36. planinski maraton Fruška gora 2013

V koledar letošnjih ultra maratonov sem uvrstil tudi Fruškogorski maraton. Čeprav je od 100 milj Istre minilo samo štirinajst dni, sem stisnil zobe in kljub kratkemu času za regeneracijo uspešno prišel do cilja.

V petek zjutraj smo tako na pot za Srbijo krenili z Janjo in Anejem ter prispeli v Sremsko Kamenico okrog štirih popoldan.
Najprej smo se nastanili, poskrbeli za naše želodce, nato pa se odpravili na trdnjavo Petrovaradin.

Pogled na Novi Sad s Petrovaradina

Po krajšem ogledu smo se odpravili nazaj, saj se je bilo potrebno pripraviti za naslednji dan. Moral sem spakirati stvari, ki sem jih naslednji dan nosil s seboj v nahrbtniku. Ko sem končal, sem si v miru odprl še eno pivo. Po dolgem in utrujajočem dnevu ter dolgi poti je spanec prišel sam od sebe.

Jutranji obred pred startom ni bil nič posebnega. Nekaj pozajtrkujem, popijem, se oblečem in kmalu sem pripravljen za odhod na Popovico, kjer je start maratona. Ker smo se odpravili še dovolj zgodaj, so nas policisti spustili prav do Železničarskega doma - do starta. Prijavim se, izpolnim ustrezen obrazec, kjer mi izdajo knjižico s kontrolnimi točkami.

Prijava za maraton ultra plus

Anej in Janja mi dajeta še zadnje napotke in zaželita srečo na poti ter se kmalu poslovita. Gneča postaja vedno večja in kmalu neznosna.

Drži se, pa pazi nase:-)

Kljub velikemu drenu opazim, da s svojim dresom izstopam in da so ostali udeleženci bolj ali manj oblečeni v trenirke in kratke hlače, po večini pa obuti v copate, ki bi jih sam že zdavnaj zavrgel. Na startu me ogovorita Marjeta in Srečko, ki sta se zadnji hip odločila, da se prireditve udeležita. Opravimo še spominsko sliko in potrpežljivo čakamo na pričetek. Start je predviden ob devetih.

Srečko, Marjeta in jaz pred startom

Kmalu se cesta na Popovico zapolni do zadnjega kotička, ker gre za rekreativno prireditev, tekači nimamo nobene prednosti pred pohodniki. Na srečo stojimo dokaj blizu poti, kjer se trasa maratona v prvi klanec močno zoži. Start. Horda pohodnikov navali, moram se dobro prerivati, da uspem v koloni nadaljevati v klanec. Po nekaj sto metrih poskušam celo teči, a je proga polno zasedena, težko je prehitevati.



S ceste na desno v zoženi del

Do KT1 nadaljujem tekaško, zadnji klanec hodim, gneča pred mano je nepopisna. Zagledam Avija in Šukarja, ki sta se očitno na startu zelo dobro uspela preriniti naprej, medtem ko Marjete in Srečka od starta naprej nisem več videl. Poštempljam "enko" ter se v svojem tempu odpravim naprej. Pot je gozdnata in urejena, posebna previdnost zaradi tega ni potrebna, moti le gneča.Večji del trase je tekaški, na nekaterih delih, kjer so vzponi nekoliko strmejši, pa tek nadomesti hoja. Prva negotovost, kako se bo telo obnašalo po 100 miljah Istre, je za mano. Očitno bo šlo.
Sledijo si kontrolne točke, pot je odlično označena, le na križiščih moram biti nekoliko previden, da se usmerim na traso svojega maratona. Za Fruškogorski maraton je namreč značilno, da ima kar sedemnajst različnih poti, ki potekajo deloma po isti trasi.

Tečem, uživam, prehitevam in kmalu zagledam pred sabo dva izstopajoča zelena dresa. Dohitim Marjeto in Srečka. Skupaj nadaljujemo do Vrdnika, kjer smo deležni pasulja in klobase. Kljub temu, da pasulj ni ravno neka tekaška hrana, ga pojem. Priznati moram, da me je dobro okrepčal.

Temperatura zraka je dosegla 30 stopinj in več, zato vem, da moram veliko piti. Organizator je poskrbel za pitno vodo iz cistern ter za topel čaj na okrepčevalnih postajah. Kljub vsemu sem že na polovici poti ves preznojen, tekaški dres je postajal vse bolj bele barve od izločene soli.

V Vrdniku, pasulj in vročina:-( 

Iz Vrdnika nadaljujem z Vladetom iz Valjeva, s katerim sva ujela skupni tempo. Tečeva, klepetava in "pobirava" KT. Gre nama dobro vse do KT 14, kjer se Vlade odloči, da bo malo upočasnil. Zahvalim se mu za družbo in nadaljujem sam. Na Letenki (KT 15) je maratonska trasa speljana v zanko, po opravljenem 20 kilometrskem krogu se moraš vrniti nazaj. Ko opravljam kontrolne formalnosti, srečam Avija, ki je že uspešno zaključil "z zanko" in se odpravlja naprej proti cilju. Uspeva se samo pozdraviti in že nadaljujeva vsak v svojo smer.

Letenka, sol, sol in sol, vročina je opravila svoje
Foto: D.Kadunc

Ura je nekaj čez pet popoldan, počasi prihaja večer in v mislih premlevam, da bom moral napeti vse sile in moči, da bom sam brez izgubljanja uspel priti do cilja. Za kako stopinjo se je ohladilo, na Letenki sem se uspel nekoliko regenerirati, a opažam, da so me na spustih pričele boleti stegenske mišice. Kljub vsemu stiskam zobe in tečem, kolikor je le mogoče. Po dobrih treh urah opravim z 20 kilometrsko zanko in se ponovno javim na Letenki.
Odločim se za nekoliko daljši postanek. Iz nahrbtnika privlečem vse, kar je v njem še ostalo uporabnega in se pripravim na zadnji, nočni del poti proti cilju. Po dvajsetih minutah sem nared za nadaljevanje. Solidno. Za menoj je 11 ur in pol dogodivščin. Kako dolgo še? Glede na povprečno hitrost gibanja predvidevam, da bom v cilju nekje okrog druge ure zjutraj. Javim Janji, vem, da nestrpno pričakuje vsak moj sms s trase. Vrne mi vzpodbuden sms ter pove, da z Anejem že čakata v cilju.

Krenem naprej. Sprva malo negotovo, bolj na trdo, noge so kot dva kola, pozibavam se levo in desno, kot da nimam kolenskih sklepov. Še dobro, da vem, kaj mi je uspelo pred dvema tednoma. Čudež bi bil, če se telo ne bi upiralo. Po nekaj minutah se pričnem ogrevati, hladilni gel je pognal kri po mišicah, tudi teren se ne spušča preveč strmo, da ne bi zmogel teči. Pričnem prehitevati udeležence ostalih maratonov, kmalu ugotovim, da me že vsaj 50 kilometrov ni prehitel nihče, gre mi torej zelo dobro. To mi da nove samozavesti, kmalu sem ponovno v tekaško/pohodniškem ritmu. Ponovno Andrevlje, KT 19. Samo še 27 kilometrov do cilja. Ura je pol deset, pred mano je noč. Na poti sem še vedno sam, poredko srečam le kakšnega sotrpina ali družbo, ki so si zadali razdaljo kakšnega izmed krajših maratonov.
Pazim na markacije, da ne zaidem. KT sledijo ena za drugo. Okoli polnoči sem na Brankovcu, pri oddajniku, od koder vodi pot navzdol do zadnje KT, to je izvir Zvečan. Spust je neprijeten in boleč, noge me nekako ne ubogajo. Stegenske mišice sem "skuril" do konca. Sledijo še zadnji trije kilometri, potem bo vse za mano. Od izvira se pot nekoliko strmeje vzpenja, ne da mi dihati, a kmalu se poravna in prične blago spuščati. Pričnem teči in prispem na asfaltno podlago, kar pomeni, da je cilj že zelo blizu.
Zadnjih 500 metrov me tekaško spremlja še Anej in kmalu se pred nama pojavi transparent z napisom - CILJ.






Prihod v cilj

Janja me slika in objema, padajo čestitke. Uspelo je. V štirinajstih dneh sem uspešno zaključil 100 milj Istre in Fruškogorski maraton. Veselje je nepopisno.



7 UTMB točk zbranih, soli in umazanije za izvoz

Cilj po 16h49min

Diploma o uspešno opravljeni poti 

Na ultra maratonu plus, sem na cilj prišel skupno kot deveti. Uspešno je s to dolžino poti (111 km) opravilo okrog 150 udeležencev. Nekateri so prišli v cilj, ko sem bil jaz že doma! Tudi njim vsaka čast za opravljen podvig.

Vse informacije o Fruškogorskem maratonu so na povezavi PD Železničar Novi Sad. Gre v prvi vrsti za družabno - rekreativno prireditev, ki je primerna tudi za planince, pohodnike in vse, ki se radi gibljejo v naravi.

100 milj Istre

Konec lanskega leta sem se odločil, da se udeležim ultra trekinga 100 milj Istre. V ta namen je bilo potrebno planirati treninge preko cele zime, ki je letos z nenormalno količino snega povzročala težave pri nabiranju dolžinskih in višinskih metrov.
Kljub vsemu se je prva letošnja ultra tekaška prireditev izšla povsem po mojih željah, zaključil sem v Koromačnem in ob tem dosegel dobro uvrstitev.

V petek, 12. aprila se odpravim novim doživetjem naproti z Janjo ter Markom in njegovo Klaro. Zamislim si logistiko, s katero se bom ob maksimalni angažiranosti na poti opiral na pomoč najinih dragih. Kot je bilo pričakovati, sta stvar opravili z odliko. 

Odpeljemo se v Koromačno, opravimo formalnosti ob prijavi ter pričnemo s pripravami, oziroma pakiranjem. Vreme je spremenljivo, zvečer in ponoči so napovedane padavine, zato je bila odločitev, kaj obleči in obuti, velika loterija.



Kaj v nahrbtnik, kaj v vrečo?

Po pakiranju in oddaji stvari se odpravimo s svojim avtom proti Umagu, še prej pa ovekovečimo sliko nasmejanih ultrašev na avtobusni postaji v Koromačnem.

Same znane face

Zanimiva bi bila slika istih oseb po prihodu v cilj.

Pred startom sledi že znani ritual preoblačenja, preobuvanja, hidriranja, odvajanja,... Kaj kmalu za nami se pripeljejo z avtobusom tudi ostali tekmovalci, sotrpini, ki se bodo podali na nekaj več kot 160 kilometrov dolgo pot, na kateri bo potrebno premagati 5700 metrov vzponov in spustov. Z Markom sva dogovorjena, da v kolikor ne pride do nepredvidljivih situacij, tečeva skupaj.

Umag, pred startom

Vzdušje je enkratno, adrenalin narašča, veliko znanih obrazov, kmalu je ura 21.00h, ko se poženemo novi avanturi naproti.

SLO ekipa pred startom

Prvi kilometri so po pričakovanjih prehitri, Marko mi celo zamolči previsok pulz, a kmalu se stvari postavijo na svoje mesto. Potrebno se je umiriti, najti tempo in napredovati po svojih sposobnostih. Pred Markovcem se ulije kratkotrajna ploha, a ker je toplo, niti ni moteča. Kmalu preneha deževati, podlaga je spolzka, potrebna je še dodatna previdnost. Na spustu z Markovca izgubim skupino s Petrom, ki ga vse do cilja ne srečam več.
Tek skozi Istrske vasice poteka po utrjeni podlagi, kljub vsemu se nekateri deli vlečejo. V daljavi zagledam luči, pred mano so Buje in prva okrepčevalnica.

Buje, 26 kilometer

Nadaljevanje proti Grožnjanu je en sam užitek, noč je jasna, tečem v svojem tempu. Kmalu vso to idilo prekine močvirnat travnik pred mestom, ki ga zaobidem po naštudirani bližnjici in se priključim na asfaltno cesto nekaj metrov pred okrepčevalnico. Tukaj srečam tudi Mateja, ki je prvi del poti tekel spredaj.

Grožnjan, 35 kilometer

Z Markom in Matejem napredujemo proti Oprtalju in naprej do Buzeta. Prva prava okrepčevalna postaja, kjer lahko iz svoje vreče zaužijem priboljške, ki sem si jih predhodno spakiral. To me napolni z novo energijo in motivacijo za napredovanje.

Buzet, 63 kilometer, levo Matej, desno Marko

Naredi se jasno jutro, pred mano je 1000 višinskih metrov vzpona na Žbevnico. Napredujem hitro, razgledi na Buzet so idilični, kmalu sem na vrhu.

Žbevnica, 73kilometer

Buzet z jutranjo meglico

Matej je nekoliko upočasnil tempo, zato z Markom nadaljujeva sama proti Trsteniku, kjer naju čakata najini najdražji. Kratek postanek in kratko razvajanje.

Trstenik, za nama je 78 kilometrov

Ko se dobro podpreva, sledi vzpon na Gomilo in Orljak ter spust na Korita.



Gomila, 81 kilometer

Orljak, 88 kilometer

Janja in Klara tudi tukaj opravita svoje poslanstvo s priboljški iz nahrbtnikov. Do Korit je namreč cesta preslaba, da bi se dalo tja pripeljati z avtom.




Planinska in naša časovnica sta si zeeeelo različni
 

Čeprav hrana ne tekne več tako kot na začetku, uspem spraviti vase nekaj grižljajev in kmalu sem pripravljen na nadaljevanje proti Velikemu Planiku in spustu do Poklona.




Poklon, 105 kilometer, kako paše sedeti

Vreče s tekmovalno opremo

 



Prevzamem vrečo s tekmovalno opremo, se preoblečem, v daljavi se sliši grmenje. Kaj bo prineslo? Dežja si namreč nihče ne želi. Tako in tako je vse skupaj zelo težavno, številni vzponi in spusti ter neprespana noč kažejo svoje posledice. Za mano je namreč slabih 17 ur neprestanih aktivnosti.



Potrebno je nadaljevati proti Učki, oziroma najvišji točki maratona, Vojaku. Kljub temu, da je grmenje vse bližje, spusti se še megla, se vreme usmili in mi prihrani še dodatne muke z mokroto.




Vojak, za nama je108 kilometrov



Sledi najtežji del dirke. Utrujenost, težek kraški teren in obilica kamenja na poti ne dovolijo hitrejšega napredovanja, pojavi se bolečina v levi stegenski mišici. Znaki, da ima telo dovolj, glava pa še ne!


Treba se bo dodatno priganjati do Sisola in se spustiti do Plomina. Najini dragi sta nama tokrat pripravili presenečenje z juho. Kako je teknila! Marko jo je še "repetiral"




Plomin, 130 kilometer, juhica je sedla

Nato se spustiva do morja, prečiva mostiček čez kanal in pričneva z vzponom na Standar. Hitro pridobivava višino, a vrha od nikoder. Očitno je tam "nekje zadaj" in res ga v trdi temi druge noči kmalu doseževa.

Teren postane nekoliko primernejši za tek, a ker je za nama že dolga pot, je potrebno biti še posebno previden, kajti vsak napačen korak je lahko usoden za nadaljevanje.

Spust v Rabac je vratolomen in zelo nevaren, potrebno se je spuščati po jeklenicah in stopati celo po klinih. A smo mi na morju? Zajle, pa klini, pa to! Takrat ni bilo smešno, a "poberem" tudi to kontrolno točko. Vzpon v Labin popestrita najini navijačici z glasnim vpitjem in žvižgi. Ura pa skoraj polnoč. Le kdo bi se oziral na to!

Labin, 143 kilometer, ko ni nič več smešno

Sledi še zadnje večje okrepčilo in kmalu se kljub izredni utrujenosti podam še na zadnjih 20 kilometrov poti. K sreči nekih hudih vzponov ni več, a kilometri, ki so za mano kažejo, da sem že hudo zdelan. Potrebno se je povzpeti še na vrh Oštri ter spustiti do vasice Skitača.

Z Markom se odločiva, da zadnji del poti ne bova več tekla, tudi baterije najinih svetilk so že zelo izpraznjene in bi posledično samo še bolj izzivala poškodbe.

Spust do svetilnika Crna punta in nato še "sprehod" ob obali. Končno se pojavi asfaltna cesta in tabla z napisom-KOROMAČNO.

Cilj, Koromačno, 164 kilometrov in premaganih 5700 metrov vzponov in spustov

Prihod v cilj po 31h in 42 minutah je bil eno samo veliko olajšanje za dušo in telo. Uspelo mi je zaključiti še en ultra tekaški projekt. Skupno sem zasedel 18. mesto in 2. v kategoriji M45. Od 117 tekmovalcev na startu trase 100 milj, nas je uspešno prišlo v cilj 69.

Čestitke Marku za odlično opravljen treking, zahvala organizatorju za dobro organizirano prireditev.
Iskrena zahvala moji Janji in Markovi Klari, ki sta nama nesebično od starta v Umagu, ves naslednji dan in celotno drugo noč potrpežljivo stali ob strani, naju razvajali, prenašali najine komentarje ter naju vzpodbujali, ko je bilo najtežje.
Carici sta. Podpora za prste obliznit.

Statistika: 100 milj Istre





Tekmovalni in podporni "dream team", odlična kombinacija

ŠENTILJSKA PLANINSKA POT - 22.11.2012

Včeraj sem v turobnem jesenskem dnevu opravil še peto ponovitev Šentiljske planinske poti.

Začel sem ob 7. uri zjutraj v Šentilju pred gostilno Belna v smeri Gradišča do  kontrolne točke Novine.

 

 Gradišče-Novine, KT2

 

Nadaljeval sem ob Muri proti Ceršaku do Sladkega Vrha.  Namesto blata, ki ga je ob Muri običajno veliko, je voda tokrat nanesla veliko mivke – posledica povišanega vodostaja ob zadnjem deževju.

 

Brod na Muri, KT3

 

Pri kmetiji Sirk naredim fotko in se takoj odpravim naprej, ker sem s potjo želel opraviti kar se da hitro. Največ preglavic na trasi je še vedno s psi, ki so po večini neprivezani in dajo jasno vedeti, da prečkamo njihov teritorij. Na srečo se je tudi tokrat zame končalo brez bolečih posledic.

 

Kmetija Sirk, KT4

 

Sledil je tek do kmetije Zver in nadaljevanje do Zg. Velke.

 





Kmetija Zver, KT5


 

Bar Snežinka, Zg. Velka, KT6



 

 

 

 

 

 

Po kratkem okrepčilu nadaljujem do Rajšpove gomile in naprej do Lovskega doma Vranji Vrh.

 

Vranji Vrh, KT8

Drugi del poti me je vodil do kmetije Gaube ter naprej do kmetije Eferl.

 

Kmetija Gaube, KT9



Kmetija Eferl, KT10



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sledil je še spust v Kanižo, prečenje železnice in v klanec do kmetije Krsnik. Dotočim vode in se odpravim naprej.

 

 

Kmetija Krsnik, KT11



 

Nadaljujem po grebenu nad Dobrenjsko dolino, se spustim pod avtocesto in že se pripravljam na zadnji vzpon na Brlogo.

 

Brloga, KT12

 

 

 

 

Utrujenost se že pozna, a sem odločen nadaljevati v hitrem tempu do cilja. Spust z Brloge opravim že z zelo »mehkimi« nogami, potem prečim dolg vinograd in se povzpnem še do hiše na vrhu zadnjega griča. Sledi še  spust skozi gozd in že sem pri bivši karavli, kjer po asfaltni cesti odtečem zadnji kilometer do cilja. Pri Belni se ura ustavi ob 14h08min, kar pomeni, da sem s potjo zaključil po7h in 8min.

 

Gostilna Belna, KT1

  

Naj še omenim, da je celotna pot zgledno markirana in urejena ter da mi jo je v tem poskusu uspelo opraviti brez izgubljanja.

Še vedno je potrebno opraviti z okrog 54 kilometri in 1500m vzponov in spustov.

Pripenjam še povezavo do GPS sledi na Garmin connect:

http://connect.garmin.com/activity/245972234#

Koroška planinska pot - KPP

Ekstremni gorsko tekaški ultramaraton po Koroški planinski poti

Konec lanskega leta, po uspešno opravljenem projektu Grintovci extrem, sem začutil nekakšno praznino v sebi, v smislu - kako naprej. Tako se mi je na enem izmed tekov v glavi porodila ideja, da bi se letos podal na Koroško planinsko pot (KPP) v celoti.

Od ideje do realizacije je minilo skoraj leto dni, saj sem zaradi poškodbe prvi del letošnje sezone počival. Šele konec junija, ko sem spremljal Mateja na Tri vrhove, sem opravil prvi malo resnejši daljši tek, za dvig samozavesti pa sem že čez dober mesec opravil treking čez Kozjak in Pohorje. Vedel sem, da je KPP bistveno težja zadeva, zato sem temu primerno tudi zastavil kilometre dolžinskih in metre višinskih priprav. Kmalu je padla tudi odločitev – da grem. K projektu sem povabil Mateja in Petra. Matej je smatral, da je zadeva prehud zalogaj zanj, medtem ko je Peter sprejel izziv.

Tudi midva s Petrom sva se že od vsega začetka zavedala, da bo za dosego cilja potrebno veliko sreče, volje in vzdržljivosti. Spraševala sva se, ali se bo izšlo po željah? Na tako dolgi in zahtevni poti namreč nikoli ne moremo vsega predvideti in to se je pokazalo tudi tokrat.

 

Začelo se je v četrtek, 04.10. ob 20.00 uri na Ravnah.

 

Jani, Janja, Anej, Irena, Peter na startu

 

Pot Na Šteharnikov vrh je bila zgolj ogrevanje, sledil je spust na Sv. Križ in Dravograd. Vzpon proti Ojstrici in Košenjaku je bil uživaški, noč prijetno topla in rahlo vetrovna.

 

Šteharnikov vrh, 1018m

 

Do vrha Košenjaka ni bilo nobenih težav, tudi časovnica je bila dobro zastavljena. A kmalu se je začel nabirati časovni zaostanek, saj vodi pot od Košenjaka do Sv. Urbana skozi visoko borovničevje, ki zelo ovira pogled na tla in posledično nisva mogla teči.

 

 Vrh Košenjaka, 1521m

 

 

Tako je bilo napredovanje počasnejše od planiranega, pričel se je nabirati zaostanek. Na Pernicah sem tako že vedel, da bo napredovanje bistveno počasnejše kot je bilo predvideno. V Bistriškem jarku je bilo nastavljeno okrepčilo, nato je sledil vzpon na Sv. Jernej in naprej do Bricnika.

 

Bricnik, 1017m

 

Od Bricnika sva se odpravila do prelaza Radelj, kjer naju je pričakala Janja s svojo kuhinjo dobrot. Tukaj sva imela zaostanka že dobre pol ure, potrebno se je bilo še podpreti in preobleči, kar je zneslo še nekaj dodatnih minut.

 

Zajtrk na prelazu Radelj

Proti Kapunarju sva krenila že s skoraj enourno zamudo glede na predviden čas. Kljub vsemu naju dobra volja ni minila, naredilo se je jutro, prva noč je bila za nama. Grebenska pot po meji z Avstrijo je zanimiva, dodaten čar ji dajo še jesenske barve, najde se kakšen jurček in kmalu je pred nama spust na Remšnik.

Dejstvo, da sva ponoči napredovala počasneje, je bilo očitno. Ura namreč nikoli ne laže. S tem se je bilo treba sprijazniti, a kjub temu se je v meni začela pojavljati negotovost. Projekt sem časovno načrtoval tako, da bi se ob srečnem koncu končal tretjo noč nekje okrog 24. ure.  Zaostanek, ki ga ni bilo več mogoče nadomestiti, pa je pomenil, da bo tretja noč veliko daljša, kot je bilo načrtovano. Proti Sršenovemu  vrhu vodi lepa pot, a tudi mimo kmetij, kar zna biti  nekoliko neprijetno zaradi psov čuvajev, ki so dali jasno vedeti, da je to njihov teritorij. Številni pašniki so bili posuti z orjaškimi dežnikaricami, kar me je kot strastnega gobarja zelo pritegnilo. Sršenov vrh – 1ura 45 minut zaostanka. Bog pomagaj.

Sršenov vrh, 965m

Petru predlagam, da se okrepčava kar med hojo in se čim prej spustiva v Ožbalt. Poplakneva s tistim, ki nam da krila in res, deluje. Točno opoldan sva v Ožbaltu, kjer naju pričaka najina oskrbovalna ekipa, tokrat s Petrovo Ireno na čelu, ki prevzame »strežbo«. Vsega je na pretek in ker se obred preoblačenja, prehranjevanja in pitja dogaja sredi vasice, naju spremljajo čudni pogledi domačinov. Tega smo na takšnih projektih sicer vajeni.

Od Ožbalta na Rdeči breg je potrebno prečiti Dravo, zato greva preko elektrarne in nadaljujeva  po dolgem Kapusovem jarku do Glančnika.

Glančnik, Rdeči breg

Žiga ne najdeva, zato se ne ustavljava več, ker se zavedava, da je vsaka izgubljena minuta dragocena. Spust do gostilne Uran v Lehnu poteka brez posebnosti, dogovorjena podporna ekipa je na mestu in že nadaljujeva proti Ribnici.

V Ribnici je bilo potrebno zagotoviti dovolj energentov za vzpon na Ribniško kočo in naprej čez Kope do koče Planinc.

Skupinska v Ribnici

Otovorjena pričneva vzpon čez smučišče do koče Pesnik in naprej do Ribniške. V kočo ne grem, ker imam do neprijazne oskrbnice zamero in kolikor slišim, nisem edini. Narediva dokazni posnetek in se odpraviva proti Črnemu vrhu. Natančno ob 19.00 sva tam.

Črni vrh, 1543m

Potrebno se je pripraviti za drugo noč. Svetilko na glavo, nekaj oblačil, ker piha in, gremo. Korak postaja nekoliko negotov, nenazadnje  je za nama že 23 ur, oči kažejo znake utrujenosti. Za nameček je na vrhu še oblak megle, ki naredi podlago mokro in slabše vidno. Na Pungartu in Partizanki se sploh ne ustavljava več, ker vem, da bi s tem samo še dodatno izgubljala čas. Prične se mukotrpen spust proti koči Planinc, ki je moja »domača« koča. Tukaj naju pričakuje najina podporna ekipa in Vuzeniški župan g. Golob, ki mi je obljubil, da naju pride pozdravit.

Z županom pred kočo Planinc

Sledi razvajanje vseh vrst, tuširanje, preoblačenje, hranjenje, masiranje in vse kar spada zraven, a takšna oskrba terja tudi sicer še več časa, ki pa nama ga že tako kronično primanjkuje. A podporna ekipa z Janjo, sinom  Anejem in Ireno je tudi tokrat opravila izvrstno.

Kmalu se odpraviva naprej, zamujava pa že štiri ure, kar pomeni, da bo tretja noč, v kolikor bo do nje prišlo, trajala do jutra. Tudi korak ne steče tako, kot si želim. Do Berneškega sedla hodiva uro in pet minut. Katastrofa. Odločim se in Petru predlagam, da v kolikor ne bova uspela dvigniti tempa, odnehava. Peter sprejme moje besede in predlaga, da poskušava do Kremžarce in naprej do Slovenj Gradca.

Po teh besedah sva sicer dvignila tempo in se s Kremžarce spustila v Slovenj Gradec v 40 minutah. Janja in Anej sta naju čakala v avtu, odprla prtljažnik, da si postreževa. Takrat se je oglasil tudi Peter in izrazil mnenje, da bi sicer bilo smiselno nadaljevati, vendar bi se v takšnem tempu projekt zavlekel predolgo v tretjo noč ali celo do jutra, kar pa nikakor nisva bila sposobna zdržati. Sprejela sva težko in pogumno odločitev, da z ultra maratonom prekineva. Nenazadnje sva do Slovenj Gradca  naredila 120 kilometrov, porabila 28 ur in 5 minut časa ter opravila 6200m vzponov in spustov.

S cmokom v grlu se je bilo treba sprijazniti, da gremo domov. Konec torej. Začutil sem nekakšno praznino v sebi. A tako to je. Na takšnih ultra maratonih se lahko zgodi karkoli. Nikoli se ne da vsega predvideti vnaprej.

Sprejemam igro takšno kot je. S pravilnim pristopom ter določeno mero samokritike sem bogatejši za novo izkušnjo, ki mi bo dala vpogled v načrtovanje naslednjega projekta.

Imenoval se bo:  Ekstremni gorsko tekaški ultramaraton po Koroški planinski poti

Kot vedno, se tudi tokrat zahvaljujem posameznikom, ki so pripomogli, da se je končalo tako, kot se je:

-          Najprej tekaškemu sotrpinu Petru Macuhu za soudeležbo in sodelovanje, da si me prenašal vseh 28 ur in potrpežljivo poslušal nenehno priganjanje. Osvojil si tudi hitri tečaj gobarjenja in to včeraj na regeneracijskem sprehodu dokazal v praksi.

-          Podporni ekipi z Janjo in Anejem, kakor tudi Petrovi Ireni. Verjemite, takšen support ni dano imeti vsakemu. No, midva s Perotom imava to srečo.

-          Stanetu – Maraton100, ki je čakal v pripravljenosti, da prevzame posel podpore izpod Uršlje gore do Mežice. Žal je tokrat ostal brez dela, a iskreno upam, da bo prihodnjič drugače.

-          Županu Občine Vuzenica g. Franju Golobu in njegovi ženi, ki naju je pričakal, bil pripravljen organizirati pogostitev na koči Planinc in nama zaželel uspešno nadaljevanje.

-          PD Vuzenica, še posebej oskrbnikoma koče Planinc, ge. Filipi Ivici in njenemu možu, ki sta v ta namen posebej odprla kočo že v petek  ter vsem, ki so bili prisotni ob najinem prihodu

-          Članom TF, ki ste namenili vzpodbudne besede in držali pesti za najino uspešno nadaljevanje

-          Vsem in vsakemu, ki mu takšen projekt nekaj pomeni.

 

 

Vem, da smo za nekatere norci, a želimo si le premikati meje lastne vzdržljivosti više. Kje so te meje?  Če ne poizkusimo, ne moremo vedeti!