torek, 16. avgust 2011

GRINTOVCI EXTREM, 13.08.2011


Že dolgo je v meni tlela želja opraviti z verigo Kamniško - Savinjskih Alp v enem kosu. Opraviti pot, dolgo približno 55km, se ob tem povzpeti na 14 dvatisočakov in premagati 6600m vzpona in toliko spusta v 24. urah, ni ravno mačji kašelj. Ker je gibanje omejeno predvsem na visokogorje, je potrebna še dodatna previdnost in teka je bolj malo. Vseskozi je pomembno hitro napredovati s čim krajšimi vmesnimi postanki.

Pred dvema letoma je pot uspešno premagal Jure Grmšek  - Cveto, za kar je potreboval 23h in 25min.

Z Matejem sva bila po Treh vrhovih v stalnem stiku in kmalu sva ugotovila, da bo treba ponovno nabrusiti podplate. Torej, Grintovci Extrem. Dogovor je bil sklenjen, datum starta tudi.




Trasa celotne poti
 

Sledilo je nekaj tednov priprav in teorije za računalnikom s kartami, časovnicami in ostalimi podrobnostmi. Matej je teorijo spravljal v prakso na terenu z ogledom poti in nastavljanjem priboljškov na posameznih odsekih. Zadevo je organiziral "v nulo" in kmalu je prišel težko pričakovani petek, ko se je bilo potrebno odpraviti od doma proti Kamniku. Start je bil predviden 13.08.2011 ob polnoči pri Calcitu.




Na startu pred Calcitom



Točno ob predvidenem času sva krenila proti Sv.Primožu in naprej proti Mali in nato Veliki planini. Mirna, spokojna noč, polna luna, meteorni dež so delovali name kot balzam. Napredovanje je šlo po planu, Matejeva časovnica se je že na začetku izkazala za pravilno. Po slabih treh urah sva tako že stala na Konju, se malo okrepčala, dotočila vodo in nadaljevala proti Korošici. Pri Kocbekovem domu sva počivala po 4h in 10min.


Kocbekov dom na Korošici 1808m

Tako, zdaj bo šlo zares, "ogrevanja je bilo konec". Oba sva vedela, da sledi skrajno previdno in kolikor bo le mogoče hitro gibanje po skalah in grušču. Začela sva se vzpenjati proti Ojstrici in po slabi uri vzpona sva dosegla prvi, najbolj vzhodni vrh verige Grintovcev. Obvezno slikanje, vpis v knjigo in že nadaljujeva proti Planjavi.



Ojstrica, 2350m


Sestopava previdno, paziva na markacije in kmalu sva na prelazu Škarje, kjer ujameva dan. Nekaj trenutkov kasneje, na vzponu proti Lučki Babi opazujeva prekrasen sončni vzhod. "Dobro jutro Slovenija". Razpoloženje je na višku, svetloba ima čarobno moč. Kmalu doseževa vrh Planjave, kjer srečava skupinico treh planincev, ki so prišli s Kamniškega sedla.



Planjava, 2394m

Sledil je hiter spust na Kamniško sedlo, kjer je Matej organiziral oskrbo s hrano in pijačo. Matjaž Reisinger je kot šerpa otovorjen prinesel priboljške, ki sva jih pridno pospravila vase, otovorila nahrbtnike in hitro krenila naprej.




Kamniško sedlo, na mizi razkošje, ki kar sili k nadaljevanju


Vzpon na Brano ni bil nič posebnega, utrujenosti še ni bilo velike, dan še mlad. Vpis v knjigo in fotkanje sta postala rutina, pogled na uro in hitro naprej.


Na vrhu Brane, 2252m

Nadaljevala sva zopet navzdol proti Kotličem in po dobri uri sva že stala na Turski gori. Tukaj sva se srečala s prvimi večjimi množicami planincev, ki jih je tako kot naju privabilo v hribe lepo vreme. Le najini cilji so bili ta dan neprimerno višji, kakor cilji ostalih gornikov. Najbolj "zoprno" je bilo odgovarjati na vprašanje: "Od kod sta pa vidva prišla?" Ko jim poveva po resnici, da sva danes že bila na Ojstrici, se marsikdo masmehne, češ: Ja, pajade!"



Turska gora, 2251m, v ozadju Brana

Naj si mislijo, kar hočejo, naju čaka pot proti Rinkam. Najprej Koroška (Križ), nato še Kranjska.
Sestop s Kranjske Rinke je malo "siten", saj je veliko grušča, iščeva najprimernejše prehode proti melišču, ki naju pripelje v dobrih 300m višinskega vzpona čez steno Skute.



Koroška Rinka, 2433m. Ja, že pet jih imava





Kranjska Rinka, 2453m.
 
Ko stojiva na vrhu, zadovoljno gledava na uro, ker imava še vedno 20 minut prednosti, torej ne popuščava, gre nama super. Vrh Skute so občasno zakrile meglice, a naju to ni motilo, saj je bilo napredovanje tako še prijetneje. Sonce je namreč kar dobro pripekalo, zato sva morala paziti na zadosten vnos tekočine.


Na Skuti, 2532m, megle v ozadju

Na Štruci opraviva slikanje (le kaj pa drugega) in se hitro spustiva do razpotja, kjer se pot odcepi desno na Dolgi hrbet.



Štruca, 2457m, zadaj Skuta

Med napredovanjem sem naenkrat zaslišal neko navijanje, a mi ni "potegnilo", kaj bi to lahko bilo. Že čez nekaj trenutkov se izza skalnega oboka prikaže nekaj skuštranega. Cveto, kakopak. Prišel nama je naproti, da bi se prepričal, kako napredujeva. Družno krenemo proti vrhu Dolgega hrbta. Megle nas vse bolj obkrožajo, v daljavi se zašliši grmenje. "Kaj pa je zdaj to?" Vremenska napoved je omenjala možne posamezne plohe in nevihte v Karavankah, oziroma zahodnih Julijcih. Menda se naju bo vreme tokrat usmililo.



Dolgi hrbet, 2473m, temni oblaki nad Grintovcem ne obetajo nič dobrega

Proti Mlinarskemu sedlu začne rahlo deževati, a kmalu poneha. "Samo ne sedaj", rečem na glas. A vreme se ne ozira na moje želje in na vzponu proti Grintovcu se prvič ulije kot iz škafa. V trenutku je vse mokro, skale spolzke in napredovanje se upočasni. Po nekaj minutah naliv preneha in pri sebi si mislim, da jo tokrat morda le srečno odneseva. A tik pod vrhom Grintovca se ponovno še močneje ulije. Moči nas tako, kakor da bi stali pod odprtim tušem. Vse do vrha nas namaka, deževati ne jenja. Na koncu se vsuje še sodra, zapiha severni veter. Z Matejem se spogledava, saj sva v trenutku postavljena pred dejstvo: "Kaj sedaj?" Nekako mi gre težko z jezika, da bi morala na desetem dvatisočaku po 14h in 50min odnehati, zato mu rečem, naj kar on kot vodja projekta odloči, kar je bilo že obema jasno. "V tej vlagi, mokroti in spolzkem terenu nima več smisla nadaljevati, pa še podhlajava se." Jasno Matej, morava biti preudarna, varnost je na prvem mestu. Težka, a hkrati pametna odločitev, ki jo sliši tudi Cveto. Ne vem zakaj, a imel sem občutek, da mu je odleglo, da z Matejem ne bova nadaljevala.



Grintovec, tik preden se je ulilo kot iz škafa

Začneva s spustom proti Kokrškemu sedlu, že na Strehi preneha deževati, na Ovnovem čeru se zjasni in posije sonce. Ne vem, ali se naj smejem, jočem, preklinjam,...Pa tako dobro nama je šlo. Še na Grintovcu sva bila 30 minut hitreje, kot sva načrtovala, a vreme je tokrat krojilo najino usodo. Vseskozi sva dobro napredovala, delovala usklajeno, dala od sebe vse in se trudila po najboljših močeh.

Na Kokrškem sedlu, 1793m. Grintovec, bemti sunce, boš že še videl,...


Seveda bi lagal, če bi rekel, da nisem razočaran. A zavedam se, da na takšnih projektih odločajo tudi dejavniki, na katere nimamo vpliva in jih ne moremo predvideti. Zato se bom na traso tudi kmalu podal znova, modrejši za novo izkušnjo in odločnejši, da jo takrat opravim do konca.

Statistika:

Dolžina: 44km
Vzpon: 4900m
Spust: 4600m
Čas do Grintovca: 14h 50min



Višinski graf

                         
Hvala Mateju za odlično zastavljeno logistiko z vodenjem in oskrbo, kakor tudi Matjažu, Mateji, Roku in Zali za podporo pri projektu. Hvala tudi Matejevi Tanji za odličen štrudel, ki je zelo prijal. Se priporočam v naslednji bitki:-).