Šaleška planinska pot- ŠPP

V sredo 29.7. sem se odpravil na Šaleško planinsko pot. Ta poteka po obronkih Šaleške doline in ima 21 kontrolnih točk. Začel sem zjutraj ob 5.00h v Šaleku pri gasilskem domu v smeri Paškega Kozjaka, Hude luknje, Zg. Razborja, Slemena, Skornega, gore Oljke, Šentilja in do cilja na Velenjskem gradu, kjer sem bil malo pred 21.00h.

Opravil sem točno 100km v 16. urah. Nekajkrat sem traso zgrešil zaradi manjkajočih markacij, kar je zadevo podaljšalo za nekaj kilometrov. Pot ni tehnično zahtevna, večji del je možno preteči, ima štiri malo večje vzpone (Velenje-Paški Kozjak, Huda luknja-Završe-Zg. Razbor, Velunjski jarek-Sleme, na Goro Oljko), vendar po moji oceni skupne višinske razlike ni več kot 2500m+/-.




Ne "delu"



Vreme je bilo morda malo prevroče, menim, da je ŠPP bolj priporočljiva pozno pomladi ali zgodaj jeseni. Vsekakor pa si jo je potrebno prej ogledati po delih zaradi posameznih slabo označenih odsekov ali imeti s seboj dobrega poznavalca, tako kot sem imel to jaz. Od starta do cilja sem imel odlično podporo Staneta Barberja, ki me je čakal na vseh pomembnih točkah, pa še velikokrat vmes, zato sem lahko velik del poti pretekel brez nahrbtnika. Del poti od Ložnice do Velenja pa me je tudi spremljal, da sem nekoliko »lažje« opravil še zadnji del do Velenjskega gradu, kjer se ŠPP tudi konča. Zato se Stanetu na tem mestu iskreno zahvaljujem. Verjamem, da tudi tebi ni bilo lahko cel dan presedeti v avtu in čakati name.
Na koncu poti sem imel tudi navijače in sicer so me prišli bodriti Rudi, Zagi z ženo Bernardo in sinom.




Počitek na Gori Oljki



Tržiška planinska pot - T24

V družbi treh prekaljenih mačkov Uroša Feldina, Janeza Udoviča in Dareta Kristanca - Boni-ja, sem se v soboto zjutraj podal na res legendarno T24. Štartali smo ob 1h20min v Tržiču, krenili najprej na DOBRČO (1), sedlo Prevala, čez Kalvarijo na BEGUNJŠČICO (2), po direktni na Zelenico, po glavnem plazu direktno na vrh VRTAČE (3), po isti poti nazaj na Zelenico, na mejni prehod Ljubelj ( podpora – Vesna Kristanc), sledila je KOŠUTICA (4), čez Hajnževo sedlo po ferati na VELIKI VRH (5), po grebenu Košute na Toplar, Kofce gora, Malo Kladivo, VELIKO KLADIVO (6), Škrbina, Pungrat gora, Tegoška gora, Užnik, Macesje, Ostrv, KOŠUTNIKOV TURN (7), po direktni dol na planšarijo Spodnja Dolga Njiva ( makaroni z obaro in pijača !!!), planina Brsnina, STEGOVNIK (8), planina Javornik ( podpora – Marjan Mihelič), Javorniško sedlo, čez Škarjev rob na STORŽIČ (9), po kanalu dol direktno na Malo Poljano in še zadnji vzpon na TOLSTI VRH (10) ter  za konec še naprej čez Kriško planino po in nato spust nazaj v Tržič. Za vso pot smo potrebovali 23h22min.

Celotna pot T24

Zelo lepa pot, trasa razgibana, ves čas gor/dol, mestoma tehnično zelo zahtevna (ferate, brezpotja). Moram priznati, da na hujši preizkušnji še nisem bil in da sem doživljal čez greben Košute pravi pekel na zemlji. Fantje so me kljub krizi vzpodbujali in tako sem se uspel privleči do Dolge njive, kjer sem uspel telo nekako spet pripraviti za nadaljevanje.

Do Stegovnika je šlo bolj na silo, nato pa sem prestavil v višjo prestavo in nadaljevanje na Storžič in Tolsti vrh je bilo brezhibno. Nekako si ne bi oprostil, da bi po 20 in več urah hoje/teka zamudili v cilj zgolj zaradi mene.

Zahvaljujem se predvsem Urošu za brezhibno logistiko in vodenje ter pomoč na poti, kakor tudi Janezu in Boniju za potrpežljivost in podporo, ko mi je bilo najtežje.
V veselje mi je bilo preganjati se z vami po hribih naše male domovine. Hvala tudi Vesni in Marjanu za podporo, brez vaju bi bilo nemogoče izpolniti zastavljen cilj.


Povzetek:

Povzetek

Višinski graf:

Hudo, hudo,...

K 24

Če sem zadnjič preko Pohorja imel srečo z vremenom, mi je le-to tokrat pošteno obrnilo hrbet.
Nekako sem verjel vremenarjem, da bodo plohe in nevihte šele jutri v popoldanskem času, v praksi pa je bilo vse skupaj že danes zvečer in ponoči.
Startal  sem v Črni ob 20.00h in nato naprej proti Uršlji gori. Na začetku sem bil še optimist in nekako verjel, da se bo ponoči zjasnilo, a sem kmalu ugotovil, da iz tega ne bo nič. Že po dobrih 20.min od starta je pričelo rahlo deževati, nato se je nebo zaprlo, začelo je liti kot iz škafa in treskati. Premočen sem bil v nekaj minutah. Po moje še takrat, ko pridem izpod tuša ne teče tako z mene, kot je kapljalo včeraj. Najhuje pri vsem tem je bilo, da sem imel tudi mokre noge, saj me je zalilo "od zgoraj". Nekako nisem hotel odnehati že takoj na začetku, pa čeprav sem vedel, da bo teren zelo spolzek in nevaren, predvsem pri sestopu. Do Naravskih ledin je šlo "normalno", ko sem vstopil v kočo, me začudeno pogledajo, spijem čaj, se obrišem in naprej proti Uršlji.

Dež je jenjal, le z dreves kaplja, zato si nadenem "šilt kapo", da mi ne moči očal, brez katerih sem ponoči slep kot kura. Tla so bila spolzka in blatna, v copatih mi je čofotalo. Ja Goretex je dobra zadeva, voda pride zvrha noter, ven je pa zlepa ne spraviš. Stopala so postajala vedno bolj občutljiva , na blazinicah prstov me prične tiščati. Na Uršlji pred kočo se vsedem na klop in ožmem premočene nogavice. Bljak, ampak vsaj "čmok" čmok" v nogah ne dela več. Sledil je vratolomni spust proti Križanu, teren napit z vodo, noč, megla, mokre korenine, skale,...Osredotočim se na čimbolj previdno sestopanje, čas mi več ne pomeni ničesar. Na Križanovem travniku mi uspe "zagaziti" še v blato, da me skoraj sezuje. Kot da ni dovolj, da sem moker, sedaj sem še blaten kor pr***. Končno uspem srečno prikolovratiti do ceste proti Slemenu, za trenutek se ustavin, prižgem mp3 in prva pesem - Crowded House in Weather With You. Ja vreme je res z mano, ampak kakšno?

Nadaljujem tekaško in do Slemena mi ob spremljavi glasbe hitro mine. Časovnica je še vedno nekje okrog 22ur in to me pomirja, hitreje nisem niti imel namena tempirati. Tudi proti Smrekovcu je bila pot dokaj dobra, nekaj podrtih dreves in po 5h30 min sem tam. Ura je 1h30h, javim domov, da sem še med živimi, nekaj malega zmečem vase in naprej, da se ne ohladim preveč. Vzpon na vrh Smrekovca mi otežuje hudournik, ki ga običajno sploh ni, ampak očitno je tako lilo, da se je ustvaril. Uspešno ga prebrodim in pridem na travnata območja, katera nameravam preteči. Kakšna zmota. Vse je prepojeno z neštetimi lužami in blatom, podobno kot lani na SAM-u. O kakšnem teku ni govora, tudi vidljivost je občasno slabša zaradi megle, ki jo veter prinaša in spet odnaša. OK, si rečem, lepo počasi, tudi s hojo se daleč pride, najprej je varnost. Bolj ali manj uspešno se prebijam čez Smrekovško pogorje, dodatno me močijo še grmi borovnic, na katerih je na hektolitre vode in ko se jih dotaknem, mi uspe vso to silno količino vode spraviti v copate. Začnem se spraševati, ali ima smisel nadaljevati. Morda jutro prinese sončni vzhod, ko se bom preobul v sveže nogavice in potem bo bolje.

Zoro dočakam na Planini Vodol, sonca pa ne. Nasprotno, namesto sonca doživim še jutranjo ploho in vsega imam dovolj. Na Loki se ustavim toliko, da ponovno ožmem nogavice, odločim se, da grem kar čez Durce na Grohot na zajtrk in potem po cesti nazaj v Črno. Kljub temu, da sem imel časa še dovolj, me ni moglo več nič pripraviti do tega, da bi nadaljeval. Le za koga se moram mučiti in tuširati obenem, ko pa pridejo še zanesljivo lepi dnevi, ko bom z užitkom prehodil pot v umirjenem tempu, brez pretirane nevarnosti zdrsa, zvina, padca. Ko sem sestopal čez Durce navzdol, so bile skale tako spolzke, kot bi bile poledenele, podplat ni nudil niti najmanjšega trenja. Na mestih, kjer bi v normalnih razmerah šel z rokami v žepu, sem se danes plazil po vseh štirih. Končno sem "pridrajsal" na Grohot, se okrepčal in krenil nazaj proti Črni in po 14h30min in 65km je bilo moje nočno-mokre agonije konec. Lahko bi rekel, da sem opravil K24/2. Še dobro, da sem jo odnesel brez praske, lahko bi se zgodilo marsikaj.

Moja odločitev je bila povsem na mestu in je ne obžalujem. Hribi čakajo na nas, le počakati moramo, da nas pustijo blizu, da se naužijemo njihovih lepot.

Vsekakor se bom na pot letos še podal, tako na "izi", v zmerenem tempu za 24 ur.
Zdaj grem pa malo spočit očke. Noč pač ima svojo moč. 

Nočni tek čez Pohorje

Že ko sem odhajal od doma, je po Vuzenici divjala nevihta, tudi vse naokrog je bilo temno, da so se prižgale ulične svetilke. Ker sem predtem pogledal še zadnjo vremensko napoved ob 17-ih (ponoči bo oblačnost razpadla) je odločitev dokončno padla. Grem! Če priznam, mi ni bilo vseeno, ko sem se odločil, tudi Janja je rekla, da res nisem normalen! saj to že vem. Hude nevihte med Pohorskimi gozdovi sem že doživel, niso bile prijetne.

Vožnja z vlakom po dolgem času. Na Fali se mi odpre prvi pogled proti oddajniku na Belleveuju, megla do koder seže pogled, dežuje po nevihti. Lagal bi, če ne bi priznal, da se mi je v grlu pojavil cmok, odpeljem se do Studencev in izstopim. Dež pojenjuje, odpravim se na ogrevalni tek do spodnje postaje vzpenjače. Po 30. minutah sem tam. Ura je 20.10, odložim nahrbtnik in se pripravim na štart. Nehalo je deževati, kar mi daje novo energijo in motivacijo, megla je popolnoma izpuhtela.

Štartam proti Bellevueju in nekje pod Čopko se mi odpre pogled proti zahodu. Prihaja jasnina. Bravo vremenarji, bingo. Pospešim korak, pulz se hitro dvigne in me opozori, da so obrati previsoki, saj je pot še dolga. Uspešno se izogibam mnogim močeradom, ki se plazijo, najdem letošnjega prvega jurčka, ga odnesem do Bellevueja in ga odložim na smetiščno kanto pod gondolami. Ja, neki srečnež je danes imel za kosilo gobovo juho. Do sem sem potreboval 50 min.
Nadaljujem proti razglednemu stolpu, opazim, da se je nebo popolnoma razjasnilo, pihljati je začel topel, zahodni veter in z dreves otresel kapljice. Moj pogled je usmerjen v tla, da ne zabredem v kakšno globljo lužo. Po grebenski poti pridem na Areh v 1h45min in nadaljujem proti Šumiku. Trda tema je že, imam nekaj težav z markacijami 1 in R, zato še bolj budno pazim, da se držim markacije SPP. V preveliki vnemi za temi markacijami mi uspe "zagaziti" v lužo, da mi zalije copat. S*****

Ustavim se, sezujem in umirim. Je kar je, upam, da davek na mokre nogavice ne bo prehud. Nadaljujem do Šumika, se srečujem s svetlečimi očkami, enkrat nizkimi (zajci, lisice), drugič višjimi (srne, gamsi, medvedi, volkovi). Le kaj si živali mislijo, ko opazujejo čelno svetilko sredi njihovega obreda prehranjevanja. Zanimivo je, da se sploh ne bojijo in ne zbežijo, dokler se jim res ne približam na 5-10m, kljub temu da tečem in sem hrupen.
Na Šumiku prvi postanek, okrepčilo in naprej proti Klopnemu vrhu. Težav z orientacijo nimam več, večji del zložnega vzpona tečem in opazujem pulz, noč postane spokojna, v daljavi slišim oglašanje čuka. Do Klopnega vrha čisti adrenalin, počutje odlično. Hitro sem blizu koče, zavijem po klancu navzgor, kar med hojo užijem gel, poplaknem in že sem pripravljen na cestni tek proti Pesku. Vem, da bo dolgo in res se tudi tokrat vleče kot jara kača. Nekajkrat celo pomislim, da tečem v napačno smer, kajti noč je temna in razen "začudenih svetlečih oči" ni slišati, ne videti ničesar. Doživim adrenalinski orgazem. Topli fen mi obliva preznojeno telo, tečem namreč v kratkih rokavih in hlačah. Oprano ozračje in nočni spokoj me motivirata in tako hitro ugledam tudi težko pričakovano križišče ceste Oplotnica-Pesek. Od tu naprej gre vse še samo lažje. Zvezde nad mano so tako blizu, da bi jih lahko prijel, pogled usmerim na cesto in se skoncentriram na pot, saj je dovolj samo en napačen korak in se lahko vse konča.

Koča na Pesku po 4h 45min. Postanek, dotočim vodo, zamešam Isostar, dam nekaj v usta in nadaljujem proti Lovrenškim jezerom. Noč mi pokaže svojo moč, oči postanejo utrujene, korak bolj negotov. Povečam doziranje sladkorja in soli, "zategnem" čez enega kratkega (Isostar) in čakam, da me "zadane". Teren je dokaj zahteven, poln korenin in mokrega tonalita, zato bolj hodim, kakor tečem. Hitro pridem do oznake za Lovrenška jezera, pot se odcepi proti Šiklarici in Ribniški koči. Postaja nekoliko lažje, zopet pričnem s tekom in tako nadaljujem do prevala Šiklarica. Do sem sem potreboval s Peska nekaj več kor eno uro.

Pričakujem tehnično zahteven del zaradi mokrote, a se motim. Vse luže so izginile, podlaga je trda, kljub vsemu nadaljujem pazljivo, ker Šiklarice ni za podcenjevati. Pogledam višinomer, kaže 1300m, torej sem nekje na najnižji točki prevala, še približno 200 višincev in že bo tu Ribniški vrh. Hitro sem zgoraj. Veter mi boža obraz, ozrem se naokrog, v daljavi lučke in od navdušenja zakričim: "I'm king of the World!" Res je bilo tako, prišlo je iz mene, povsem nepričakovano, očitno sem tisti trenutek tako začutil.

Po slabih dveh urah od Peska je že tu Ribniška koča. Spet krajši postanek in nadaljujem naprej proti Črnemu vrhu, Veliki Kopi in Partizanki, kjer ob kukavičjem petju dočakam jasno, umito jutro. Odločim se, da obrnem direktno proti Vuzenici čez Sv. Primož in ne preko Kremžarice, kot sem prvotno načrtoval. Snamem čelno svetilko in jo dam v nahrbtnik, srnjakovo oglašanje pa mi da vedeti, da sem na njegovem teritoriju. Glasno mu odvrnem, da mu ne bom pojedel njegove trave.

Sledi rutinski spust po utečenih poteh mnogih treningov in po 9h40min pridem pred domačo hišo, kjer me naša Aika samo začudeno pogleda. Verjetno si je mislila svoje, kakor tudi lovec na Primožu, ko mu povem, da prihajam iz Maribora.

Pohorje je zakon!

Še statistika: Radvanje - Vuzenica: 59,6km.....9h40min......4880Cal
                    Studenci - Radvanje: 3,55km.......30min

24 ur SV. PRIMOŽ 8.- 9.5.2009

Glede na to, da na Sv. Primožu še nisem bil nikoli in konfiguracije terena nisem poznal, sem kar dobro zastavil razporeditev moči. Bistvo vsega je bilo, čim večkrat povzpeti se izpred Calcica do Sv. primoža in nazaj  ter vajo ponavljati do onemoglosti, oziroma neprestano 24 ur.
Prva dva kroga sem bil nekoliko prehiter, saj sem na spustu ujel Mira in Marjana, kar je pomenilo, da moram upočasniti. Dirka je namreč trajala 24 ur in tega se je bilo potrebno zavedati na začetku.

Zbrala se nas je kar prava pisana množica, ki se je točno ob 17.h zapodila svojim dogodivščinam naproti. Po polnoči se je "cesta" izpraznila, ostali smo samo tisti tapravi "norci", ob jutranjem svitu, pa so se ob žvrgolenju ptic pojavili ponovno domači matadorji, ki so si ponoči malo napolnili baterije v domačih posteljah. Takšno  ponavljanje vzponov in spustov se je nadaljevalo, dokler je posameznik imel volje in energije.
Moji vtisi s prireditve so prijetni, organizacija na nivoju, pogrešal sem edino tisti tapravi WC, kljub temu pa sem se z malo posebne tehnike zmogel znebiti odvečnega balasta. Na tako dolgi poti vsak gram šteje.

Družba odlična, kako je lahko v družbi Štajerskih ultrašev (Miro, ZdravkoC, Zvone) sploh drugače, spoznal pa sem tudi nekaj novih obrazov (Darja, Stojan,...)

Na koncu nisem bil več razpoložen na čakanje razglasitve rezultatov in sem predčasno odšel, saj je bilo treba še na  pot do doma.

Še kratka statistika z Garmina: 117,6km v22h51min, 18X gor/dol. Lep izziv za naslednje leto.

Rokovnjaška planinska pot



Na startu - Leon, Vencelj, Jani, Matej in Marjan



Homogena ekipa je opravila s 50 km krogom, vreme idealno, pokurili smo odvečne velikonočne dobrote. Hvala Marjanu, Venclju, Leonu, Mateju in Martinu za družbo in upam, da še kdaj uresničimo kakšno podobno zadevo.



Pozerji na "straži"






Celotna pot