Letošnja sezona ultra dolgih trail
tekov (tek po brezpotjih , oziroma težjih terenih), je moja najuspešnejša do
sedaj. To lahko trdim že na višku sezone, kajti za mano so uspešno končane
kvalifikacijske tekme za UTMB 2014 in sicer: 100 milj Istre, Fruškogorski
maraton, Martinček trek Ribnica ter junija še Velebit ultra trail.
Lansko jesen, ko sva s Petrom
neuspešno poskušala na Koroški planinski poti (KPP), sem si zadal, da ponovno poskusim
opraviti s celotno traso julija letos.
Vsak izmed letošnjih projektov je pustil nekaj posledic na telesu (predvsem modrih nohtov na stopalih), boleče kite, tetive in mišice pa so mi dajale vedeti, da se telo še ni dovolj regeneriralo po prestanih naporih. Zato je bilo v meni kar nekaj dvoma, kako se bo telo odzivalo na tako dolgi poti kot je KPP.
Koroška planinska pot |
Vsak izmed letošnjih projektov je pustil nekaj posledic na telesu (predvsem modrih nohtov na stopalih), boleče kite, tetive in mišice pa so mi dajale vedeti, da se telo še ni dovolj regeneriralo po prestanih naporih. Zato je bilo v meni kar nekaj dvoma, kako se bo telo odzivalo na tako dolgi poti kot je KPP.
Ultraška stopala:-) |
Kot po navadi, sem pot »opravil« že
doma, za računalnikom, kjer sem si narisal GPS sled in naštudiral čim več
podrobnosti, predvsem kje bodo postanki, preobuvanje, preoblačenje,
okrepčilo,…in seveda, da me bo spremljevalna ekipa čakala na določenem mestu ob
točno določenem času. Ker je bil projekt načrtovan v trajanju od 55 do 60 ur
neprekinjenega teka in hoje, sem tokrat ob nepogrešljivi Janji angažiral še sina
Aneja ter prijateljico Ano Brodar, ki so me oskrbovali na točno določenih
mestih. Aktivno pa so me na poti spremljali:
- od Bukovskega sedla do Raven, Matej
Hribar (60 kilometrov)
- od Raven do cilja, Matej Končnik
(110 kilometrov)
- od Remšnika do cilja, Boštjan
Ledinek (56 kilometrov)
Boštjan, Matej, Ana, jaz, Janja, Anej |
To je bila oskrbovalna ekipa, ki mi je
dala miren spanec. Malo morgen. Pred takšnim ultra projektom se ne da mirno
spati, po glavi se prepletajo različne misli in če sem iskren, tudi strah in
negotovost, ali si le nisem zadal prevelikega zalogaja. Ko sem končno zaspal,
me ob 2.35h zjutraj prebudi budilka in
težkih oči se spravim iz postelje. Spreleti me srh, v grlu začutim cmok. Že čez
dobro uro bo šlo zares.
Z Janjo in Anejem se odpravimo na Kočo
Planinc, kjer stečejo še zadnje priprave. Točno ob 4.00h startam ter se poženem
v rahel tek proti Kremžarjevem vrhu. Začetni del poti do Raduhe sem opravil
sam, brez aktivnega spremstva, Janja in Anej pa sta me čakala na vnaprej
dogovorjenih mestih.
Na startu, 19.07. 2013 ob 4.00h |
Jutranja zarja je kmalu pričela napovedovati jasen in ne
prevroč dan. Na Kremžarjevem vrhu tako že lahko ugasnem čelno svetilko ter
nadaljujem s spustom proti Slovenj Gradcu. Napredujem bistveno hitreje od
predvidene časovnice, počutje je odlično in vem, da ne pretiravam. Prehiter
začetek na dvesto in več kilometrov dolgi poti bi lahko pomenil še hitrejši
konec. In tega si nikakor nisem želel, ne jaz, ne moja podporna ekipa. Kmalu
sem v Starem trgu, nadaljujem proti Selam ter Poštarskemu domu. Janja in Anej
sta pripravila vse potrebno za čim hitrejšo oskrbo, vzamem še palice ter se
odpravim proti Uršlji. Kmalu sem na vrhu, z oskrbnikom na kratko poklepetava,
narediva fotko in že se spuščam proti Križanovi kapeli.
Na Uršlji, pred tablo K24 |
Podporna ekipa me že
čaka, preobujem copate in v lepem tempu po cesti tečem proti Slemenu in dalje
čez prelaz Kramarica do doma na Smrekovcu. Ura pokaže, da sem pred predvideno
časovnico, zato si privoščim nekoliko daljši postanek in okrepčilo. Janjini
makaroni so bili kot naročeni, za naslednjih 6 ur napolnim še nahrbtnik, ker
spremstva ne bo vse do Bukovskega sedla.
Na Smrekovcu, ura :-) |
Od Smrekovca do Loke pod Raduho
napredujem z muko, kaže se prva kriza, za katero pa vem, da bo kmalu minila. In
res, na Planini Vodol noge postanejo spet lažje, kmalu sem na Planini Javorje,
od koder je še nekaj minut do Koče na Loki pod Raduho. Natočim svežo vodo,
zmešam svoj izotonik in pričnem z vzponom na Raduho.
Planina Vodol |
Raduha, za mano 60km |
Za spust se odločim po plezalni poti, ko sem že izven jeklenic, mi spodrsne in padem, a se na srečo pravočasno ujamem med grmovjem rododendrona. Nekaj praskic in tresoče noge mi dajo vedeti, da se moram bolj skoncentrirati pri spustu, sicer lahko gre hitro kaj narobe. Končno je za menoj zahteven in strm spust, kmalu se pridružim poti, ki prihaja iz Durc in že sem na Koči v Grohotu.
Koča v Grohotu |
Oskrbnica me takoj vpraša, če sem na poti K24, a ji povem, da je moja tokratna pot bistveno daljša. Pove, da je pot pred dnevi opravil že Janez Stočko. Omenim ji, da sem seznanjen s to informacijo ter ji pojasnim, da nameravam sam večji del poti preteči in da je moj tempo drugačen od planinskega.
Do Bukovskega sedla se odločim odteči
po gornji, gozdni potki, a mi je kmalu žal, saj je po tleh veliko korenin, ki
mi ne dovolijo nekega sproščenega teka. Na sedlu sem skoraj štiri ure prej kot
sem predvideval. Doživim šok. Janje in Aneja nikjer. Vem, da morata dati Mateju
potrebne napotke ter ga usmeriti na Sedlo, »krivec« pa sem jaz, ker sem toliko
hitrejši, da Mateju ni uspelo pravočasno iz Kamnika do Črne. Po prvotnem
načrtu, naj bi ga Janja in Anej pobrala v Črni, a ker sem prehiter, sta morala
na sedlo brez njega. Ravno odložim nahrbtnik, ko zaslišim glas avtomobila in res,
tu sta Janja in Anej. Super. Zgrešili smo se za nekaj minut, kar ne predstavlja
nobene panike.
Janjina potujoča trgovina |
Sledi okrepčilo, masaža, med preoblačenjem, še v kopalkah, pa se
pripelje še Hribarjev Matej in že sledijo prve zbadljivke o morju, kopalcih in
plaži. Matej pač. Takrat si dokončno oddahnem, ker vem, da me bo odslej
spremljal izkušeni ultraš, prevzel pa bo tudi del mojega tovora na svoj hrbet.
Večni pozitivnež Matej |
Na Olševo se morava povzpeti 600
višinskih metrov, a ker je bilo okrepčilo izdatno, tudi klanec ni bil preveč
naporen. Kmalu sva na grebenu in že se razgledujeva po okoliških hribih, ki se
zlatijo v sočnem zahodu. Kot običajno, se Matej na veliko prepira z ovcami, zafrkancija
gor in dol, a kmalu naju mine, ko prestopim iz ene skale na drugo, vmes pa –
gad. Na srečo sem stopil čezenj. Ob takšni, večerni uri ga res ni bilo
pričakovati. Matej ga še ovekoveči in že nadaljujeva na najvišji vrh Olševe –
Govco.
Mal'ca na vrhu Olševe |
Matej na Govci |
Pričneva se spuščati, čez melišče jo oddrajsava in kmalu sva v Mrzlem
dolu. Janja in Anej naju že čakata, sledi kratko okrepčilo in že nadaljujeva
proti Kumru. Tam sva ravno toliko hitra, da nama še ni bilo potrebno prižigati
čelk.
Pri Kumru vzameva zaloge za celo noč, kajti odločim se, da bo naslednja oskrba na Lešah. Tudi Janja in Anej sta že precej zdelana, vsi skupaj smo pokonci že 18 ur in pričenjajo se kazati prvi znaki utrujenosti. Vem, da se tudi ona dva ne bosta ravno naspala, a kljub temu ju pošljem domov, da si vsaj malo odpočijeta.
Z Matejem jo mahneva proti Peci. Ker pot dobro poznam, vem, da bo vzpon dolg in naporen. Tišina noči, zvezde in razgledi razbijejo monotonijo vzpona in po dobri uri sva na Knipsovem sedlu. Od tu naprej je hoja po vršnem platoju le še užitek. Vrh Pece ob polnoči. Matej vpisuje in štemplja, sam se ukvarjam z vnosom hrane in pijače.
Pri Kumru vzameva zaloge za celo noč, kajti odločim se, da bo naslednja oskrba na Lešah. Tudi Janja in Anej sta že precej zdelana, vsi skupaj smo pokonci že 18 ur in pričenjajo se kazati prvi znaki utrujenosti. Vem, da se tudi ona dva ne bosta ravno naspala, a kljub temu ju pošljem domov, da si vsaj malo odpočijeta.
Z Matejem jo mahneva proti Peci. Ker pot dobro poznam, vem, da bo vzpon dolg in naporen. Tišina noči, zvezde in razgledi razbijejo monotonijo vzpona in po dobri uri sva na Knipsovem sedlu. Od tu naprej je hoja po vršnem platoju le še užitek. Vrh Pece ob polnoči. Matej vpisuje in štemplja, sam se ukvarjam z vnosom hrane in pijače.
Na vrhu Pece |
Ne zadržujeva se predolgo, kmalu kreneva navzdol proti Domu na Peci, ki je seveda zaprt in dalje proti Mitnjeku in Koči na Pikovem. Drživa pridobljeno časovno prednost, kar me še posebej navdušuje.
Pikovo, hrenovke tokrat ni bilo:-) |
V Mežici se pri pokopališču oskrbiva z vodo, prečiva Mežo in se pričneva vzpenjati proti Sveti Ani – Pristovu. V dolinici že zagledava tipično Koroško vasico - Leše, kjer naju bosta tokrat počakali Janja in Ana. Ura je 4.00h zjutraj. Ko prideva na vrh klanca, kjer naj bi naju čakale najine supporterke, zaslišim znani glas motorja mojega legendarnega avtomobila. Super. Kakšna natančnost.
Dekleti sta poskrbeli za zgodnji zajtrk, na hitro nekaj vržem vase, se preobujem in že se odpraviva proti Naravskim Ledinam. Dolg pristop do Obretanovega ter nelogično slabo markirana pot sta nama naredili kar nekaj orientacijskih zapletov, a na srečo se nisva niti enkrat izgubila. Na Naravskih punci že čakata, oddava stvari v avto in se spustiva do Kotelj, oziroma Prežihovine.
Od Naravskih Ledin proti Kotljam |
Od domačije greva naravnost v dolino ter v lepem, tekaškem tempu nadaljujeva do Raven, kjer se pot izpod viadukta odcepi na Šteharski vrh. Spet Janja in Ana z okrepčevalnico. Ni da ni, saj vozita v avtu mali Mercator!
Fanta, kaj bosta?:-) |
Matej Hribar je tukaj zaključil delo
aktivnega spremljevalca. Opravil ga je z odliko, tako kot sem tudi pričakoval.
Stari ej, iskrena hvala!
Matej je tukaj »predal službo« Mateju Končniku, ki je prevzel vlogo nosača, motivatorja in še kaj.
Povem mu, da sem že malo zdelan, za mano je namreč že 117 kilometrov in slabih 29 ur in da morava uskladiti tempo, da bo le ta čim bolj enakomeren. Res nama kmalu steče in v slabi uri vzpona stojiva na Šteharnikovem vrhu. Spust po številnih bližnjicah do Sv. Križa in naprej do Dravograda mine kot bi trenil. V Dravogradu naju pričaka Ana, Janja je med tem šla malo počivat, zopet naloživa in kreneva proti Košenjaku.
Prvi del vzpona je zaraščen s koprivami, sonce močno pripeka v hrib, a tudi to je kmalu za nama. Na Ojstrici se namreč nekoliko pooblači, kar zmanjša vročino, pa tudi hoja po cesti do Planinskega doma na Košenjaku hitro mine. Pitje izotonika se mi nekoliko upre, zato se napijem vode in že se vzpenjava proti vrhu. Kljub nekoliko slabšemu tempu sva na vrhu še vedno 20 minut pred planiranim časom, kar je znak, da sem dobro planiral v teoriji in odlično izvedel stvar v praksi.
Tek in hoja proti Sv.
Urbanu in Pernicam med borovničevimi grmi tokrat za spremembo ni bila mokra,
zato lepo napredujeva. S Pernic sledi še spust v Bistriški jarek, kjer je
ponovno na delu podporna ekipa z Janjo, Anejem ter Ano. Kljub temu, da je postanek
ob potoku, se občuti popoldanska sopara in nelagodje pred vzponom na Sv. Jernej.
Dobra volja pred nadaljevanjem na Ravnah |
Matej je tukaj »predal službo« Mateju Končniku, ki je prevzel vlogo nosača, motivatorja in še kaj.
V družbi obeh Matejev |
Povem mu, da sem že malo zdelan, za mano je namreč že 117 kilometrov in slabih 29 ur in da morava uskladiti tempo, da bo le ta čim bolj enakomeren. Res nama kmalu steče in v slabi uri vzpona stojiva na Šteharnikovem vrhu. Spust po številnih bližnjicah do Sv. Križa in naprej do Dravograda mine kot bi trenil. V Dravogradu naju pričaka Ana, Janja je med tem šla malo počivat, zopet naloživa in kreneva proti Košenjaku.
Okrepčevalnica "pri Ani" |
Prvi del vzpona je zaraščen s koprivami, sonce močno pripeka v hrib, a tudi to je kmalu za nama. Na Ojstrici se namreč nekoliko pooblači, kar zmanjša vročino, pa tudi hoja po cesti do Planinskega doma na Košenjaku hitro mine. Pitje izotonika se mi nekoliko upre, zato se napijem vode in že se vzpenjava proti vrhu. Kljub nekoliko slabšemu tempu sva na vrhu še vedno 20 minut pred planiranim časom, kar je znak, da sem dobro planiral v teoriji in odlično izvedel stvar v praksi.
Na Košenjaku |
Makarončki, makarončki, kaj bi brez njih |
Sledilo je odlično okrepčilo, kar nama
je dalo novih moči za vzpon do Sv. Jerneja ter nadalje do vrha Bricnika. Ko sem
že mislil, kako bom z lahkoto odtekel do prelaza Radelj, me je ponovno
»navilo«. Pričel sem s kombinacijo teka in hoje in se nekako privlekel do
Radlja.
Anej in Ana sta ponovno poskrbela, da sem se pobral in nadaljeval proti Kapunarju. Zaradi utrujenosti sem pozabil sončna očala zamenjati z navadnimi in ker se je kmalu stemnilo, sem imel velike probleme z vidljivostjo. Oči so bile že zelo utrujene, sončna očala pa so podlago naredila še bolj temno in tako sem »tipal« podlago vse do ceste, ki se od Sv. Urbana spušča na Remšnik.
Hvala Ani, da je nemudoma organizirala in poskrbela za prevoz očal, velika hvala Ivu, da jih je šel iskat k meni domov.
Na Remšniku naju čaka kompletna podporna ekipa, aktivno pa se nama pridruži še Boštjan Ledinek.
Tokrat v troje, korajžno krenemo v zadnjo noč, proti Ožbaltu.
Hodimo mimo številnih kmetij in posameznih nadležnih psov do Zgornje Kaple, kjer se kmalu odcepimo do Sršenovega vrha. Sedaj nas čaka dobra ura strmega spusta do Ožbalta, kjer pri gasilskem domu čaka že zelo izmučena podporna ekipa.
Dolijem si tekočine, ostalo kramo nosita Matej in Boštjan, tako da mi ni treba skrbeti za popolnoma ničesar. Ko si zaželim te in one stvari, mi jo takoj podata, ko mi je treba nesti palice, jih nosita, skratka, fanta sta opravila svoje poslanstvo tako, kot sem si zamislil. Hvala pubeca, kapo dol.
Bricnik, gremo dalje |
Anej in Ana sta ponovno poskrbela, da sem se pobral in nadaljeval proti Kapunarju. Zaradi utrujenosti sem pozabil sončna očala zamenjati z navadnimi in ker se je kmalu stemnilo, sem imel velike probleme z vidljivostjo. Oči so bile že zelo utrujene, sončna očala pa so podlago naredila še bolj temno in tako sem »tipal« podlago vse do ceste, ki se od Sv. Urbana spušča na Remšnik.
Na Kapunarju pred temo, jaz pa sončna očala |
Hvala Ani, da je nemudoma organizirala in poskrbela za prevoz očal, velika hvala Ivu, da jih je šel iskat k meni domov.
Na Remšniku naju čaka kompletna podporna ekipa, aktivno pa se nama pridruži še Boštjan Ledinek.
Tokrat v troje, korajžno krenemo v zadnjo noč, proti Ožbaltu.
Boštjan, Matej in jaz na Remšniku |
Hodimo mimo številnih kmetij in posameznih nadležnih psov do Zgornje Kaple, kjer se kmalu odcepimo do Sršenovega vrha. Sedaj nas čaka dobra ura strmega spusta do Ožbalta, kjer pri gasilskem domu čaka že zelo izmučena podporna ekipa.
Seršenov vrh, že dokaj zdelan |
Dolijem si tekočine, ostalo kramo nosita Matej in Boštjan, tako da mi ni treba skrbeti za popolnoma ničesar. Ko si zaželim te in one stvari, mi jo takoj podata, ko mi je treba nesti palice, jih nosita, skratka, fanta sta opravila svoje poslanstvo tako, kot sem si zamislil. Hvala pubeca, kapo dol.
Prečenje elektrarne Ožbalt ponoči zna
biti nerodno, ker dežurnega na samem objektu ni. A Boštjan se je predhodno
telefonsko dogovoril, da bomo trije prečili jez in res, ko smo pozvonili, so se
vrata odprla.
Najbolj dolgočasen del celotne poti je
vsekakor vzpon po Kapusovem grabnu. Levo
gozd, desno gozd, vmes potok, pa potok enkrat levo, drugič desno, tretjič na
obeh straneh. Pa še vedno Kapusov graben. Nikoli konca. Po dobrih petih kilometrih
mukotrpnega vzpona se jarek vendarle zaključi in ostane še vzpon na Glančnik.
Sledi nadaljevanje po grebenu in spust mimo kmetij do Lehna.
Naša izmozgana ekipa nas kot že
ničkolikokrat doslej ponovno postreže in krenemo naprej proti Ribnici. Prične se
moje tretje jutro brez spanja in počitka. Nekajkrat me zanese levo-desno, zato
spijem tistega »ki ti da krila«. Kmalu občutim, da deluje, pričnem s tekom in
stopnjujem tempo, navijam, da fanta komaj sledita in jima nič ni jasno. Zraven
stresam še šale in Boštjan že pomisli, da se mi od utrujenosti blede. Bilo bi
upravičeno. Hitro smo v Ribnici, kjer planiramo še zadnjo oskrbo.
Po slabih 50-ih urah človek težko kaj spravi vase, a treba se je bilo potruditi, kajti sledil je še zadnji, daljši vzpon do Pesnika in Ribniške koče. Tudi s tem delom poti opravim uspešno, sedaj vem, da me nič več ne ustavi. Črni vrh, Pungart in Velika Kopa, prihajam na domač teren.
Adrenalin ponovno raste, vse muke in bolečine so pozabljene. Pričnem s kalkulacijo časa in ugotovim, da lahko s projektom zaključim pod 54. urami. Z Matejem in Boštjanom se dogovorimo, da bom zadnji del od Partizanke do Koče Planinc odtekel, ona dva pa bosta prišla zadaj. Kot že mnogokrat, tečem po smučišču Kaštivnik navzdol, pazim, da ne padem in na koncu staknem še kakšne poškodbe. Gledam na uro. Šlo bo. Prej kot v 54. urah! Gaaaas, do konca, koliko je še ostalo. V gozdu nad kočo zavriskam. Takrat pričnejo vpiti tudi moji navijači. Še raznožka za publiko, glasba, čestitke, objemi, čestitke,…
Konec, ne morem verjeti, ura pokaže
237,4 kilometra poti s skoraj 13000m vzponov in spustov. Čas 53 ur in 52 minut.
Super, odlično!!!
Izčrpana podporna ekipa v Ribnici |
Po slabih 50-ih urah človek težko kaj spravi vase, a treba se je bilo potruditi, kajti sledil je še zadnji, daljši vzpon do Pesnika in Ribniške koče. Tudi s tem delom poti opravim uspešno, sedaj vem, da me nič več ne ustavi. Črni vrh, Pungart in Velika Kopa, prihajam na domač teren.
Adrenalin ponovno raste, vse muke in bolečine so pozabljene. Pričnem s kalkulacijo časa in ugotovim, da lahko s projektom zaključim pod 54. urami. Z Matejem in Boštjanom se dogovorimo, da bom zadnji del od Partizanke do Koče Planinc odtekel, ona dva pa bosta prišla zadaj. Kot že mnogokrat, tečem po smučišču Kaštivnik navzdol, pazim, da ne padem in na koncu staknem še kakšne poškodbe. Gledam na uro. Šlo bo. Prej kot v 54. urah! Gaaaas, do konca, koliko je še ostalo. V gozdu nad kočo zavriskam. Takrat pričnejo vpiti tudi moji navijači. Še raznožka za publiko, glasba, čestitke, objemi, čestitke,…
Raznoška od navdušenja |
Zagledam Staneta, ki se nam žal zaradi
poškodbe ni mogel pridružiti, moj veliki mentor in vzornik. Vem, da je ponosen
name. Čestita mi. Najprej vpraša, koliko sem popil? Bog si ga vedi, koliko!
Očitno dovolj, da nisem dehidriral.
Janja mi skoči okrog vratu, od silne
navdušenosti jo dvignem in objamem. Težko zadržujem solze.
Pridejo še Anej,
Aljaž, tašča Marija, Ana, Mojca, Boris, Andreja, Ivo, Branko…..saj se vseh imen
sploh ne spomnim. Pa predsednica PD Vuzenica ga. Ivica Filipi z možem Ivanom,
ki je za nas pripravila kompletno pogostitev.
Nekaj minut za mano prideta tudi Matej
in Boštjan, moja odlična spremljevalca. Seveda sledi krepak stisk rok in
čestitke.
Dajte pivo, ljudje božji, zdaj smo si
ga res zaslužili. In dobili smo ga, kako je prijalo, zacvrčalo po grlu navzdol.
Kmalu po zaključni evforiji se nam
pridruži in čestita še župan Občine Vuzenica g. Franjo Golob s soprogo. Seveda
smo to evforijo tudi obeležili, nastalo je kar lepo število slik, ki nas bodo
še dolgo spominjale na dan, ko mi je uspelo v celoti uspešno opraviti s celotno
KPP.
Kaj napisati za konec? Zame je to
projekt vseh projektov. Tako po dolžini poti, času trajanja in premagani
višinski razliki. Kje so meje moje vzdržljivosti? Ne vem, ker bi lahko še
nadaljeval. Razen bolečih kolen navzdol, otekanje pokostnice in bolečega
podplata nekih hudih opozoril telesa (še) ni bilo. Je bilo vredno? Vsekakor. Še
enkrat? NE!!!
Zmagovalna ekipa z županom, pogrešali smo Hribarjevega Mateja:-( |
Sestaviti tak ultra maraton brez
podporne ekipe ter aktivnih spremljevalcev, je iluzija. Zato se na tem mestu res iskreno
zahvaljujem vsem in vsakemu, ki mi je stal ob strani in pomagal po svojih
najboljših močeh. Imel sem najboljšo podporno ekipo, kar jih je!!!
Ekipa na terenu:
-
moja Jančika, ki je
odlično poskrbela za vse in še več, da je res vse laufalo kot se šika
-
sin Anej
-
Ana BRODAR
Spremljevalci na poti:
-
Matej HRIBAR
-
Matej KONČNIK
-
Boštjan LEDINEK
Na cilju: sin Aljaž, tašča Marija, Ivica
Filipi, Ivan Filipi, Franjo Golob z ženo, Ivo Brodar, Boris, Andreja, Stane,
Irena, Mojca, Branko…..vem, da nisem omenil vseh, se opravičujem, a je bilo
zelo težko po vseh teh naporih biti pozoren.
Hvala tudi za vsa poslana SMS
sporočila, lepe želje na TF in ostalih medijih, predvsem pa držanje pesti in
navijanje družine PROT, ki je bila na letovanju na Cresu.
Proti so zakon, hvala za vzpodbudo z morja
|
Pivo in noge v bazenu - to je pravo |
Super, super, super!!! Iskrene čestitke!
OdgovoriIzbrišiLP
ZZ topka
Valentina hvala. Veliko tekaškega veselja po hribih še naprej.
IzbrišiLP Jani
He he. Če se ne motin na listu, ki ga drži Žana nekaj manjka.
OdgovoriIzbrišiDrugače pa kapo dol in čestitke.
LP
M
Kot veš, podpiram športnost in fair play.
IzbrišiFotoshop dela čuda:-)
Prehoditi KPP v planinskem tempu, oziroma jo prehoditi in preteči, pa je še vedno velik izziv.
HAHA :)
IzbrišiLP, A.
Od kje vzamete vso to energijo? Kapo dol!
OdgovoriIzbrišiČestitke, to je pravo remek delo !
OdgovoriIzbrišiČestitke Jani!
OdgovoriIzbrišiZa tebe je "nemogoče"- "mogoče"!
Kapo dol!
Drži se in lp. zvone
Čestitke!
OdgovoriIzbrišijoya shoes 314v6igncl439 outdoor,INSOLES,Joya Shoe Care,walking,fashion sneaker,boots joya shoes 517i2osszh828
OdgovoriIzbriši