100 milj Istre

Konec lanskega leta sem se odločil, da se udeležim ultra trekinga 100 milj Istre. V ta namen je bilo potrebno planirati treninge preko cele zime, ki je letos z nenormalno količino snega povzročala težave pri nabiranju dolžinskih in višinskih metrov.
Kljub vsemu se je prva letošnja ultra tekaška prireditev izšla povsem po mojih željah, zaključil sem v Koromačnem in ob tem dosegel dobro uvrstitev.

V petek, 12. aprila se odpravim novim doživetjem naproti z Janjo ter Markom in njegovo Klaro. Zamislim si logistiko, s katero se bom ob maksimalni angažiranosti na poti opiral na pomoč najinih dragih. Kot je bilo pričakovati, sta stvar opravili z odliko. 

Odpeljemo se v Koromačno, opravimo formalnosti ob prijavi ter pričnemo s pripravami, oziroma pakiranjem. Vreme je spremenljivo, zvečer in ponoči so napovedane padavine, zato je bila odločitev, kaj obleči in obuti, velika loterija.



Kaj v nahrbtnik, kaj v vrečo?

Po pakiranju in oddaji stvari se odpravimo s svojim avtom proti Umagu, še prej pa ovekovečimo sliko nasmejanih ultrašev na avtobusni postaji v Koromačnem.

Same znane face

Zanimiva bi bila slika istih oseb po prihodu v cilj.

Pred startom sledi že znani ritual preoblačenja, preobuvanja, hidriranja, odvajanja,... Kaj kmalu za nami se pripeljejo z avtobusom tudi ostali tekmovalci, sotrpini, ki se bodo podali na nekaj več kot 160 kilometrov dolgo pot, na kateri bo potrebno premagati 5700 metrov vzponov in spustov. Z Markom sva dogovorjena, da v kolikor ne pride do nepredvidljivih situacij, tečeva skupaj.

Umag, pred startom

Vzdušje je enkratno, adrenalin narašča, veliko znanih obrazov, kmalu je ura 21.00h, ko se poženemo novi avanturi naproti.

SLO ekipa pred startom

Prvi kilometri so po pričakovanjih prehitri, Marko mi celo zamolči previsok pulz, a kmalu se stvari postavijo na svoje mesto. Potrebno se je umiriti, najti tempo in napredovati po svojih sposobnostih. Pred Markovcem se ulije kratkotrajna ploha, a ker je toplo, niti ni moteča. Kmalu preneha deževati, podlaga je spolzka, potrebna je še dodatna previdnost. Na spustu z Markovca izgubim skupino s Petrom, ki ga vse do cilja ne srečam več.
Tek skozi Istrske vasice poteka po utrjeni podlagi, kljub vsemu se nekateri deli vlečejo. V daljavi zagledam luči, pred mano so Buje in prva okrepčevalnica.

Buje, 26 kilometer

Nadaljevanje proti Grožnjanu je en sam užitek, noč je jasna, tečem v svojem tempu. Kmalu vso to idilo prekine močvirnat travnik pred mestom, ki ga zaobidem po naštudirani bližnjici in se priključim na asfaltno cesto nekaj metrov pred okrepčevalnico. Tukaj srečam tudi Mateja, ki je prvi del poti tekel spredaj.

Grožnjan, 35 kilometer

Z Markom in Matejem napredujemo proti Oprtalju in naprej do Buzeta. Prva prava okrepčevalna postaja, kjer lahko iz svoje vreče zaužijem priboljške, ki sem si jih predhodno spakiral. To me napolni z novo energijo in motivacijo za napredovanje.

Buzet, 63 kilometer, levo Matej, desno Marko

Naredi se jasno jutro, pred mano je 1000 višinskih metrov vzpona na Žbevnico. Napredujem hitro, razgledi na Buzet so idilični, kmalu sem na vrhu.

Žbevnica, 73kilometer

Buzet z jutranjo meglico

Matej je nekoliko upočasnil tempo, zato z Markom nadaljujeva sama proti Trsteniku, kjer naju čakata najini najdražji. Kratek postanek in kratko razvajanje.

Trstenik, za nama je 78 kilometrov

Ko se dobro podpreva, sledi vzpon na Gomilo in Orljak ter spust na Korita.



Gomila, 81 kilometer

Orljak, 88 kilometer

Janja in Klara tudi tukaj opravita svoje poslanstvo s priboljški iz nahrbtnikov. Do Korit je namreč cesta preslaba, da bi se dalo tja pripeljati z avtom.




Planinska in naša časovnica sta si zeeeelo različni
 

Čeprav hrana ne tekne več tako kot na začetku, uspem spraviti vase nekaj grižljajev in kmalu sem pripravljen na nadaljevanje proti Velikemu Planiku in spustu do Poklona.




Poklon, 105 kilometer, kako paše sedeti

Vreče s tekmovalno opremo

 



Prevzamem vrečo s tekmovalno opremo, se preoblečem, v daljavi se sliši grmenje. Kaj bo prineslo? Dežja si namreč nihče ne želi. Tako in tako je vse skupaj zelo težavno, številni vzponi in spusti ter neprespana noč kažejo svoje posledice. Za mano je namreč slabih 17 ur neprestanih aktivnosti.



Potrebno je nadaljevati proti Učki, oziroma najvišji točki maratona, Vojaku. Kljub temu, da je grmenje vse bližje, spusti se še megla, se vreme usmili in mi prihrani še dodatne muke z mokroto.




Vojak, za nama je108 kilometrov



Sledi najtežji del dirke. Utrujenost, težek kraški teren in obilica kamenja na poti ne dovolijo hitrejšega napredovanja, pojavi se bolečina v levi stegenski mišici. Znaki, da ima telo dovolj, glava pa še ne!


Treba se bo dodatno priganjati do Sisola in se spustiti do Plomina. Najini dragi sta nama tokrat pripravili presenečenje z juho. Kako je teknila! Marko jo je še "repetiral"




Plomin, 130 kilometer, juhica je sedla

Nato se spustiva do morja, prečiva mostiček čez kanal in pričneva z vzponom na Standar. Hitro pridobivava višino, a vrha od nikoder. Očitno je tam "nekje zadaj" in res ga v trdi temi druge noči kmalu doseževa.

Teren postane nekoliko primernejši za tek, a ker je za nama že dolga pot, je potrebno biti še posebno previden, kajti vsak napačen korak je lahko usoden za nadaljevanje.

Spust v Rabac je vratolomen in zelo nevaren, potrebno se je spuščati po jeklenicah in stopati celo po klinih. A smo mi na morju? Zajle, pa klini, pa to! Takrat ni bilo smešno, a "poberem" tudi to kontrolno točko. Vzpon v Labin popestrita najini navijačici z glasnim vpitjem in žvižgi. Ura pa skoraj polnoč. Le kdo bi se oziral na to!

Labin, 143 kilometer, ko ni nič več smešno

Sledi še zadnje večje okrepčilo in kmalu se kljub izredni utrujenosti podam še na zadnjih 20 kilometrov poti. K sreči nekih hudih vzponov ni več, a kilometri, ki so za mano kažejo, da sem že hudo zdelan. Potrebno se je povzpeti še na vrh Oštri ter spustiti do vasice Skitača.

Z Markom se odločiva, da zadnji del poti ne bova več tekla, tudi baterije najinih svetilk so že zelo izpraznjene in bi posledično samo še bolj izzivala poškodbe.

Spust do svetilnika Crna punta in nato še "sprehod" ob obali. Končno se pojavi asfaltna cesta in tabla z napisom-KOROMAČNO.

Cilj, Koromačno, 164 kilometrov in premaganih 5700 metrov vzponov in spustov

Prihod v cilj po 31h in 42 minutah je bil eno samo veliko olajšanje za dušo in telo. Uspelo mi je zaključiti še en ultra tekaški projekt. Skupno sem zasedel 18. mesto in 2. v kategoriji M45. Od 117 tekmovalcev na startu trase 100 milj, nas je uspešno prišlo v cilj 69.

Čestitke Marku za odlično opravljen treking, zahvala organizatorju za dobro organizirano prireditev.
Iskrena zahvala moji Janji in Markovi Klari, ki sta nama nesebično od starta v Umagu, ves naslednji dan in celotno drugo noč potrpežljivo stali ob strani, naju razvajali, prenašali najine komentarje ter naju vzpodbujali, ko je bilo najtežje.
Carici sta. Podpora za prste obliznit.

Statistika: 100 milj Istre





Tekmovalni in podporni "dream team", odlična kombinacija

ŠENTILJSKA PLANINSKA POT - 22.11.2012

Včeraj sem v turobnem jesenskem dnevu opravil še peto ponovitev Šentiljske planinske poti.

Začel sem ob 7. uri zjutraj v Šentilju pred gostilno Belna v smeri Gradišča do  kontrolne točke Novine.

 

 Gradišče-Novine, KT2

 

Nadaljeval sem ob Muri proti Ceršaku do Sladkega Vrha.  Namesto blata, ki ga je ob Muri običajno veliko, je voda tokrat nanesla veliko mivke – posledica povišanega vodostaja ob zadnjem deževju.

 

Brod na Muri, KT3

 

Pri kmetiji Sirk naredim fotko in se takoj odpravim naprej, ker sem s potjo želel opraviti kar se da hitro. Največ preglavic na trasi je še vedno s psi, ki so po večini neprivezani in dajo jasno vedeti, da prečkamo njihov teritorij. Na srečo se je tudi tokrat zame končalo brez bolečih posledic.

 

Kmetija Sirk, KT4

 

Sledil je tek do kmetije Zver in nadaljevanje do Zg. Velke.

 





Kmetija Zver, KT5


 

Bar Snežinka, Zg. Velka, KT6



 

 

 

 

 

 

Po kratkem okrepčilu nadaljujem do Rajšpove gomile in naprej do Lovskega doma Vranji Vrh.

 

Vranji Vrh, KT8

Drugi del poti me je vodil do kmetije Gaube ter naprej do kmetije Eferl.

 

Kmetija Gaube, KT9



Kmetija Eferl, KT10



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sledil je še spust v Kanižo, prečenje železnice in v klanec do kmetije Krsnik. Dotočim vode in se odpravim naprej.

 

 

Kmetija Krsnik, KT11



 

Nadaljujem po grebenu nad Dobrenjsko dolino, se spustim pod avtocesto in že se pripravljam na zadnji vzpon na Brlogo.

 

Brloga, KT12

 

 

 

 

Utrujenost se že pozna, a sem odločen nadaljevati v hitrem tempu do cilja. Spust z Brloge opravim že z zelo »mehkimi« nogami, potem prečim dolg vinograd in se povzpnem še do hiše na vrhu zadnjega griča. Sledi še  spust skozi gozd in že sem pri bivši karavli, kjer po asfaltni cesti odtečem zadnji kilometer do cilja. Pri Belni se ura ustavi ob 14h08min, kar pomeni, da sem s potjo zaključil po7h in 8min.

 

Gostilna Belna, KT1

  

Naj še omenim, da je celotna pot zgledno markirana in urejena ter da mi jo je v tem poskusu uspelo opraviti brez izgubljanja.

Še vedno je potrebno opraviti z okrog 54 kilometri in 1500m vzponov in spustov.

Pripenjam še povezavo do GPS sledi na Garmin connect:

http://connect.garmin.com/activity/245972234#

Koroška planinska pot - KPP

Ekstremni gorsko tekaški ultramaraton po Koroški planinski poti

Konec lanskega leta, po uspešno opravljenem projektu Grintovci extrem, sem začutil nekakšno praznino v sebi, v smislu - kako naprej. Tako se mi je na enem izmed tekov v glavi porodila ideja, da bi se letos podal na Koroško planinsko pot (KPP) v celoti.

Od ideje do realizacije je minilo skoraj leto dni, saj sem zaradi poškodbe prvi del letošnje sezone počival. Šele konec junija, ko sem spremljal Mateja na Tri vrhove, sem opravil prvi malo resnejši daljši tek, za dvig samozavesti pa sem že čez dober mesec opravil treking čez Kozjak in Pohorje. Vedel sem, da je KPP bistveno težja zadeva, zato sem temu primerno tudi zastavil kilometre dolžinskih in metre višinskih priprav. Kmalu je padla tudi odločitev – da grem. K projektu sem povabil Mateja in Petra. Matej je smatral, da je zadeva prehud zalogaj zanj, medtem ko je Peter sprejel izziv.

Tudi midva s Petrom sva se že od vsega začetka zavedala, da bo za dosego cilja potrebno veliko sreče, volje in vzdržljivosti. Spraševala sva se, ali se bo izšlo po željah? Na tako dolgi in zahtevni poti namreč nikoli ne moremo vsega predvideti in to se je pokazalo tudi tokrat.

 

Začelo se je v četrtek, 04.10. ob 20.00 uri na Ravnah.

 

Jani, Janja, Anej, Irena, Peter na startu

 

Pot Na Šteharnikov vrh je bila zgolj ogrevanje, sledil je spust na Sv. Križ in Dravograd. Vzpon proti Ojstrici in Košenjaku je bil uživaški, noč prijetno topla in rahlo vetrovna.

 

Šteharnikov vrh, 1018m

 

Do vrha Košenjaka ni bilo nobenih težav, tudi časovnica je bila dobro zastavljena. A kmalu se je začel nabirati časovni zaostanek, saj vodi pot od Košenjaka do Sv. Urbana skozi visoko borovničevje, ki zelo ovira pogled na tla in posledično nisva mogla teči.

 

 Vrh Košenjaka, 1521m

 

 

Tako je bilo napredovanje počasnejše od planiranega, pričel se je nabirati zaostanek. Na Pernicah sem tako že vedel, da bo napredovanje bistveno počasnejše kot je bilo predvideno. V Bistriškem jarku je bilo nastavljeno okrepčilo, nato je sledil vzpon na Sv. Jernej in naprej do Bricnika.

 

Bricnik, 1017m

 

Od Bricnika sva se odpravila do prelaza Radelj, kjer naju je pričakala Janja s svojo kuhinjo dobrot. Tukaj sva imela zaostanka že dobre pol ure, potrebno se je bilo še podpreti in preobleči, kar je zneslo še nekaj dodatnih minut.

 

Zajtrk na prelazu Radelj

Proti Kapunarju sva krenila že s skoraj enourno zamudo glede na predviden čas. Kljub vsemu naju dobra volja ni minila, naredilo se je jutro, prva noč je bila za nama. Grebenska pot po meji z Avstrijo je zanimiva, dodaten čar ji dajo še jesenske barve, najde se kakšen jurček in kmalu je pred nama spust na Remšnik.

Dejstvo, da sva ponoči napredovala počasneje, je bilo očitno. Ura namreč nikoli ne laže. S tem se je bilo treba sprijazniti, a kjub temu se je v meni začela pojavljati negotovost. Projekt sem časovno načrtoval tako, da bi se ob srečnem koncu končal tretjo noč nekje okrog 24. ure.  Zaostanek, ki ga ni bilo več mogoče nadomestiti, pa je pomenil, da bo tretja noč veliko daljša, kot je bilo načrtovano. Proti Sršenovemu  vrhu vodi lepa pot, a tudi mimo kmetij, kar zna biti  nekoliko neprijetno zaradi psov čuvajev, ki so dali jasno vedeti, da je to njihov teritorij. Številni pašniki so bili posuti z orjaškimi dežnikaricami, kar me je kot strastnega gobarja zelo pritegnilo. Sršenov vrh – 1ura 45 minut zaostanka. Bog pomagaj.

Sršenov vrh, 965m

Petru predlagam, da se okrepčava kar med hojo in se čim prej spustiva v Ožbalt. Poplakneva s tistim, ki nam da krila in res, deluje. Točno opoldan sva v Ožbaltu, kjer naju pričaka najina oskrbovalna ekipa, tokrat s Petrovo Ireno na čelu, ki prevzame »strežbo«. Vsega je na pretek in ker se obred preoblačenja, prehranjevanja in pitja dogaja sredi vasice, naju spremljajo čudni pogledi domačinov. Tega smo na takšnih projektih sicer vajeni.

Od Ožbalta na Rdeči breg je potrebno prečiti Dravo, zato greva preko elektrarne in nadaljujeva  po dolgem Kapusovem jarku do Glančnika.

Glančnik, Rdeči breg

Žiga ne najdeva, zato se ne ustavljava več, ker se zavedava, da je vsaka izgubljena minuta dragocena. Spust do gostilne Uran v Lehnu poteka brez posebnosti, dogovorjena podporna ekipa je na mestu in že nadaljujeva proti Ribnici.

V Ribnici je bilo potrebno zagotoviti dovolj energentov za vzpon na Ribniško kočo in naprej čez Kope do koče Planinc.

Skupinska v Ribnici

Otovorjena pričneva vzpon čez smučišče do koče Pesnik in naprej do Ribniške. V kočo ne grem, ker imam do neprijazne oskrbnice zamero in kolikor slišim, nisem edini. Narediva dokazni posnetek in se odpraviva proti Črnemu vrhu. Natančno ob 19.00 sva tam.

Črni vrh, 1543m

Potrebno se je pripraviti za drugo noč. Svetilko na glavo, nekaj oblačil, ker piha in, gremo. Korak postaja nekoliko negotov, nenazadnje  je za nama že 23 ur, oči kažejo znake utrujenosti. Za nameček je na vrhu še oblak megle, ki naredi podlago mokro in slabše vidno. Na Pungartu in Partizanki se sploh ne ustavljava več, ker vem, da bi s tem samo še dodatno izgubljala čas. Prične se mukotrpen spust proti koči Planinc, ki je moja »domača« koča. Tukaj naju pričakuje najina podporna ekipa in Vuzeniški župan g. Golob, ki mi je obljubil, da naju pride pozdravit.

Z županom pred kočo Planinc

Sledi razvajanje vseh vrst, tuširanje, preoblačenje, hranjenje, masiranje in vse kar spada zraven, a takšna oskrba terja tudi sicer še več časa, ki pa nama ga že tako kronično primanjkuje. A podporna ekipa z Janjo, sinom  Anejem in Ireno je tudi tokrat opravila izvrstno.

Kmalu se odpraviva naprej, zamujava pa že štiri ure, kar pomeni, da bo tretja noč, v kolikor bo do nje prišlo, trajala do jutra. Tudi korak ne steče tako, kot si želim. Do Berneškega sedla hodiva uro in pet minut. Katastrofa. Odločim se in Petru predlagam, da v kolikor ne bova uspela dvigniti tempa, odnehava. Peter sprejme moje besede in predlaga, da poskušava do Kremžarce in naprej do Slovenj Gradca.

Po teh besedah sva sicer dvignila tempo in se s Kremžarce spustila v Slovenj Gradec v 40 minutah. Janja in Anej sta naju čakala v avtu, odprla prtljažnik, da si postreževa. Takrat se je oglasil tudi Peter in izrazil mnenje, da bi sicer bilo smiselno nadaljevati, vendar bi se v takšnem tempu projekt zavlekel predolgo v tretjo noč ali celo do jutra, kar pa nikakor nisva bila sposobna zdržati. Sprejela sva težko in pogumno odločitev, da z ultra maratonom prekineva. Nenazadnje sva do Slovenj Gradca  naredila 120 kilometrov, porabila 28 ur in 5 minut časa ter opravila 6200m vzponov in spustov.

S cmokom v grlu se je bilo treba sprijazniti, da gremo domov. Konec torej. Začutil sem nekakšno praznino v sebi. A tako to je. Na takšnih ultra maratonih se lahko zgodi karkoli. Nikoli se ne da vsega predvideti vnaprej.

Sprejemam igro takšno kot je. S pravilnim pristopom ter določeno mero samokritike sem bogatejši za novo izkušnjo, ki mi bo dala vpogled v načrtovanje naslednjega projekta.

Imenoval se bo:  Ekstremni gorsko tekaški ultramaraton po Koroški planinski poti

Kot vedno, se tudi tokrat zahvaljujem posameznikom, ki so pripomogli, da se je končalo tako, kot se je:

-          Najprej tekaškemu sotrpinu Petru Macuhu za soudeležbo in sodelovanje, da si me prenašal vseh 28 ur in potrpežljivo poslušal nenehno priganjanje. Osvojil si tudi hitri tečaj gobarjenja in to včeraj na regeneracijskem sprehodu dokazal v praksi.

-          Podporni ekipi z Janjo in Anejem, kakor tudi Petrovi Ireni. Verjemite, takšen support ni dano imeti vsakemu. No, midva s Perotom imava to srečo.

-          Stanetu – Maraton100, ki je čakal v pripravljenosti, da prevzame posel podpore izpod Uršlje gore do Mežice. Žal je tokrat ostal brez dela, a iskreno upam, da bo prihodnjič drugače.

-          Županu Občine Vuzenica g. Franju Golobu in njegovi ženi, ki naju je pričakal, bil pripravljen organizirati pogostitev na koči Planinc in nama zaželel uspešno nadaljevanje.

-          PD Vuzenica, še posebej oskrbnikoma koče Planinc, ge. Filipi Ivici in njenemu možu, ki sta v ta namen posebej odprla kočo že v petek  ter vsem, ki so bili prisotni ob najinem prihodu

-          Članom TF, ki ste namenili vzpodbudne besede in držali pesti za najino uspešno nadaljevanje

-          Vsem in vsakemu, ki mu takšen projekt nekaj pomeni.

 

 

Vem, da smo za nekatere norci, a želimo si le premikati meje lastne vzdržljivosti više. Kje so te meje?  Če ne poizkusimo, ne moremo vedeti!

ČEZ KOZJAK NA POHORJE IN DOMOV

Minilo je skoraj leto, odkar sem zadnjič opravil s kakšno tapravo ultraško zadevo. Kilometri teka in premagana višinska razlika prejšnjih let so zahtevali svoj davek, zato sem moral posledično "brzdati konje" oziroma prilagoditi tekaške načrte.

Ko se telo prične upirati in poškodbe postanejo kronične, je skrajni čas za počitek. Tako sem letošnje pripravljalno leto po daljšem času namenil kombinaciji treninga kolesa in teka, kar se je izkazalo za odlično potezo. Na kolesu se razbremenijo tiste mišice, ki pri teku najbolj trpijo, a hkrati se ohranja telesna kondicija in najvažnejše - zadovoljen je osebni ego. Najtežje športniku je namreč prisilno pavzirati, kar sem od lanske jeseni dobro občutil na svoji koži.

Ko sem julija spremljal Mateja na 3V in kasneje opravil še s Šentiljsko potjo, je bilo jasno, da se je stanje poškodb toliko izboljšalo, da sem začel razmišljati o čem daljšem. Tako se mi je med enim izmed treningov porodila ideja, da opravim ultra maraton Kozjak - Pohorje. Od ideje do izvedbe običajno ne preteče več veliko časa.

Težko pričakovani dan D je nastopil v soboto, 11.08. 2012 ob 4.00h zjutraj, ko sem izpred Spar centra v Dravogradu pognal štoparico svojega Garmina in pričel z vzponom na Košenjak. Odločil sem se za "desno varianto", torej čez Ojstrico do Planinskega doma Košenjak in nato naprej proti vrhu.

Planinski dom Košenjak, 1169m

Pri domu se ustavim le za trenutek, da pofotkam, nato nadaljujem z vzponom proti vrhu. Noč je jasna, na vzhodu se že kaže jutranji svit, po dobre pol ure stojim na najvišjem vrhu Kozjaškega pogorja - Košenjaku, 1521m.

Košenjak, 1521m

Nadaljujem po mejni grebenski poti proti Sv. Urbanu, a me v slabo voljo kmalu spravi obilno polno borovničevje, polno pa ni borovnic, temveč vode, kajti dan pred startom je Koroško dobro namočila popoldansko - večerna nevihta. Moker sem v trenutku, v copatih čofota, a se ne ustavljam, ker bi v primeru preobuvanja nogavic bile naslednje prav tako mokre v nekaj minutah. Tako tečem proti Pernicam, kjer doživim sončni vzhod za boljše razpoloženje.

Sončni vzhod na poti proti Pernicam

Na Kozjem vrhu uberem meni dobro poznano bližnjico in po slabi uri s Košenjaka si ožemam premočene nogavice na Pernicah. Noge so povsem "razmočene", koža bela in nagubana. Po krajšem okrepčilu nadaljujem spust v Bistriški jarek.

Pernice, pri Knezu, 1059m

Čofotanje v copatih kmalu poneha, stopala se ogrejejo, spust poteka hitro in gladko. Pri Lipnikovem mlinu me čaka vrečka z dobrotami, ki sem si jih nastavil prejšnji dan. Malo morgen! Letošnja populacija miši je poskrbela, da od Frutabele ni ostal niti F, hvala bogu, vsaj žejne niso bile in tako dotočim izotonik ter se odpravim naprej proti Sv. Jerneju. Vzpenjam se po stari obmejni poti, ki je lepo urejena. Včasih so tod patruljirali graničarji JLA, na kar spominjajo drevesa, v katera so vrezovali število dni, ki so jih ločili do konca služenja vojske.

Spomini na JLA

Nad kmetijo Lubej se odločim za nadaljevanje poti po Avstijski strani, saj je njihova panoramska pot vzgledno urejena, markirana in vzdrževana. Tako sem kmalu na Sv. Jerneju, nadaljujem proti Sv. Lovrencu in se v bližini Mlinarjevega vrha ponovno pridružim slovenski mejni poti. Na Prelazu Radelj sem nekaj pred deseto uro.

Bivši mejni prehod Radelj, 674m

Od tu naprej po obmejni panoramski poti nadaljujem proti Kapunarju, kjer sem okrog enajstih.


Kapunar, v ozadju bivša karavla

Lepa, široka, grebenska pot me vodi proti vrhu Pongraca in naprej do cerkve Sv. Pankracija. Vremenska napoved se je pričela uresničevati, začelo je namreč rahlo deževati. Še kakšno uro sem prepuščen dežnim kapljam, nato se prične jasniti.

Glede dežja sem jo še kar dobro odnesel, napoved je bila bistveno slabša. Proti kmetiji Močivnik sonce že pošteno pripeka in tako je vse do Zgornje Kaple.

Zgornja Kapla, cerkev Sv. Katarine, 777m

Spust do Spodnje Kaple in Gradišča je nekoliko počasnejši, začenjam čutiti rahlo utrujenost, za mano je že več kot 50 kilometrov. Stisnem zobe, poskušam zmetati nekaj energentov vase ter nadaljujem proti Sv. Duhu na Ostrem vrhu. Točno ob 15.00 uri sem tam. Sledi okrepčilo, polnjenje kamele in nadaljevanje poti proti Žavcarjevemu vrhu.

Sv. Duh na Ostrem vrhu, 907m

Ta pot mi je dokaj neznana, saj je slabo označena in potrebno je bilo biti pazljiv pri orientaciji. Kljub vsemu se uspešno spustim v Bistriški jarek, kjer se odcepim levo v Lipuševo grabo in pričnem vzpenjati proti Žavcarju. Pri kmetiji Ročič se usmerim levo in tečem v Bresterniško grabo ter ob 17.40h prilezem na Sv. Križ (Gaj).

Sv. Križ, 583m

Sledi rahel tek po Vinski cesti, mimo številnih vinotočev proti Sv. Urbanu, kjer sem ob 18.25h.

Sv. Urban, 596m

Spust po trdi podlagi proti rojstnemu mestu je rahlo mukotrpen, a me vzpodbuja dejstvo, da si bom kmalu vzel čas za počitek, regeneracijo in napolnitev zalog.

Maribor, 274m

Tečem v Rošpoh, nadaljujem proti Kamnici in natanko ob 19.00 sem na Koroških vratih pri tabli MARIBOR. Bravo Janez, prvi del po opravljenih 15. urah je za teboj!

Začel sem razmišljati o logistiki za drugi, nočni, težji Pohorski del poti. Ampak, najprej hrana in pijača, kajti LAČEN - SI FUL DRUGAČEN. O, ja, še kako drži.

Tečem čez Koroški most proti nakupovalnemu centru na Taboru in se ustavim v Intersparu. Na informacijah si izprosim polnjenje baterije za Garmina (to je teta čudno gledala), nato pa v "fasngo" po trgovini. V vsaki roki ena polna vrečka, na rami kamela, sončna očala, preznojen dres, da o vonjavah sploh ne govorim. Pa kaj! Glavno, da sem nabavil potrebe dobrote, ki mi bodo ponoči prišle še kako prav. Pred trgovino sedem na klopco ter jem, pijem in pakiram. Pogledi mimoidočih me ne zanimajo, vem, da se jim niti sanja ne, koliko sem že pretekel in kaj me še čaka.

Pred Intersparom z razstavljeno opremo:-)

Nekaj dobrot spravim v nahrbtnik, ostale pa vase, dvignem dopolnjeno Garminovo igračko in se pričnem odpravljati proti spodnji postaji Pohorske vzpenjače. Natanko ob 21.00h sem tam in pričnem z vzponom proti Belviju. Ker je za mano več kot 90 kilometrov, na ramah poln nahrbtnik, želodec pa poln, temu primerno zastavim tudi tempo. Kmalu se ponovno ogrejem in po 1h15min trajajočem vzponu stojim na Belviju.

Bellevue, 1020m, spodaj Maribor

Glavni vzpon je premagan, sledi še nekaj višincev do razglednega stolpa, kjer se pot položi in lahko ponovno nadaljujem s tekom. Začne se prepričevanje samega sebe, ko je potrebno telo spraviti iz hoje v tek. Obratno je povsem enostavno. Na Videcu popijem tistega, ki nam da krila in začuda res čez čas prične delovati. Poletim sicer ne, a nekako laže "prestavim" v višjo prestavo - tek. Greben se vleče, na Arehu sem ob 23h45min.



Areh, 1250m

Z izmenično hojo ter tekom nadaljujem proti Peršetovem vrhu, kjer se odločim za spust proti Šumiku po cesti. Teren je namreč razmočen, ugotavljam, da je bilo popoldansko deževje intenzivnejše na pohorski strani. Na Šumiku prečim Lobnico in se pričnem vzpenjati proti Smolniku ter dalje proti Klopnemu vrhu. Nisem prepričan ali sem se odločil pravilno, pa vendar... Tudi varianta čez Osankarico se vleče kot jara kača. Katera je hitrejša, me v tem trenutku niti ne zanima! Vem le, da se do Zgornje Brvi pot vleče in to v dobesednem smislu. Ko prispem do križišča poti, ki vodijo do Klopnega vrha, Oplotnice in Peska, si oddahnem, ker vem, da do slednjega ni več daleč. Tako prispem ob 03h40min na Kočo na Pesku.

Koča na Pesku, 1385m

Proti jutru prične mraz pošteno pritiskati, ohladi se blizu ledišča. Utrujenost je velika, zaloge maščobe so že davno pošle, zato je edini recept za ohranjanje telesne temperature gibanje. Ni druge, treba se je odpraviti proti Lovrenškim jezerom, kjer sem okrog 5.00h ure, prelazu Šiklarica, (kjer na travniku dejansko opazim, da je trava zaradi hladne noči zmrznjena) ter dalje proti Ribniški koči. Novo jutro mi pričara nasmešek na obraz, na Ribniškem vrhu se ustavim in malo pofotkam.

Ribniški (Jezerski) vrh, 1537m

Od tu do Ribniške je le še streljaj in že sedim v dnevnem prostoru koče.

Ribniška koča, 1507m

Ko vidim, da me oskrbnica jemlje kot dnevnega "šank" gosta, na hitro popijem naročen čaj in se odpravim na najvišji vrh Pohorja - Črni vrh.

Črni vrh, 1543m, pogled proti Kopam

Sanjsko jutro, modrina neba, mir, samota, so tiste stvari, ki me vsakič znova navdušujejo. Za to se je bilo vredno truditi do sem. Proti Pungartu zmotim še trop gamsov na paši. Opazujejo me, a ne pobegnejo.

Trop gamsov na Kopah

Glede na konfiguracijo terena malo tečem, malo hodim, kmalu sem na Pungartu, kjer pričnem vzpon proti Veliki Kopi, 1541m in naprej proti Partizanskemu domu pod Malo Kopo. Sem na domačem terenu, poznam vsak kamen in korenino. Spust na Kaštivsko in naprej na Berneško sedlo poteka brez težav, sledi še krajši vzpon na travnik pod Kremžarjevim vrhom, kjer si ogledujem traso K24. Od tukaj so namreč vidni vsi vrhovi omenjene poti. Na Kočo pod Kremžarjevim vrhom prispem ob 10h15h.

Koča na Kremžarjevem vrhu, 1102m

Za mano je že veliko, a vem, da moram stisniti zobe in dokončati projekt v Dravogradu. Pot sem velikokrat prehodil in jo dobro poznam, vseeno pa si ne upam preračunavati, koliko časa bom potreboval do cilja. Na koncu se izkaže, da za spust potrebujem 2h30min in ob 12h50 prispem na dravograjski most. Krog je sklenjen,  projekt zaključen.

Celotna pot je zelo naporna, presenetilo me je, da je druga polovica trajala časovno dlje. Potrebno je upoštevati faktor utrujenosti in dejstvo, da je ponoči napredovanje počasnejše ter da so bile razmere na Pohorju dokaj slabe zaradi nenavadno hladne noči in spolzke podlage. Najbolj me veseli, da sem jo odnesel praktično brez poškodb (trije modri nohti) ter da se stare poškodbe niso pričele ponovno oglašati. Dvodnevna otežena hoja po stopnicah (muskelfiber) in malo otečena stopala so majhen davek za tako dolgo pot.
In na koncu najvažnejše: moj notranji ego je spet popoln, dokazal sem si, da še nisem za staro šaro, samozavest je ponovno visoka. ŠE ZMOREM!!!

Statistika:

Višinski graf ter povzetek poti

Trasa poti:

Kozjak - Pohorje, 160km