100 milj Istre 2014

V planu ultra trail tekov sezone 2014 je bila 100 milj Istre prva letošnja preizkušnja stanja duha in telesa.

Izšlo se je bolje kot sem pričakoval, saj sem 166 kilometrov dolgo pot z 6000 višinskimi metri vzponov ter 6200 višinskimi metri spustov uspel zaključiti prej kot v 28. urah neprestanega teka in hoje.

Rad bi vse strnil v nekaj stavkih, a je bila pot predolga, da jih napišem le nekaj!

Zgodba se je pričela že doma, ko je bilo potrebno spakirati vso kramo. Gremo mi na dopust al gremo laufat? Robe, da poka!

Ob prihodu v Umag najprej uredim vse formalnosti v zvezi s prijavo in nastanitvijo. Lanski ekipi Marn-Prot sta se letos pridružila še Matej Končnik s svojo Ano.

Petkovo jutro je prišlo prekmalu, spet pakiranje, tokrat vreče z opremo in priboljški, ki jih je organizator dostavil na Poklon in Buzet.

Nekaj čez poldne sva z Janjo krenila proti Labinu, na start dirke. Adrenalin narašča, čutim neko čudno nervozo, ki je nisem bil vajen, čeprav imam pred vsakim ultra tekom strahospoštovanje. 100 - odstotne garancije, da pridem do cilja v Umag, mi itak ne more dati nihče.

Še zadnje priprave v avtu, preverim vso opremo, nato pa se le odpraviva proti startu.

Srečujem stare, prekaljene ultraške mačke, vsak je nekje v svojem svetu, v svojih mislih.

Kmalu se prične odštevanje in natančno ob 17.02h se okrog 160 odlično razpoloženih tekačev požene na dolgo pot. Začetek je bil spust proti Rabcu, prav tu sem še posebej pozoren, da si ponovno ne zvijem gležnja. V Rabcu tečemo ob obali, nato se pričnemo vzpenjati proti Ripendi Kosi, sledi spust proti Plominu.

Že na daleč slišim vpitje naših treh navijačic, ki so tudi sicer vedno najglasnejša dekleta na tekmah. To mi da dodatno energijo za vzpon proti Sisolu in Učki. Kmalu se stemni, čelna svetilka postane samoumevna. Začetne kolone se pričnejo trgati, hitrejši tekači so že daleč spredaj, naša skupinica šteje 6 tekmovalcev. Opazim, da je z nami tudi Marjeta in da dobro drži naš ne ravno počasen tempo. Na KT (kontrolni točki) Bodaj izvemo, da ima takrat vodilni Marjan Zupančič pred nami že skoraj uro prednosti, mi pa smo na poti šele slabih pet ur. Nič ne de, napredujemo po svoje z vzponom na Učko. Jasna noč, prečudoviti pogledi na Rijeko in Kvarnerski zaliv, nov elan pred spustom na Poklon. Srečujemo se s tekmovalci na 105km, ki so z Lovrana krenili ob 21.00h. Precejšnja gneča navzdol in vratolomen spust sta me nekoliko izčrpala, a me je na Poklonu že čakala Janja, nova motivacija za naprej.

Za nami je nekaj več kot 41 kilometrov, prva četrtina poti. Sledi kratek postanek in že nadaljujem po zame najlepšem delu trase od Poklona do Buzeta. Marko in Matej držita tempo, meni sledi Marjeta, tako družno nadaljujemo proti Velikemu Planiku. Srečujemo poznane obraze, se pozdravljamo in drug drugemu želimo obilo sreče.

Opažam, da je zrak v posameznih kotanjah in vrtačah nižje spodaj hladnejši kakor višje zgoraj na vrhovih in grebenih. Teren je primeren za tek, podlaga travnata, kljub vsemu je potrebna previdnost, da ne pride do padca in poškodbe. Spust h Koritom je spust v hladilnik. Temperatura je le kakšno stopinjo nad lediščem. Sledi kratek postanek za okrepčilo. Marka zebe, pravi, da ne zdrži niti sekunde več in da bosta z Matejem krenila naprej, midva z Marjeto nadaljujeva kakšno minuto kasneje.

Vedno se sprašujem, ali je boljše na okrepčevalni postaji narediti »daljši« postanek in se dobro založiti s hrano in pijačo ali vse skupaj »ofrkniti« in v najkrajšem času nadaljevati? Resnica je verjetno nekje vmes.

Dolg vzpon na Orljak in Gomilo v ranem jutru. Začnejo se kazati prvi znaki utrujenosti, za nami  je več kot 60 kilometrov. Marjeta mi tiho sledi, kot stroj, brez jamranja. Na spustu z Gomile proti Trsteniku dohitiva vodilno Italijanko, ki je očitno v krizi. Na okrepčevalnici v Trsteniku se ustavi le za hip in že nadaljuje vzpon na Žbevnico. Midva si vzameva za okrepčilo nekaj več časa. Bova lovila vodečo? Marjeta prevzame tempo, pospeši. Halooo, diham na škrge! Malo pred vrhom Žbevnice se najin trud poplača, ujameva jo in prehitiva. Na spustu iz Žbevnice sva »plen« midva. Ves čas imava občutek, da nama diha za ovratnik, očitno pa je spust pričela zelo previdno. Marjeta ima težave s čelno svetilko, časa za menjavo baterij ni. Pomagam ji s svojo, nastavim jakost na maksimum in že šibava dalje. A kmalu omaga tudi moja lučka, zato sva proti Buzetu primorana upočasniti in previdneje sestopati. Pričelo se je daniti, z mislimi sva že pri okrepčevalnici, Italijanka naju ponovno prehiti. Ko prideva do okrepčevalnice, jo ona že zapušča. Ne morem verjeti svojim očem. Kaj je jedla, kaj je pila, kaj je sploh zmetala vase? Odgovor je odnesla s seboj vse do Umaga.  

Na izhodu okrepčevalnice srečam Hribarjevega Mateja, ki pa se že odpravlja naprej.

Super mu gre, poročajo mi, da ga vseskozi »žge« kot nor. Tu pa sta tudi že Marko in Matej. Odločim se, da tudi drugi del poti nadaljujem z Marjeto, kar povem Marku, ki je nad tem nekoliko presenečen. Bova lovila Italijanko? Marjeta izrazi nekaj dvomov, ali bo lahko sledila mojemu tempu, a ji povem, da se ji bom prilagajal.

Vmes se od nikoder pripelje tudi Janja, moja motivacija in regeneracija. Odložim vrečo s stvarmi v avto in že se posloviva. Na novo formirane ekipe tako nadaljujemo proti mestecu Hum.

Marko in Matej malo »pritisneta« na plin, midva z Marjeto pa v svojem tempu preko neštetih prečenj reke Mirne do Huma. Neprestani vzponi in spusti so me že dobro zdelali, a me je Janjina kava hitro spravila k sebi. Tudi Marjetin Srečko je tukaj in verjamem, da ji je kakšen priboljšek dal dodatno energijo za nadaljevanje poti. Motivacije nama tako in tako ni manjkalo.

Zanimivo je, kako si telo z nekaj malo vnosa na tako dolgi poti hitro opomore, a na žalost se že po nekaj kilometrih ponovno izprazni.  

Nadaljujeva do Grdinićev in Draguča, kjer je za nama 100 kilometrov poti. Magična meja. Tako, zdaj pa na glavo, če bo treba.  Tukaj se dirka na 100 milj šele začne. Grem do onemoglosti in še naprej! Marjeta tudi! Kratki, strmi vzponi in spusti nama pobirajo moči, trasa pelje po nekih čudnih, kamnitih, zapuščenih pastirskih poteh, polnih trnja. Za poslastico so sitni še komarji.

Na poti do Butonige me pokliče Janja, gre ji na jok, preklinja navigacijo, ki jo je sicer pripeljala do table Butoniga, a žal na napačno stran jezera. Pomirim jo, se vidiva na naslednji točki. Uf, pa prav tam bi jo še kako potreboval.

Privlečeva se do jezera nesrečnega imena, na najino srečo pa sta tu Klara in Ana. Juhica kot naročena, masaža mišic , na obraz se vrne nasmešek.  Vzpon na Zamask sem opisal prejšnji odstavek in ga ne bi več ponavljal. Muka, muka, muka..Končno sva na vrhu.  

Janja, jaz te imam tako rad. Daj vse, kar imaš, da si malo opomorem. Greva naprej. Spust v dolino, vzpon na Motovun. Beri dva odstavka nazaj! Jeba, jeba, jeba.

Spust v dolino, vzpon na Oprtalj. Beri tri odstavke nazaj. Bo končno že konec teh vzponov in spustov? A niso mogli vsaj enega kuclja zaobiti? Pogledava na višinski graf in ugotoviva, da od Oprtalja do konca nekih hudih vzponov ni več. Janja se prelevi kar v volonterko na okrepčevalnici, ki je res bogato založena. Spijem juho in kavo. Kaj zdaj? Nič. Greva naprej. Najraje bi se tam ulegel na klopco in zaspal, a realnost je kruta. Noge je potrebno spraviti v hojo in še več – v tek, kjer je seveda to še mogoče. Kmalu se ogrejem, slišim Marjeto, ki mi neutrudno sledi. Res je neuničljiva, si mislim. Prispeva v Završje in kmalu v Grožnjan, kjer je do konca samo še dobrih 20 kilometrov.

Hitro okrepčilo in naprej. Imam občutek, če se ustavim, nog ne bom več premaknil. Odločim se, da popijem tistega, ki daje krila. O krilih pa ne duha, ne sluha! Bo treba kar po zemlji do konca, ni druge.

V Bujah še do zadnje okrepčevalnice. Janja, Klara in Ana naju tukaj z glasno vzpodbudo še zadnjič pozdravijo.

Se vidimo v cilju. Hvala punce, bile ste enkratne. V pomoč in motivacijo. Lepo je, ko veš, da te tam nekje, na neki točki, včasih tudi sredi ničesar pričakuje tvoja draga. Meni to ogromno pomeni.

Spust do podhoda avtoceste in nadaljevanje poti čez travnike do Vilanije, zadnja kontrolna točka. Še pet dolgih kilometrov. Neprestano gledam na uro. Se mi samo zdi, da se razdalja do cilja prepočasi zmanjšuje? Ura ne laže, orošeni travniki proti Umagu se vlečejo kot jara kača. Odštevam metre do cilja. Hej Marjeta, do konca le še 1600 metrov, ena milja! Če sva jih zmogla 99, bova še to, zadnjo. Umag, vhod, asfaltna podlaga. Cesta in promet. Skoncentriram se na orientacijske zastavice in promet, da ne bi tik pred ciljem kje zašla. Šibava čez krožišča in že sva v majhni, ozki ulici tik pred ciljem. Zaslišim navijanje moje najglasnejše navijačice – Janje. Z Marjeto družno tečeva, zadnje metre ji dvignem roko in jo spustim naprej.

 Zaslužila si je. Odgarala. Čestitke.

V cilju sem po 27. urah in 55 minutah. Sanje ali resničnost. Obsedim na klopci, gledam predse, pokliče me Janja. Imam cmok v grlu, objem, poljubčki, veselje.

Premagan je še en ultra trail. Carsko.

Zahvala organizatorjem, volonterjem in res prijaznemu ter ustrežljivemu osebju na okrepčevalnih postajah. Proga odlično označena, morda je skozi nekatera mesteca, oziroma trge manjkala kakšna markirna zastavica. Pogrešal sem obljubljene testenine, ki so nam bile obljubljene v Umagu, pred startom. Zato pa je bila pogostitev s hrano na koncu v samopostrežni restavraciji toliko boljša. Moja končna ocena je, da je bila prireditev izpeljana na višjem nivoju kakor lani.

Še za konec:

- višinski graf

 -potrdilo o uspešno končanem ultra maratonu

-ostali tehnični podatki, preneseni z GPS naprave

Naslednje leto spet?

Revija TEK plus - Grintovci Extrem

V zadnji številki revije Tek plus je Matej Hribar iz Kamnika doživeto opisal svoj projekt - Grintovci Extreme 2013. Tudi sam sem bil aktivno udeležen kot pomočnik, nosač, priganjalec, navigator, motivator. Več v spodnjem tekstu.....






Grintovci extrem 1







Grintovci extrem 2







Grintovci extrem 3







Grintovci extrem 4






Grintovci extrem 5







Grintovci extrem 6



Športnik občine Vuzenica 2013

Konec januarja je bila v naši občini podelitev športnika leta 2013. Med posamezniki sva bila nominirana mlada in perspektivna športnica Mojca Haberman ter jaz. Odbojkarski klub Vuzenica je dobil nominacijo med kolektivnimi športi. Sam sem prejel priznanje Špotnik leta 2013, Odbojkarski klub pa Pokal Vuzenice za leto 2013.
V vuzeniških Odsevih je v zvezi z dogodkom objavljen članek.





Intervju za lokalni časopis

Poročilo o dogodku

KOROŠKA PLANINSKA POT V CELOTI

Letošnja sezona ultra dolgih trail tekov (tek po brezpotjih , oziroma težjih terenih), je moja najuspešnejša do sedaj. To lahko trdim že na višku sezone, kajti za mano so uspešno končane kvalifikacijske tekme za UTMB 2014 in sicer: 100 milj Istre, Fruškogorski maraton, Martinček trek Ribnica ter junija še Velebit ultra trail.

Lansko jesen, ko sva s Petrom neuspešno poskušala na Koroški planinski poti (KPP), sem si zadal, da ponovno poskusim opraviti s celotno traso julija letos. 

Koroška planinska pot

Vsak izmed letošnjih projektov je pustil nekaj posledic na telesu (predvsem modrih nohtov na stopalih), boleče kite, tetive in mišice pa so mi dajale vedeti, da se telo še ni dovolj regeneriralo po prestanih naporih. Zato je bilo v meni kar nekaj dvoma, kako se bo telo odzivalo na tako dolgi poti kot je KPP.

 

Ultraška stopala:-)

 

Kot po navadi, sem pot »opravil« že doma, za računalnikom, kjer sem si narisal GPS sled in naštudiral čim več podrobnosti, predvsem kje bodo postanki, preobuvanje, preoblačenje, okrepčilo,…in seveda, da me bo spremljevalna ekipa čakala na določenem mestu ob točno določenem času. Ker je bil projekt načrtovan v trajanju od 55 do 60 ur neprekinjenega teka in hoje, sem tokrat ob nepogrešljivi Janji angažiral še sina Aneja ter prijateljico Ano Brodar, ki so me oskrbovali na točno določenih mestih. Aktivno pa so me na poti spremljali:

- od Bukovskega sedla do Raven, Matej Hribar (60 kilometrov)

- od Raven do cilja, Matej Končnik (110  kilometrov)

- od Remšnika do cilja, Boštjan Ledinek (56 kilometrov)

 

 



Boštjan, Matej, Ana, jaz, Janja, Anej

 

To je bila oskrbovalna ekipa, ki mi je dala miren spanec. Malo morgen. Pred takšnim ultra projektom se ne da mirno spati, po glavi se prepletajo različne misli in če sem iskren, tudi strah in negotovost, ali si le nisem zadal prevelikega zalogaja. Ko sem končno zaspal, me ob 2.35h zjutraj  prebudi budilka in težkih oči se spravim iz postelje. Spreleti me srh, v grlu začutim cmok. Že čez dobro uro bo šlo zares.

Z Janjo in Anejem se odpravimo na Kočo Planinc, kjer stečejo še zadnje priprave. Točno ob 4.00h startam ter se poženem v rahel tek proti Kremžarjevem vrhu. Začetni del poti do Raduhe sem opravil sam, brez aktivnega spremstva, Janja in Anej pa sta me čakala na vnaprej dogovorjenih mestih.

 

 

Na startu, 19.07. 2013 ob 4.00h

 

Jutranja zarja je kmalu pričela napovedovati jasen in ne prevroč dan. Na Kremžarjevem vrhu tako že lahko ugasnem čelno svetilko ter nadaljujem s spustom proti Slovenj Gradcu. Napredujem bistveno hitreje od predvidene časovnice, počutje je odlično in vem, da ne pretiravam. Prehiter začetek na dvesto in več kilometrov dolgi poti bi lahko pomenil še hitrejši konec. In tega si nikakor nisem želel, ne jaz, ne moja podporna ekipa. Kmalu sem v Starem trgu, nadaljujem proti Selam ter Poštarskemu domu. Janja in Anej sta pripravila vse potrebno za čim hitrejšo oskrbo, vzamem še palice ter se odpravim proti Uršlji. Kmalu sem na vrhu, z oskrbnikom na kratko poklepetava, narediva fotko in že se spuščam proti Križanovi kapeli.

 

Na Uršlji, pred tablo K24

 

Podporna ekipa me že čaka, preobujem copate in v lepem tempu po cesti tečem proti Slemenu in dalje čez prelaz Kramarica do doma na Smrekovcu. Ura pokaže, da sem pred predvideno časovnico, zato si privoščim nekoliko daljši postanek in okrepčilo. Janjini makaroni so bili kot naročeni, za naslednjih 6 ur napolnim še nahrbtnik, ker spremstva ne bo vse do Bukovskega sedla.

 

 

Na Smrekovcu, ura :-)

 

Od Smrekovca do Loke pod Raduho napredujem z muko, kaže se prva kriza, za katero pa vem, da bo kmalu minila. In res, na Planini Vodol noge postanejo spet lažje, kmalu sem na Planini Javorje, od koder je še nekaj minut do Koče na Loki pod Raduho. Natočim svežo vodo, zmešam svoj izotonik in pričnem z vzponom na Raduho.

 

Planina Vodol

 



Običajno mi je ta strmina delala težave, a tokrat je bilo drugače. V manj kot uri sem na vrhu, za menoj je 60 kilometrov poti v slabih dvanajstih urah. Super, bistveno hitreje,  kot je bilo načrtovano.

 

Raduha, za mano 60km

Za spust se odločim po plezalni poti, ko sem že izven jeklenic, mi spodrsne in padem, a se na srečo pravočasno ujamem med grmovjem rododendrona. Nekaj praskic in tresoče noge mi dajo vedeti, da se moram bolj skoncentrirati pri spustu, sicer lahko gre hitro kaj narobe. Končno je za menoj zahteven in strm spust, kmalu se pridružim poti, ki prihaja iz Durc in že sem na Koči v Grohotu.

 

Koča v Grohotu

Oskrbnica me takoj vpraša, če sem na poti K24, a ji povem, da je moja tokratna pot bistveno daljša. Pove, da je pot pred dnevi opravil že Janez Stočko. Omenim ji, da sem seznanjen s to informacijo ter ji pojasnim, da nameravam sam večji del poti preteči in da je moj tempo drugačen od planinskega.

Do Bukovskega sedla se odločim odteči po gornji, gozdni potki, a mi je kmalu žal, saj je po tleh veliko korenin, ki mi ne dovolijo nekega sproščenega teka. Na sedlu sem skoraj štiri ure prej kot sem predvideval. Doživim šok. Janje in Aneja nikjer. Vem, da morata dati Mateju potrebne napotke ter ga usmeriti na Sedlo, »krivec« pa sem jaz, ker sem toliko hitrejši, da Mateju ni uspelo pravočasno iz Kamnika do Črne. Po prvotnem načrtu, naj bi ga Janja in Anej pobrala v Črni, a ker sem prehiter, sta morala na sedlo brez njega. Ravno odložim nahrbtnik, ko zaslišim glas avtomobila in res, tu sta Janja in Anej. Super. Zgrešili smo se za nekaj minut, kar ne predstavlja nobene panike.

 

 

Janjina potujoča trgovina

Trio Marn

 

Sledi okrepčilo, masaža, med preoblačenjem, še v kopalkah, pa se pripelje še Hribarjev Matej in že sledijo prve zbadljivke o morju, kopalcih in plaži. Matej pač. Takrat si dokončno oddahnem, ker vem, da me bo odslej spremljal izkušeni ultraš, prevzel pa bo tudi del mojega tovora na svoj hrbet.

 

 

Večni pozitivnež Matej

 

Na Olševo se morava povzpeti 600 višinskih metrov, a ker je bilo okrepčilo izdatno, tudi klanec ni bil preveč naporen. Kmalu sva na grebenu in že se razgledujeva po okoliških hribih, ki se zlatijo v sočnem zahodu. Kot običajno, se Matej na veliko prepira z ovcami, zafrkancija gor in dol, a kmalu naju mine, ko prestopim iz ene skale na drugo, vmes pa – gad. Na srečo sem stopil čezenj. Ob takšni, večerni uri ga res ni bilo pričakovati. Matej ga še ovekoveči in že nadaljujeva na najvišji vrh Olševe – Govco.

Mal'ca na vrhu Olševe

 

Matej na Govci

 

Pričneva se spuščati, čez melišče jo oddrajsava in kmalu sva v Mrzlem dolu. Janja in Anej naju že čakata, sledi kratko okrepčilo in že nadaljujeva proti Kumru. Tam sva ravno toliko hitra, da nama še ni bilo potrebno prižigati čelk.
Pri Kumru vzameva zaloge za celo noč, kajti odločim se, da bo naslednja oskrba na Lešah. Tudi Janja in Anej sta že precej zdelana, vsi skupaj smo pokonci že 18 ur in pričenjajo se kazati prvi znaki utrujenosti. Vem, da se tudi ona dva ne bosta ravno naspala, a kljub temu ju pošljem domov, da si vsaj malo odpočijeta.
Z Matejem jo mahneva proti Peci. Ker pot dobro poznam, vem, da bo vzpon dolg in naporen. Tišina noči, zvezde in razgledi razbijejo monotonijo vzpona in po dobri uri sva na Knipsovem sedlu. Od tu naprej je hoja po vršnem platoju le še užitek. Vrh Pece ob polnoči. Matej vpisuje in štemplja, sam se ukvarjam z vnosom hrane in pijače.



Na vrhu Pece

Ne zadržujeva se predolgo, kmalu kreneva navzdol proti Domu na Peci, ki je seveda zaprt in dalje proti Mitnjeku in Koči na Pikovem. Drživa pridobljeno časovno prednost, kar me še posebej navdušuje.

 

Pikovo, hrenovke tokrat ni bilo:-)

V Mežici se pri pokopališču  oskrbiva z vodo, prečiva Mežo in se pričneva vzpenjati proti Sveti Ani – Pristovu. V dolinici že zagledava tipično Koroško vasico - Leše, kjer naju bosta tokrat počakali Janja in Ana. Ura je 4.00h zjutraj. Ko prideva na vrh klanca, kjer naj bi naju čakale najine supporterke, zaslišim znani glas motorja mojega legendarnega avtomobila. Super. Kakšna natančnost.

 

 

Dekleti sta poskrbeli za zgodnji zajtrk, na hitro nekaj vržem vase, se preobujem in že se odpraviva proti Naravskim Ledinam. Dolg pristop do Obretanovega ter nelogično slabo markirana pot sta nama naredili kar nekaj orientacijskih zapletov, a na srečo se nisva niti enkrat izgubila. Na Naravskih punci že čakata, oddava stvari v avto in se spustiva do Kotelj, oziroma Prežihovine.

 

Od Naravskih Ledin proti Kotljam

Od domačije greva naravnost v dolino ter v lepem, tekaškem tempu nadaljujeva do Raven, kjer se pot izpod viadukta odcepi na Šteharski vrh. Spet Janja in Ana z okrepčevalnico. Ni da ni, saj vozita v avtu mali Mercator!

 

Fanta, kaj bosta?:-)

 

Matej Hribar je tukaj zaključil delo aktivnega spremljevalca. Opravil ga je z odliko, tako kot sem tudi pričakoval. Stari ej, iskrena hvala!

 

Dobra volja pred nadaljevanjem na Ravnah

Matej je tukaj »predal službo« Mateju Končniku, ki je prevzel vlogo nosača, motivatorja in še kaj.

 

V družbi obeh Matejev

Povem mu, da sem že malo zdelan, za mano je namreč že 117 kilometrov in slabih 29 ur in da morava uskladiti tempo, da bo le ta čim bolj enakomeren. Res nama kmalu steče in v slabi uri vzpona stojiva na Šteharnikovem vrhu. Spust po številnih bližnjicah do Sv. Križa in naprej do Dravograda mine kot bi trenil. V Dravogradu naju pričaka Ana, Janja je med tem šla malo počivat, zopet naloživa in kreneva proti Košenjaku.

 

Okrepčevalnica "pri Ani"

Prvi del vzpona je zaraščen s koprivami, sonce močno pripeka v hrib, a tudi to je kmalu za nama. Na Ojstrici se namreč nekoliko pooblači, kar zmanjša vročino, pa tudi hoja po cesti do Planinskega doma na Košenjaku hitro mine. Pitje izotonika se mi nekoliko upre, zato se napijem vode in že se vzpenjava proti vrhu. Kljub nekoliko slabšemu tempu sva na vrhu še vedno 20 minut pred planiranim časom, kar je znak, da sem dobro planiral v teoriji in odlično izvedel stvar v praksi.

 

Na Košenjaku

Tek in hoja proti Sv. Urbanu in Pernicam med borovničevimi grmi tokrat za spremembo ni bila mokra, zato lepo napredujeva. S Pernic sledi še spust v Bistriški jarek, kjer je ponovno na delu podporna ekipa z Janjo, Anejem ter Ano. Kljub temu, da je postanek ob potoku, se občuti popoldanska sopara in nelagodje pred vzponom na Sv. Jernej.

Makarončki, makarončki, kaj bi brez njih

 

Sledilo je odlično okrepčilo, kar nama je dalo novih moči za vzpon do Sv. Jerneja ter nadalje do vrha Bricnika. Ko sem že mislil, kako bom z lahkoto odtekel do prelaza Radelj, me je ponovno »navilo«. Pričel sem s kombinacijo teka in hoje in se nekako privlekel do Radlja.

 

Bricnik, gremo dalje

Anej in Ana sta ponovno poskrbela, da sem se pobral in nadaljeval proti Kapunarju. Zaradi utrujenosti sem pozabil sončna očala zamenjati z navadnimi in ker se je kmalu stemnilo, sem imel velike probleme z vidljivostjo. Oči so bile že zelo utrujene, sončna očala pa so podlago naredila še bolj temno in tako sem »tipal« podlago vse do ceste, ki se od Sv. Urbana spušča na Remšnik.

 

Na Kapunarju pred temo, jaz pa sončna očala

Hvala Ani, da je nemudoma organizirala in poskrbela za prevoz očal, velika hvala Ivu, da jih je šel iskat k meni domov.
Na Remšniku naju čaka kompletna podporna ekipa, aktivno pa se nama pridruži še Boštjan Ledinek.
Tokrat v troje, korajžno krenemo v zadnjo noč, proti Ožbaltu.

 

Boštjan, Matej in jaz na Remšniku

Hodimo mimo številnih kmetij in posameznih nadležnih psov do Zgornje Kaple, kjer se kmalu odcepimo do Sršenovega vrha. Sedaj nas čaka dobra ura strmega spusta do Ožbalta, kjer pri gasilskem domu čaka že zelo izmučena podporna ekipa.

 

Seršenov vrh, že dokaj zdelan

Dolijem si tekočine, ostalo kramo nosita Matej in Boštjan, tako da mi ni treba skrbeti za popolnoma ničesar. Ko si zaželim te in one stvari, mi jo takoj podata, ko mi je treba nesti palice, jih nosita, skratka, fanta sta opravila svoje poslanstvo tako, kot sem si zamislil. Hvala pubeca, kapo dol. 

Prečenje elektrarne Ožbalt ponoči zna biti nerodno, ker dežurnega na samem objektu ni. A Boštjan se je predhodno telefonsko dogovoril, da bomo trije prečili jez in res, ko smo pozvonili, so se vrata odprla.

Najbolj dolgočasen del celotne poti je vsekakor  vzpon po Kapusovem grabnu. Levo gozd, desno gozd, vmes potok, pa potok enkrat levo, drugič desno, tretjič na obeh straneh. Pa še vedno Kapusov graben. Nikoli konca. Po dobrih petih kilometrih mukotrpnega vzpona se jarek vendarle zaključi in ostane še vzpon na Glančnik. Sledi nadaljevanje po grebenu in spust mimo kmetij do Lehna.

Naša izmozgana ekipa nas kot že ničkolikokrat doslej ponovno postreže in krenemo naprej proti Ribnici. Prične se moje tretje jutro brez spanja in počitka. Nekajkrat me zanese levo-desno, zato spijem tistega »ki ti da krila«. Kmalu občutim, da deluje, pričnem s tekom in stopnjujem tempo, navijam, da fanta komaj sledita in jima nič ni jasno. Zraven stresam še šale in Boštjan že pomisli, da se mi od utrujenosti blede. Bilo bi upravičeno. Hitro smo v Ribnici, kjer planiramo še zadnjo oskrbo.

 

Izčrpana podporna ekipa v Ribnici

Po slabih 50-ih urah človek težko kaj spravi vase, a treba se je bilo potruditi, kajti sledil je še zadnji, daljši vzpon do Pesnika in Ribniške koče. Tudi s tem delom poti opravim uspešno, sedaj vem, da me nič več ne ustavi. Črni vrh, Pungart in Velika Kopa, prihajam na domač teren.
Adrenalin ponovno raste, vse muke in bolečine so pozabljene. Pričnem s kalkulacijo časa in ugotovim, da lahko s projektom zaključim pod 54. urami. Z Matejem in Boštjanom se dogovorimo, da bom zadnji del od Partizanke do Koče Planinc odtekel, ona dva pa bosta prišla zadaj. Kot že mnogokrat, tečem po smučišču Kaštivnik navzdol, pazim, da ne padem in na koncu staknem še kakšne poškodbe. Gledam na uro. Šlo bo. Prej kot v 54. urah! Gaaaas, do konca, koliko je še ostalo. V gozdu nad kočo zavriskam. Takrat pričnejo vpiti tudi moji navijači. Še raznožka za publiko, glasba, čestitke, objemi, čestitke,…

 

Raznoška od navdušenja

Konec, ne morem verjeti, ura pokaže 237,4 kilometra poti s skoraj 13000m vzponov in spustov. Čas 53 ur in 52 minut. Super, odlično!!!

Zagledam Staneta, ki se nam žal zaradi poškodbe ni mogel pridružiti, moj veliki mentor in vzornik. Vem, da je ponosen name. Čestita mi. Najprej vpraša, koliko sem popil? Bog si ga vedi, koliko! Očitno dovolj, da nisem dehidriral.

 

 

 

Pričaka me tudi Stane Barber

 

 

Janja mi skoči okrog vratu, od silne navdušenosti jo dvignem in objamem. Težko zadržujem solze.

 

 

 

V objemu moje najdražje

 

 

Pridejo še Anej, Aljaž, tašča Marija, Ana, Mojca, Boris, Andreja, Ivo, Branko…..saj se vseh imen sploh ne spomnim. Pa predsednica PD Vuzenica ga. Ivica Filipi z možem Ivanom, ki je za nas pripravila kompletno  pogostitev.

Nekaj minut za mano prideta tudi Matej in Boštjan, moja odlična spremljevalca. Seveda sledi krepak stisk rok in čestitke.

 

 

 

Na cilju s svojima spremljevalcema

Dajte pivo, ljudje božji, zdaj smo si ga res zaslužili. In dobili smo ga, kako je prijalo, zacvrčalo po grlu navzdol.

 

 

 

Ivica ga že toči, to mi delaj, Ivan budno spremlja dogajanje

 

Kmalu po zaključni evforiji se nam pridruži in čestita še župan Občine Vuzenica g. Franjo Golob s soprogo. Seveda smo to evforijo tudi obeležili, nastalo je kar lepo število slik, ki nas bodo še dolgo spominjale na dan, ko mi je uspelo v celoti uspešno opraviti s celotno KPP.

 

Skupinska z županom g. Golobom

Kaj napisati za konec? Zame je to projekt vseh projektov. Tako po dolžini poti, času trajanja in premagani višinski razliki. Kje so meje moje vzdržljivosti? Ne vem, ker bi lahko še nadaljeval. Razen bolečih kolen navzdol, otekanje pokostnice in bolečega podplata nekih hudih opozoril telesa (še) ni bilo. Je bilo vredno? Vsekakor. Še enkrat? NE!!!



Zmagovalna ekipa z županom, pogrešali smo Hribarjevega Mateja:-(

 

Sestaviti tak ultra maraton brez podporne ekipe ter aktivnih spremljevalcev, je iluzija. Zato se na tem mestu res iskreno zahvaljujem vsem in vsakemu, ki mi je stal ob strani in pomagal po svojih najboljših močeh. Imel sem najboljšo podporno ekipo, kar jih je!!!

Ekipa na terenu:

-       moja Jančika, ki je odlično poskrbela za vse in še več, da je res vse laufalo kot se šika

-       sin Anej

-       Ana BRODAR

Spremljevalci na poti:

-       Matej HRIBAR

-       Matej KONČNIK

-       Boštjan LEDINEK

Na cilju: sin Aljaž, tašča Marija, Ivica Filipi, Ivan Filipi, Franjo Golob z ženo, Ivo Brodar, Boris, Andreja, Stane, Irena, Mojca, Branko…..vem, da nisem omenil vseh, se opravičujem, a je bilo zelo težko po vseh teh naporih biti pozoren.

Hvala tudi za vsa poslana SMS sporočila, lepe želje na TF in ostalih medijih, predvsem pa držanje pesti in navijanje družine PROT, ki je bila na letovanju na Cresu.

 



Proti so zakon, hvala za vzpodbudo z morja



Naslednji dan pa..........

 

Pivo in noge v bazenu - to je pravo