petek, 3. maj 2013

36. planinski maraton Fruška gora 2013

V koledar letošnjih ultra maratonov sem uvrstil tudi Fruškogorski maraton. Čeprav je od 100 milj Istre minilo samo štirinajst dni, sem stisnil zobe in kljub kratkemu času za regeneracijo uspešno prišel do cilja.

V petek zjutraj smo tako na pot za Srbijo krenili z Janjo in Anejem ter prispeli v Sremsko Kamenico okrog štirih popoldan.
Najprej smo se nastanili, poskrbeli za naše želodce, nato pa se odpravili na trdnjavo Petrovaradin.

Pogled na Novi Sad s Petrovaradina

Po krajšem ogledu smo se odpravili nazaj, saj se je bilo potrebno pripraviti za naslednji dan. Moral sem spakirati stvari, ki sem jih naslednji dan nosil s seboj v nahrbtniku. Ko sem končal, sem si v miru odprl še eno pivo. Po dolgem in utrujajočem dnevu ter dolgi poti je spanec prišel sam od sebe.

Jutranji obred pred startom ni bil nič posebnega. Nekaj pozajtrkujem, popijem, se oblečem in kmalu sem pripravljen za odhod na Popovico, kjer je start maratona. Ker smo se odpravili še dovolj zgodaj, so nas policisti spustili prav do Železničarskega doma - do starta. Prijavim se, izpolnim ustrezen obrazec, kjer mi izdajo knjižico s kontrolnimi točkami.

Prijava za maraton ultra plus

Anej in Janja mi dajeta še zadnje napotke in zaželita srečo na poti ter se kmalu poslovita. Gneča postaja vedno večja in kmalu neznosna.

Drži se, pa pazi nase:-)

Kljub velikemu drenu opazim, da s svojim dresom izstopam in da so ostali udeleženci bolj ali manj oblečeni v trenirke in kratke hlače, po večini pa obuti v copate, ki bi jih sam že zdavnaj zavrgel. Na startu me ogovorita Marjeta in Srečko, ki sta se zadnji hip odločila, da se prireditve udeležita. Opravimo še spominsko sliko in potrpežljivo čakamo na pričetek. Start je predviden ob devetih.

Srečko, Marjeta in jaz pred startom

Kmalu se cesta na Popovico zapolni do zadnjega kotička, ker gre za rekreativno prireditev, tekači nimamo nobene prednosti pred pohodniki. Na srečo stojimo dokaj blizu poti, kjer se trasa maratona v prvi klanec močno zoži. Start. Horda pohodnikov navali, moram se dobro prerivati, da uspem v koloni nadaljevati v klanec. Po nekaj sto metrih poskušam celo teči, a je proga polno zasedena, težko je prehitevati.


S ceste na desno v zoženi del
Do KT1 nadaljujem tekaško, zadnji klanec hodim, gneča pred mano je nepopisna. Zagledam Avija in Šukarja, ki sta se očitno na startu zelo dobro uspela preriniti naprej, medtem ko Marjete in Srečka od starta naprej nisem več videl. Poštempljam "enko" ter se v svojem tempu odpravim naprej. Pot je gozdnata in urejena, posebna previdnost zaradi tega ni potrebna, moti le gneča.Večji del trase je tekaški, na nekaterih delih, kjer so vzponi nekoliko strmejši, pa tek nadomesti hoja. Prva negotovost, kako se bo telo obnašalo po 100 miljah Istre, je za mano. Očitno bo šlo.
Sledijo si kontrolne točke, pot je odlično označena, le na križiščih moram biti nekoliko previden, da se usmerim na traso svojega maratona. Za Fruškogorski maraton je namreč značilno, da ima kar sedemnajst različnih poti, ki potekajo deloma po isti trasi.

Tečem, uživam, prehitevam in kmalu zagledam pred sabo dva izstopajoča zelena dresa. Dohitim Marjeto in Srečka. Skupaj nadaljujemo do Vrdnika, kjer smo deležni pasulja in klobase. Kljub temu, da pasulj ni ravno neka tekaška hrana, ga pojem. Priznati moram, da me je dobro okrepčal.

Temperatura zraka je dosegla 30 stopinj in več, zato vem, da moram veliko piti. Organizator je poskrbel za pitno vodo iz cistern ter za topel čaj na okrepčevalnih postajah. Kljub vsemu sem že na polovici poti ves preznojen, tekaški dres je postajal vse bolj bele barve od izločene soli.

V Vrdniku, pasulj in vročina:-( 
Iz Vrdnika nadaljujem z Vladetom iz Valjeva, s katerim sva ujela skupni tempo. Tečeva, klepetava in "pobirava" KT. Gre nama dobro vse do KT 14, kjer se Vlade odloči, da bo malo upočasnil. Zahvalim se mu za družbo in nadaljujem sam. Na Letenki (KT 15) je maratonska trasa speljana v zanko, po opravljenem 20 kilometrskem krogu se moraš vrniti nazaj. Ko opravljam kontrolne formalnosti, srečam Avija, ki je že uspešno zaključil "z zanko" in se odpravlja naprej proti cilju. Uspeva se samo pozdraviti in že nadaljujeva vsak v svojo smer.

Letenka, sol, sol in sol, vročina je opravila svoje
Foto: D.Kadunc

Ura je nekaj čez pet popoldan, počasi prihaja večer in v mislih premlevam, da bom moral napeti vse sile in moči, da bom sam brez izgubljanja uspel priti do cilja. Za kako stopinjo se je ohladilo, na Letenki sem se uspel nekoliko regenerirati, a opažam, da so me na spustih pričele boleti stegenske mišice. Kljub vsemu stiskam zobe in tečem, kolikor je le mogoče. Po dobrih treh urah opravim z 20 kilometrsko zanko in se ponovno javim na Letenki.
Odločim se za nekoliko daljši postanek. Iz nahrbtnika privlečem vse, kar je v njem še ostalo uporabnega in se pripravim na zadnji, nočni del poti proti cilju. Po dvajsetih minutah sem nared za nadaljevanje. Solidno. Za menoj je 11 ur in pol dogodivščin. Kako dolgo še? Glede na povprečno hitrost gibanja predvidevam, da bom v cilju nekje okrog druge ure zjutraj. Javim Janji, vem, da nestrpno pričakuje vsak moj sms s trase. Vrne mi vzpodbuden sms ter pove, da z Anejem že čakata v cilju.

Krenem naprej. Sprva malo negotovo, bolj na trdo, noge so kot dva kola, pozibavam se levo in desno, kot da nimam kolenskih sklepov. Še dobro, da vem, kaj mi je uspelo pred dvema tednoma. Čudež bi bil, če se telo ne bi upiralo. Po nekaj minutah se pričnem ogrevati, hladilni gel je pognal kri po mišicah, tudi teren se ne spušča preveč strmo, da ne bi zmogel teči. Pričnem prehitevati udeležence ostalih maratonov, kmalu ugotovim, da me že vsaj 50 kilometrov ni prehitel nihče, gre mi torej zelo dobro. To mi da nove samozavesti, kmalu sem ponovno v tekaško/pohodniškem ritmu. Ponovno Andrevlje, KT 19. Samo še 27 kilometrov do cilja. Ura je pol deset, pred mano je noč. Na poti sem še vedno sam, poredko srečam le kakšnega sotrpina ali družbo, ki so si zadali razdaljo kakšnega izmed krajših maratonov.
Pazim na markacije, da ne zaidem. KT sledijo ena za drugo. Okoli polnoči sem na Brankovcu, pri oddajniku, od koder vodi pot navzdol do zadnje KT, to je izvir Zvečan. Spust je neprijeten in boleč, noge me nekako ne ubogajo. Stegenske mišice sem "skuril" do konca. Sledijo še zadnji trije kilometri, potem bo vse za mano. Od izvira se pot nekoliko strmeje vzpenja, ne da mi dihati, a kmalu se poravna in prične blago spuščati. Pričnem teči in prispem na asfaltno podlago, kar pomeni, da je cilj že zelo blizu.
Zadnjih 500 metrov me tekaško spremlja še Anej in kmalu se pred nama pojavi transparent z napisom - CILJ.





Prihod v cilj


Janja me slika in objema, padajo čestitke. Uspelo je. V štirinajstih dneh sem uspešno zaključil 100 milj Istre in Fruškogorski maraton. Veselje je nepopisno.


7 UTMB točk zbranih, soli in umazanije za izvoz

Cilj po 16h49min

Diploma o uspešno opravljeni poti 
Na ultra maratonu plus, sem na cilj prišel skupno kot deveti. Uspešno je s to dolžino poti (111 km) opravilo okrog 150 udeležencev. Nekateri so prišli v cilj, ko sem bil jaz že doma! Tudi njim vsaka čast za opravljen podvig.

Vse informacije o Fruškogorskem maratonu so na povezavi PD Železničar Novi Sad. Gre v prvi vrsti za družabno - rekreativno prireditev, ki je primerna tudi za planince, pohodnike in vse, ki se radi gibljejo v naravi.









Ni komentarjev:

Objavite komentar