VELEBIT ULTRA TRAIL 2013

V Paklenici - Starem Gradu se je letos tradicionalno odvijal že 11. Velebit Ultra Trail pod okriljem Hrvaške treking lige ter organizacijo Šimuna Cimermana.

Kot je to leto že v navadi, smo na pot družno krenili s Protovo družino, v Paklenici pa so se nam pridružili še »Martinčki« iz Radelj: Anže, Matej ter Katja s svojimi dragimi. Pestra druščina torej, ki je že komaj čakala, da se tekmovanje začne.

 

Prijava pred hotelom Alan

 

Petek se je tako začel z vožnjo do Paklenice, nastanitvijo pri baki Boji ter kopanjem. Zvečer se je začelo zares. Prijava, briefing, testeninka, še zadnji napotki Šimuna in kmalu smo bili v svojih apartmajčkih z mislimi, kaj in koliko natrpati v vreče, ki nas bodo naslednji dan čakale na ustreznih mestih.

 

Kaj v vrečo in kaj v nahrbtnik?

 

Start je bil napovedan ob 5.00 uri zjutraj, zato je bilo treba kmalu v posteljo. Noč je bila kot vedno prekratka, vstanem ob 3.30h. Sledi že znani obred pred tekmo in odhod proti startu.

Z Markom sva bila tudi tokrat dogovorjena, da bova hude in lepe trenutke doživljala skupaj, če se na poti le ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega.

Na trgu Marasovića je zbrana že pisana druščina tekačev in tekačic. Vsak je osredotočen na svoje misli. Predviden je skupinski start na 50 in 100 kilometrov.  Nekega razpoloženja med tekači ni, na resnih obrazih razberem tremo, negotovost in adrenalin, ki iz minute v minuto narašča.

 

Pred startom

 

Oddam svoji dve vreči ter se odpravim na start. Kmalu se prične odštevanje in Šimun nas točno ob uri »požene« novim dogodivščinam naproti. Začetek je noro hiter, prve kilometre proti Mali Paklenici tečemo okrog 5min/km, a še vedno prepočasi, da bi lahko sledili kasnejšemu zmagovalcu Goranu Lesjaku. Uspem ga enkrat »na kratko« videti v hrbet in že ga ni bilo več.

 

 

Zdaj pa gasa "do daske"

 

 

Vhod v Malo Paklenico pričnem v strnjeni koloni, a se kmalu v suhi strugi ponudi več priložnosti za prehitevanje, kar z Markom s pridom izkoriščava. Slediva koloni in se hitro vzpenjava, a se kmalu nerodno odcepiva iz kanjona navzgor, kar se izkaže za nepravilno pot. Potrebno se je vrniti, oziroma splezati navzdol v kanjon, kjer konkurenti neumorno hitijo naprej in naju prehitevajo. Vrneva se v strugo ter nadaljujeva v svojem tempu. Kmalu sva pri kontrolni točki, sledi vzpon iz kanjona ter naslednje kontrolne točke. Vse poteka optimalno in ker smo istočasno na trasi tudi s krajšo kategorijo, nimam občutka, koliko tekmovalcev na 100 kilometrov je pred nama.

Na KT Malo Libinje, kjer je prva okrepčevalna postaja, izvem, da sva na 10. In 11. mestu. Kljub Šimunovim napotkom, da je potrebno v vreče dati čim več tekočine, nekateri tekmovalci že sprašujejo organizatorje ali imajo kaj vode. Nerazumljivo in neodgovorno, kajti vročina postaja vse hujša in potrebno bo vnašati vse več tekočine. Brez vode na Velebitu je lahko namreč zelo nevarno.

 

Pij, Janez, pij

 

Po kratkem okrepčilu nadaljujeva po poti Hrvaških osvoboditeljev, ki jo v večji meri pretečeva, kljub temu, da sonce neusmiljeno pripeka, sence pa nobene. Lepo napredujeva in hkrati opazujeva tekmovalce za nama, da so na »varni« razdalji. Kmalu prispeva na Tulove grede, kjer panoramska cesta na Mali Alan nudi prekrasne razglede proti morju, reki Zrmanji, Novigradskemu zalivu in avtocesti, ki se izpod predora Sv.Rok vije proti morju.

Tulove grede, pogled na A/C in morje

Cesta se neprestano vzpenja, a midva jo večina pretečeva in kar naju še bolj podžge – pred nama zagledava štiri tekmovalce, ki se jim približujeva.

Na Malem Alanu, kjer je naslednja oskrbovalna postaja, končno dočakava tudi senco. Kot običajno, tudi tukaj v najkrajšem možnem času zaužijeva hrano in pijačo. Napolniva še nahrbtnike in že nadaljujeva mimo neštetih tabel, ki opozarjajo na minska polja. Razmišljam, da se tukaj ne bi bilo ravno dobro izgubiti, kaj bi bilo šele ponoči in v primeru megle.

Marko na prelazu Mali Alan

Pot sicer poteka po gozdni cesti, tudi sence je precej, zato nama gre kar dobro. Že na okrepčevalni postaji sva prehitela enega izmed tekačev in kmalu ujameva še enega. Kot pove kasneje, prihaja iz Danske. Vseskozi nama sledi, predvsem na vzponih mu gre dobro, a na vrhu Svetega Brda sočno zakolne: »Fuck this mountain« ter izmučen leže v travo. Midva pa napredujeva v svojem tempu in pridobivava na samozavesti, da sva dobro zastavila tempo. Proti Vaganskem vrhu ujameva še tekača iz Italije, ki prav tako deluje že »v rdečih obratih«. Pomanjkanje tekočine, vročina in tudi dolžina so že pričeli zahtevati svoj davek. Za nami je namreč že krepko čez 50 kilometrov.

 

Vaganski vrh

 

Družno nadaljujemo do vrha, z Markom mu ponudiva izotonik, energetski napitek in ploščico. Z velikim veseljem in zahvalo ponujeno tudi sprejme in kmalu mu gre bolje. Prispemo do vodnjaka Marasovac, kjer polnimo vodo. Kmalu se mu pridruži prijatelj, katerega je kriza očitno doletela že na grebenu od Sv.Brda do Vaganskega vrha. Z Markom nadaljujeva, Italijana se odločita še malo osvežiti ob vodnjaku.

 

KT 15, Marasovac

 

 A kmalu bi naju lahko dobrota stala dobre uvrstitve, saj sva do Planinskega doma Paklenica tudi midva ostala brez hrane in tekočine. Mislil sem, da bo tam oskrbovalna postaja. Narobe sem mislil, saj je bila šele na Rujnem, zato sva v Paklenici naročila neko grozno, neokusno omako. Markova je bila z dodano muho, jaz sem vztrajal tako dolgo, dokler nisem pojedel kosa kruha. Vode je bilo dovolj, a je zmanjkalo izotonika, imel sem samo eno energetsko ploščico, zato je bilo napredovanje iz kanjona zelo težko. Ko sva odhajala, sta ravnokar prišla tudi Italijana, ki sva ju prehitela na poti iz Vaganskega vrha. Mučen vzpon na Stražbenico z 650 metri navzgor me je zaradi pomanjkanja energentov prvič zelo izčrpal. Kriza je bila velika, Marko mi ponudi gel, ki pa tudi ne da pričakovane energije. Za nameček slišim v ozadju še pogovor in kmalu sta nama za petami ponovno Italijana, ki začuda zelo dobro napredujeta predvsem navzgor, medtem ko se sam neizmerno mučim. Kjer lahko tečeva, narediva nekaj prednosti, kjer se pot prične vzpenjati, se nama Italijana znova približata. Mučno in stresno, ko glava želi hitreje, a telo ne zmore. Kljub vsemu prideva na Stražbenico pred njima in na spustu na Rujno polje pridobiva nekaj prednosti. Te je toliko, da sva midva že uspela opraviti postanek in napolniti zaloge ter se odpraviti z zadnje okrepčevalne postaje, med tem ko sta ona dva šele prišla. Izveva, da sva na 6. in 7. mestu ter da je Goran Lesjak pred nama odšel pred tremi urami in pol.

Na poti

 

Pri sebi si mislim, da sva dokončno opravila z njima, zato nekoliko mirneje nadaljujem proti Veliki Paklenici. A kmalu se zgodba prične zapletati. Z Markom namreč nisva prepričana, kje nadaljevati, zato se ustaviva na križišču in gledava proti Stražbenici, od koder sva prišla. Utrujenost, vročina, dolžina in pomanjkanje koncentracije so naredili svoje. Kmalu zagledava še Italijana, ki sta na Rujnu očitno opravila hiter postanek, ko končno kreneva na pravo pot. A kmalu se zgodba prične ponavljati. Po ravnini in navzdol sva očitno hitrejša, medtem ko navzgor meni nikakor več ne gre v želenem tempu. Spust v Paklenico opraviva sicer dokaj hitro, a morava še zadnjič navzgor in sicer kar za 808 višinskih metrov. Vase zmečem vse, kar bi mi dalo še toliko energije, da bi lahko držal Italijana na varni razdalji, a se kmalu izkaže, da se ne bo izšlo po mojih željah. Fanta prihajata vedno bližje in naju za nekaj metrov celo prehitita, medtem ko midva nameščava čelne svetilke. Ker jih morata tudi ona dva, ju prehitiva nazaj, vendar ne popuščata in na Crni vrh pridemo istočasno. Eden izmed njiju se od utrujenosti sesede na tla in strmi predse. Tudi ona dva sta zdelana, borba za končno 6. mesto bo trda.  

Z Markom pričneva sestopati, Italijana za nama, dihata nama direktno za ovratnik. Na moje veliko olajšanje se stvari kmalu postavijo na svoje mesto, kajti najin tempo navzdol je zanju očitno prehud. Teren je namreč zelo strm, kamnit in nepregleden, vsak korak zelo negotov. Uspe nama odličen sestop, brez večjih zdrsov in težav, tudi Italijanov ni več slišati. Kljub vsemu po kanjonu Velike Paklenice večkrat ugasneva svetilki in gledava nazaj, če bi kje opazila snop najinih zasledovalcev. Kot se je izkazalo kasneje, sva na sestopu dokončno opravila z njima, kajti na koncu sta za nama zaostala 17 minut.

Na parkirišču v Veliki Paklenici si že seževa v roke, uspel nama je veliki met. Vedela sva, da sva sposobna s potjo opraviti v manj kot 20. urah, kazalo je še bolje.

Zadnji kilometri so minili hitreje, kot po navadi minevajo, saj sva vedela, da naju na cilju čaka najglasnejša navijaška ekipa na čelu z mojo Janjo, Klaro, Ano in Anžetovo Janjo, ki so naju hrupno pospremile proti cilju. Čestitke, poljubčki, zadovoljstvo, vse hudo, kar se je na poti dogajalo, te ob takšni podpori kar ponese proti cilju. Hvala punce za takšen aplavz in navijanje.

 

Cilj, levo zmagovalec Lesjak, midva, desno Šimun Cimerman

 

Na cilju je manjkalo zasluženo pivo, a če sem iskren, sem bil tako utrujen, da mi sploh ni sedlo. Skupno sva za 100 kilometrov dolgo pot s 6000 metri vzponov in spustov potrebovala 18h40 minut in zasedla absolutno 6. mesto med 65. tekmovalci, ki so prispeli do cilja. Startalo je 90 tekmovalcev.

 

Ponovno nazaj, pivo za okras:-)

 

Poudariti moram, da je tekma dejansko organizirana na popolni avtonomiji posameznika, tako da si vso hrano in pijačo vsak pripravi sam v za to namenjene vreče, ki jih potem organizator dostavi na tri tranzicije. Na vmesnih postajah in kontrolnih točkah praktično ni mogoče dobiti športne prehrane in pijače.

Iskrene čestitke vsem tekmovalkam in tekmovalcem, ki so kljub veliki vročini uspešno vztrajali do cilja. Še posebej čestitke Mateju Končniku in Anžetu Bohu, ki sta prvič opravila s 100 kilometri. Kapo dol. Čestitke tudi Katji Črešnik Rac za opravljenih 27 kilometrov. Vsekakor je to eden izmed trekingov, kjer je dejansko zmagovalec vsak, ki uspešno pride do cilja.   



 Video Inot Klemenčič: http://www.youtube.com/watch?v=hjYyitvTxS8&feature=youtu.be


                             V spomin tragično preminulemu trekerju iz Slovaške

36. planinski maraton Fruška gora 2013

V koledar letošnjih ultra maratonov sem uvrstil tudi Fruškogorski maraton. Čeprav je od 100 milj Istre minilo samo štirinajst dni, sem stisnil zobe in kljub kratkemu času za regeneracijo uspešno prišel do cilja.

V petek zjutraj smo tako na pot za Srbijo krenili z Janjo in Anejem ter prispeli v Sremsko Kamenico okrog štirih popoldan.
Najprej smo se nastanili, poskrbeli za naše želodce, nato pa se odpravili na trdnjavo Petrovaradin.

Pogled na Novi Sad s Petrovaradina

Po krajšem ogledu smo se odpravili nazaj, saj se je bilo potrebno pripraviti za naslednji dan. Moral sem spakirati stvari, ki sem jih naslednji dan nosil s seboj v nahrbtniku. Ko sem končal, sem si v miru odprl še eno pivo. Po dolgem in utrujajočem dnevu ter dolgi poti je spanec prišel sam od sebe.

Jutranji obred pred startom ni bil nič posebnega. Nekaj pozajtrkujem, popijem, se oblečem in kmalu sem pripravljen za odhod na Popovico, kjer je start maratona. Ker smo se odpravili še dovolj zgodaj, so nas policisti spustili prav do Železničarskega doma - do starta. Prijavim se, izpolnim ustrezen obrazec, kjer mi izdajo knjižico s kontrolnimi točkami.

Prijava za maraton ultra plus

Anej in Janja mi dajeta še zadnje napotke in zaželita srečo na poti ter se kmalu poslovita. Gneča postaja vedno večja in kmalu neznosna.

Drži se, pa pazi nase:-)

Kljub velikemu drenu opazim, da s svojim dresom izstopam in da so ostali udeleženci bolj ali manj oblečeni v trenirke in kratke hlače, po večini pa obuti v copate, ki bi jih sam že zdavnaj zavrgel. Na startu me ogovorita Marjeta in Srečko, ki sta se zadnji hip odločila, da se prireditve udeležita. Opravimo še spominsko sliko in potrpežljivo čakamo na pričetek. Start je predviden ob devetih.

Srečko, Marjeta in jaz pred startom

Kmalu se cesta na Popovico zapolni do zadnjega kotička, ker gre za rekreativno prireditev, tekači nimamo nobene prednosti pred pohodniki. Na srečo stojimo dokaj blizu poti, kjer se trasa maratona v prvi klanec močno zoži. Start. Horda pohodnikov navali, moram se dobro prerivati, da uspem v koloni nadaljevati v klanec. Po nekaj sto metrih poskušam celo teči, a je proga polno zasedena, težko je prehitevati.



S ceste na desno v zoženi del

Do KT1 nadaljujem tekaško, zadnji klanec hodim, gneča pred mano je nepopisna. Zagledam Avija in Šukarja, ki sta se očitno na startu zelo dobro uspela preriniti naprej, medtem ko Marjete in Srečka od starta naprej nisem več videl. Poštempljam "enko" ter se v svojem tempu odpravim naprej. Pot je gozdnata in urejena, posebna previdnost zaradi tega ni potrebna, moti le gneča.Večji del trase je tekaški, na nekaterih delih, kjer so vzponi nekoliko strmejši, pa tek nadomesti hoja. Prva negotovost, kako se bo telo obnašalo po 100 miljah Istre, je za mano. Očitno bo šlo.
Sledijo si kontrolne točke, pot je odlično označena, le na križiščih moram biti nekoliko previden, da se usmerim na traso svojega maratona. Za Fruškogorski maraton je namreč značilno, da ima kar sedemnajst različnih poti, ki potekajo deloma po isti trasi.

Tečem, uživam, prehitevam in kmalu zagledam pred sabo dva izstopajoča zelena dresa. Dohitim Marjeto in Srečka. Skupaj nadaljujemo do Vrdnika, kjer smo deležni pasulja in klobase. Kljub temu, da pasulj ni ravno neka tekaška hrana, ga pojem. Priznati moram, da me je dobro okrepčal.

Temperatura zraka je dosegla 30 stopinj in več, zato vem, da moram veliko piti. Organizator je poskrbel za pitno vodo iz cistern ter za topel čaj na okrepčevalnih postajah. Kljub vsemu sem že na polovici poti ves preznojen, tekaški dres je postajal vse bolj bele barve od izločene soli.

V Vrdniku, pasulj in vročina:-( 

Iz Vrdnika nadaljujem z Vladetom iz Valjeva, s katerim sva ujela skupni tempo. Tečeva, klepetava in "pobirava" KT. Gre nama dobro vse do KT 14, kjer se Vlade odloči, da bo malo upočasnil. Zahvalim se mu za družbo in nadaljujem sam. Na Letenki (KT 15) je maratonska trasa speljana v zanko, po opravljenem 20 kilometrskem krogu se moraš vrniti nazaj. Ko opravljam kontrolne formalnosti, srečam Avija, ki je že uspešno zaključil "z zanko" in se odpravlja naprej proti cilju. Uspeva se samo pozdraviti in že nadaljujeva vsak v svojo smer.

Letenka, sol, sol in sol, vročina je opravila svoje
Foto: D.Kadunc

Ura je nekaj čez pet popoldan, počasi prihaja večer in v mislih premlevam, da bom moral napeti vse sile in moči, da bom sam brez izgubljanja uspel priti do cilja. Za kako stopinjo se je ohladilo, na Letenki sem se uspel nekoliko regenerirati, a opažam, da so me na spustih pričele boleti stegenske mišice. Kljub vsemu stiskam zobe in tečem, kolikor je le mogoče. Po dobrih treh urah opravim z 20 kilometrsko zanko in se ponovno javim na Letenki.
Odločim se za nekoliko daljši postanek. Iz nahrbtnika privlečem vse, kar je v njem še ostalo uporabnega in se pripravim na zadnji, nočni del poti proti cilju. Po dvajsetih minutah sem nared za nadaljevanje. Solidno. Za menoj je 11 ur in pol dogodivščin. Kako dolgo še? Glede na povprečno hitrost gibanja predvidevam, da bom v cilju nekje okrog druge ure zjutraj. Javim Janji, vem, da nestrpno pričakuje vsak moj sms s trase. Vrne mi vzpodbuden sms ter pove, da z Anejem že čakata v cilju.

Krenem naprej. Sprva malo negotovo, bolj na trdo, noge so kot dva kola, pozibavam se levo in desno, kot da nimam kolenskih sklepov. Še dobro, da vem, kaj mi je uspelo pred dvema tednoma. Čudež bi bil, če se telo ne bi upiralo. Po nekaj minutah se pričnem ogrevati, hladilni gel je pognal kri po mišicah, tudi teren se ne spušča preveč strmo, da ne bi zmogel teči. Pričnem prehitevati udeležence ostalih maratonov, kmalu ugotovim, da me že vsaj 50 kilometrov ni prehitel nihče, gre mi torej zelo dobro. To mi da nove samozavesti, kmalu sem ponovno v tekaško/pohodniškem ritmu. Ponovno Andrevlje, KT 19. Samo še 27 kilometrov do cilja. Ura je pol deset, pred mano je noč. Na poti sem še vedno sam, poredko srečam le kakšnega sotrpina ali družbo, ki so si zadali razdaljo kakšnega izmed krajših maratonov.
Pazim na markacije, da ne zaidem. KT sledijo ena za drugo. Okoli polnoči sem na Brankovcu, pri oddajniku, od koder vodi pot navzdol do zadnje KT, to je izvir Zvečan. Spust je neprijeten in boleč, noge me nekako ne ubogajo. Stegenske mišice sem "skuril" do konca. Sledijo še zadnji trije kilometri, potem bo vse za mano. Od izvira se pot nekoliko strmeje vzpenja, ne da mi dihati, a kmalu se poravna in prične blago spuščati. Pričnem teči in prispem na asfaltno podlago, kar pomeni, da je cilj že zelo blizu.
Zadnjih 500 metrov me tekaško spremlja še Anej in kmalu se pred nama pojavi transparent z napisom - CILJ.






Prihod v cilj

Janja me slika in objema, padajo čestitke. Uspelo je. V štirinajstih dneh sem uspešno zaključil 100 milj Istre in Fruškogorski maraton. Veselje je nepopisno.



7 UTMB točk zbranih, soli in umazanije za izvoz

Cilj po 16h49min

Diploma o uspešno opravljeni poti 

Na ultra maratonu plus, sem na cilj prišel skupno kot deveti. Uspešno je s to dolžino poti (111 km) opravilo okrog 150 udeležencev. Nekateri so prišli v cilj, ko sem bil jaz že doma! Tudi njim vsaka čast za opravljen podvig.

Vse informacije o Fruškogorskem maratonu so na povezavi PD Železničar Novi Sad. Gre v prvi vrsti za družabno - rekreativno prireditev, ki je primerna tudi za planince, pohodnike in vse, ki se radi gibljejo v naravi.

100 milj Istre

Konec lanskega leta sem se odločil, da se udeležim ultra trekinga 100 milj Istre. V ta namen je bilo potrebno planirati treninge preko cele zime, ki je letos z nenormalno količino snega povzročala težave pri nabiranju dolžinskih in višinskih metrov.
Kljub vsemu se je prva letošnja ultra tekaška prireditev izšla povsem po mojih željah, zaključil sem v Koromačnem in ob tem dosegel dobro uvrstitev.

V petek, 12. aprila se odpravim novim doživetjem naproti z Janjo ter Markom in njegovo Klaro. Zamislim si logistiko, s katero se bom ob maksimalni angažiranosti na poti opiral na pomoč najinih dragih. Kot je bilo pričakovati, sta stvar opravili z odliko. 

Odpeljemo se v Koromačno, opravimo formalnosti ob prijavi ter pričnemo s pripravami, oziroma pakiranjem. Vreme je spremenljivo, zvečer in ponoči so napovedane padavine, zato je bila odločitev, kaj obleči in obuti, velika loterija.



Kaj v nahrbtnik, kaj v vrečo?

Po pakiranju in oddaji stvari se odpravimo s svojim avtom proti Umagu, še prej pa ovekovečimo sliko nasmejanih ultrašev na avtobusni postaji v Koromačnem.

Same znane face

Zanimiva bi bila slika istih oseb po prihodu v cilj.

Pred startom sledi že znani ritual preoblačenja, preobuvanja, hidriranja, odvajanja,... Kaj kmalu za nami se pripeljejo z avtobusom tudi ostali tekmovalci, sotrpini, ki se bodo podali na nekaj več kot 160 kilometrov dolgo pot, na kateri bo potrebno premagati 5700 metrov vzponov in spustov. Z Markom sva dogovorjena, da v kolikor ne pride do nepredvidljivih situacij, tečeva skupaj.

Umag, pred startom

Vzdušje je enkratno, adrenalin narašča, veliko znanih obrazov, kmalu je ura 21.00h, ko se poženemo novi avanturi naproti.

SLO ekipa pred startom

Prvi kilometri so po pričakovanjih prehitri, Marko mi celo zamolči previsok pulz, a kmalu se stvari postavijo na svoje mesto. Potrebno se je umiriti, najti tempo in napredovati po svojih sposobnostih. Pred Markovcem se ulije kratkotrajna ploha, a ker je toplo, niti ni moteča. Kmalu preneha deževati, podlaga je spolzka, potrebna je še dodatna previdnost. Na spustu z Markovca izgubim skupino s Petrom, ki ga vse do cilja ne srečam več.
Tek skozi Istrske vasice poteka po utrjeni podlagi, kljub vsemu se nekateri deli vlečejo. V daljavi zagledam luči, pred mano so Buje in prva okrepčevalnica.

Buje, 26 kilometer

Nadaljevanje proti Grožnjanu je en sam užitek, noč je jasna, tečem v svojem tempu. Kmalu vso to idilo prekine močvirnat travnik pred mestom, ki ga zaobidem po naštudirani bližnjici in se priključim na asfaltno cesto nekaj metrov pred okrepčevalnico. Tukaj srečam tudi Mateja, ki je prvi del poti tekel spredaj.

Grožnjan, 35 kilometer

Z Markom in Matejem napredujemo proti Oprtalju in naprej do Buzeta. Prva prava okrepčevalna postaja, kjer lahko iz svoje vreče zaužijem priboljške, ki sem si jih predhodno spakiral. To me napolni z novo energijo in motivacijo za napredovanje.

Buzet, 63 kilometer, levo Matej, desno Marko

Naredi se jasno jutro, pred mano je 1000 višinskih metrov vzpona na Žbevnico. Napredujem hitro, razgledi na Buzet so idilični, kmalu sem na vrhu.

Žbevnica, 73kilometer

Buzet z jutranjo meglico

Matej je nekoliko upočasnil tempo, zato z Markom nadaljujeva sama proti Trsteniku, kjer naju čakata najini najdražji. Kratek postanek in kratko razvajanje.

Trstenik, za nama je 78 kilometrov

Ko se dobro podpreva, sledi vzpon na Gomilo in Orljak ter spust na Korita.



Gomila, 81 kilometer

Orljak, 88 kilometer

Janja in Klara tudi tukaj opravita svoje poslanstvo s priboljški iz nahrbtnikov. Do Korit je namreč cesta preslaba, da bi se dalo tja pripeljati z avtom.




Planinska in naša časovnica sta si zeeeelo različni
 

Čeprav hrana ne tekne več tako kot na začetku, uspem spraviti vase nekaj grižljajev in kmalu sem pripravljen na nadaljevanje proti Velikemu Planiku in spustu do Poklona.




Poklon, 105 kilometer, kako paše sedeti

Vreče s tekmovalno opremo

 



Prevzamem vrečo s tekmovalno opremo, se preoblečem, v daljavi se sliši grmenje. Kaj bo prineslo? Dežja si namreč nihče ne želi. Tako in tako je vse skupaj zelo težavno, številni vzponi in spusti ter neprespana noč kažejo svoje posledice. Za mano je namreč slabih 17 ur neprestanih aktivnosti.



Potrebno je nadaljevati proti Učki, oziroma najvišji točki maratona, Vojaku. Kljub temu, da je grmenje vse bližje, spusti se še megla, se vreme usmili in mi prihrani še dodatne muke z mokroto.




Vojak, za nama je108 kilometrov



Sledi najtežji del dirke. Utrujenost, težek kraški teren in obilica kamenja na poti ne dovolijo hitrejšega napredovanja, pojavi se bolečina v levi stegenski mišici. Znaki, da ima telo dovolj, glava pa še ne!


Treba se bo dodatno priganjati do Sisola in se spustiti do Plomina. Najini dragi sta nama tokrat pripravili presenečenje z juho. Kako je teknila! Marko jo je še "repetiral"




Plomin, 130 kilometer, juhica je sedla

Nato se spustiva do morja, prečiva mostiček čez kanal in pričneva z vzponom na Standar. Hitro pridobivava višino, a vrha od nikoder. Očitno je tam "nekje zadaj" in res ga v trdi temi druge noči kmalu doseževa.

Teren postane nekoliko primernejši za tek, a ker je za nama že dolga pot, je potrebno biti še posebno previden, kajti vsak napačen korak je lahko usoden za nadaljevanje.

Spust v Rabac je vratolomen in zelo nevaren, potrebno se je spuščati po jeklenicah in stopati celo po klinih. A smo mi na morju? Zajle, pa klini, pa to! Takrat ni bilo smešno, a "poberem" tudi to kontrolno točko. Vzpon v Labin popestrita najini navijačici z glasnim vpitjem in žvižgi. Ura pa skoraj polnoč. Le kdo bi se oziral na to!

Labin, 143 kilometer, ko ni nič več smešno

Sledi še zadnje večje okrepčilo in kmalu se kljub izredni utrujenosti podam še na zadnjih 20 kilometrov poti. K sreči nekih hudih vzponov ni več, a kilometri, ki so za mano kažejo, da sem že hudo zdelan. Potrebno se je povzpeti še na vrh Oštri ter spustiti do vasice Skitača.

Z Markom se odločiva, da zadnji del poti ne bova več tekla, tudi baterije najinih svetilk so že zelo izpraznjene in bi posledično samo še bolj izzivala poškodbe.

Spust do svetilnika Crna punta in nato še "sprehod" ob obali. Končno se pojavi asfaltna cesta in tabla z napisom-KOROMAČNO.

Cilj, Koromačno, 164 kilometrov in premaganih 5700 metrov vzponov in spustov

Prihod v cilj po 31h in 42 minutah je bil eno samo veliko olajšanje za dušo in telo. Uspelo mi je zaključiti še en ultra tekaški projekt. Skupno sem zasedel 18. mesto in 2. v kategoriji M45. Od 117 tekmovalcev na startu trase 100 milj, nas je uspešno prišlo v cilj 69.

Čestitke Marku za odlično opravljen treking, zahvala organizatorju za dobro organizirano prireditev.
Iskrena zahvala moji Janji in Markovi Klari, ki sta nama nesebično od starta v Umagu, ves naslednji dan in celotno drugo noč potrpežljivo stali ob strani, naju razvajali, prenašali najine komentarje ter naju vzpodbujali, ko je bilo najtežje.
Carici sta. Podpora za prste obliznit.

Statistika: 100 milj Istre





Tekmovalni in podporni "dream team", odlična kombinacija

ŠENTILJSKA PLANINSKA POT - 22.11.2012

Včeraj sem v turobnem jesenskem dnevu opravil še peto ponovitev Šentiljske planinske poti.

Začel sem ob 7. uri zjutraj v Šentilju pred gostilno Belna v smeri Gradišča do  kontrolne točke Novine.

 

 Gradišče-Novine, KT2

 

Nadaljeval sem ob Muri proti Ceršaku do Sladkega Vrha.  Namesto blata, ki ga je ob Muri običajno veliko, je voda tokrat nanesla veliko mivke – posledica povišanega vodostaja ob zadnjem deževju.

 

Brod na Muri, KT3

 

Pri kmetiji Sirk naredim fotko in se takoj odpravim naprej, ker sem s potjo želel opraviti kar se da hitro. Največ preglavic na trasi je še vedno s psi, ki so po večini neprivezani in dajo jasno vedeti, da prečkamo njihov teritorij. Na srečo se je tudi tokrat zame končalo brez bolečih posledic.

 

Kmetija Sirk, KT4

 

Sledil je tek do kmetije Zver in nadaljevanje do Zg. Velke.

 





Kmetija Zver, KT5


 

Bar Snežinka, Zg. Velka, KT6



 

 

 

 

 

 

Po kratkem okrepčilu nadaljujem do Rajšpove gomile in naprej do Lovskega doma Vranji Vrh.

 

Vranji Vrh, KT8

Drugi del poti me je vodil do kmetije Gaube ter naprej do kmetije Eferl.

 

Kmetija Gaube, KT9



Kmetija Eferl, KT10



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sledil je še spust v Kanižo, prečenje železnice in v klanec do kmetije Krsnik. Dotočim vode in se odpravim naprej.

 

 

Kmetija Krsnik, KT11



 

Nadaljujem po grebenu nad Dobrenjsko dolino, se spustim pod avtocesto in že se pripravljam na zadnji vzpon na Brlogo.

 

Brloga, KT12

 

 

 

 

Utrujenost se že pozna, a sem odločen nadaljevati v hitrem tempu do cilja. Spust z Brloge opravim že z zelo »mehkimi« nogami, potem prečim dolg vinograd in se povzpnem še do hiše na vrhu zadnjega griča. Sledi še  spust skozi gozd in že sem pri bivši karavli, kjer po asfaltni cesti odtečem zadnji kilometer do cilja. Pri Belni se ura ustavi ob 14h08min, kar pomeni, da sem s potjo zaključil po7h in 8min.

 

Gostilna Belna, KT1

  

Naj še omenim, da je celotna pot zgledno markirana in urejena ter da mi jo je v tem poskusu uspelo opraviti brez izgubljanja.

Še vedno je potrebno opraviti z okrog 54 kilometri in 1500m vzponov in spustov.

Pripenjam še povezavo do GPS sledi na Garmin connect:

http://connect.garmin.com/activity/245972234#