstijski strani, saj je njihova panoramska pot vzgledno urejena, markirana in vzdrževana. Tako sem kmalu na Sv. Jerneju, nadaljujem proti Sv. Lovrencu in se v bližini Mlinarjevega vrha ponovno pridružim slovenski mejni poti. Na Prelazu Radelj sem nekaj pred deseto uro.

Bivši mejni prehod Radelj, 674m

Od tu naprej po obmejni panoramski poti nadaljujem proti Kapunarju, kjer sem okrog enajstih.


Kapunar, v ozadju bivša karavla

Lepa, široka, grebenska pot me vodi proti vrhu Pongraca in naprej do cerkve Sv. Pankracija. Vremenska napoved se je pričela uresničevati, začelo je namreč rahlo deževati. Še kakšno uro sem prepuščen dežnim kapljam, nato se prične jasniti.

Glede dežja sem jo še kar dobro odnesel, napoved je bila bistveno slabša. Proti kmetiji Močivnik sonce že pošteno pripeka in tako je vse do Zgornje Kaple.

Zgornja Kapla, cerkev Sv. Katarine, 777m

Spust do Spodnje Kaple in Gradišča je nekoliko počasnejši, začenjam čutiti rahlo utrujenost, za mano je že več kot 50 kilometrov. Stisnem zobe, poskušam zmetati nekaj energentov vase ter nadaljujem proti Sv. Duhu na Ostrem vrhu. Točno ob 15.00 uri sem tam. Sledi okrepčilo, polnjenje kamele in nadaljevanje poti proti Žavcarjevemu vrhu.

Sv. Duh na Ostrem vrhu, 907m

Ta pot mi je dokaj neznana, saj je slabo označena in potrebno je bilo biti pazljiv pri orientaciji. Kljub vsemu se uspešno spustim v Bistriški jarek, kjer se odcepim levo v Lipuševo grabo in pričnem vzpenjati proti Žavcarju. Pri kmetiji Ročič se usmerim levo in tečem v Bresterniško grabo ter ob 17.40h prilezem na Sv. Križ (Gaj).

Sv. Križ, 583m

Sledi rahel tek po Vinski cesti, mimo številnih vinotočev proti Sv. Urbanu, kjer sem ob 18.25h.

Sv. Urban, 596m

Spust po trdi podlagi proti rojstnemu mestu je rahlo mukotrpen, a me vzpodbuja dejstvo, da si bom kmalu vzel čas za počitek, regeneracijo in napolnitev zalog.

Maribor, 274m

Tečem v Rošpoh, nadaljujem proti Kamnici in natanko ob 19.00 sem na Koroških vratih pri tabli MARIBOR. Bravo Janez, prvi del po opravljenih 15. urah je za teboj!

Začel sem razmišljati o logistiki za drugi, nočni, težji Pohorski del poti. Ampak, najprej hrana in pijača, kajti LAČEN - SI FUL DRUGAČEN. O, ja, še kako drži.

Tečem čez Koroški most proti nakupovalnemu centru na Taboru in se ustavim v Intersparu. Na informacijah si izprosim polnjenje baterije za Garmina (to je teta čudno gledala), nato pa v "fasngo" po trgovini. V vsaki roki ena polna vrečka, na rami kamela, sončna očala, preznojen dres, da o vonjavah sploh ne govorim. Pa kaj! Glavno, da sem nabavil potrebe dobrote, ki mi bodo ponoči prišle še kako prav. Pred trgovino sedem na klopco ter jem, pijem in pakiram. Pogledi mimoidočih me ne zanimajo, vem, da se jim niti sanja ne, koliko sem že pretekel in kaj me še čaka.

Pred Intersparom z razstavljeno opremo:-)

Nekaj dobrot spravim v nahrbtnik, ostale pa vase, dvignem dopolnjeno Garminovo igračko in se pričnem odpravljati proti spodnji postaji Pohorske vzpenjače. Natanko ob 21.00h sem tam in pričnem z vzponom proti Belviju. Ker je za mano več kot 90 kilometrov, na ramah poln nahrbtnik, želodec pa poln, temu primerno zastavim tudi tempo. Kmalu se ponovno ogrejem in po 1h15min trajajočem vzponu stojim na Belviju.

Bellevue, 1020m, spodaj Maribor

Glavni vzpon je premagan, sledi še nekaj višincev do razglednega stolpa, kjer se pot položi in lahko ponovno nadaljujem s tekom. Začne se prepričevanje samega sebe, ko je potrebno telo spraviti iz hoje v tek. Obratno je povsem enostavno. Na Videcu popijem tistega, ki nam da krila in začuda res čez čas prične delovati. Poletim sicer ne, a nekako laže "prestavim" v višjo prestavo - tek. Greben se vleče, na Arehu sem ob 23h45min.



Areh, 1250m

Z izmenično hojo ter tekom nadaljujem proti Peršetovem vrhu, kjer se odločim za spust proti Šumiku po cesti. Teren je namreč razmočen, ugotavljam, da je bilo popoldansko deževje intenzivnejše na pohorski strani. Na Šumiku prečim Lobnico in se pričnem vzpenjati proti Smolniku ter dalje proti Klopnemu vrhu. Nisem prepričan ali sem se odločil pravilno, pa vendar... Tudi varianta čez Osankarico se vleče kot jara kača. Katera je hitrejša, me v tem trenutku niti ne zanima! Vem le, da se do Zgornje Brvi pot vleče in to v dobesednem smislu. Ko prispem do križišča poti, ki vodijo do Klopnega vrha, Oplotnice in Peska, si oddahnem, ker vem, da do slednjega ni več daleč. Tako prispem ob 03h40min na Kočo na Pesku.

Koča na Pesku, 1385m

Proti jutru prične mraz pošteno pritiskati, ohladi se blizu ledišča. Utrujenost je velika, zaloge maščobe so že davno pošle, zato je edini recept za ohranjanje telesne temperature gibanje. Ni druge, treba se je odpraviti proti Lovrenškim jezerom, kjer sem okrog 5.00h ure, prelazu Šiklarica, (kjer na travniku dejansko opazim, da je trava zaradi hladne noči zmrznjena) ter dalje proti Ribniški koči. Novo jutro mi pričara nasmešek na obraz, na Ribniškem vrhu se ustavim in malo pofotkam.

Ribniški (Jezerski) vrh, 1537m

Od tu do Ribniške je le še streljaj in že sedim v dnevnem prostoru koče.

Ribniška koča, 1507m

Ko vidim, da me oskrbnica jemlje kot dnevnega "šank" gosta, na hitro popijem naročen čaj in se odpravim na najvišji vrh Pohorja - Črni vrh.

Črni vrh, 1543m, pogled proti Kopam

Sanjsko jutro, modrina neba, mir, samota, so tiste stvari, ki me vsakič znova navdušujejo. Za to se je bilo vredno truditi do sem. Proti Pungartu zmotim še trop gamsov na paši. Opazujejo me, a ne pobegnejo.

Trop gamsov na Kopah

Glede na konfiguracijo terena malo tečem, malo hodim, kmalu sem na Pungartu, kjer pričnem vzpon proti Veliki Kopi, 1541m in naprej proti Partizanskemu domu pod Malo Kopo. Sem na domačem terenu, poznam vsak kamen in korenino. Spust na Kaštivsko in naprej na Berneško sedlo poteka brez težav, sledi še krajši vzpon na travnik pod Kremžarjevim vrhom, kjer si ogledujem traso K24. Od tukaj so namreč vidni vsi vrhovi omenjene poti. Na Kočo pod Kremžarjevim vrhom prispem ob 10h15h.

Koča na Kremžarjevem vrhu, 1102m

Za mano je že veliko, a vem, da moram stisniti zobe in dokončati projekt v Dravogradu. Pot sem velikokrat prehodil in jo dobro poznam, vseeno pa si ne upam preračunavati, koliko časa bom potreboval do cilja. Na koncu se izkaže, da za spust potrebujem 2h30min in ob 12h50 prispem na dravograjski most. Krog je sklenjen,  projekt zaključen.

Celotna pot je zelo naporna, presenetilo me je, da je druga polovica trajala časovno dlje. Potrebno je upoštevati faktor utrujenosti in dejstvo, da je ponoči napredovanje počasnejše ter da so bile razmere na Pohorju dokaj slabe zaradi nenavadno hladne noči in spolzke podlage. Najbolj me veseli, da sem jo odnesel praktično brez poškodb (trije modri nohti) ter da se stare poškodbe niso pričele ponovno oglašati. Dvodnevna otežena hoja po stopnicah (muskelfiber) in malo otečena stopala so majhen davek za tako dolgo pot.
In na koncu najvažnejše: moj notranji ego je spet popoln, dokazal sem si, da še nisem za staro šaro, samozavest je ponovno visoka. ŠE ZMOREM!!!

Statistika:

Višinski graf ter povzetek poti

Trasa poti:

Kozjak - Pohorje, 160km

Šentiljska planinska pot

Spremljanje Mateja prejšnji teden me je vzpodbudilo, da sem se po dolgem času odpravil na daljši tek. Kljub težavam s poškodbami me je že dolgo vleklo, da bi opravil s kakšnim tekaško/pohodniškim projektom. Po drugi strani pa me je skrbelo, da se stanje z nogo ne bi poslabšalo, a če ne poizkusiš - ne veš.

Tako sem se v sredo odpravil v Šentilj in ob 4h55min zjutraj startal po krožni planinski poti. Začel sem pri gostilni Belna proti Gradišču, nadaljeval proti Ceršaku, Sladkemu Vrhu, Tratam, Zg. Velki, Vranjemu vrhu, Kaniži in nazaj proti izhodišču v Šentilju. Opravil sem približno 55 kilometrov, za kar sem potreboval nekaj manj kot 8 ur.
Trasa je na nekaterih mestih spremenjena in sicer je po moji oceni speljana bolje kot prejšnja. Edina težava na poti so psi, ki so v glavnem vsi spuščeni in znajo biti tudi zelo sitni in pa zaraščenost posameznih odsekov poti, kajti vegetacija je res bujna, zato je bolj priporočljivo, da se na traso odpravimo zgodaj spomladi ali v jeseni. Takrat se koprivam zagotovo izognemo, kar pa za pse ne morem trditi.

Trenutne razmere na poti so bile optimalne, označenost z markacijami dovolj pogosta, kljub vsemu je treba biti pazljiv, da ne zaideš. Za prvič vsekakor svetujem vodnika - poznavalca, sicer se utegne pot podaljšati.

Najbolj me veseli dejstvo, da sem zadevo opravil suvereno, brez večjih kriz in da se stanje s poškodbami mojih nog ni poslabšalo.

Novi podvigi čakajo!!!! Yeah!!!

Povezava:     Šentiljska pot

Brloga, zadnja kontrolna točka, potem pa samo še gasa proti Šentilju,
slikano jeseni 2010

Trije vrhovi, podpora Mateju

Včeraj se je moj tekaški prijatelj Matej Hribar odločil, da od lani poravna dolg do trase Treh vrhov, torej, stati na Grintovcu, Stolu in Triglavu v 24. urah. Že lani sem mu obljubil, da mu bom v primeru ponavljanja poti šel za podpornika oziroma supporterja, kot radi rečemo.  Rečeno - storjeno.

Na Jezerskem

Matej je določil datum starta 06.07.2012 in treba se je bilo prilagoditi in pripraviti logistiko. Moja naloga je bila predvsem spremljati dogajanje na poti ter svetovati in usmerjati Mateja, da ne bi šlo kaj narobe v smislu prehrane in pijače med projektom.
Začetek je obetal odlično napredovanje, postanki so bili vnaprej določeni. Podporno ekipo smo poleg mene sestavljali še: moja Janja, Matejeva Tanja in Matejev prijatelj Rok. Na vsaki vnaprej določeni točki smo ga pričakali, mu ponudili željene dobrote in ga pričakali na naslednjem mestu.

Jethro support team:-) JST
Janja, Rok, desno Tanja

Matej je napredoval res izvrstno, do Podljubelja mu je šlo po načrtih, potem ga je malo zmotila napovedana nevihta, a je kljub vsemu uspešno in v zastavljenem času prišel tudi na Ljubelj.

Proti Ljubelju, pri spomeniku padlim žrtvam

Sledilo je preoblačenje, preobuvanje, malo masaže, okrepčilo in vzpodbuda Tanje s poljubčkom.

Še stimulacija na Ljubelju pred vzponom na Stol

Odločil sem se, da ga čez Stol spremljam, kajti vremenske razmere še vedno niso bile dobre, iz lastnih izkušenj pa vem, da je napredovanje v dvoje "lažje". Nadaljevala sva proti Zelenici, prečila vznožje Vrtače in se usmerila proti Stolu.

Matej se je vedno bolje počutil, pričel je zganjati norčije, stresati šale in najpomembneje - tempo je bil pravi.

To mi delaj stari

Zadnji del vzpona proti vrhu Stola je prenehalo deževati, nato se je zjasnilo, zato je bilo razpoloženje na vrhuncu. Na Sotlu sva bila še pred zastavljenim časom, se pofotkala, okrepčala in začela s sestopom v Žirovnico.

Na Stolu ob 18h45min

Stol, 2236m

Nadaljevanje je bilo zastrašujoče hitro, Matej je stopnjeval tempo in zadnji del sestopa od Valvazorjevega doma do Završniškega jezera sva v celoti odtekla.

Valvazorjev dom pod Stolom

Vmes pa: vriskanje, petje in stresanje šal. Ja, to je pač Hribarjev pubec. Support, ki se je med tem preimenoval v Jethro support team (JST) je bil pripravljen z vsemi dobrotami in sledil je znani protokol preobuvanja, preoblačenja in vnašanja energentov v telo. Tukaj nas je pričakal tudi legendarni ultraš Uroš Feldin s svojo prijateljico in nas pospremil z obilo optimizma in dobrimi željami za zaključek.

Okrepčilo v Žirovnici

Sledilo je nadaljevanje čez lepe Gorenjske vasice proti dolini Radovne in Krme. Matej je tekel kot za stavo, na delu poti od Zasipa do Sp. Gorij sem se mu tudi pridružil. Prišepnil mi je, da je pred njim dolina Radovne ter da ga malo skrbi dolgočasna pot po dolini proti Krmi. Ko se danes spomnim teh besed, mi še vedno ni jasno, kaj je hotel z njimi povedati. Če je bil še pred pol ure poln energije in dobrega razpoloženja, ga je od Krnice naprej začelo vidno pobirati. Jaz bi temu rekel:  "V pol ure od nebes do pekla!" Kljub temu, da se je trudil z vnosom energentov, se nikakor ni mogel izvleči iz krize. V Krnici nas je Janja zapustila, ostali del JST-ja pa je nadaljeval svoje poslanstvo proti Krmi. Sledilo je mukotrpno napredovanje, med tekom do konca Radovne mu je družbo delal Rok, v dolino Krme do obračališča pri Lesi pa jaz.

Pri Lesi smo bili še vedno v limitnem času, a me je začelo za Mateja skrbeti. Bil je vidno utrujen, nenazadnje je bilo za njim 90 kilometrov ter 20 ur hoje in teka. JST ga je še zadnjič oskrbel. Tanja, Rok, Matej in jaz smo pričeli z vzponom proti Triglavu. Do pastirskega stana Prgarca smo zamujali 15 minut glede na čas dosežen lani, na Konjskem sedlu smo bili še uro in pol pred iztekom limita. Mateju sem rekel, naj iztisne še zadnje atome moči, a mi je odgovoril, da atomov ni več. Dokončno sem spoznal, da mu tudi tokrat verjetno ne bo uspelo, a rekel nisem ničesar. Pričeli smo se vzpenjati proti Planiki in jo dosegli ob 4h25min zjutraj. Tukaj je Matej odločil, da bo v koči malo počival, a je v trenutku, ko se je ulegel na klopco, zaspal. Še nikoli nisem videl tako utrujenega človeka, ki bi v hipu zaspal.

Planika pred sončnim vzhodom, Matej spi

Rok in Tanja sta se odločila, da odideta na Triglav, sam počakam ob Mateju. Kmalu tudi javita, da sta na vrhu. Draga JST- jevca, iskrene čestitke, žal mi ni bilo dano, da bi vaju krstil, vendar verjamem, da bomo zadevo še ponovili in bomo takrat opravili tisti obred, ki se za prvopristopnika spodobi.

Rok in Matej ob enem izmed postankov

Tanja in Matej

Ta zgodba se žal ni iztekla po Matejevih željah, vendar sem prepričan, da bo tudi temu enkrat tako. Rad bi tudi vedel, kakšna negativna energija kroži po dolini Radovne in Krme, da uspe iz človeku vzeti zadnje atome moči? Ponovila se je ista zgodba kot lani! Naključje? Usoda? Kdo ve?

Sreča, da hribi stojijo in čakajo, le tistih 24 ur, ko bi radi stali na njih (na Grintovcu, Stolu in Triglavu) se mora "poklopiti". Preprosto in hkrati zapleteno...

K24 X 15

Čeprav je od moje uspešne, petnajste ponovitve največjega Koroškega hribovskega izziva minilo že skoraj tri tedne, moram že zaradi spoštovanja do poti K24 napisati nekaj stavkov.

Z Zvonetom sva bila dogovorjena, da bova opravila s krogom v prijetnem tempu, da ne bova preveč hitela in da bova predsem uživala. Namen najinega druženja je bil predvsem uspešno zaključiti krog v 24. urah. Glede na najine pretekle izkušnje sva vedela, kako hitro morava napredovati, da se bo izšlo v časovnem limitu, vse ostalo pa je bilo namenjenu doživljanju jesenske narave in fotografiranju. Na tej poti sem doživel že vse mogoče, zato nekih hudih pričakovanj tudi nisem imel. Pa vendar je vsakokrat drugače, noč ni enaka noči in dan ne dnevu.

Torej, začneva v Črni ob 20.15h v smeri Uršlje, na vrhu naju pričaka močan veter, zato skleneva, da čimprej sestopiva in se ustaviva pri Križanu.

Uršlja z vzpona na Raduho

Po okrepčilu ob spremljavi mesečine nadaljujeva naprej proti Slemenu in Smrekovcu. Ker je bil tempo naravnan bolj počasi, se je tudi pot temu ustrezno počasneje "premikala". Po glavi so mi rojile tiste znane misli: "Češ, kaj mi je tega treba?"V mislih sem si celo zaželel, da bi Zvone rekel, da imava dosti in sestopiva v Črno. A iz tega ni bilo nič. Zvone je neumorno korakal pred menoj. Meni pa so se po glavi še vedno preganjale misli: "Saj sem to isto traso že tolikokrat prehodil, le zakaj spet znova?" To vprašanje sem med potjo v glavi še večkrat ponavljal in priznam, da ne vem kaj, me vleče, da vedno znova in znova najdem motivacijo za naslednji start.
Noč je mrzla in spokojna, najin korak enakomeren, kmalu sva na Smrekovcu. Dopolniva zaloge vode in se odpraviva proti Raduhi. Sledi dolgo prečenje Smrekovškega pogorja. Proti planini Vodol se začne svitati.

Jutranji svit nad planino Vodol

Prvo jutranjo zarjo doživiva na planini Javorje in kmalu sva na Loki pod Raduho. Časovnica je OK, malo se podpreva in se pričneva vzpenjati proti vrhu.

Rojeva se dan...

...adijo noč

Peca z Raduhe, daleč je še do tja

Doživiva prekrasno jutro, ki naju napolni z novo energijo, veliko slikava in hitro doseževa vrh. Vpis v knjigo, nekaj fotk in že sestopava proti Grohotu.

Vrh Raduhe z Oševo v ozadju

Oskrbnik Martin nama pripravi makarone, malo počijeva in nadaljujeva proti Olševi. Sonce se dobro upre v njena južna pobočja, občasno je kar prevroče, a midva neutrudno grizeva v strmino. Kmalu doseževa greben in opazujeva kontraste "sever - jug". Če je na južni strani hriba prijetno "poletno" in toplo, potem je na severni "zimsko" in hladno, ponekod ležijo še snežne zaplate, drevesa so v ivju. Razgledi fenomenalni, vzameva si čas za fotkanje.

Na grebenu Olševe

"Vroče -hladno"

Kljub neprespani noči in utrujenosti doživljam občutke, ki jih težko opišem. Vredno se je bilo truditi do sem. Morda je to del odgovora na vprašanje, ki sem si ga postavljal sredi noči na poti med Slemenom in Smrekovcem.












Hitro doseževa vrh Govce, zaradi lepega vremena je tudi vzdušje odlično.

Od Grohota naprej je bil dan za uživancijo. S pridom ga izkoriščava.

Pogled na Raduho z Olševe

Očak z grebena Olševe

Sestopiva do Mzlega dola, preko Zadnjega travnika mimo izvira Meže, kjer si natočiva vode in nadaljujeva do Kumra.

Zadnji travnik, v ozadju Mrzli dol pod Olševo

Zvone si privošči hitro malico, tudi sam se okrepčam za zadnjih, približno 800 višinskih metrov vzpona na Peco.

Sv. Ana, v bližini kmetije Kumer

Začneva počasi, ko doseževa "delovno temperaturo" malo pospešiva. Dobro napredujeva, a malo pod vrhom me "vrže" v zid. Hvala bogu, vem kako se tem stvarem streže, zato na hitro zmečem vase potrebne energente in kmalu občutim izboljšanje počutja. Vrh Pece doseževa prej, kot sva načrtovala.

Peca, zadaj Uršlja

Uršlja, tam sva bila pred približno pred 18. urami

Sledi samo še rutinski sestop, po pameti (kaj je to?), da ne trpijo preveč kolena. Kmalu prideva na makadamsko cesto pri kmetiji Mihev, kjer rutinirano nadaljujeva vse do Črne.
S potjo sva opravila v 22h in 30 minutah, Zvonetu je bila to že dvajseta, meni pa petnajsta uspešna ponovitev.

Kljub vsemu je pot še vedno dolga 92km (po Garminu), s 5500m vzpona in spusta. To omenjam izključno zato, da koga ta opis ne bi zavajal in bi pot jemal prelahko. Še vedno gre za ultra (visoko)gorski tekaški projekt, na katerega je potrebno biti ustrezno psiho - fizično pripravljen.

Vuzeniški odsevi, časnik Večer, 12.10.2011

Članek o projektu Trije vrhovi - Vuzeniški odsevi:

Intervju za Vuzeniške odseve

Priznanje Občine Vuzenica za športni dosežek

Objavljen intervju v časopisu Večer:

Večer, 12.10.2011