torek, 22. julij 2014

Največji Koroški hribovski izziv

Letos je čudno poletje. Vreme ljubiteljem aktivnosti v naravi ne gre na roko. A vendar, vremenska napoved za pretekli vikend je bila ugodna. Sklenem, da grem na K24. Na 18. ponovitev.

Zakaj? Kaj me vleče, da vedno znova "krožim" po Koroških vršacih? Stati na vrhu Pece sredi noči in opazovati številne lučke v dolini. Mir, tišina, lepote sončnega vzhoda in zahoda, opazovanje gamsov in srn na jutranji paši. Spokojnost narave v prebujajočem se dnevu. Veliko je stvari, težko opišem.

Ob 23.30h v Črni srečam fanta, ki prav tako gresta novi avanturi naproti. Od Zvoneta izvem, da je na poti tudi Nino iz Maribora.

Ob polnoči startam v smeri na Peco. Po 2h 20 min stojim na Kordeževi glavi.
Ura na sliki kaže:
- povprečno hitrost (km/h), zgoraj levo
- čas dneva, zgoraj desno
- nadmorsko višino, spodaj levo
- porabljene kalorije, spodaj desno



Kordeževa glava

Ne ustavljam se veliko, nadaljujem proti Kumru.

 

Kumer

Na Zadnjem travniku mimo številnih krav s telički prečim pašnik. Budno me spremlja poglavar bik. Sem v pripravljenosti. Šprint je mogoč vsak trenutek. K sreči ni potreben. Mrzli dol, vzpon na Govco, kjer opazujem mamo srno, ki doji bambija. Takega prizora še nisem videl. Olševa, vrh. Sočni vzhod. Nov dan.

 

Govca, sončni vzhod

 

Govca - vrh

Spust na Zgornje Sleme.

 

Zg. Sleme

Naprej proti Grohotu. Srečam Nina. Čakata ga še Olševa ter Peca. V Črni zaključi po 19. urah. Za prvič odlično.

 

Grohot

Kratko okrepčilo in že se po plezalni poti vzpenjam proti vrhu Raduhe.



Kažipot na vrhu


Raduha - vrh

Kava na Loki mi dobro dene, za menoj so že trije vzponi.

 

Loka

Naprej čez Smrekovško pogorje. Srečam fanta, ki sta na poti v obratnem krogu kakor jaz. Utrujena, a vztrajata. Kasneje izvem, da se je enemu izšlo, drugemu žal ne. Na skoraj dvajset kilometrov dolgem grebenu zna biti zelo vroče in soparno. Piha in je prav prijetno. Po treh urah sem na Smrekovcu. Nov oskrbnik me preseneti in časti z energetskim napitkom. Vzdušje v koči domače in prijetno. Tega v prejšnjih letih nisem bil vajen.
Še spust na Kramarico.

 

Kramarica

Naprej proti Slemenu, kjer prvič začutim vročino sobotnega dne. Borovničev zavitek in kola ter pot pod noge. Pričnem razmišljati o končnem času. Pod 20 ur bo.

 

Dom na Slemenu

Pri Križanovi kapeli se še zadnjič okrepčam in pričnem z vzponom na Uršljo. Čez travnik je zelo vroče, a kmalu sem v gozdu, kjer mi sonce ne more do živega. Uršlja gora. Super. Ustavim se za minutko, da opravim nekaj slikic.

 

Cerkev na Uršlji gori

Dom na Uršlji gori

Na zgornjem, strmejšem delu proti Naravskim ledinam sestopam previdno, nato tečem. še vedno mi gre zelo dobro. Vročina je vedno hujša. Naravske. Spijem nekaj vode, naredim fotko, oskrbnik me "oceni", da sem še v dobrem stanju.

Naravske ledine

Navzdol, po dolgem času pod 1000 višinskih metrov. Vroče je čedalje bolj. Jazbinski jarek, Jazbina, Žerjav. Samo še 2800 metrov.

 

 

Črna na Koroškem, spomenik

Spomenik v Črni. Igra številk. 18. krog v času,........Težko bi se izšlo bolje.

 

Skupni čas, tempo (min/km), dolžina (km)










sreda, 9. julij 2014

SüdTirol Ultra SkyRace Extremberglauf Bolzano (Bozen)


SüdTirol Ultra SkyRace Extremberglauf Bolzano (Bozen), Italija 
Datum: 04. 05. 06. julij 2014

 





Za letošnjo tekmo sezone sem si izbral ekstremni gorski maraton v Bolzanu. Sam sem se sicer »spogledoval« z http://www.woerthersee-trail.com/index.php?id=182, a ko mi je Matej posredoval e-pošto spletne strani SkyRace-a, sem se odločil za ta projekt.
 

Po uspešno končanih 100 miljah Istre aprila in 24urah Sv. Primoža nad Kamnikom v maju, je bila tekma v Bolzanu nadaljevanje mojih aktivnosti priganjanja telesa do skrajnih meja. Nekoč sem rekel: » Only sky is the limit!« Danes vem, da je SüdTirol Ultra SkyRace skoraj limit. Tisti limit, ko sta glava in telo tako izčrpana, da možgani niso sposobni več treznega razmišljanja, telo pa se ni sposobno premakniti niti centimetra več. V Italiji sem bil tokrat izredno blizu tega limita.

 
Tako sva se v četrtek z Janjo odpravila v Bolzano ter se nastanila v apartmaju v neposredni bližini starta.
 
 






Mesto z nekaj več kot 100 000 prebivalci nama je hitro postalo domače, opravila sva ogledni sprehod in se oskrbela v bližnji trgovini. Matej, ki je s Tanjo prispel v večernih urah, mi je poslal sporočilo, da se dobimo zjutraj na kavi, nato pa greva skupaj opraviti prijavne formalnosti.
 






Same prijave brez posebnosti, dobili smo vse potrebne informacije o tekmovanju.
 






Zvečer testeninka, po njej »briefing«, na katerem so nam dali še zadnja navodila o poteku in pogojih na dirki. Srečamo tudi Braneta in Dejana, na kratko podebatiramo in si zaželimo veliko sreče na tekmi.






Slovenska ekipa
 

Do pričetka starta ob 22. uri, se z Matejem vrnemo v najin apartma.
Preučevanje karte pred startom

Zunaj že prej nekajkrat močno ulije, tolažim se z »najugodnejšo« vremensko napovedjo, ki sem jo našel na spletu. Vremenoslovci so spet sfalili na celi črti! Bolj se bliža čas starta, bolj pada, grmi in
bliska. Si ne zaslužimo vsaj nekaj milosti?
 
 
Na startnem prostoru se poslovim od Janje. Se vidiva jutri zvečer, če bo vse po sreči in planih, okrog 20.ure. Malo morgen!
 
 Pregledajo nam nahrbtnike z obvezno opremo. Ko stojim med približno 250 tekmovalci, ki bomo nastopili na obeh dolžinah, mi je takoj jasno, da imajo nekateri bistveno manjše in lažje nahrbtnike kakor jaz, kar pomeni, da tudi vse obvezne opreme nimajo. Veze in poznanstva?!
Tri, dva, ena, ruun...
Stojim med sotekmovalci, čudno zvijanje v želodcu, adrenalin narašča. Odštevanje in pok startne pištole. Vklopim štoparico. Matej se izstreli takoj po startu in že ga ne vidim več. Nič več ne slišim, »padem not« in pričnem s tekom po mokrih ulicah do prvega vzpona…hudega vzpona. Prehitevajo me po levi, desni, sredini, »ata z vozičkom«, »mama z berglo«, skratka vsi, ki se lahko premikajo. »Pa kaj je to z mano danes?«, se vprašam. Kljubujem v svojem tempu, prehitevanje počasi pojenja in kmalu ostanem sam v svojem ritmu. Bliska, lije, poneha in spet ponovno. Moker sem od zunaj navznoter in od znotraj navzven. Na srečo zrak ostaja topel in tudi vetra ni. Ostaja pa klanec, ki ne popušča. Od starta na 265m se je potrebno povzpeti na Rittner Horn na 2260m, torej v 19km poti 2036m vzpona. Za začetek. Po dobrih treh urah ves moker končno dosežem prvo kontrolno točko (KT), se malo okrepčam in odpravim naprej. Zamujam za svojo časovnico.

Lije, nebo občasno razsvetli blisk, sliši se grmenje. Ni ravno prijetno, a pogoji so enaki za vse. Tečem čez mokre pašnike preko neštetih luž in potočkov, ki so nastali v nalivu in pazim, da ne »zagazim« kakšnega blata. Teren se začne dvigovati proti Sarner Scharte na 2460 metrih po mokrih in spolzkih skalah. Še posebej težko je navzdol, moram biti pozoren res na vsakem koraku. Na Totenkirchlu, kjer je za mano 30 kilometrov, se pot odcepi za tiste, ki so na krajši varianti, sam nadaljujem naprej proti Stöfflhütte. Previdno in počasi, kljub temu, da je spolzko, pričnem s tekom, pot se zlagoma spušča.
Prične se daniti in ko že mislim, kako bom zdaj končno ujel pravi ritem teka in hoje, se pred mano pojavi podrt, skalnat teren, preko katerega se je potrebno prebiti.  Zdi se mi, da je nekdo zanalašč postavil predme vse tiste skale in kamne. Pazim na vsak korak, na mokrih skalah ni nobenega trenja, pojavijo se tudi prva snežišča, ki nekoliko olajšajo napredovanje. Preklinjam in se sprašujem, zakaj mi je tega treba? Na 40. kilometru se odločim, da zaradi nepoznavanja terena ne tekmujem več s časom.  
Janjin "press center" v Bolzanu
Javim Janji, da bom verjetno na cilju šele nekje okoli polnoči. Malo morgen!
Osredotočen na pot nadaljujem, kolikor pač lahko človek v visokogorju varno napreduje. Na KT Latzfonser Kreuz, 2311m visoko, dokaj zdelan pojem juho, nekaj malega popijem. Prenehalo je deževati, jutro je megleno in vlažno, nič kaj prijeten začetek dneva. Treba je naprej, sledi 11km poti proti Flaggerschartenhütte, ki leži na 2481m.
Sedaj vem, da to ni navaden trail, ampak tekma vseh tekem, ki sem jih kdajkoli opravil. Teren je izjemno zahteven, hitrejše napredovanje pa ovirajo še mokre skale, sneg in podrto kamenje, skratka alpsko-visokogorski svet, ki ne dovoljuje nobene napake, sicer lahko hitro pride do zdrsa ali padca z usodnimi posledicami. Začne se »borba za preživetje«. Dobesedno. Treba je previdno in po pameti.
Od Flaggerschartenhütte se pot vzpne na nekaj čez 2500m, kjer me pričaka strmo snežišče, po katerem je treba navzdol. To je tudi edini del poti, kjer so napeli vrvi za spust. Odločim se za direkten spust, obstaja še varianta »malo okoli«, ki je daljša in manj adrenalinska. Srečno »pristanem« na kamenju spodaj, oddahnem si, za mano je še en tehnično težak del poti.
Sčasoma postane pot znosnejša, teren se spušča, izza oblakov za kratek čas celo posije sonce. Moje razpoloženje pa še vedno ni tisto pravo. Noč, mokrota in visokogorski teren so očitno pustili posledice. Trudim se z energetskim vnosom, ne uspeva mi. Nekajkrat mi postane slabo in samo čakam, kdaj bom »vrgel ven«. Vztrajam s počasno hojo in čez čas si za silo opomorem. Zazvoni telefon. Matej me sprašuje, kje sem. Pravi, da gre proti Penser Joch-u, da je iz sebe iztisnil vse in da je tako izčrpan, da bo odnehal. Povem mu, da sem malo za njim.
Penser Joch, 2211m, KT. Do sem sem potreboval 13h45min, računal sem pod 12 ur. Napaka! Lahko je pametovati za računalnikom in virtualno teči, zunaj, na terenu pa je stvar drugačna. In ura je tista, ki vedno kaže resnico.
Janji javim, da bom na cilju okoli dveh zjutraj. Malo morgen!
Srečava se z Matejem. Pove, da se je dokončno odločil, da odstopi. Poskušam ga prepričati, da bi skupaj nadaljevala naprej, da pač »zborbava« do konca, pa čeprav v tempu za »stare ate«, a ostane neomajan. Povsem ga razumem. Kmalu pride na KT še Brane, ki prav tako tarna nad tehnično zahtevnostjo terena. Odloči se za masažo mišic.
Posvetim se vnosu hrane in pijače, preobujem nogavice, mažem noge, zraven jem, polnim baterijo ure,….skušam opraviti čim več stvari v čim krajšem času. Pokličem Janjo in ji »potožim« kako je težko. Kako dobro je slišati njene vzpodbudne besede, vedno znova mi daje še dodatno energijo za nadaljevanje. »Halo, mi se ne damo«, nataknem si slušalke, vklopim glasbo in gremo Jani.
Vzpon na Gerölljoch, visok nekaj čez 2500m poteka gladko, potrebno je prečiti vedno daljša in širša snežišča. Nekatera imajo lahek iztek v primeru zdrsa, nekatera se končajo nekje daleč spodaj. Dohitim Italijanskega tekmovalca, ki je v krizi. Spusti me naprej na snežišče. Ozrem se nazaj, kje je, ne sledi mi, nato ga le opazim na spodnjem koncu snežnega jezika. Očitno je zdrsnil, a stoji na nogah in se naslanja na palice, dobro jo je odnesel. Nadaljujem in kmalu sem na sedlu.
Sedaj pa navzdol. In to navzdol dobrih 1000 višinskih metrov. Ena sama podrtija, skala se kruši, snežišča, vse brez varovanja. Na meji padca ali zdrsa. Zelo nevarno in izpostavljeno, klasičnih varoval v obliki jeklenic in klinov v tem delu Sarentinskih Alp NI. Potrebno se je osredotočiti na lastno varnost. Srečno se spustim na travnato pobočje pod steno in končno pridem na visokogorsko potko, kjer se med neštetimi slapovi, cvetočimi rododendroni in radovednimi svizci spustim do KT Oberberg. Od dolgega spusta so noge postale »lesene«, pot sedaj obrne navzgor.

Pričnem s predzadnjim večjim vzponom na Alpler Nieder. Prej 1000 višinskih metrov navzdol, zdaj spet toliko navzgor. Za mano je okrog 70 kilometrov poti in vse, kar si želim je, da opravim s tem visokogorjem še pred temo.
Na KT Ebenbergalm, 1780m poskušam pojesti juho. Ne gre. Vem, da me bo zaradi tega slej ko prej »navilo«, a se tolažim, da bom kasneje že kaj pojedel med potjo. Pot navzgor se do 2100m vije po visokogorski cesti do pastirskega stana, premikam se po polžje, daleč spodaj vidim, da se mi nekdo približuje. Tik pod 2624m visokim prelazom me dohiti in prehiti. Kmalu sem na vrhu tudi sam, utrujen in zdelan, s težavo razmišljam. Pot se nadaljuje po izpostavljenem grebenu, zato na silo pojem energetski gel in zalijem s tekočino.
Kmalu začutim izboljšanje počutja, ujamem tekmovalca, ki me je prej prehitel. Spoznava se, domačin, po imenu Egon zelo dobro napreduje navzgor, spusti in tekaški deli pa mu ne gredo najbolje. Skupno se spuščava proti Hirtzerhütte, kakšnih 10 minut pred kočo doživim novo »sesutje«. Komaj se privlečem do KT, pred mano je še zadnji večji vzpon. Vzamem si čas, poskušam se čim bolj okrepčati. Za ta vzpon bom moral trdo garati, siliti telo do skrajnosti!
Janji pošljem SMS, napišem, da bom na cilju od treh do štirih zjutraj. Malo morgen!
Krenem po lepo nadelani, gruščnati poti, vsak korak navzgor je mukotrpen. Za nameček pripeka še zahajajoče sonce, kot bi se hotelo odkupiti za turoben dan. Egon si je med tem vzel malce daljši postanek in zagotovil, da se še vidiva. Kmalu me je dohitel, prehitel, se povzpel na sedlo in že ga ni bilo več. Ko sem tudi sam končno le prišel na vrh najvišje točke tekme, 2694m, je on na drugi strani že sestopil iz stene na melišče. Skrajno previdno pričnem s sestopom tudi sam. Počutje se mi je izboljšalo. Sedaj vodi pot v glavnem navzdol, kar mi je pisano na kožo. Kmalu ujamem in prehitim še enega tekmovalca, pospešim korak, vidim, da tudi Egon ni veliko oddaljen. Ko se prične temniti, ga dohitim in skupno nadaljujeva do Meraner Hütte. Do cilja imava le še slabih 20 kilometrov, teren postaja lažji, pričneva s tekom. Ujameva in prehitiva še dva tekmovalca, ki za kratek čas poskušata držati stik z nama, nato precej zaostaneta. Tudi Egona kmalu doleti kriza, zato se odločiva, da zadnji del poti čim hitreje prehodiva. Metri se vlečejo kot jara kača, o kilometrih do cilja niti razmišljati ne upam. Pomislim na Janjo, koliko sms-ov z različnimi prihodi v cilj sem ji že poslal!!!
Pripešačiva do KT Möltner Kaser, kjer naju samo popišejo in že nadaljujeva naprej. Do Jenesien-a, ki je predzadnja KT, prideva v jutranjem svitu. Kljub izredni počasnosti pa sva očitno že prej prigarala dovolj prednosti, da naju nihče več ne prehiti.
Janji pošljem SMS, tokrat res zadnji. Ni odgovora. Pokličem jo in zbudim. Tudi ona že drugo noč spremlja mojo pot in nima mirnega spanca. »Okoli šestih bo«, ji rečem. Guten morgen! Tokrat sem končno »zadel«časovnico, ki se mi je »izmuznila« za celih 10 ur.

Od Jenesien-a do cilja ostane samo še 5 kilometrov poti, spust za 874 višincev. Ni kaj. Pa dajmo še ta zadnji spust. Egon s težavo sledi. Prideva do oznake 120 km. Zadnji kilometer. Zdaj pa tek! Egon teče s težavo, meni gre nekoliko bolje. Tistih zadnjih 20 kilometrov, ko ni več zmogel teči, sem se sam malo »prišparal«. Še 500 metrov. Slišim Janjino vpitje in navijanje. Hej stari, zdaj bi lahko odšprintal. Nič več ne boli, adrenalin šprica na polno. Pogledam nazaj. Upočasnim, da se mi približa tudi Egon.



Po 121 kilometrih poti, premaganih 7069m vzponov in spustov ter nekaj manj kot 32 ur neprekinjene aktivnosti, sem končno v cilju. Janja mi skoči okoli vratu, skoraj me poruši. Zelo je vesela, pove, da so številni odstopili in da jih je na poti še veliko za mano. Ponosna je name. Tudi jaz nanjo. Imeti takšno moralno podporo, pa čeprav tokrat le na daljavo, je neprecenljivo. Hvala Janček.














Egon je v cilju tik za mano. Stisk rok, skupna fotka in že greva vsak svoji postelji naproti.



Če strnem misli, gre za enega izmed mojih najtežjih ultra maratonov. Moral sem vnovčiti vso znanje in izkušnje, ki so se z leti nabrale na moji tekaški poti, da mi je uspelo do cilja.












Mnogim se žal ni izšlo. Izmed 104. tekmovalcev na startu, nas je uspešno prišlo do cilja zgolj 56, torej le nekaj več kot 52% vseh nastopajočih. Vsak, ki je prišel do cilja – je zmagovalec. Besede »ultra«, »sky« in »extrem« imajo v Sarentinskih Alpah še kako globok pomen.

Čestitke tudi Branetu in Dejanu za dosego zastavljenega cilja in Mateju za opravljeno polovičko. Včasih je potrebno pravi čas odnehati, Matej je že vedel, kdaj in zakaj.

 


sreda, 16. april 2014

100 milj Istre 2014






V planu ultra trail tekov sezone 2014 je bila 100 milj Istre prva letošnja preizkušnja stanja duha in telesa.
Izšlo se je bolje kot sem pričakoval, saj sem 166 kilometrov dolgo pot z 6000 višinskimi metri vzponov ter 6200 višinskimi metri spustov uspel zaključiti prej kot v 28. urah neprestanega teka in hoje.
Rad bi vse strnil v nekaj stavkih, a je bila pot predolga, da jih napišem le nekaj!
Zgodba se je pričela že doma, ko je bilo potrebno spakirati vso kramo. Gremo mi na dopust al gremo laufat? Robe, da poka!
Ob prihodu v Umag najprej uredim vse formalnosti v zvezi s prijavo in nastanitvijo. Lanski ekipi Marn-Prot sta se letos pridružila še Matej Končnik s svojo Ano.





Petkovo jutro je prišlo prekmalu, spet pakiranje, tokrat vreče z opremo in priboljški, ki jih je organizator dostavil na Poklon in Buzet.

Nekaj čez poldne sva z Janjo krenila proti Labinu, na start dirke. Adrenalin narašča, čutim neko čudno nervozo, ki je nisem bil vajen, čeprav imam pred vsakim ultra tekom strahospoštovanje. 100 - odstotne garancije, da pridem do cilja v Umag, mi itak ne more dati nihče.

Še zadnje priprave v avtu, preverim vso opremo, nato pa se le odpraviva proti startu.







Srečujem stare, prekaljene ultraške mačke, vsak je nekje v svojem svetu, v svojih mislih.









Kmalu se prične odštevanje in natančno ob 17.02h se okrog 160 odlično razpoloženih tekačev požene na dolgo pot. Začetek je bil spust proti Rabcu, prav tu sem še posebej pozoren, da si ponovno ne zvijem gležnja. V Rabcu tečemo ob obali, nato se pričnemo vzpenjati proti Ripendi Kosi, sledi spust proti Plominu.



Že na daleč slišim vpitje naših treh navijačic, ki so tudi sicer vedno najglasnejša dekleta na tekmah. To mi da dodatno energijo za vzpon proti Sisolu in Učki. Kmalu se stemni, čelna svetilka postane samoumevna. Začetne kolone se pričnejo trgati, hitrejši tekači so že daleč spredaj, naša skupinica šteje 6 tekmovalcev. Opazim, da je z nami tudi Marjeta in da dobro drži naš ne ravno počasen tempo. Na KT (kontrolni točki) Bodaj izvemo, da ima takrat vodilni Marjan Zupančič pred nami že skoraj uro prednosti, mi pa smo na poti šele slabih pet ur. Nič ne de, napredujemo po svoje z vzponom na Učko. Jasna noč, prečudoviti pogledi na Rijeko in Kvarnerski zaliv, nov elan pred spustom na Poklon. Srečujemo se s tekmovalci na 105km, ki so z Lovrana krenili ob 21.00h. Precejšnja gneča navzdol in vratolomen spust sta me nekoliko izčrpala, a me je na Poklonu že čakala Janja, nova motivacija za naprej.






Za nami je nekaj več kot 41 kilometrov, prva četrtina poti. Sledi kratek postanek in že nadaljujem po zame najlepšem delu trase od Poklona do Buzeta. Marko in Matej držita tempo, meni sledi Marjeta, tako družno nadaljujemo proti Velikemu Planiku. Srečujemo poznane obraze, se pozdravljamo in drug drugemu želimo obilo sreče.


Opažam, da je zrak v posameznih kotanjah in vrtačah nižje spodaj hladnejši kakor višje zgoraj na vrhovih in grebenih. Teren je primeren za tek, podlaga travnata, kljub vsemu je potrebna previdnost, da ne pride do padca in poškodbe. Spust h Koritom je spust v hladilnik. Temperatura je le kakšno stopinjo nad lediščem. Sledi kratek postanek za okrepčilo. Marka zebe, pravi, da ne zdrži niti sekunde več in da bosta z Matejem krenila naprej, midva z Marjeto nadaljujeva kakšno minuto kasneje.

Vedno se sprašujem, ali je boljše na okrepčevalni postaji narediti »daljši« postanek in se dobro založiti s hrano in pijačo ali vse skupaj »ofrkniti« in v najkrajšem času nadaljevati? Resnica je verjetno nekje vmes.

Dolg vzpon na Orljak in Gomilo v ranem jutru. Začnejo se kazati prvi znaki utrujenosti, za nami  je več kot 60 kilometrov. Marjeta mi tiho sledi, kot stroj, brez jamranja. Na spustu z Gomile proti Trsteniku dohitiva vodilno Italijanko, ki je očitno v krizi. Na okrepčevalnici v Trsteniku se ustavi le za hip in že nadaljuje vzpon na Žbevnico. Midva si vzameva za okrepčilo nekaj več časa. Bova lovila vodečo? Marjeta prevzame tempo, pospeši. Halooo, diham na škrge! Malo pred vrhom Žbevnice se najin trud poplača, ujameva jo in prehitiva. Na spustu iz Žbevnice sva »plen« midva. Ves čas imava občutek, da nama diha za ovratnik, očitno pa je spust pričela zelo previdno. Marjeta ima težave s čelno svetilko, časa za menjavo baterij ni. Pomagam ji s svojo, nastavim jakost na maksimum in že šibava dalje. A kmalu omaga tudi moja lučka, zato sva proti Buzetu primorana upočasniti in previdneje sestopati. Pričelo se je daniti, z mislimi sva že pri okrepčevalnici, Italijanka naju ponovno prehiti. Ko prideva do okrepčevalnice, jo ona že zapušča. Ne morem verjeti svojim očem. Kaj je jedla, kaj je pila, kaj je sploh zmetala vase? Odgovor je odnesla s seboj vse do Umaga.  

Na izhodu okrepčevalnice srečam Hribarjevega Mateja, ki pa se že odpravlja naprej.











Super mu gre, poročajo mi, da ga vseskozi »žge« kot nor. Tu pa sta tudi že Marko in Matej. Odločim se, da tudi drugi del poti nadaljujem z Marjeto, kar povem Marku, ki je nad tem nekoliko presenečen. Bova lovila Italijanko? Marjeta izrazi nekaj dvomov, ali bo lahko sledila mojemu tempu, a ji povem, da se ji bom prilagajal.


Vmes se od nikoder pripelje tudi Janja, moja motivacija in regeneracija. Odložim vrečo s stvarmi v avto in že se posloviva. Na novo formirane ekipe tako nadaljujemo proti mestecu Hum.








Marko in Matej malo »pritisneta« na plin, midva z Marjeto pa v svojem tempu preko neštetih prečenj reke Mirne do Huma. Neprestani vzponi in spusti so me že dobro zdelali, a me je Janjina kava hitro spravila k sebi. Tudi Marjetin Srečko je tukaj in verjamem, da ji je kakšen priboljšek dal dodatno energijo za nadaljevanje poti. Motivacije nama tako in tako ni manjkalo.






Zanimivo je, kako si telo z nekaj malo vnosa na tako dolgi poti hitro opomore, a na žalost se že po nekaj kilometrih ponovno izprazni.  







Nadaljujeva do Grdinićev in Draguča, kjer je za nama 100 kilometrov poti. Magična meja. Tako, zdaj pa na glavo, če bo treba.  Tukaj se dirka na 100 milj šele začne. Grem do onemoglosti in še naprej! Marjeta tudi! Kratki, strmi vzponi in spusti nama pobirajo moči, trasa pelje po nekih čudnih, kamnitih, zapuščenih pastirskih poteh, polnih trnja. Za poslastico so sitni še komarji.

Na poti do Butonige me pokliče Janja, gre ji na jok, preklinja navigacijo, ki jo je sicer pripeljala do table Butoniga, a žal na napačno stran jezera. Pomirim jo, se vidiva na naslednji točki. Uf, pa prav tam bi jo še kako potreboval.








Privlečeva se do jezera nesrečnega imena, na najino srečo pa sta tu Klara in Ana. Juhica kot naročena, masaža mišic , na obraz se vrne nasmešek.  Vzpon na Zamask sem opisal prejšnji odstavek in ga ne bi več ponavljal. Muka, muka, muka..Končno sva na vrhu.  



Janja, jaz te imam tako rad. Daj vse, kar imaš, da si malo opomorem. Greva naprej. Spust v dolino, vzpon na Motovun. Beri dva odstavka nazaj! Jeba, jeba, jeba.

Spust v dolino, vzpon na Oprtalj. Beri tri odstavke nazaj. Bo končno že konec teh vzponov in spustov? A niso mogli vsaj enega kuclja zaobiti? Pogledava na višinski graf in ugotoviva, da od Oprtalja do konca nekih hudih vzponov ni več. Janja se prelevi kar v volonterko na okrepčevalnici, ki je res bogato založena. Spijem juho in kavo. Kaj zdaj? Nič. Greva naprej. Najraje bi se tam ulegel na klopco in zaspal, a realnost je kruta. Noge je potrebno spraviti v hojo in še več – v tek, kjer je seveda to še mogoče. Kmalu se ogrejem, slišim Marjeto, ki mi neutrudno sledi. Res je neuničljiva, si mislim. Prispeva v Završje in kmalu v Grožnjan, kjer je do konca samo še dobrih 20 kilometrov.








Hitro okrepčilo in naprej. Imam občutek, če se ustavim, nog ne bom več premaknil. Odločim se, da popijem tistega, ki daje krila. O krilih pa ne duha, ne sluha! Bo treba kar po zemlji do konca, ni druge.



V Bujah še do zadnje okrepčevalnice. Janja, Klara in Ana naju tukaj z glasno vzpodbudo še zadnjič pozdravijo.







Se vidimo v cilju. Hvala punce, bile ste enkratne. V pomoč in motivacijo. Lepo je, ko veš, da te tam nekje, na neki točki, včasih tudi sredi ničesar pričakuje tvoja draga. Meni to ogromno pomeni.



Spust do podhoda avtoceste in nadaljevanje poti čez travnike do Vilanije, zadnja kontrolna točka. Še pet dolgih kilometrov. Neprestano gledam na uro. Se mi samo zdi, da se razdalja do cilja prepočasi zmanjšuje? Ura ne laže, orošeni travniki proti Umagu se vlečejo kot jara kača. Odštevam metre do cilja. Hej Marjeta, do konca le še 1600 metrov, ena milja! Če sva jih zmogla 99, bova še to, zadnjo. Umag, vhod, asfaltna podlaga. Cesta in promet. Skoncentriram se na orientacijske zastavice in promet, da ne bi tik pred ciljem kje zašla. Šibava čez krožišča in že sva v majhni, ozki ulici tik pred ciljem. Zaslišim navijanje moje najglasnejše navijačice – Janje. Z Marjeto družno tečeva, zadnje metre ji dvignem roko in jo spustim naprej.






 Zaslužila si je. Odgarala. Čestitke.






V cilju sem po 27. urah in 55 minutah. Sanje ali resničnost. Obsedim na klopci, gledam predse, pokliče me Janja. Imam cmok v grlu, objem, poljubčki, veselje.







Premagan je še en ultra trail. Carsko.

Zahvala organizatorjem, volonterjem in res prijaznemu ter ustrežljivemu osebju na okrepčevalnih postajah. Proga odlično označena, morda je skozi nekatera mesteca, oziroma trge manjkala kakšna markirna zastavica. Pogrešal sem obljubljene testenine, ki so nam bile obljubljene v Umagu, pred startom. Zato pa je bila pogostitev s hrano na koncu v samopostrežni restavraciji toliko boljša. Moja končna ocena je, da je bila prireditev izpeljana na višjem nivoju kakor lani.

Še za konec:

- višinski graf




 -potrdilo o uspešno končanem ultra maratonu



-ostali tehnični podatki, preneseni z GPS naprave




Naslednje leto spet?