TransGranCanaria 2018

Na spletnem blogu že dalj časa ni bilo kakšnega poročila in marsikdo je verjetno pomislil, da se je moja tekaška kariera končala. A kleni Korošec (beri: Štajer'c) se ne da kar tako. Po dveh mučnih letih ukvarjanja s poškodbami je napočil trenutek, ko sem začutil, da sem spet lahko "zraven". Da lahko ponovno delim zgodbe napornih treningov in tekem, zgodbe utrujenih, izžetih, a na koncu veselih in zadovoljnih tekačev, ki dosežejo svoj cilj. To me navdihuje in neizmerno zadovoljuje ter pomirja. Dolgi dve leti sem tekme spremljal le od daleč, izpred računalnika, podoživljal trenutke. Ni bilo lahko nemočno sedeti pred škatlo ter virtualno spremljati rezultate svojih tekaških prijateljev v živo.

A za vsakim dežjem posije sonce. Tudi meni je posijalo. Že lansko poletje sem začutil, da ne bi bilo slabo ponovno poskusiti s kakšno tekmo. Ultra pušeljc trail (105km dolžine in 6800m vzponov/spustov) v Baški grapi junija je bil kot nalašč za preiskus mojih mišic in sklepov. Uspelo mi je! Do cilja! Telo je vzdržalo! Rezultatsko tek sicer ni bil nič posebnega, a zadovoljil sem svoj ego. Ker je bila to kvalifikacijska tekma za TransGranCanaria HG 2018(TGC), sem s tem izpolnil pogoj za prijavo.

Ponovno sem zabredel v ultra trail tekaške vode. Sezono sem nadaljeval še v Rabcu, kjer sem konec septembra na Valamar trailu uspešno končal z najdaljšo preizkušnjo, 72km na 16. mestu. Dobil sem dokončno potrditev, da sem pripravljen na daljši napor brez hujših kriz in zdravstvenih težav.

Pred mano je bilo dolgo jesensko/zimsko obdobje, ko je bilo potrebno pridno nabirati dolžinsko - višinske kilometre. Treningi so mi dobro uspevali vse do letošnjega februarja, ko je nasulo snega in tudi na dolžini nisem več delal. Čas tekme se je neizbežno približeval, še prej pa sem moral poskrbeti za organizacijo dogodkov, povezanih s praznovanjem mojih 50 let. Dopolnil sem jih namreč dan pred startom TGC.

Potovanje na Kanarske otoke se je začelo v torek zvečer, ko smo z Janjo, Petrom in Sonjo krenili od doma proti Ljubljani in naprej do letališča Bergamo. Po dobrih štirih urah letenja smo pristali na  letališču Gran Canaria.

Najamemo avto, vanj zmečemo prtljago in že se peljemo proti hotelu, ki bo naša baza naslednjih sedem dni. Prijava in namestitev potekata brez posebnosti, tudi apartma je v okviru pričakovanj. Naši predhodniki so ga že kar dobro "zdelali", a je čist in funkcionalen. 

Naš hotel

S Petrom se odločiva za nabavo najnujnejših stvari, predvsem vode, ki tukaj ni pitna. Najbolj se veselim napitka z veliko vsebnostjo vitamina B. Odpeljeva se v market in nakupiva potrebščine. Ob vrnitvi v hotel pa presenečenje na polno. Janja in Sonja me pričakata s torto, soba je okrašena z baloni in sliši se tista znana: "Happy birthday,..." Ganjen sem in brez besed. Niti v sanjah nisem pričakoval takšnega presenečenja tako daleč od doma. Hvala Janja, rad te imam.

Torta presenečenja

Sledilo je krajše praznovanje, zvečer izmučeni popadamo v postelje, zaspim kot ubit.

Četrtek, 22.02.2018. Moj dan, mojih 50! In dan pred tekmo.

Po zajtrku se odpeljemo v Maspalomas, na Expomeloneras, kjer sledi prijava na tekmo ter pregled obvezne opreme. Vse poteka gladko in hitro, nihče ne komplicira, tudi angleško se z lahkoto sporazumevamo. V spominski loži se poslikamo, na sejemski stojnici najdem še rokavčke, skladne z barvami mojega dresa. 

Le kaj bi jaz brez nje:-)

Po opravljenih formalnostih se odpravimo na krajši izlet po trasi TGC. Z avtom se povzpnemo do El Garanon-a na start maratona, kjer bo tekel Peter. 

Po vrnitvi v hotel sledi pakiranje in priprave na tekmo. Opravim meditacijo, svoj obred, ki mi ustreza, da se umirim, v mislih še enkrat preletim traso, ki sem jo naštudiral preko spletnih informacij.

Višinski graf TGC 125km

Šest različnih tras

Popoldan nas presneti novica, da je prvoten Petrov start v petek ob 9. uri prestavljen na soboto ob 8. uri zjutraj. Razlog - slabo vreme. A smo mi na Kanarcih? In res, zvečer se zgrnejo temni oblaki, prične pihati močan veter, dež neusmiljeno lije. V petek se vreme nekoliko umiri, menjavajo se obdobja sonca, oblakov ter občasnih ploh. Napoved za čas moje tekme je sicer obetajoča, a me trenutna situacija ne navdihuje s prevelikim optimizmom.

Zvečer sem dokončno pripravljen na odhod v Las Palmas, kamor se odpeljemo z avtom. Med vožnjo se enkrat tako ulije, da brisalci komaj utegnejo brisati ogromne količine vode, a že čez nekaj kilometrov ugledam jasno nebo brez oblačka. Vreme se tu res hitro spreminja. Kmalu smo v Las Palmasu, napotimo se proti Playa De Las Canteras, kjer je start dirke.

Startni prostor

Gre za pet kilometrsko peščeno plažo, pravijo ji tudi evropska Copacabana. Odlično vzdušje dajeta animatorja in glasba v španskih ritmih. Z Janjo opraviva še nekaj posnetkov na startnem prostoru, potem se poskušam umiriti in skoncentrirati na tekmo. Priznati moram, da me že dolgo ni bilo tako strah. V meni je tlela negotovost, kaj bo, če ...

Trema pred startom

Čas je za slovo, Janja me stisne k sebi in me opogumlja s pozitivnimi mislimi. Odidem v startni boks. Dogovorjeni smo, da se bom držal leve strani, da me bodo po startu lahko slikali. Čakanje na start nikoli ni prijetno, čas teče počasi, pogledujem na javno uro na plaži. Še deset minut. Kljub adrenalinu, množici sotrpinov okoli mene, navite glasbe in hrupa me stiska, počutim se nelagodno. 
Začne se glasno odštevanje in točno ob 23.00h se zasliši pokanje veličastnega ognjemeta in raket. Gremo. Veličasten prizor, navijanje množice ljudi ob plaži ter pričakovanje, da še zadnjič ujamem moje navijače, ki me čakajo nekaj sto metrov od starta. Kmalu jih zagledam, pomaham, pošljem poljubčke in slišim tisti znan Janjin vzklik: "Dajmoooo Jani!" To je to. Zdaj pa v svoj tempo in ritem. 

Prvi kilometri potekajo po peščeni plaži, ki je dovolj široka, da se kolona razpotegne, za prehitevanje je dovolj prostora, množica ljudi noro navija. Počutim se super, kmalu smo na trdi podlagi, pred prvim vzponom. Pred očmi se mi pojavi lepa kulisa lučk, ki so že pred mano. Fascinanten pogled, a nekoliko demotivacijski, saj so najhitrejši že na vrhu klanca, med tem ko sem sam še spodaj. Ko se povzpnem do vrha klanca, imam tudi jaz privilegij, da ugledam reko lučk, ki se vije za mano in že nekoliko oddaljeno osvetljeno plažo Canteras. Do prve okrepčevalnice Arucas je 16 kilometrov, vzpona pa zgolj 300 metrov, ravno prav za dobro ogrevanje. Po slabih dveh urah sem tam. Kratko okrepčilo, predvsem iz nahrbtnika, da se razbremenim odvečne teže in že nadaljujem naprej proti mestecu Teror, kjer me prevzamejo lične barve hiš in urejenost kraja. V daljavi slišim glasbo in do okrepčevalnice ni več daleč. Dobro mi gre. Tudi vreme je jasno, le tla so namočena od večernega naliva, a zaenkrat večjega blata ni.

Nadaljujem proti tretji tranziciji - Fontanales -u, do koder bo potrebno opraviti prvi vzpon višji od tisoč metrov. Pokrajina je polna zelenja, kaktusov, vseskozi je treba gledati pod noge, ker se ves čas gibljemo po izsušenih strugah, polnih kamenja. Kmalu se trasa zoži toliko, da prehitevanje ni možno, tekmovalci se zberemo v kolono, sliši se le ropot palic in globoko dihanje. Škoda da pokrajino "slutim" v trdi temi, pogled na okolico podnevi zagotovo "trga gate". Žive barve in prvobitnost, divjina pokrajine, to je tisto, kar daje smisel trail teka.

Vsake toliko časa kdo "izstopi" iz kolone in se umakne hitrejšim. Prve krize so očitno tukaj. Moje počutje je še vedno dobro, skrbno pazim na dovolj velik vnos tekočine in energije. Fontanales je hitro pred mano. Prijazni volonterji poskrbijo, da vsak izmed nas dobi tisto, kar mu v danem trenutku najbolj ustreza. Ne ustavljam se dolgo.

Kmalu sem ponovno v koloni, nadaljujemo navzgor in spet navdol proti Presa Perez-u, teren je razdrapan, kamenje ponekod še mokro, potrebna je velika previdnost. Gibanje med velikimi kaktusi zahteva še dodatno pozornost, da se ne opraskam, pogled pa je usmerjen v soju čelne svetilke v tla. 

Na zadnjem vzponu proti Presa Perez-u začutim pomanjkanje energije, komaj sledim tempu kolone pred mano. Ne želim se ustavljati, a se hkrati zavedam, da dolgo ne bo več šlo. No, očitno sem naslednji na vrsti, da "izstopim" iz kolone utrujenih borcev, ki jih je navilo. Na mojo srečo pridemo na asfaltno podlago, kjer upočasnim in dam izčrpanemu telesu energijo, ki jo tako zelo potrebuje. Soočim se s prvo krizo nekje na 50. kilometru in po 3200 višinskih metrih vzpona. 
Začutim izboljšanje počutja, ko je pred mano okrepčevalnica. Dopolnim tekočino, popijem coca colo in nadaljujem naslednji, več kot tisoč metrski vzpon proti Artenari. Prične se daniti. Tudi teren se zelo spremeni. Postane lažji, brez kamnov, lepa mulatiera z zmernim vzponom in nov dan me navdahnejo z novimi močmi. Dobro napredujem, a po kakšni uri ponovno začutim usihanje. Resna kriza se je prikradla v meni. Jeba. Jem, pijem, a ne gre. Sotekmovalci me prehitevajo. Tudi tečem bolj na silo, niti navzdol ne zmorem spodobnega tempa. Za nameček me zvija še v trebuhu, a sem odločen, da se privlečem do okrepčevalnice. Artenara.

Končno. Okrepčevalnica "ni da ni". Osebje res prijazno. 

Jem, pijem, polnim zaloge za naslednjih enajst kilometrov in nekaj manj kot 700 metrov vzpona. Odločno krenem strmo navzgor, pot postane grebenska, vidim opozorilno tablo za tehnično zahteven teren. Halo!? Res je greben izpostavljen, a pot dovolj široka in če gre sedaj za tehnično zahteven teren, kaj šele je bilo tisto prebijanje med kamenjem in kaktusi ponoči nekaj deset kilometrov nazaj? Podlaga je super, počutje se izboljša, spet začutim tisto pravo energijo. Preusmerim jo v tek. Lepo napredujem, prehitevam sotrpine, ki jih "navija". 

Kmalu sem v Tejedi, v mestecu od koder se lepo vidi Roque Nublo, fascinantna skala, naslednja točka naše poti. Na okrepčevalnici zaključujem, ko slišim slovensko besedo. Srečam Andreja ter Matjaža, s katerima sem časovno enako na poti, a se do sedaj nismo videli. Zaželimo si srečo ter se poslovimo. 

Odločno krenem proti skalnemu klifu, sedaj v glavnem samo še prehitevam sotekmovalce, na trasi pa sem bolj kot ne popolnoma sam. 

Dan je prekrasen, na Roque Nublo je množica turistov, ki vsakodnevno trumoma hiti na ogled in ovekovečenje tega res impozantnega skalnega bloka. 

Roque Nublo

Po slabih dveh urah sem na okrepčevalnici El Garanon. Organizator nam je dostavil vrečo, ki sem si jo predhodno pripravil in nato oddal ob prijavi v Mas Palomasu prejšnji dan. Tukaj se ustavim za petnajst minut, na celotni trasi je bil to tudi edini počitek, kjer sem sedel. 

Najtežji del trase kar se vzpona tiče je tako za mano, zdaj se pričnejo v glavnem spusti. Najprej tečem po skalnati podlagi z veliko izviri vode, zdi se, da prav iz vsake skalnate razpoke teče voda. Na srečo ni blata in tudi mokrota ne ogroža stopal, v katerih že čutim, da so otečena in vem, da trpijo nohti. A kaj bi to! Glavno, da ni žuljev. Teren se prične strmo spuščati, pred mano divji pogledi na neokrnjeno naravo, kanjoni kamorkoli se obrnem. Res divje in prvinsko. V vso to divjino pa se je nekdo spomnil "nametati" kamenje in narediti mulatiero. Korak na korak, ena sama jeba, svoje naredi še vročina. Trpim, preklinjam, jem, pijem, ne pomaga.

 Spet začutim klic narave. Zagledam osamel balvan, ki se mi zdi odlična lokacija. A takšnega mnenja je bilo že nekaj predhodnikov pred mano. "Sparkiram" se na lastno lokacijo in pazim, da ne stopim na sosedov teritorij. Nekako mi uspe opraviti, hitim koliko le lahko, mišice so namreč že dobro skurjene in čepenje mi ni ravno užitek. 

Naslednja kontrolna točka, Tunte je na približno stotem kilometru. Do sem potrebujem nekaj več kot sedemnajst ur z opravljenimi 6200m vzpona. Zadovoljen sem. Pred mano je samo štiristo višinskih metrov vzpona in nato dolg spust do Ayagaures-a. Pričetek mi gre bolj na trdo, a ko ujamem svoj ritem, se hitro vzpenjam po lepo nadelani mulatieri. Kmalu sem na prelazu, od koder se prične dolg, a zmeren spust, kjer lahko tečem. Po dveh urah od zadnje kontrolne točke sem v Ayagaures-u. 

Pričaka me odlično založena okrepčevalnica, vonj po paelli, glasba v španskih ritmih. Lahko bi sedel, jedel, pil in.....obsedel. Ampak ne. Treba je naprej. Opravim najnujnejšo oskrbo, v koš za smeti zmečem vso nepotrebno kramo, da je nahrbtnik čim lažji, pripravim čelno svetilko in krenem zadnjim dvajsetim kilometrom naproti. Prečim jez z vodnim zajetjem, kjer se prične zadnji vzpon, ki je zelo zmeren. Opraviti je potrebno le z nekaj več kot dvesto višinci. Super mi gre, naklonina vzpona je po mojem okusu in do vrha prelaza prehitim veliko tekmovalcev, ki so sedaj že pomešani z ostalih razdalj. Tukaj v nahrbtnik pospravim palice, popijem še tistega, ki nam da krila in "poletim" v dolino. Prehitevam vse pred mano, a spodaj še zadnje presenečenje. Presušena rečna struga, polna kamenja terja od mene še zadnje atome moči in koncentracijo na pecljih. Le kdo se je spomnil trasirati pot po kamniti vukojebini? Vmes se je že znočilo, čelno svetilko nastavim na največjo jakost in tečem s kamna na kamen. Tečem, skačem, prehitevam. Salomonke dajejo dober oprijem, počutje pretečeni razdalji primerno. Kmalu v daljavi zagledam luči Maspalomasa, a pogled takoj usmerim pod noge, kajti razdrapana rečna struga ne daje odpustkov. Že med tekmo sem videl mnoge potolčene in opraskane tekače, ki so trenutek nepazljivosti plačali s padcem. Ne želim biti med njimi, sploh pa ne zdaj, ko mi gre dobro. Končno zagledam makadamsko cesto, na kateri stojijo avtomobili, slišim tudi glasno navijanje. Vedno bolj sem "napaljen". Pospešim, a kaj kmalu nas pot usmeri ponovno v rečno korito, le da je tokrat betonirano. Na tla so položeni kamniti bloki in ponovno je potrebno biti zelo previden na vsakem koraku. Ujamem tekaški ritem, ko me markirni trakovi usmerijo iz struge na pločnik. Mukoma se povzpnem čez približno deset stopnic, nadaljujem po pločniku, ko pot ponovno skrene v korito. Vajo ponovim še dvakrat, ko končno še zadnjič "prilezem" iz osušene rečne struge do okrepčevalnice, 3,3 kilometra pred ciljem. Ne vem, čemu je namenjena tik pred koncem dirke! Pozdravim prostovoljce s "petko" ter odhitim proti cilju. Dohitevam tekmovalce, ki deloma hodijo, deloma tečejo. Od zadnje okrepčevalnice do cilja me ne prehiti nihče. Zagledam ciljni prostor, samo še malo, Peter mi poda slovensko zastavo, slišim Janjino glasno navijanje. 

Končno ciljni sprint, cilj. Konec. Čas se ustavi pri 21. urah in 44. minutah. Zadovoljen in vesel, saj mi je uspelo priti v cilj hitreje kot sem planiral. 

Prejmem lično finišersko medaljo in tekaški brezrokavnik, ki mi bosta ostala v spominu na še enega izmed pretečenih trailov. 

Rezultati:    http://transgrancanaria.livetrail.net/classement.php

Statistika: 

- na startu 1020 tekmovalcev

- na cilju 679

- odstop 341

Uvrstitev, skupno: 279. mesto, v kategoriji M50, 16. mesto od 98 v cilju

Zahvaljujem se Občini Vuzenica, kakor tudi Planinskemu društvu Vuzenica za izkazano finančno pomoč.

ULTRA TRAIL DU MONT BLANC (UTMB) CHAMONIX 28. - 30.08.2015

Ultra trail du Mont Blanc (UTMB) je najbolj znana in atraktivna gorsko tekaška preizkušnja na svetu.

Mestece pod Mont Blancom - Chamonix zadnji teden v avgustu diha s tem dogodkom, preplavi ga več tisoč tekačev iz celega sveta.

Po dolgih mesecih treningov in priprav, po mnogih pretečenih dolžinskih in višinskih kilometrih, končno le stojim na startu svojega največjega ultra-trail maratona.

Ura je 17 in 30 minut. Chamonix, Savojske Alpe, vreme jasno, brez oblačka, vroče. Nepregledna množica tekačev, sotekmovalcev, po glavi mi roji nešteto misli. Želja vsakega izmed nas je prvenstveno priti do cilja v limitu 46,5 ur, rezultat je tukaj vsaj za večino drugotnega pomena. 

Priznati moram, da se kljub neznosni množici okoli mene počutim zelo osamljenega, čakanje do začetka tekme se mi neskončno vleče. Ozračje dviguje nenehno ponavljanje glasbe skupine Vangelis https://www.youtube.com/watch?v=GtmlAaybIEs, čutim, kako mi adrenalin noro narašča. V mislih še enkrat »pretečem« progo na pamet, še malo in šlo bo zares, odpadle bodo vse teorije, kalkulacije in analize, ki so bile neštetokrat opravljene za računalnikom.

Prične se zadnje odštevanje in končno start. Glasba je navita na polno, nepregledne množice spremljevalcev in navijačev naredijo že tako noro vzdušje še bolj noro. Dlake gredo pokonci. Zaradi gneče prvih nekaj sto metrov hodim, nato pričnem izmenično hoditi in teči, šele po dobrem kilometru lahko začnem s tekom.

 Z Janjo se dogovoriva, da se držim desne strani kolone in res jo za kratek čas ugledam ter pošljem poljubček. 

Tako. To je to. Če mi bo sreča naklonjena, se vidiva v nedeljo zjutraj na zajtrku. Posvetim se svojemu tempu in hkrati pazim na sotekmovalce, da se s kom ne zapletem. Nekaj nesrečnikov se je že znašlo na tleh, boleč začetek z odrgninami in praskami.
 

Začetnih osem kilometrov teka je povsem ravninskih, tako se množica tekačev počasi porazgubi. Taktično sem se odločil, da začnem čim bolj počasi ter da svoj tempo postopno stopnjujem šele proti koncu tekme.

 

Kmalu se ravnina postavi pokonci, sledi vzpon na Le Delevret, ki je prvi izmed desetih večjih vzponov. Dobro mi gre, le vročina je še vedno velika, naglavni trak neprestano ožemam. Napredujem v svojem tempu, v okviru zastavljene časovnice. Sledi 7 kilometrski spust proti Saint-Gervaisu. Vmes se stemni, nadenem čelno svetilko in kmalu prispem v mesto, kjer me spremlja bučno navijanje številnih navijačev. Vzdušje je fenomenalno. Na oskrbovalni postaji se osvežim, dopolnim zaloge in se kar najhitreje odpravim naprej.  Ugotovim, da sem nekje na spustu iz žepa nahrbtnika izgubil svojo časovnico. Brez nje sem izgubljen, dezorientiran, vrže me s tira. Pokličem Janjo, sredi noči mi prepisuje podatke preko sms sporočil.

 

Pred mano je več kot dvajset kilometrski vzpon na Refuge de la Croix du Bronhomme, 2441 metrov visok vrh. Prehitel sem kar precej tekmovalcev, občutek je dober. Noč je jasna in topla, občasno se pojavijo močnejši sunki vetra. Napredujem brez večjih težav, predvsem se osredotočim na previden sestop.

Naslednja kontrolna točka je na 50. kilometru, Les Chapieux. Počutje še vedno super, opazim, da izločajo posamezne tekmovalce in preverjajo predpisano obvezno opremo. Pri okrepčevalnici popijem juho in colo ter odhitim naprej. Sledi 10 kilometerski vzpon. Zagledam lep prizor, nepretrgana procesija lučk osvetljuje pot do vrha 2507 metrov visokega Col de la Seigne. Fascinanten pogled, ki kar malo demotivira, ko se zavem, da so nekateri že »tam gori«, medtem ko je cel, dolg vzpon še pred mano. Čeprav se mi vse odvija po planu, čutim nekoliko utrujenosti. Prikradla se je prva kriza, noge so mehke, ne ubogajo me, pozna se na tempu, kljub težavam pa še vedno prehitevam sotrpine. Tolažim se z dejstvom, da se bo kmalu zdanilo in bo ob dnevni svetlobi prišla tudi nova energija.
 

In res, Lac Combal, slikovita ledeniška dolina, obdana z jutranjimi meglicami in svežina jutranjega zraka, me kmalu spravijo k sebi. Slikovita, divja pokrajina, z neštetimi pritoki ledeniških vodotokov in jezerc, svoje doda še sončni vzhod, ki se upre v ostenje Mont Blanca. Prizor, ki mnoge ustavi, da si vzamejo čas za slikanje.

Spet vzpon, 450 višinskih metrov, na Arrete du Mont Favre. Še prehitevam, več kot drugi mene, čeprav mi ne gre najbolje.

Ko je dolg, mukotrpen vzpon končno za mano, se pojavi nova težava, krvavitev iz nosu, ki se kar noče ustaviti. Najdem robček, naredim tamponado in šibam dalje. Krize pa ni in ni konec, spust proti Courmayeuru se mi zdi eno samo trpljenje. Šele na polovici dirke sem, še neskončno dolgih devetdeset kilometrov do cilja.
 

V Courmayeuru dvignem vrečo z opremo, ki sem jo prejšnji dan pred startom oddal in jo je organizator dostavil z namenom, da si v njej shranim energetske gele in ploščice ter sveža oblačila in obutev. Poskušam jesti, piti, se preoblačiti, početi čim več stvari hkrati, čas na okrepčevalnih postajah hiti neskončno hitro. Kljub vsemu je bil postanek dolg kar 45 minut. Ko se končno le odpravim iz okrepčevalnice, ponovno zaslišim huronsko navijanje množice ljudi.

 

Pričnem z enim od naslednjih vzponov, vzpon na Refuge Bertone. Ena sama jeba. Nikakor si ne opomorem, imam občutek, da popuščam, tudi prehitevanje mi ne gre najbolje. Svoje doda še sonce, ki se močno upira v skale, kar me samo še dodatno izčrpava. Končno Bertone. Juha sede v prazen želodec, za sladico cola in grem dalje. Sčasoma se počutim malo boljše, po ravnini in navzdol tečem, čim pa se pot postavi malo navzgor, me zabije, na trenutke tako močno, da komaj hodim. Privlečem se do Refuge Bonatti, na silo ponovim vajo z juho in colo. Tik pred tem sem, da bruham. Dilema. Če jem, mi je slabo, če ne jem, bo zame tekma predčasno končana, vem, da brez vnosa energije telo ne bo zmoglo.

 

Privlečem se  do Arnuve, 96-ti kilometer. Verjetno sem zaradi te krize od zadnje okrepčevalnice izgubil kar nekaj mest. Poskušam čim več pojesti, pa naj bo kar bo. Počutje se mi res nekoliko izboljša, a hrana, predvsem pa sadje so me napihnili kot balon. Ob izstopu iz okrepčevalne postaje me ena od volonterk vpraša, če sem dobro. Očitno ji moj izgled ni bil najbolj všeč.

Sledi naslednji vzpon na najvišjo točko, 2547 metrov visok Grand Col Ferret. Vročina je pasja, pogled navzgor, na vrh hriba je ponovno vse prej kot optimističen.

Končno le ujamem svoj ritem in po dobri uri stojim na vrhu. Vesel sem, neizmerno vesel. Prvič vidim reševalce, ki imajo polne roke dela z onemoglimi sotrpini. Tudi sam se ustavim in jih prosim za nekaj obližev na nogah, začutil sem, da se mi na palcih delajo žulji. Hitro sem pokrpan in že se spuščam do La Foulya. Spet prehitevam, a pozna se, da je za mano 111 kilometrov ter 6800 metrov vzpona. Jem in pijem iz navade. Juha in cola, moj standardni meni, napolnim meh z vodo in brezvoljno nadaljujem. Na okrepčevalnicah opažam, da tudi sotekmovalci vedno dlje časa posedajo, ne mudi se jim več tako zelo kot na začetku tekme. Razdalja, višina in še kaj pač opravijo svoje. Ni nam lahko. Vsak premaguje svoje težave na svoj način.

Nekako se uspem odpraviti naprej. Pot se zlagoma spušča, trenutek neprevidnosti in brcnem kamen, padem kot hlod in se udarim na koleno. Praske po rokah in kolenu, preznojeno telo, prah in zemlja, nič lepo za pogledat. Dva sotekmovalca za menoj mi pomagata na noge, čutim bolečine. Moram sesti. Prvi trenutek pomislim na odstop. Je to zdaj konec mojih sanj? Potipam boleče koleno, razen udarnin in prask je ostalo celo. Ko se končno neham smiliti sam sebi, si rečem, da zdaj res ni pravi čas za jokcanje. Ne, ne na tej tekmi, ne danes! Vstanem, nadaljujem s šepajočo hojo, kmalu me tudi prebava opomni, da je čas za skok v grm. Končno po dolgem času olajšanje, le koleno je še boleče. Prisilim se s tekom, spet mi gre. Do Champec-Laca, kljub padcu prehitim precej tekmovalcev, nov zagon, nova energija!

 

Na okrepčevalnici sem si ob zdaj že klasičnem meniju tokrat privoščil odličen borovničev zavitek, dobro mi je »sedel«. Ne ustavljam se predolgo, kajti pred mano so še zadnji trije vzponi, v meni pa energija, ki mi daje vedeti, da so se stvari končno le postavile na svoje mesto.

Na vzponu na La Giete mi uspe prehiteti precej tekmovalcev, občutek ob tem je izreden. Motivacija je takšna, da mi je čisto vseeno, koliko vzponov je do konca. Meni gre odlično in meljem tekmece kot za šalo. Moja taktika, počasen začetek in stopnjevanje proti cilju, se obrestuje.
 

Po nekaj manj kot tridesetih urah neprekinjene hoje in teka prispem v Trient. Kratek postanek. V meni je takšna energija, da že komaj čakam na naslednji vzpon, na 2005 metrov visok Catogne. Zastavim svoj tempo, ne oziram se na nikogar, prehitevam.

Zadnji spust do Vallorcina traja nekaj manj kot uro, grem skozi okrepčevalnico, še enkrat zmečem vase klasični meni ter se odpravim zadnjemu vzponu naproti, vzpon na La Tete Aux Vents, 2116 metrov visok vrh. Od daleč opazujem lučke, ki se vzpenjajo proti vrhu, kmalu sem tudi sam pod vznožjem gore. Samozavestno pričnem z vzponom, ujamem prve tekmovalce ter jih do vrha kar nekaj prehitim. Saj še sam ne verjamem, da mi gre tako dobro.  Sem res moral najprej pasti, da se je v meni zgodil ta preskok? Telefon v nahrbtniku kar naprej piska, Janjina sporočila. Spremlja me vso noč preko neta, ne more skrivati navdušenja nad mojim napredovanjem v zadnjem delu, bodri me in navija. Nimam časa odgovarjati. Pred mano je še spust do Le Flegere-ja in nato samo še »na glavo« do Chamonixa-a. Opažam mrke, blede obraze sotrpinov, ki sedijo in se skušajo motivirati še za zadnjih 800 višinskih metrov spusta, mišice so skurjene do konca, sklepi boleči, a volja priti v cilj neizmerna.

Čelno svetilko nastavim na najmočnejšo svetlobo in tečem po strmem smučišču. Ujamem še nekaj posameznih  tekmovalcev. Še vedno se mi nihče niti ne približa, kaj šele prehiti. Pokličem Janjo, kako zelo vesela je. Z Aljažem se že odpravljata proti cilju. Čas organizatorja je predvideval, da bom v cilju ob 6.25 v nedeljo zjutraj. A meni se je še vedno trgalo, kmalu sem bil na asfaltnih ulicah Chamonixa, eden izmed volonterjev mi je zavpil, da imam samo še dva kilometra. Noro me je podžgalo, samo še dva kilometra. Tečem na polno. Zadnja ulica pred ciljem. Janja in Aljaž me pričakata z zastavo, kakšna evforija! Še zadnji metri, kjer me z navijanjem pospremijo v cilj.

 

Neprecenljivo! Nepozabno! Dosegel sem svoje sanje, vse bolečine in muke med tekom so se v trenutku razblinile, noro dober občutek, ki ga je težko opisati, premagala so me čustva! Objemi Janje, čestitke Aljaža, fotkanje in veliko zadovoljstvo. Zadovoljstvo priti do cilja in uresničiti zastavljeni cilj.
 

Postavim se v posebno ložo z napisom FINISHER UTMB. Nekaj dni sem od daleč s spoštovanjem in dvomi gledal vanjo ter upal, da bom tudi sam s ponosom stal tu. Tu sem, ponosen, v eni roki slovenska, v drugi roki zastava občine Vuzenica.
 

Potem še slikanje z mojo neutrudno podpornico in najboljšo navijačico Janjo, nato pa počasi proti apartmaju na zaslužen počitek.

Čas: 36ur15min04s, za 169,4km dolžine in 9889m vzponov/spustov

Rezultat: 350 mesto od 1632 uvrščenih, na startu 2563 tekmovalcev, odstop 931

Rezultat kategorija V1H: 122 od 679 (letnik 1966-1975)