ULTRA GORSKO TEKAŠKI PROJEKTI

Pred kratkim se je na Tekaškem forumu vnela debata o gorskih ultra tekaških projektih, vezanih na 24 ur ali več. Beseda je tekla predvsem o tem ali je neka trasa točno določena, oziroma ali jo je dovoljeno krajšati in s tem pridobivati na času. Glede na dejstvo, da se sam največ ukvarjam s takšnimi projekti, se počutim dolžnega podati še svoje mnenje.

Zadnja leta so pri nas vedno bolj popularni klubi, ki združujejo tekače, pohodnike ali trekerje ekstremiste, ki določeno pot premagajo v 24. urah.

Tako je leta 2000 kot prvi nastal Klub 24 (K24), največji Koroški hribovski izziv. Vsakdo, ki premaga 85km poti in približno 5000m vzpona, oziroma prav toliko spusta v 24. urah (ženske in starejši nad 50 let pa v 25. urah) ter obišče predpisane točke na trasi, postane prvo decembrsko soboto novi član Kluba K24. Pot je možno pričeti v obeh smereh, vsak si sam določi, v katero smer bo startal. Večkrat se uporablja desna varianta in sicer: spomenik v centru Črne - Žerjav - Koča na Naravskih ledinah - cerkev na Uršlji gori - Dom na Slemenu - Koča na Smrekovcu - Koča na Loki pod Raduho - vrh Raduhe - Bukovnikovo sedlo - vrh Olševe - kmetija Kumer v Koprivni - vrh Pece - spomenik v centru Črne.
Povezava na K24
Vse skupaj temelji na planinski etiki in poštenosti, čas si vsak izmeri sam, posebne knjižice za žige posameznih točk ni.
Poudariti moram, da je potrebno obiskati obvezne točke, nikjer pa v pravilniku Kluba ni napisano, da se moramo gibati po točno določeni poti. To je prepuščeno vsakemu posamezniku posebej.

Priznanje za uspešno opravljeno pot K24

Naslednja sta Klub prijateljev gorskega maratona štirih občin (GM4O) in Klub prijateljev gorskega maratona štirih občin extremno (GM4O extremno), oba ustanovljena leta 2006. Tudi tukaj veljajo podobna pravila, kot za K24, le da je trasa bolj natančno določena, saj vsako leto junija po njej poteka tekma za državno prvenstvo v gorskih tekih - GM4O, letos pa je bila izvedena tudi tekma za svetovno prvenstvo. Trasa poteka: Petrovo Brdo - Kouce - vrh Bače - Kobla - sedlo Čez Suho - Kal - Znojile - Obloke - Hudajužna - Porezen - Petrovo Brdo. Vsakdo, ki premaga krog v 8. urah, se lahko vpiše v Klub GM4O, tisti, bolj drzni pa se lahko v 24. urah spoprimejo s tremi krogi in izpolnijo pogoje za vpis v Klub GM4O Extremno. Moški, starejši od 50 let imajo na voljo 26 ur, ženske pa izpolnijo pogoje za vpis z opravljenima dvema krogoma.

Podelitev priznanj in včlanitev v Klub GM4O Extremno

K24 in GM4O sta trenutno edina uradno ustanovljena kluba ekstremistov pri nas, ki vsako leto ob koncu sezone organizirata srečanje obstoječih članov in podelita priznanja novim članom.

Vsekakor moram omeniti še druge ultra - gorsko tekaške preizkušnje, ki so prav tako zelo zahtevne, vendar ne spadajo v nikakršen klub:

- Tržiških 10, Tržiška planinska pot, tudi T24, kjer je bila leta 1998 izvedena do danes žal edina gorsko tekaška preizkušnja. Izziv seveda ostaja, potrebno je startati iz Tržiča (avtobusna postaja) in se v 24. urah povzpeti na Dobrčo, Begunjščico, Vrtačo, Košutico, Veliki vrh, Veliko kladivo, Košutnikov Turn, Stegovnik, Storžič, Tolsti vrh in se ponovno spustiti v Tržič. Projekt temelji na planinski etiki in poštenosti. Na PD Tržič je možno nabaviti dnevnik, kjer se z žigi dokazuje prisotnost na posameznih točkah, po končanem projektu se vsakemu podeli tudi spominska značka za uspešno prehojeno pot. Tudi tukaj trasa ni natančno določena, zato je pomembno poznati posamezne odseke in naštudirati bližnjice.

Tolsti Vrh, Tržiška pot

- 24. ur Sv. Primoža, kjer se je potrebno v 24. urah čim večkrat povzpeti izpred Calcita (Stahovica pri Kamniku) do Sv. Primoža in se vrniti nazaj na izhodišče. Dolžina vzpona je 3.5km, višinska razlika pa 400m, zadnji vzpon pa se konča na Sv. Primožu. Tudi tukaj je pot prepuščena posamezniku in ni točno določena, nekih večjih bližnjic ni.

- Šentiljska planinska pot  (ŠPP), je natančno markirana, določena so tudi pravila za pohodnike in tekače, ki jo pretečejo v enem kosu.

Ko čas več ne priganja, Šentiljska pot pred ciljem

Na koncu ostanejo še osebni projekti, oziroma ostale planinske poti, ki jih posamezniki opravijo v enem kosu. Naj jih naštejem samo nekaj:

- Trije vrhovi (Grintovec -Stol -Triglav), 100km, 8400m vzpona, 6200m spusta

Trije vrhovi - 3V

- Grintovci Extrem (Stahovica - Velika planina - Konj - Korošica - Ojstrica - Planjava - Kamniško sedlo - Brana - Turska gora - Rinke - Skuta - Dolgi hrbet - Grintovec - Kočni - Kokrško sedlo - Kalška gora - Kalški greben - Vrh Korena - Stahovica), cca 65km in 6500m vzpona in spusta

Jutro na Kamniškem sedlu

- Zasavska planinska pot (180km, 9100m vzpona/spusta)

- čez Pohorje, Slov. Gradec - Maribor (65km, 2200m vzpona/spusta)

- čez Kozjak (85km, 5100m vzpona/spusta)

- Pohorje in Kozjak skupaj (160km, 8000m vzpona/spusta)

- Šaleška planinska pot (100km, 2500m vzpona/spusta)

Šaleška planinska pot, TE Šoštanj

- druge planinske in ostale poti, ki se jih posamezniki lotevajo po lastnih željah. Morda bi bilo smiselno narediti seznam s čim več potmi z ustreznimi podatki (dolžina, višinski metri) in ga javno objaviti.

Sam se na vsak projekt vedno najprej teoretično pripravim. Predelam karte posameznega področja, narišem GPS sled ter naštudiram najkrajšo in najhitrejšo pot. Naslednja stopnja je ogled terena in posameznih točk, da dobim lažjo predstavo, kako vse skupaj izgleda v praksi. Na koncu se projekta lotim v celoti, organiziram podporo z oskrbo na posameznih točkah in poskušam zadevo uspešno končati v časovnem limitu.

Nikdar in nikoli nisem delal bližnjic z namenom, da bi se izognil točkam, ki bi jih moral obiskati. Goljufati samega sebe itak nima smisla. Izmišljevati si neke nore čase in se z njimi hvaliti, je neumnost brez primere. Če pa želimo, da se merijo uradni časi in se obvezno obiščejo določene točke ter primerjajo končni rezultati, potem je potrebno organizirati tekmo po zgledu Slovenske treking lige. Tam se na vseh točkah preluknja kontrolni kartonček kot dokazilo, da smo res bili tam.

Menim, da užitek jasne noči, svežina jutranje rose, sončni vzhod in zahod izpolnijo notranje zadovoljstvo prav vsakega izmed nas, ki se s takšnimi ultra teki/pohodi ukvarjamo. Čas je drugotnega pomena in mora biti v mislih prisoten le toliko, da se zavedamo, da nas vseskozi priganja.

Sončni vzhod pod vrhom Raduhe

GRINTOVCI EXTREM II - 09./10.09.2011

Tiste avgustovske sobote, ko sva z Matejem sestopala s Kokrškega sedla dolgih nosov, ne bom hitro pozabil. Grintovec je namreč stresel vso jezo v obliki dežja na naju, zato ni bilo smiselno, predvsem pa varno nadaljevati. Pa tako dobro nama je takrat šlo........

Vendar s hribi ni šale, preveč izzivati jih ni dobro, ker je lahko nevarno in tudi usodno. A v vsakem slabem je tudi nekaj dobrega. Dobro je, da stojijo tam, kjer so in čakajo, da jih obiščemo. Nikakor ne želim napisati, da se z njimi spoprimemo, jih napadamo, ali kakorkoli drugače naskakujemo, ker se mi zdi to do njih podcenjevalno. Skratka, potrebno jih je spoštovati.

Nisem človek, ki bi puščal stvari odprte in nedokončane, ker mi to ne da notranjega miru. Vendar je pri ultra tekaških gorskih trekingih veliko dejavnikov, ki vplivajo na uspeh oziroma neuspeh projekta. Tudi sam sem že nekajkrat skusil grenkobo neuspeha, a z leti izkušenj sem ugotovil, da to spada zraven. Potrebno je analizirati dejavnike, ki so do neuspeha pripeljali in se iz zgodbe kaj naučiti. Avgustovski "neuspeh" mi je dal vedeti, da je tudi vremenska napoved zelo specifična in da je ni mogoče povsem zanesljivo napovedati za vsak najmanjši kraj naše deželice, oziroma da je napoved še manj zanesljiva za visokogorje.


Nedokončano zgodbo z Grintovci sem hotel dokončati, zato sem se projekta lotil znova. Matej se mi tokrat ni mogel pridružiti na celotni trasi. Ni kaj, na pot sem se moral odpraviti sam. Zaradi krajšega dne sem se odločil, da startam eno uro prej, torej ob 23.00h v Stahovici pri Calcitu. Tam me je že čakal Matej, opraviva nekaj fotk in poženem se proti Primožu.

Začnem preudarno, teža nahrbtnika pa opozarja, da je notri vsa hrana in pijača do Kamniškega sedla. Polna luna me spremlja na poti proti Mali in Veliki planini. Ker sem sam, moram stalno paziti na GPS sled, da ne bi zašel s poti. Kako je bilo zadnjič enostavno, ko je bil Matej vodja in sem mu samo sledil in dal možgane na "off". Nadaljujem proti Planini Dol in se pričnem vzpenjati proti Konju. Na vrhu sem malo pred drugo uro zjutraj. Odločim se, da na vsakem vrhu slikam štoparico in vpisno skrinjico ter se vpišem v vpisno knjigo.




Na vrhu Konja


Sledi sestop proti Presedljaju in ker sem sam, sem še posebej previden. Na poti je namreč precej grušča, zaradi tega je vse krušljivo, svoje doda še tema. Na sedlu si "oddahnem" in nadaljujem proti Korošici. Stalno poslušanje glasbe mi daje nove motivacije. Sledi še nekaj zoprnih prehodov skozi ruševje in že se pokaže Kocbekov dom. Tudi časovnica gre po planu, sledi oskrba in vzpon na Ojstrico. Vrh, slikanje, vpis.

Sestopam proti Škarjam, se vzpenjam proti Lučki Babi in naprej proti Planjavi. Ponavljam isti protokol, na sestopu z vrha se prične daniti. Ni ga lepšega občutka, kot opazovati rojevanje novega dne v hribih.


    



Pogled proti Rinkam

  
Srečam še trop gamsov, ki me pozdravijo z značilnim piskom in kmalu sem na Kamniškem sedlu. Oskrbim se s pijačo, popijem kavo in nadaljujem proti Brani.

Gamsi na jutranji paši

Časovno sem nekaj hitrejši, kot sva bila zadnjič z Matejem, kar sem nekako tudi pričakoval. Vzpon na Brano poteka brez posebnosti, na vrhu zopet ponovim ritual in sestopim proti Kotličem in navzgor na Tursko goro.




Na vrhu Brane

                                                 

Nadaljujem proti Turskemu sedlu, kjer me že čaka Stane. Lepo je imeti take prijatelje, ki ti prinesejo na takšno višino priboljške po naročilu. Dotočim tekočino, Stane se odpravi naprej proti Skuti, mene pa čakata še obe Rinki - najprej Koroška, nato še Kranjska. Hitro sestopim na Male pode in se poženem v steno Skute. Opažam prve znake utrujenosti, sonce peče, a sem tega že navajen. Na vrhu sem še vedno pred planiranim časom, s Stanetom premečeva dobrote iz njegovega nahrbtnika v mojega in že nadaljujem proti Štruci.

Skuta

Sledila je kriza, telo je imelo dovolj, glava pa ne! Proti Dolgemu hrbtu se vlečem zelo previdno, izpostavljenost je velika, noge mehke. Na vrhu sklenem, da se moram regenerirati, koliko je to še mogoče. Pojem sendvič, vzamem nekaj sladkorja, spijem gel in poplaknem. Hitro občutim izboljšanje počutja, samozavest se dvigne in na Mlinarskem sedlu sem že "dober". Vzpon na Grintovec poteka brez posebnosti, le neka Štajerka hoče tik pod vrhom z njega zvaliti vso kamenje, ki je še ostalo gori.

Vrh Grintovca. Čas hoje: 14h35min. Sonce, brezvetrje, skratka idealno vreme. Ali se mi končno hoče odkupiti za vso grdobijo, ki mi jo je v prejšnjih srečanjih zakuhal? Zagotovo.

Grintovec

Pričnem sestopati in do Dolške škrbine razen tropa gamsov ne srečam nikogar. Vzpon na Jezersko Kočno postane že mučen prevsem zaradi drobirja, ki se melje pod nogami. Ves čas imam občutek, da se bo vsak hip gora razdrobila in podrla. Vse je razklano in razpokano, tudi tisti trebušasti del, kjer se je potrebno plaziti, je ves napokan, zato je samo vprašanje časa kdaj se bo odkrušil in zgrmel v prepad. Na vrhu ni nikogar, poslikam in se vpišem ter nadaljujem še na sosednjo, Kokrško Kočno.

Vrh Jezerske Kočne

Opravim enako kot prej in pričnem z mučnim sestopom proti Dolcem. Končno se rešim stene in preidem na melišče. Hitro se spuščam, vmes prehitim dva Francoza, ki sprašujeta po Cojzovi koči. Pokažem jima smer poti in ju povabim, da mi sledita. Pa ni šlo. Njima namreč. Kljub vsej utrujenosti očitno še vedno dobro napredujem. Matejev klic. Povem mu, da se vzpenjam proti Ovnovemu čeru in da imam do koče še približno kilometer. Po 18h05min sem na Kokškem sedlu. Tam me že čaka Matej s pogrnjeno mizico dobrot. Jem, pijem, se mažem, menjam nogavice, lepim žulje, polnim baterijo GPS-a, skratka želim "postoriti" čim več istočasno.

Kwa je zdej, stari?

Končno sem nared. Sedaj imam vodnika za zadnji del poti, zato bi moralo biti malo "lažje".
Začneva z vzponom na Kalško goro in hitro sva na vrhu.

Kalška gora

Sonce se je spustilo že zelo nizko, ko bo šlo za obzorje, bo naenkrat noč. Matej prevzame slikanje, jaz vpisujem. Sledi še sitni del poti na Kalški greben in na vrhu pozdraviva sončni zahod. Proti Vrhu Korena poteka vse gladko, le vpisne knjige ni. Nič zato, imava sliko enega mučenika.

Vrh Korena, ko ni več nasmeška na obrazu

Spust proti Planini Koren zmoti pisk ure, da je baterija skoraj prazna in res se kmalu tudi dokončno izklopi. Očitno je bil počitek na Kokrškem sedlu prekratek, da bi se baterija dovolj "regenerirala". Od tu naprej se prepustim Mateju in njegovemu brezhibnemu vodstvu, tiho mu sledim in stiskam zobe. Kaj preveč niti ne tarnam, ker itak ne pomaga. Ne vem več, kje vse me ne boli, ker boli vse. V copatih imam majhne kamenčke, ki me še dodatno žulijo, vendar časa za preobuvanje ni. Vse skupaj mi postane že malo odveč, pot se neskončno vleče, nimam ure za merjenje časa in kilometrov. To me še najbolj živcira.
Kje vse sva hodila, kakšno pot sva ubrala, še danes ne vem. Vem samo, da je moj ultra - tekaški prijatelj opravil brezhibno delo in da sva po 23h32min prispela pred Calcit.

Z****n do konca

Matej, opravil si res odlično, za kar sem ti zelo hvaležen. Če pomislim, da bi se zadnjega dela od Kokrškega sedla do Calcita lotil sam (v primeru, da me ne bi mogel spremljati), bi bila to velika napaka. Zaradi nepoznavanja terena in ugasnjene ure z naloženo GPS sledjo, bi se moja avantura končala nekje okrog Planine Koren. Zato, stari, še enkrat, iskrena hvala za požrtvovalnost in trud, ki si ga vložil, da sva zagledala legendarni Calcit še z nekaj malo časovne rezerve.

Stane, tudi tebi lepa hvala za prinešene dobrote na Tursko sedlo in Skuto. Če je logistika dobra, potem je vse lažje.

Nenazadnje hvala tudi moji Janji ter sinovoma Aneju in Aljažu, da ste me pričakali na cilju in me potem varno pripeljali v domači brlog.

Vsekakor nameravam zadnji del poti od Calcita do Vrha Korena še enkrat prehoditi, da opravim zapis GPS sledi in potem celotno pot "zlepim". Takrat bodo znani tudi natančnejši podatki. Po moji oceni je pot dolga približno 62km, z 6200m vpona in spusta. Natančnejše podatke objavim, ko bom imel GPS zapis celotne poti.

OPOZORILO: Pot je primerna za vse, ki so vešči gibanja po visokogorju, se pravi jeklenicah, skobah in klinih in nimajo težav z vrtoglavico. Povprečna višina gibanja je skoraj 1800m. Vsak zdrs ali padec bi lahko bil usoden. 

Zato vsem ponavljalcem želim samo - srečno. Čas je drugotnega pomena.