KOROŠKA PLANINSKA POT V CELOTI

Letošnja sezona ultra dolgih trail tekov (tek po brezpotjih , oziroma težjih terenih), je moja najuspešnejša do sedaj. To lahko trdim že na višku sezone, kajti za mano so uspešno končane kvalifikacijske tekme za UTMB 2014 in sicer: 100 milj Istre, Fruškogorski maraton, Martinček trek Ribnica ter junija še Velebit ultra trail.

Lansko jesen, ko sva s Petrom neuspešno poskušala na Koroški planinski poti (KPP), sem si zadal, da ponovno poskusim opraviti s celotno traso julija letos. 

Koroška planinska pot

Vsak izmed letošnjih projektov je pustil nekaj posledic na telesu (predvsem modrih nohtov na stopalih), boleče kite, tetive in mišice pa so mi dajale vedeti, da se telo še ni dovolj regeneriralo po prestanih naporih. Zato je bilo v meni kar nekaj dvoma, kako se bo telo odzivalo na tako dolgi poti kot je KPP.

 

Ultraška stopala:-)

 

Kot po navadi, sem pot »opravil« že doma, za računalnikom, kjer sem si narisal GPS sled in naštudiral čim več podrobnosti, predvsem kje bodo postanki, preobuvanje, preoblačenje, okrepčilo,…in seveda, da me bo spremljevalna ekipa čakala na določenem mestu ob točno določenem času. Ker je bil projekt načrtovan v trajanju od 55 do 60 ur neprekinjenega teka in hoje, sem tokrat ob nepogrešljivi Janji angažiral še sina Aneja ter prijateljico Ano Brodar, ki so me oskrbovali na točno določenih mestih. Aktivno pa so me na poti spremljali:

- od Bukovskega sedla do Raven, Matej Hribar (60 kilometrov)

- od Raven do cilja, Matej Končnik (110  kilometrov)

- od Remšnika do cilja, Boštjan Ledinek (56 kilometrov)

 

 



Boštjan, Matej, Ana, jaz, Janja, Anej

 

To je bila oskrbovalna ekipa, ki mi je dala miren spanec. Malo morgen. Pred takšnim ultra projektom se ne da mirno spati, po glavi se prepletajo različne misli in če sem iskren, tudi strah in negotovost, ali si le nisem zadal prevelikega zalogaja. Ko sem končno zaspal, me ob 2.35h zjutraj  prebudi budilka in težkih oči se spravim iz postelje. Spreleti me srh, v grlu začutim cmok. Že čez dobro uro bo šlo zares.

Z Janjo in Anejem se odpravimo na Kočo Planinc, kjer stečejo še zadnje priprave. Točno ob 4.00h startam ter se poženem v rahel tek proti Kremžarjevem vrhu. Začetni del poti do Raduhe sem opravil sam, brez aktivnega spremstva, Janja in Anej pa sta me čakala na vnaprej dogovorjenih mestih.

 

 

Na startu, 19.07. 2013 ob 4.00h

 

Jutranja zarja je kmalu pričela napovedovati jasen in ne prevroč dan. Na Kremžarjevem vrhu tako že lahko ugasnem čelno svetilko ter nadaljujem s spustom proti Slovenj Gradcu. Napredujem bistveno hitreje od predvidene časovnice, počutje je odlično in vem, da ne pretiravam. Prehiter začetek na dvesto in več kilometrov dolgi poti bi lahko pomenil še hitrejši konec. In tega si nikakor nisem želel, ne jaz, ne moja podporna ekipa. Kmalu sem v Starem trgu, nadaljujem proti Selam ter Poštarskemu domu. Janja in Anej sta pripravila vse potrebno za čim hitrejšo oskrbo, vzamem še palice ter se odpravim proti Uršlji. Kmalu sem na vrhu, z oskrbnikom na kratko poklepetava, narediva fotko in že se spuščam proti Križanovi kapeli.

 

Na Uršlji, pred tablo K24

 

Podporna ekipa me že čaka, preobujem copate in v lepem tempu po cesti tečem proti Slemenu in dalje čez prelaz Kramarica do doma na Smrekovcu. Ura pokaže, da sem pred predvideno časovnico, zato si privoščim nekoliko daljši postanek in okrepčilo. Janjini makaroni so bili kot naročeni, za naslednjih 6 ur napolnim še nahrbtnik, ker spremstva ne bo vse do Bukovskega sedla.

 

 

Na Smrekovcu, ura :-)

 

Od Smrekovca do Loke pod Raduho napredujem z muko, kaže se prva kriza, za katero pa vem, da bo kmalu minila. In res, na Planini Vodol noge postanejo spet lažje, kmalu sem na Planini Javorje, od koder je še nekaj minut do Koče na Loki pod Raduho. Natočim svežo vodo, zmešam svoj izotonik in pričnem z vzponom na Raduho.

 

Planina Vodol

 



Običajno mi je ta strmina delala težave, a tokrat je bilo drugače. V manj kot uri sem na vrhu, za menoj je 60 kilometrov poti v slabih dvanajstih urah. Super, bistveno hitreje,  kot je bilo načrtovano.

 

Raduha, za mano 60km

Za spust se odločim po plezalni poti, ko sem že izven jeklenic, mi spodrsne in padem, a se na srečo pravočasno ujamem med grmovjem rododendrona. Nekaj praskic in tresoče noge mi dajo vedeti, da se moram bolj skoncentrirati pri spustu, sicer lahko gre hitro kaj narobe. Končno je za menoj zahteven in strm spust, kmalu se pridružim poti, ki prihaja iz Durc in že sem na Koči v Grohotu.

 

Koča v Grohotu

Oskrbnica me takoj vpraša, če sem na poti K24, a ji povem, da je moja tokratna pot bistveno daljša. Pove, da je pot pred dnevi opravil že Janez Stočko. Omenim ji, da sem seznanjen s to informacijo ter ji pojasnim, da nameravam sam večji del poti preteči in da je moj tempo drugačen od planinskega.

Do Bukovskega sedla se odločim odteči po gornji, gozdni potki, a mi je kmalu žal, saj je po tleh veliko korenin, ki mi ne dovolijo nekega sproščenega teka. Na sedlu sem skoraj štiri ure prej kot sem predvideval. Doživim šok. Janje in Aneja nikjer. Vem, da morata dati Mateju potrebne napotke ter ga usmeriti na Sedlo, »krivec« pa sem jaz, ker sem toliko hitrejši, da Mateju ni uspelo pravočasno iz Kamnika do Črne. Po prvotnem načrtu, naj bi ga Janja in Anej pobrala v Črni, a ker sem prehiter, sta morala na sedlo brez njega. Ravno odložim nahrbtnik, ko zaslišim glas avtomobila in res, tu sta Janja in Anej. Super. Zgrešili smo se za nekaj minut, kar ne predstavlja nobene panike.

 

 

Janjina potujoča trgovina

Trio Marn

 

Sledi okrepčilo, masaža, med preoblačenjem, še v kopalkah, pa se pripelje še Hribarjev Matej in že sledijo prve zbadljivke o morju, kopalcih in plaži. Matej pač. Takrat si dokončno oddahnem, ker vem, da me bo odslej spremljal izkušeni ultraš, prevzel pa bo tudi del mojega tovora na svoj hrbet.

 

 

Večni pozitivnež Matej

 

Na Olševo se morava povzpeti 600 višinskih metrov, a ker je bilo okrepčilo izdatno, tudi klanec ni bil preveč naporen. Kmalu sva na grebenu in že se razgledujeva po okoliških hribih, ki se zlatijo v sočnem zahodu. Kot običajno, se Matej na veliko prepira z ovcami, zafrkancija gor in dol, a kmalu naju mine, ko prestopim iz ene skale na drugo, vmes pa – gad. Na srečo sem stopil čezenj. Ob takšni, večerni uri ga res ni bilo pričakovati. Matej ga še ovekoveči in že nadaljujeva na najvišji vrh Olševe – Govco.

Mal'ca na vrhu Olševe

 

Matej na Govci

 

Pričneva se spuščati, čez melišče jo oddrajsava in kmalu sva v Mrzlem dolu. Janja in Anej naju že čakata, sledi kratko okrepčilo in že nadaljujeva proti Kumru. Tam sva ravno toliko hitra, da nama še ni bilo potrebno prižigati čelk.
Pri Kumru vzameva zaloge za celo noč, kajti odločim se, da bo naslednja oskrba na Lešah. Tudi Janja in Anej sta že precej zdelana, vsi skupaj smo pokonci že 18 ur in pričenjajo se kazati prvi znaki utrujenosti. Vem, da se tudi ona dva ne bosta ravno naspala, a kljub temu ju pošljem domov, da si vsaj malo odpočijeta.
Z Matejem jo mahneva proti Peci. Ker pot dobro poznam, vem, da bo vzpon dolg in naporen. Tišina noči, zvezde in razgledi razbijejo monotonijo vzpona in po dobri uri sva na Knipsovem sedlu. Od tu naprej je hoja po vršnem platoju le še užitek. Vrh Pece ob polnoči. Matej vpisuje in štemplja, sam se ukvarjam z vnosom hrane in pijače.



Na vrhu Pece

Ne zadržujeva se predolgo, kmalu kreneva navzdol proti Domu na Peci, ki je seveda zaprt in dalje proti Mitnjeku in Koči na Pikovem. Drživa pridobljeno časovno prednost, kar me še posebej navdušuje.

 

Pikovo, hrenovke tokrat ni bilo:-)

V Mežici se pri pokopališču  oskrbiva z vodo, prečiva Mežo in se pričneva vzpenjati proti Sveti Ani – Pristovu. V dolinici že zagledava tipično Koroško vasico - Leše, kjer naju bosta tokrat počakali Janja in Ana. Ura je 4.00h zjutraj. Ko prideva na vrh klanca, kjer naj bi naju čakale najine supporterke, zaslišim znani glas motorja mojega legendarnega avtomobila. Super. Kakšna natančnost.

 

 

Dekleti sta poskrbeli za zgodnji zajtrk, na hitro nekaj vržem vase, se preobujem in že se odpraviva proti Naravskim Ledinam. Dolg pristop do Obretanovega ter nelogično slabo markirana pot sta nama naredili kar nekaj orientacijskih zapletov, a na srečo se nisva niti enkrat izgubila. Na Naravskih punci že čakata, oddava stvari v avto in se spustiva do Kotelj, oziroma Prežihovine.

 

Od Naravskih Ledin proti Kotljam

Od domačije greva naravnost v dolino ter v lepem, tekaškem tempu nadaljujeva do Raven, kjer se pot izpod viadukta odcepi na Šteharski vrh. Spet Janja in Ana z okrepčevalnico. Ni da ni, saj vozita v avtu mali Mercator!

 

Fanta, kaj bosta?:-)

 

Matej Hribar je tukaj zaključil delo aktivnega spremljevalca. Opravil ga je z odliko, tako kot sem tudi pričakoval. Stari ej, iskrena hvala!

 

Dobra volja pred nadaljevanjem na Ravnah

Matej je tukaj »predal službo« Mateju Končniku, ki je prevzel vlogo nosača, motivatorja in še kaj.

 

V družbi obeh Matejev

Povem mu, da sem že malo zdelan, za mano je namreč že 117 kilometrov in slabih 29 ur in da morava uskladiti tempo, da bo le ta čim bolj enakomeren. Res nama kmalu steče in v slabi uri vzpona stojiva na Šteharnikovem vrhu. Spust po številnih bližnjicah do Sv. Križa in naprej do Dravograda mine kot bi trenil. V Dravogradu naju pričaka Ana, Janja je med tem šla malo počivat, zopet naloživa in kreneva proti Košenjaku.

 

Okrepčevalnica "pri Ani"

Prvi del vzpona je zaraščen s koprivami, sonce močno pripeka v hrib, a tudi to je kmalu za nama. Na Ojstrici se namreč nekoliko pooblači, kar zmanjša vročino, pa tudi hoja po cesti do Planinskega doma na Košenjaku hitro mine. Pitje izotonika se mi nekoliko upre, zato se napijem vode in že se vzpenjava proti vrhu. Kljub nekoliko slabšemu tempu sva na vrhu še vedno 20 minut pred planiranim časom, kar je znak, da sem dobro planiral v teoriji in odlično izvedel stvar v praksi.

 

Na Košenjaku

Tek in hoja proti Sv. Urbanu in Pernicam med borovničevimi grmi tokrat za spremembo ni bila mokra, zato lepo napredujeva. S Pernic sledi še spust v Bistriški jarek, kjer je ponovno na delu podporna ekipa z Janjo, Anejem ter Ano. Kljub temu, da je postanek ob potoku, se občuti popoldanska sopara in nelagodje pred vzponom na Sv. Jernej.

Makarončki, makarončki, kaj bi brez njih

 

Sledilo je odlično okrepčilo, kar nama je dalo novih moči za vzpon do Sv. Jerneja ter nadalje do vrha Bricnika. Ko sem že mislil, kako bom z lahkoto odtekel do prelaza Radelj, me je ponovno »navilo«. Pričel sem s kombinacijo teka in hoje in se nekako privlekel do Radlja.

 

Bricnik, gremo dalje

Anej in Ana sta ponovno poskrbela, da sem se pobral in nadaljeval proti Kapunarju. Zaradi utrujenosti sem pozabil sončna očala zamenjati z navadnimi in ker se je kmalu stemnilo, sem imel velike probleme z vidljivostjo. Oči so bile že zelo utrujene, sončna očala pa so podlago naredila še bolj temno in tako sem »tipal« podlago vse do ceste, ki se od Sv. Urbana spušča na Remšnik.

 

Na Kapunarju pred temo, jaz pa sončna očala

Hvala Ani, da je nemudoma organizirala in poskrbela za prevoz očal, velika hvala Ivu, da jih je šel iskat k meni domov.
Na Remšniku naju čaka kompletna podporna ekipa, aktivno pa se nama pridruži še Boštjan Ledinek.
Tokrat v troje, korajžno krenemo v zadnjo noč, proti Ožbaltu.

 

Boštjan, Matej in jaz na Remšniku

Hodimo mimo številnih kmetij in posameznih nadležnih psov do Zgornje Kaple, kjer se kmalu odcepimo do Sršenovega vrha. Sedaj nas čaka dobra ura strmega spusta do Ožbalta, kjer pri gasilskem domu čaka že zelo izmučena podporna ekipa.

 

Seršenov vrh, že dokaj zdelan

Dolijem si tekočine, ostalo kramo nosita Matej in Boštjan, tako da mi ni treba skrbeti za popolnoma ničesar. Ko si zaželim te in one stvari, mi jo takoj podata, ko mi je treba nesti palice, jih nosita, skratka, fanta sta opravila svoje poslanstvo tako, kot sem si zamislil. Hvala pubeca, kapo dol. 

Prečenje elektrarne Ožbalt ponoči zna biti nerodno, ker dežurnega na samem objektu ni. A Boštjan se je predhodno telefonsko dogovoril, da bomo trije prečili jez in res, ko smo pozvonili, so se vrata odprla.

Najbolj dolgočasen del celotne poti je vsekakor  vzpon po Kapusovem grabnu. Levo gozd, desno gozd, vmes potok, pa potok enkrat levo, drugič desno, tretjič na obeh straneh. Pa še vedno Kapusov graben. Nikoli konca. Po dobrih petih kilometrih mukotrpnega vzpona se jarek vendarle zaključi in ostane še vzpon na Glančnik. Sledi nadaljevanje po grebenu in spust mimo kmetij do Lehna.

Naša izmozgana ekipa nas kot že ničkolikokrat doslej ponovno postreže in krenemo naprej proti Ribnici. Prične se moje tretje jutro brez spanja in počitka. Nekajkrat me zanese levo-desno, zato spijem tistega »ki ti da krila«. Kmalu občutim, da deluje, pričnem s tekom in stopnjujem tempo, navijam, da fanta komaj sledita in jima nič ni jasno. Zraven stresam še šale in Boštjan že pomisli, da se mi od utrujenosti blede. Bilo bi upravičeno. Hitro smo v Ribnici, kjer planiramo še zadnjo oskrbo.

 

Izčrpana podporna ekipa v Ribnici

Po slabih 50-ih urah človek težko kaj spravi vase, a treba se je bilo potruditi, kajti sledil je še zadnji, daljši vzpon do Pesnika in Ribniške koče. Tudi s tem delom poti opravim uspešno, sedaj vem, da me nič več ne ustavi. Črni vrh, Pungart in Velika Kopa, prihajam na domač teren.
Adrenalin ponovno raste, vse muke in bolečine so pozabljene. Pričnem s kalkulacijo časa in ugotovim, da lahko s projektom zaključim pod 54. urami. Z Matejem in Boštjanom se dogovorimo, da bom zadnji del od Partizanke do Koče Planinc odtekel, ona dva pa bosta prišla zadaj. Kot že mnogokrat, tečem po smučišču Kaštivnik navzdol, pazim, da ne padem in na koncu staknem še kakšne poškodbe. Gledam na uro. Šlo bo. Prej kot v 54. urah! Gaaaas, do konca, koliko je še ostalo. V gozdu nad kočo zavriskam. Takrat pričnejo vpiti tudi moji navijači. Še raznožka za publiko, glasba, čestitke, objemi, čestitke,…

 

Raznoška od navdušenja

Konec, ne morem verjeti, ura pokaže 237,4 kilometra poti s skoraj 13000m vzponov in spustov. Čas 53 ur in 52 minut. Super, odlično!!!

Zagledam Staneta, ki se nam žal zaradi poškodbe ni mogel pridružiti, moj veliki mentor in vzornik. Vem, da je ponosen name. Čestita mi. Najprej vpraša, koliko sem popil? Bog si ga vedi, koliko! Očitno dovolj, da nisem dehidriral.

 

 

 

Pričaka me tudi Stane Barber

 

 

Janja mi skoči okrog vratu, od silne navdušenosti jo dvignem in objamem. Težko zadržujem solze.

 

 

 

V objemu moje najdražje

 

 

Pridejo še Anej, Aljaž, tašča Marija, Ana, Mojca, Boris, Andreja, Ivo, Branko…..saj se vseh imen sploh ne spomnim. Pa predsednica PD Vuzenica ga. Ivica Filipi z možem Ivanom, ki je za nas pripravila kompletno  pogostitev.

Nekaj minut za mano prideta tudi Matej in Boštjan, moja odlična spremljevalca. Seveda sledi krepak stisk rok in čestitke.

 

 

 

Na cilju s svojima spremljevalcema

Dajte pivo, ljudje božji, zdaj smo si ga res zaslužili. In dobili smo ga, kako je prijalo, zacvrčalo po grlu navzdol.

 

 

 

Ivica ga že toči, to mi delaj, Ivan budno spremlja dogajanje

 

Kmalu po zaključni evforiji se nam pridruži in čestita še župan Občine Vuzenica g. Franjo Golob s soprogo. Seveda smo to evforijo tudi obeležili, nastalo je kar lepo število slik, ki nas bodo še dolgo spominjale na dan, ko mi je uspelo v celoti uspešno opraviti s celotno KPP.

 

Skupinska z županom g. Golobom

Kaj napisati za konec? Zame je to projekt vseh projektov. Tako po dolžini poti, času trajanja in premagani višinski razliki. Kje so meje moje vzdržljivosti? Ne vem, ker bi lahko še nadaljeval. Razen bolečih kolen navzdol, otekanje pokostnice in bolečega podplata nekih hudih opozoril telesa (še) ni bilo. Je bilo vredno? Vsekakor. Še enkrat? NE!!!



Zmagovalna ekipa z županom, pogrešali smo Hribarjevega Mateja:-(

 

Sestaviti tak ultra maraton brez podporne ekipe ter aktivnih spremljevalcev, je iluzija. Zato se na tem mestu res iskreno zahvaljujem vsem in vsakemu, ki mi je stal ob strani in pomagal po svojih najboljših močeh. Imel sem najboljšo podporno ekipo, kar jih je!!!

Ekipa na terenu:

-       moja Jančika, ki je odlično poskrbela za vse in še več, da je res vse laufalo kot se šika

-       sin Anej

-       Ana BRODAR

Spremljevalci na poti:

-       Matej HRIBAR

-       Matej KONČNIK

-       Boštjan LEDINEK

Na cilju: sin Aljaž, tašča Marija, Ivica Filipi, Ivan Filipi, Franjo Golob z ženo, Ivo Brodar, Boris, Andreja, Stane, Irena, Mojca, Branko…..vem, da nisem omenil vseh, se opravičujem, a je bilo zelo težko po vseh teh naporih biti pozoren.

Hvala tudi za vsa poslana SMS sporočila, lepe želje na TF in ostalih medijih, predvsem pa držanje pesti in navijanje družine PROT, ki je bila na letovanju na Cresu.

 



Proti so zakon, hvala za vzpodbudo z morja



Naslednji dan pa..........

 

Pivo in noge v bazenu - to je pravo




 

 

VELEBIT ULTRA TRAIL 2013

V Paklenici - Starem Gradu se je letos tradicionalno odvijal že 11. Velebit Ultra Trail pod okriljem Hrvaške treking lige ter organizacijo Šimuna Cimermana.

Kot je to leto že v navadi, smo na pot družno krenili s Protovo družino, v Paklenici pa so se nam pridružili še »Martinčki« iz Radelj: Anže, Matej ter Katja s svojimi dragimi. Pestra druščina torej, ki je že komaj čakala, da se tekmovanje začne.

 

Prijava pred hotelom Alan

 

Petek se je tako začel z vožnjo do Paklenice, nastanitvijo pri baki Boji ter kopanjem. Zvečer se je začelo zares. Prijava, briefing, testeninka, še zadnji napotki Šimuna in kmalu smo bili v svojih apartmajčkih z mislimi, kaj in koliko natrpati v vreče, ki nas bodo naslednji dan čakale na ustreznih mestih.

 

Kaj v vrečo in kaj v nahrbtnik?

 

Start je bil napovedan ob 5.00 uri zjutraj, zato je bilo treba kmalu v posteljo. Noč je bila kot vedno prekratka, vstanem ob 3.30h. Sledi že znani obred pred tekmo in odhod proti startu.

Z Markom sva bila tudi tokrat dogovorjena, da bova hude in lepe trenutke doživljala skupaj, če se na poti le ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega.

Na trgu Marasovića je zbrana že pisana druščina tekačev in tekačic. Vsak je osredotočen na svoje misli. Predviden je skupinski start na 50 in 100 kilometrov.  Nekega razpoloženja med tekači ni, na resnih obrazih razberem tremo, negotovost in adrenalin, ki iz minute v minuto narašča.

 

Pred startom

 

Oddam svoji dve vreči ter se odpravim na start. Kmalu se prične odštevanje in Šimun nas točno ob uri »požene« novim dogodivščinam naproti. Začetek je noro hiter, prve kilometre proti Mali Paklenici tečemo okrog 5min/km, a še vedno prepočasi, da bi lahko sledili kasnejšemu zmagovalcu Goranu Lesjaku. Uspem ga enkrat »na kratko« videti v hrbet in že ga ni bilo več.

 

 

Zdaj pa gasa "do daske"

 

 

Vhod v Malo Paklenico pričnem v strnjeni koloni, a se kmalu v suhi strugi ponudi več priložnosti za prehitevanje, kar z Markom s pridom izkoriščava. Slediva koloni in se hitro vzpenjava, a se kmalu nerodno odcepiva iz kanjona navzgor, kar se izkaže za nepravilno pot. Potrebno se je vrniti, oziroma splezati navzdol v kanjon, kjer konkurenti neumorno hitijo naprej in naju prehitevajo. Vrneva se v strugo ter nadaljujeva v svojem tempu. Kmalu sva pri kontrolni točki, sledi vzpon iz kanjona ter naslednje kontrolne točke. Vse poteka optimalno in ker smo istočasno na trasi tudi s krajšo kategorijo, nimam občutka, koliko tekmovalcev na 100 kilometrov je pred nama.

Na KT Malo Libinje, kjer je prva okrepčevalna postaja, izvem, da sva na 10. In 11. mestu. Kljub Šimunovim napotkom, da je potrebno v vreče dati čim več tekočine, nekateri tekmovalci že sprašujejo organizatorje ali imajo kaj vode. Nerazumljivo in neodgovorno, kajti vročina postaja vse hujša in potrebno bo vnašati vse več tekočine. Brez vode na Velebitu je lahko namreč zelo nevarno.

 

Pij, Janez, pij

 

Po kratkem okrepčilu nadaljujeva po poti Hrvaških osvoboditeljev, ki jo v večji meri pretečeva, kljub temu, da sonce neusmiljeno pripeka, sence pa nobene. Lepo napredujeva in hkrati opazujeva tekmovalce za nama, da so na »varni« razdalji. Kmalu prispeva na Tulove grede, kjer panoramska cesta na Mali Alan nudi prekrasne razglede proti morju, reki Zrmanji, Novigradskemu zalivu in avtocesti, ki se izpod predora Sv.Rok vije proti morju.

Tulove grede, pogled na A/C in morje

Cesta se neprestano vzpenja, a midva jo večina pretečeva in kar naju še bolj podžge – pred nama zagledava štiri tekmovalce, ki se jim približujeva.

Na Malem Alanu, kjer je naslednja oskrbovalna postaja, končno dočakava tudi senco. Kot običajno, tudi tukaj v najkrajšem možnem času zaužijeva hrano in pijačo. Napolniva še nahrbtnike in že nadaljujeva mimo neštetih tabel, ki opozarjajo na minska polja. Razmišljam, da se tukaj ne bi bilo ravno dobro izgubiti, kaj bi bilo šele ponoči in v primeru megle.

Marko na prelazu Mali Alan

Pot sicer poteka po gozdni cesti, tudi sence je precej, zato nama gre kar dobro. Že na okrepčevalni postaji sva prehitela enega izmed tekačev in kmalu ujameva še enega. Kot pove kasneje, prihaja iz Danske. Vseskozi nama sledi, predvsem na vzponih mu gre dobro, a na vrhu Svetega Brda sočno zakolne: »Fuck this mountain« ter izmučen leže v travo. Midva pa napredujeva v svojem tempu in pridobivava na samozavesti, da sva dobro zastavila tempo. Proti Vaganskem vrhu ujameva še tekača iz Italije, ki prav tako deluje že »v rdečih obratih«. Pomanjkanje tekočine, vročina in tudi dolžina so že pričeli zahtevati svoj davek. Za nami je namreč že krepko čez 50 kilometrov.

 

Vaganski vrh

 

Družno nadaljujemo do vrha, z Markom mu ponudiva izotonik, energetski napitek in ploščico. Z velikim veseljem in zahvalo ponujeno tudi sprejme in kmalu mu gre bolje. Prispemo do vodnjaka Marasovac, kjer polnimo vodo. Kmalu se mu pridruži prijatelj, katerega je kriza očitno doletela že na grebenu od Sv.Brda do Vaganskega vrha. Z Markom nadaljujeva, Italijana se odločita še malo osvežiti ob vodnjaku.

 

KT 15, Marasovac

 

 A kmalu bi naju lahko dobrota stala dobre uvrstitve, saj sva do Planinskega doma Paklenica tudi midva ostala brez hrane in tekočine. Mislil sem, da bo tam oskrbovalna postaja. Narobe sem mislil, saj je bila šele na Rujnem, zato sva v Paklenici naročila neko grozno, neokusno omako. Markova je bila z dodano muho, jaz sem vztrajal tako dolgo, dokler nisem pojedel kosa kruha. Vode je bilo dovolj, a je zmanjkalo izotonika, imel sem samo eno energetsko ploščico, zato je bilo napredovanje iz kanjona zelo težko. Ko sva odhajala, sta ravnokar prišla tudi Italijana, ki sva ju prehitela na poti iz Vaganskega vrha. Mučen vzpon na Stražbenico z 650 metri navzgor me je zaradi pomanjkanja energentov prvič zelo izčrpal. Kriza je bila velika, Marko mi ponudi gel, ki pa tudi ne da pričakovane energije. Za nameček slišim v ozadju še pogovor in kmalu sta nama za petami ponovno Italijana, ki začuda zelo dobro napredujeta predvsem navzgor, medtem ko se sam neizmerno mučim. Kjer lahko tečeva, narediva nekaj prednosti, kjer se pot prične vzpenjati, se nama Italijana znova približata. Mučno in stresno, ko glava želi hitreje, a telo ne zmore. Kljub vsemu prideva na Stražbenico pred njima in na spustu na Rujno polje pridobiva nekaj prednosti. Te je toliko, da sva midva že uspela opraviti postanek in napolniti zaloge ter se odpraviti z zadnje okrepčevalne postaje, med tem ko sta ona dva šele prišla. Izveva, da sva na 6. in 7. mestu ter da je Goran Lesjak pred nama odšel pred tremi urami in pol.

Na poti

 

Pri sebi si mislim, da sva dokončno opravila z njima, zato nekoliko mirneje nadaljujem proti Veliki Paklenici. A kmalu se zgodba prične zapletati. Z Markom namreč nisva prepričana, kje nadaljevati, zato se ustaviva na križišču in gledava proti Stražbenici, od koder sva prišla. Utrujenost, vročina, dolžina in pomanjkanje koncentracije so naredili svoje. Kmalu zagledava še Italijana, ki sta na Rujnu očitno opravila hiter postanek, ko končno kreneva na pravo pot. A kmalu se zgodba prične ponavljati. Po ravnini in navzdol sva očitno hitrejša, medtem ko navzgor meni nikakor več ne gre v želenem tempu. Spust v Paklenico opraviva sicer dokaj hitro, a morava še zadnjič navzgor in sicer kar za 808 višinskih metrov. Vase zmečem vse, kar bi mi dalo še toliko energije, da bi lahko držal Italijana na varni razdalji, a se kmalu izkaže, da se ne bo izšlo po mojih željah. Fanta prihajata vedno bližje in naju za nekaj metrov celo prehitita, medtem ko midva nameščava čelne svetilke. Ker jih morata tudi ona dva, ju prehitiva nazaj, vendar ne popuščata in na Crni vrh pridemo istočasno. Eden izmed njiju se od utrujenosti sesede na tla in strmi predse. Tudi ona dva sta zdelana, borba za končno 6. mesto bo trda.  

Z Markom pričneva sestopati, Italijana za nama, dihata nama direktno za ovratnik. Na moje veliko olajšanje se stvari kmalu postavijo na svoje mesto, kajti najin tempo navzdol je zanju očitno prehud. Teren je namreč zelo strm, kamnit in nepregleden, vsak korak zelo negotov. Uspe nama odličen sestop, brez večjih zdrsov in težav, tudi Italijanov ni več slišati. Kljub vsemu po kanjonu Velike Paklenice večkrat ugasneva svetilki in gledava nazaj, če bi kje opazila snop najinih zasledovalcev. Kot se je izkazalo kasneje, sva na sestopu dokončno opravila z njima, kajti na koncu sta za nama zaostala 17 minut.

Na parkirišču v Veliki Paklenici si že seževa v roke, uspel nama je veliki met. Vedela sva, da sva sposobna s potjo opraviti v manj kot 20. urah, kazalo je še bolje.

Zadnji kilometri so minili hitreje, kot po navadi minevajo, saj sva vedela, da naju na cilju čaka najglasnejša navijaška ekipa na čelu z mojo Janjo, Klaro, Ano in Anžetovo Janjo, ki so naju hrupno pospremile proti cilju. Čestitke, poljubčki, zadovoljstvo, vse hudo, kar se je na poti dogajalo, te ob takšni podpori kar ponese proti cilju. Hvala punce za takšen aplavz in navijanje.

 

Cilj, levo zmagovalec Lesjak, midva, desno Šimun Cimerman

 

Na cilju je manjkalo zasluženo pivo, a če sem iskren, sem bil tako utrujen, da mi sploh ni sedlo. Skupno sva za 100 kilometrov dolgo pot s 6000 metri vzponov in spustov potrebovala 18h40 minut in zasedla absolutno 6. mesto med 65. tekmovalci, ki so prispeli do cilja. Startalo je 90 tekmovalcev.

 

Ponovno nazaj, pivo za okras:-)

 

Poudariti moram, da je tekma dejansko organizirana na popolni avtonomiji posameznika, tako da si vso hrano in pijačo vsak pripravi sam v za to namenjene vreče, ki jih potem organizator dostavi na tri tranzicije. Na vmesnih postajah in kontrolnih točkah praktično ni mogoče dobiti športne prehrane in pijače.

Iskrene čestitke vsem tekmovalkam in tekmovalcem, ki so kljub veliki vročini uspešno vztrajali do cilja. Še posebej čestitke Mateju Končniku in Anžetu Bohu, ki sta prvič opravila s 100 kilometri. Kapo dol. Čestitke tudi Katji Črešnik Rac za opravljenih 27 kilometrov. Vsekakor je to eden izmed trekingov, kjer je dejansko zmagovalec vsak, ki uspešno pride do cilja.   



 Video Inot Klemenčič: http://www.youtube.com/watch?v=hjYyitvTxS8&feature=youtu.be


                             V spomin tragično preminulemu trekerju iz Slovaške

36. planinski maraton Fruška gora 2013

V koledar letošnjih ultra maratonov sem uvrstil tudi Fruškogorski maraton. Čeprav je od 100 milj Istre minilo samo štirinajst dni, sem stisnil zobe in kljub kratkemu času za regeneracijo uspešno prišel do cilja.

V petek zjutraj smo tako na pot za Srbijo krenili z Janjo in Anejem ter prispeli v Sremsko Kamenico okrog štirih popoldan.
Najprej smo se nastanili, poskrbeli za naše želodce, nato pa se odpravili na trdnjavo Petrovaradin.

Pogled na Novi Sad s Petrovaradina

Po krajšem ogledu smo se odpravili nazaj, saj se je bilo potrebno pripraviti za naslednji dan. Moral sem spakirati stvari, ki sem jih naslednji dan nosil s seboj v nahrbtniku. Ko sem končal, sem si v miru odprl še eno pivo. Po dolgem in utrujajočem dnevu ter dolgi poti je spanec prišel sam od sebe.

Jutranji obred pred startom ni bil nič posebnega. Nekaj pozajtrkujem, popijem, se oblečem in kmalu sem pripravljen za odhod na Popovico, kjer je start maratona. Ker smo se odpravili še dovolj zgodaj, so nas policisti spustili prav do Železničarskega doma - do starta. Prijavim se, izpolnim ustrezen obrazec, kjer mi izdajo knjižico s kontrolnimi točkami.

Prijava za maraton ultra plus

Anej in Janja mi dajeta še zadnje napotke in zaželita srečo na poti ter se kmalu poslovita. Gneča postaja vedno večja in kmalu neznosna.

Drži se, pa pazi nase:-)

Kljub velikemu drenu opazim, da s svojim dresom izstopam in da so ostali udeleženci bolj ali manj oblečeni v trenirke in kratke hlače, po večini pa obuti v copate, ki bi jih sam že zdavnaj zavrgel. Na startu me ogovorita Marjeta in Srečko, ki sta se zadnji hip odločila, da se prireditve udeležita. Opravimo še spominsko sliko in potrpežljivo čakamo na pričetek. Start je predviden ob devetih.

Srečko, Marjeta in jaz pred startom

Kmalu se cesta na Popovico zapolni do zadnjega kotička, ker gre za rekreativno prireditev, tekači nimamo nobene prednosti pred pohodniki. Na srečo stojimo dokaj blizu poti, kjer se trasa maratona v prvi klanec močno zoži. Start. Horda pohodnikov navali, moram se dobro prerivati, da uspem v koloni nadaljevati v klanec. Po nekaj sto metrih poskušam celo teči, a je proga polno zasedena, težko je prehitevati.



S ceste na desno v zoženi del

Do KT1 nadaljujem tekaško, zadnji klanec hodim, gneča pred mano je nepopisna. Zagledam Avija in Šukarja, ki sta se očitno na startu zelo dobro uspela preriniti naprej, medtem ko Marjete in Srečka od starta naprej nisem več videl. Poštempljam "enko" ter se v svojem tempu odpravim naprej. Pot je gozdnata in urejena, posebna previdnost zaradi tega ni potrebna, moti le gneča.Večji del trase je tekaški, na nekaterih delih, kjer so vzponi nekoliko strmejši, pa tek nadomesti hoja. Prva negotovost, kako se bo telo obnašalo po 100 miljah Istre, je za mano. Očitno bo šlo.
Sledijo si kontrolne točke, pot je odlično označena, le na križiščih moram biti nekoliko previden, da se usmerim na traso svojega maratona. Za Fruškogorski maraton je namreč značilno, da ima kar sedemnajst različnih poti, ki potekajo deloma po isti trasi.

Tečem, uživam, prehitevam in kmalu zagledam pred sabo dva izstopajoča zelena dresa. Dohitim Marjeto in Srečka. Skupaj nadaljujemo do Vrdnika, kjer smo deležni pasulja in klobase. Kljub temu, da pasulj ni ravno neka tekaška hrana, ga pojem. Priznati moram, da me je dobro okrepčal.

Temperatura zraka je dosegla 30 stopinj in več, zato vem, da moram veliko piti. Organizator je poskrbel za pitno vodo iz cistern ter za topel čaj na okrepčevalnih postajah. Kljub vsemu sem že na polovici poti ves preznojen, tekaški dres je postajal vse bolj bele barve od izločene soli.

V Vrdniku, pasulj in vročina:-( 

Iz Vrdnika nadaljujem z Vladetom iz Valjeva, s katerim sva ujela skupni tempo. Tečeva, klepetava in "pobirava" KT. Gre nama dobro vse do KT 14, kjer se Vlade odloči, da bo malo upočasnil. Zahvalim se mu za družbo in nadaljujem sam. Na Letenki (KT 15) je maratonska trasa speljana v zanko, po opravljenem 20 kilometrskem krogu se moraš vrniti nazaj. Ko opravljam kontrolne formalnosti, srečam Avija, ki je že uspešno zaključil "z zanko" in se odpravlja naprej proti cilju. Uspeva se samo pozdraviti in že nadaljujeva vsak v svojo smer.

Letenka, sol, sol in sol, vročina je opravila svoje
Foto: D.Kadunc

Ura je nekaj čez pet popoldan, počasi prihaja večer in v mislih premlevam, da bom moral napeti vse sile in moči, da bom sam brez izgubljanja uspel priti do cilja. Za kako stopinjo se je ohladilo, na Letenki sem se uspel nekoliko regenerirati, a opažam, da so me na spustih pričele boleti stegenske mišice. Kljub vsemu stiskam zobe in tečem, kolikor je le mogoče. Po dobrih treh urah opravim z 20 kilometrsko zanko in se ponovno javim na Letenki.
Odločim se za nekoliko daljši postanek. Iz nahrbtnika privlečem vse, kar je v njem še ostalo uporabnega in se pripravim na zadnji, nočni del poti proti cilju. Po dvajsetih minutah sem nared za nadaljevanje. Solidno. Za menoj je 11 ur in pol dogodivščin. Kako dolgo še? Glede na povprečno hitrost gibanja predvidevam, da bom v cilju nekje okrog druge ure zjutraj. Javim Janji, vem, da nestrpno pričakuje vsak moj sms s trase. Vrne mi vzpodbuden sms ter pove, da z Anejem že čakata v cilju.

Krenem naprej. Sprva malo negotovo, bolj na trdo, noge so kot dva kola, pozibavam se levo in desno, kot da nimam kolenskih sklepov. Še dobro, da vem, kaj mi je uspelo pred dvema tednoma. Čudež bi bil, če se telo ne bi upiralo. Po nekaj minutah se pričnem ogrevati, hladilni gel je pognal kri po mišicah, tudi teren se ne spušča preveč strmo, da ne bi zmogel teči. Pričnem prehitevati udeležence ostalih maratonov, kmalu ugotovim, da me že vsaj 50 kilometrov ni prehitel nihče, gre mi torej zelo dobro. To mi da nove samozavesti, kmalu sem ponovno v tekaško/pohodniškem ritmu. Ponovno Andrevlje, KT 19. Samo še 27 kilometrov do cilja. Ura je pol deset, pred mano je noč. Na poti sem še vedno sam, poredko srečam le kakšnega sotrpina ali družbo, ki so si zadali razdaljo kakšnega izmed krajših maratonov.
Pazim na markacije, da ne zaidem. KT sledijo ena za drugo. Okoli polnoči sem na Brankovcu, pri oddajniku, od koder vodi pot navzdol do zadnje KT, to je izvir Zvečan. Spust je neprijeten in boleč, noge me nekako ne ubogajo. Stegenske mišice sem "skuril" do konca. Sledijo še zadnji trije kilometri, potem bo vse za mano. Od izvira se pot nekoliko strmeje vzpenja, ne da mi dihati, a kmalu se poravna in prične blago spuščati. Pričnem teči in prispem na asfaltno podlago, kar pomeni, da je cilj že zelo blizu.
Zadnjih 500 metrov me tekaško spremlja še Anej in kmalu se pred nama pojavi transparent z napisom - CILJ.






Prihod v cilj

Janja me slika in objema, padajo čestitke. Uspelo je. V štirinajstih dneh sem uspešno zaključil 100 milj Istre in Fruškogorski maraton. Veselje je nepopisno.



7 UTMB točk zbranih, soli in umazanije za izvoz

Cilj po 16h49min

Diploma o uspešno opravljeni poti 

Na ultra maratonu plus, sem na cilj prišel skupno kot deveti. Uspešno je s to dolžino poti (111 km) opravilo okrog 150 udeležencev. Nekateri so prišli v cilj, ko sem bil jaz že doma! Tudi njim vsaka čast za opravljen podvig.

Vse informacije o Fruškogorskem maratonu so na povezavi PD Železničar Novi Sad. Gre v prvi vrsti za družabno - rekreativno prireditev, ki je primerna tudi za planince, pohodnike in vse, ki se radi gibljejo v naravi.