Gorski maraton štirih občin - GM4O "EXTREMNO" drugič

Kje naj začnem?

Morda tako, da sem že leta 2008, ko sem v tretjem krogu Vrh Bače odnehal in to kljub temu, da je bilo časa še dovolj. Še danes ne vem, zakaj sem odstopil? Nič bolje ni bilo lani, ko sem si po 45min od starta takoj za Koucami zvil gleženj, pa vendar opravil nočni krog?

Ne, z odstopi sem opravil, a zaradi dveh neuspešnih poizkusov sem imel več kot dovolj spoštovanja do hribov nad Baško grapo. Kljub vsemu je v meni tlelo nekaj dvomov. Kaj, če spet ne bo šlo?
Ko si tam nekje zunaj, sredi noči prepuščen sam sebi, takrat šale ni več, potrebno se je posvetiti projektu in ob tem imeti veliko sreče. Kajti pri 210 000(!) korakih (vir: Jožko), srečo res potrebuješ. In včeraj je bila na moji strani.

Začelo se je v sredo, 01.09.2010 ob 21.00h, ko sem otovorjen z vsem, kar naj bi potreboval za projekt, prispel z mojo zvesto "supporterko" Janjo na Petrovo Brdo. Pozdravimo se z Rutkotom in pričnem se pripravljati.

Ob 22.00h se odpravim v prvi krog. Preudarno in umirjeno. Jasna noč, prijetna temperatura, vetra praktično nič. Skratka - idealni pogoji. Dobro napredujem do mesta, kjer sem si lani zvil gleženj, tam grem še posebno previdno, oddahnem si, ko je za mano. Posvetim se poslušanju glasbe, pulzu in seveda času. Na ČP sem bil v 1h55min, nameraval sem biti malo počasnejši, a ker sem se dobro počutil, sem v takšnem tempu nadaljeval čez 4 legendarne vasice do Hudajužne. Tam sem bil po 3h40min. Sledila je prva ura resnice. Z majhno krizo sem prvič opravil z Durnikom (1h5min) in nadaljeval do koče na Poreznu, kjer sem bil v 5h50min. Na Petrovem sem se šel podokničarja in vrata sobice se odpro. Janja je poskrbela zame z vsemi možnimi dobrotami, da sem kar težko zapuščal toplo izbo in se podal v drugi krog.

Začel sem ga točno ob 5.00h zjutraj. Noči so že dolge, zato sem šele proti Kobli lahko ugasnil čelno svetilko. Motivacija je bila še vedno na nivoju, utrujenost ne prehuda, tempo po planu in na ČP sem bil po 2h10min. Sestopil sem na Kal, se odžejal pri koritu in naprej do Hudajužne. Na najnižji točki poti sem bil po 4h10min. Če sem prvi krog opravil brez pomoči Janjine oskrbe na terenu, se je z drugim njeno poslanstvo začelo zares. Pred drugim vzponom na Durnik sem se moral dobro okrepčati, ker v tisti strmini tam zgoraj ni šale. In Janja je to vzela popolnoma zares. V najkrajšem možnem času sem se najedel, napil, preoblekel, preobul in opravil še vse tiste potrebe, ki jih ljudje pač počnemo (no, ne čisto vse, da ne bo pomote). Vzelo mi je 15 minut, a se je izplačalo, ker sem tudi v drugo povzpel na Durnik v 1h10min. Do Porezna je šlo gladko, malo se mi je vleklo na Večni poti, a saj se ve, zakaj se ji tako reče, mar ne? Po 6h40min sem bil drugič pri koči na Poreznu. Do Petrovega sem potreboval še slabo uro in po 7h35min končal z drugim krogom.
Janja je kot po navadi že čakala s pogrnjeno mizico.

Točno ob 13h sem začel s tretjim, zadnjim krogom. Pred podvigom nisem delal nobenih časovnih načrtov, želel sem le vse skupaj zaključti v 24.urah. Na voljo sem imel še devet ur, ravno toliko, da te nekaj priganja, a še vedno dovolj zaloge, da sem se kroga lahko lotil preudarno.

Zadnji - tretji krog

Kouce v 45min, Vrh Bače v 1h10min, Kobla 1h40min, ČP 2h40min. Tukaj me je pričakala Dorica z okrepčilom. Prišla je kar s koče in to z nahrbtnikom polnim dobrot, ki jih človek na 1700m visoko lahko premore. Če sem si še krog prej zaželel pivo, mi tokrat ni več prijalo. Zadovoljil sem se s colo. Na kratko sva poklepetala in se poslovila. Pričel sem se spuščati na Kal, kjer sem bil po slabi uri. Tam me je čakala Janja. Nahrbtnik sem dal v avto in se zagnal po klancu navzdol, ko me je močno zbodlo v kolenu. Uporabil sem hladilni gel in ga namazal. Proti Znojilam se je bolečina umirila. Na točki, kjer trasa Maratona prečka cesto, sem se ponovno opremil z nahrbtnikom in nadaljeval proti Oblokam.
Če sem do včeraj mislil, da je najbolj dolgočasen del poti od križišča nad Planino za Črno goro do melišča pod ČP, sem včeraj svoje mnenje spremenil. Trasa Znojile – Obloke je po moje zagotovo najbolj dolgočasen del celotne trase. Bljak. A sem jo prehodil/pretekel tudi tretjič.


V Hudajužni (po nekaj manj kakor 5h s PB) sem vzel še palice, katerih prej nisem uporabljal. Naročila jih je kar Dorica po telefonu s ČP. Še zadnjič sem se ustavil pod viaduktom, kjer me je že čakala moja Jančka, ki me je pospremila v zadnjo bitko z Durnikom z besedami, naj si mislim, da grem gor prvič in ne tretjič.

Huda Južna, Durnik - prihajam še tretjič

Na razpolago sem imel še štiri ure časa, zato sem se počasi odpravil proti Poreznu. Vmes sem obiskal še vse tiste točke, ki jih na poti proti Poreznu moraš obiskati in ob 20h25h, sem se razveselil legendarnega WC-ja, ki ga prijatelji GM4O še kako dobro poznamo. Na sestopu sva se srečala z Jožkotom, ki mi je prišel naproti in tudi sicer vseskozi telefonsko spremljal moj napredek. Skupno sva sestopila do Petrovega Brda, kjer sem po 23h40min končal z vsemi dolžinskimi in višinskimi kilometri GM4O extremno.

Cilj po 23h40min. Jožko, Janja, Jani in Rudi na Petrovem Brdu

Čeprav pravijo, nikoli ne reci nikoli, sem prepričan, da te variante ne bom več ponavljal. Se bom pa z velikim veseljem vračal v hribe nad Grapo, opazoval urejene, a žal zapuščene vasice pod Črno Prstjo, motil nočni mir (nenamerno) številnih živali in se tako in drugače opijal z lepo, neokrnjeno naravo.

Hvala vsem za vzpodbudne besede, SMS-e, klice, Jožkotu, Dorici, Rutkotu, …še posebej pa Janji za potrpežljivost in oskrbo ter varno vrnitev v domači brlog.

Pa še uradna spletna povezava:  GM4O

Tek čez Kozjak

V petek zjutraj je nastopil dan, ki sem ga načrtoval že dolgo, a sem ga vedno iz takšnih in drugačnih razlogov moral prestavljati.
Moj načrt je bil preteči/prehoditi pot čez Kozjak iz Maribora do Dravograda v enem kosu, s časovnico se (za prvič) pretirano nisem ubadal. Vedel sem, da fizično s potjo ne bi smelo biti prevelikih težav, bolj me je skrbela orientacija, ker pot ni dobro uhojena in markirana.

Torej, začel sem nekaj pred peto uro zjutraj, kjer sem se v rahlem teku podal na železniško postajo Vuzenica. V Maribor, na Studence, sem prispel okrog 6.30h, se oprtal s kamelo in sprožil štoparico. Začetek poti me je vodil proti Kamnici, skozi Rošpoh do Urbana. Sončni vzhod je nakazoval, da se obeta topel spomladanski dan, kar mi je dalo še dodatne motivacije. V manj kot uri sem bil na Urbanu, od koder sem s tekom nadaljeval proti Sv.Križu in Tojzlovemu vrhu. Pri kmetiji Iglič sem se odcepil desno navzdol v Bresterniško grapo in naprej proti Žavcarjevem vrhu. Do tu nisem imel težav z markacijami, nadaljeval pa sem kar po občutku. Ker markirane poti naenkrat več ni bilo, sem se spustil do Bistriškega potoka, kjer sem prišel na asfaltno cesto, ki vodi do Sv.Duha na Ostrem vrhu. Kmalu sem bil pri gostilni, napolnil kamelo in nadaljeval proti Gradišču in Kapli. Tukaj je pot dobro markirana, težave so mi povzročali le štirinožni prijatelji, ki nikakor niso mogli razumeti, da samo tečem čez njihov teritorij.

Na Gradišču sem nadaljeval po asfaltu proti Kapli, kjer sem bil okoli poldneva. Sledilo je dolgo panoramsko prečenje preko Sv. Pongraca proti Kapunarju. Ko sem že pomislil, da sem na domačem terenu in da poznam vsako bližnjico, sem uspel proti prelazu Radelj tako zaiti, da sem šel po gozdu po popolnem brezpotju. Sreča v tej nesreči je bila, da sem poznal vsaj smer, po kateri naj bi šel in res sem kmalu prišel na avstrijsko panoramsko pot, ki je za razliko od naše vzorno urejena in označena.

Na prelazu Radelj sem se odločil, da grem proti Odrniku in dalje proti Sv. Jerneju nad Muto. Bolj kot sem hotel do omenjene kmetije, bolj sem se ji oddaljeval (beri: bolj sem se izgubljal in taval po gozdu in brezpotju). Na koncu sem »popustil« in se usmeril proti Sv. Lovrencu in z avstrijske strani brez večjih težav prispel do Sv. Jerneja, oziroma do odcepa za Bistriški jarek. Od tu naprej sem bil pa res na domačem terenu, sledil je hiter spust do bivše karavle, kjer me je čakala žena Janja z okrepčilom. Ura je bila nekaj pred peto popoldan.

Vase sem hitro zmetal nekaj dobrot ter nadaljeval proti Pernicam in Sv. Urbanu. Od tu naprej se je začel sneg, zato je bilo napredovanje počasnejše. Nekatere snežne zaplate sem obhodil po gozdu, proti koncu pa tudi to več ni bilo mogoče, vendar se ni pretirano ugrezalo. Po 13h15min sem bil na vrhu Košenjaka. Zavriskal sem od navdušenja in takoj nadaljeval s sestopom proti Domu na Košenjaku in naprej proti Ojstrici. Znočilo se je, zato sem si nadel čelno svetilko, poklical Janjo in odbrzel proti Dravogradu, kjer sem po 14h 23min zaključil pot.
Nabralo se je nekaj manj kot 87 km, višine 5100m+/-, porabil sem nekaj čez 7100 cal, ostalih podrobnosti pa zaradi težav z računalnikom še nisem uspel obdelati.

Na koncu naj dodam, da si ravno »zaradi računalnika« nisem mogel na Garmina naložiti splanirane poti in sem se posledično izgubljal. Zato sem trdno prepričan, da NIKOLI več ne grem na tako dolgo pot brez predhodno naložene GPS sledi.
Zanimiva bo primerjava splanirane in dejanske sledi. To bo smeha, ko bom videl, kje sem ga orientacijsko »biksal«.

Čez Kozjak, Maribor - Dravograd

Tek po Šentiljski - prvič

V družbi "Spečih velblodov" Žarka in Janeza, ki pa sploh nista delovala zaspano - prej obratno, smo danes v prelepem vremenu opravili s Šentiljsko potjo. Trasa je skoraj suha, nekaj blata seveda spada zraven, sicer pa uživancija, lepi razgledi, dobra družba!
Sklenili smo, da se ob priliki vrnemo in zadevo ponovimo!

Šaleška planinska pot- ŠPP

V sredo 29.7. sem se odpravil na Šaleško planinsko pot. Ta poteka po obronkih Šaleške doline in ima 21 kontrolnih točk. Začel sem zjutraj ob 5.00h v Šaleku pri gasilskem domu v smeri Paškega Kozjaka, Hude luknje, Zg. Razborja, Slemena, Skornega, gore Oljke, Šentilja in do cilja na Velenjskem gradu, kjer sem bil malo pred 21.00h.

Opravil sem točno 100km v 16. urah. Nekajkrat sem traso zgrešil zaradi manjkajočih markacij, kar je zadevo podaljšalo za nekaj kilometrov. Pot ni tehnično zahtevna, večji del je možno preteči, ima štiri malo večje vzpone (Velenje-Paški Kozjak, Huda luknja-Završe-Zg. Razbor, Velunjski jarek-Sleme, na Goro Oljko), vendar po moji oceni skupne višinske razlike ni več kot 2500m+/-.




Ne "delu"



Vreme je bilo morda malo prevroče, menim, da je ŠPP bolj priporočljiva pozno pomladi ali zgodaj jeseni. Vsekakor pa si jo je potrebno prej ogledati po delih zaradi posameznih slabo označenih odsekov ali imeti s seboj dobrega poznavalca, tako kot sem imel to jaz. Od starta do cilja sem imel odlično podporo Staneta Barberja, ki me je čakal na vseh pomembnih točkah, pa še velikokrat vmes, zato sem lahko velik del poti pretekel brez nahrbtnika. Del poti od Ložnice do Velenja pa me je tudi spremljal, da sem nekoliko »lažje« opravil še zadnji del do Velenjskega gradu, kjer se ŠPP tudi konča. Zato se Stanetu na tem mestu iskreno zahvaljujem. Verjamem, da tudi tebi ni bilo lahko cel dan presedeti v avtu in čakati name.
Na koncu poti sem imel tudi navijače in sicer so me prišli bodriti Rudi, Zagi z ženo Bernardo in sinom.




Počitek na Gori Oljki



Tržiška planinska pot - T24

V družbi treh prekaljenih mačkov Uroša Feldina, Janeza Udoviča in Dareta Kristanca - Boni-ja, sem se v soboto zjutraj podal na res legendarno T24. Štartali smo ob 1h20min v Tržiču, krenili najprej na DOBRČO (1), sedlo Prevala, čez Kalvarijo na BEGUNJŠČICO (2), po direktni na Zelenico, po glavnem plazu direktno na vrh VRTAČE (3), po isti poti nazaj na Zelenico, na mejni prehod Ljubelj ( podpora – Vesna Kristanc), sledila je KOŠUTICA (4), čez Hajnževo sedlo po ferati na VELIKI VRH (5), po grebenu Košute na Toplar, Kofce gora, Malo Kladivo, VELIKO KLADIVO (6), Škrbina, Pungrat gora, Tegoška gora, Užnik, Macesje, Ostrv, KOŠUTNIKOV TURN (7), po direktni dol na planšarijo Spodnja Dolga Njiva ( makaroni z obaro in pijača !!!), planina Brsnina, STEGOVNIK (8), planina Javornik ( podpora – Marjan Mihelič), Javorniško sedlo, čez Škarjev rob na STORŽIČ (9), po kanalu dol direktno na Malo Poljano in še zadnji vzpon na TOLSTI VRH (10) ter  za konec še naprej čez Kriško planino po in nato spust nazaj v Tržič. Za vso pot smo potrebovali 23h22min.

Celotna pot T24

Zelo lepa pot, trasa razgibana, ves čas gor/dol, mestoma tehnično zelo zahtevna (ferate, brezpotja). Moram priznati, da na hujši preizkušnji še nisem bil in da sem doživljal čez greben Košute pravi pekel na zemlji. Fantje so me kljub krizi vzpodbujali in tako sem se uspel privleči do Dolge njive, kjer sem uspel telo nekako spet pripraviti za nadaljevanje.

Do Stegovnika je šlo bolj na silo, nato pa sem prestavil v višjo prestavo in nadaljevanje na Storžič in Tolsti vrh je bilo brezhibno. Nekako si ne bi oprostil, da bi po 20 in več urah hoje/teka zamudili v cilj zgolj zaradi mene.

Zahvaljujem se predvsem Urošu za brezhibno logistiko in vodenje ter pomoč na poti, kakor tudi Janezu in Boniju za potrpežljivost in podporo, ko mi je bilo najtežje.
V veselje mi je bilo preganjati se z vami po hribih naše male domovine. Hvala tudi Vesni in Marjanu za podporo, brez vaju bi bilo nemogoče izpolniti zastavljen cilj.


Povzetek:

Povzetek

Višinski graf:

Hudo, hudo,...

K 24

Če sem zadnjič preko Pohorja imel srečo z vremenom, mi je le-to tokrat pošteno obrnilo hrbet.
Nekako sem verjel vremenarjem, da bodo plohe in nevihte šele jutri v popoldanskem času, v praksi pa je bilo vse skupaj že danes zvečer in ponoči.
Startal  sem v Črni ob 20.00h in nato naprej proti Uršlji gori. Na začetku sem bil še optimist in nekako verjel, da se bo ponoči zjasnilo, a sem kmalu ugotovil, da iz tega ne bo nič. Že po dobrih 20.min od starta je pričelo rahlo deževati, nato se je nebo zaprlo, začelo je liti kot iz škafa in treskati. Premočen sem bil v nekaj minutah. Po moje še takrat, ko pridem izpod tuša ne teče tako z mene, kot je kapljalo včeraj. Najhuje pri vsem tem je bilo, da sem imel tudi mokre noge, saj me je zalilo "od zgoraj". Nekako nisem hotel odnehati že takoj na začetku, pa čeprav sem vedel, da bo teren zelo spolzek in nevaren, predvsem pri sestopu. Do Naravskih ledin je šlo "normalno", ko sem vstopil v kočo, me začudeno pogledajo, spijem čaj, se obrišem in naprej proti Uršlji.

Dež je jenjal, le z dreves kaplja, zato si nadenem "šilt kapo", da mi ne moči očal, brez katerih sem ponoči slep kot kura. Tla so bila spolzka in blatna, v copatih mi je čofotalo. Ja Goretex je dobra zadeva, voda pride zvrha noter, ven je pa zlepa ne spraviš. Stopala so postajala vedno bolj občutljiva , na blazinicah prstov me prične tiščati. Na Uršlji pred kočo se vsedem na klop in ožmem premočene nogavice. Bljak, ampak vsaj "čmok" čmok" v nogah ne dela več. Sledil je vratolomni spust proti Križanu, teren napit z vodo, noč, megla, mokre korenine, skale,...Osredotočim se na čimbolj previdno sestopanje, čas mi več ne pomeni ničesar. Na Križanovem travniku mi uspe "zagaziti" še v blato, da me skoraj sezuje. Kot da ni dovolj, da sem moker, sedaj sem še blaten kor pr***. Končno uspem srečno prikolovratiti do ceste proti Slemenu, za trenutek se ustavin, prižgem mp3 in prva pesem - Crowded House in Weather With You. Ja vreme je res z mano, ampak kakšno?

Nadaljujem tekaško in do Slemena mi ob spremljavi glasbe hitro mine. Časovnica je še vedno nekje okrog 22ur in to me pomirja, hitreje nisem niti imel namena tempirati. Tudi proti Smrekovcu je bila pot dokaj dobra, nekaj podrtih dreves in po 5h30 min sem tam. Ura je 1h30h, javim domov, da sem še med živimi, nekaj malega zmečem vase in naprej, da se ne ohladim preveč. Vzpon na vrh Smrekovca mi otežuje hudournik, ki ga običajno sploh ni, ampak očitno je tako lilo, da se je ustvaril. Uspešno ga prebrodim in pridem na travnata območja, katera nameravam preteči. Kakšna zmota. Vse je prepojeno z neštetimi lužami in blatom, podobno kot lani na SAM-u. O kakšnem teku ni govora, tudi vidljivost je občasno slabša zaradi megle, ki jo veter prinaša in spet odnaša. OK, si rečem, lepo počasi, tudi s hojo se daleč pride, najprej je varnost. Bolj ali manj uspešno se prebijam čez Smrekovško pogorje, dodatno me močijo še grmi borovnic, na katerih je na hektolitre vode in ko se jih dotaknem, mi uspe vso to silno količino vode spraviti v copate. Začnem se spraševati, ali ima smisel nadaljevati. Morda jutro prinese sončni vzhod, ko se bom preobul v sveže nogavice in potem bo bolje.

Zoro dočakam na Planini Vodol, sonca pa ne. Nasprotno, namesto sonca doživim še jutranjo ploho in vsega imam dovolj. Na Loki se ustavim toliko, da ponovno ožmem nogavice, odločim se, da grem kar čez Durce na Grohot na zajtrk in potem po cesti nazaj v Črno. Kljub temu, da sem imel časa še dovolj, me ni moglo več nič pripraviti do tega, da bi nadaljeval. Le za koga se moram mučiti in tuširati obenem, ko pa pridejo še zanesljivo lepi dnevi, ko bom z užitkom prehodil pot v umirjenem tempu, brez pretirane nevarnosti zdrsa, zvina, padca. Ko sem sestopal čez Durce navzdol, so bile skale tako spolzke, kot bi bile poledenele, podplat ni nudil niti najmanjšega trenja. Na mestih, kjer bi v normalnih razmerah šel z rokami v žepu, sem se danes plazil po vseh štirih. Končno sem "pridrajsal" na Grohot, se okrepčal in krenil nazaj proti Črni in po 14h30min in 65km je bilo moje nočno-mokre agonije konec. Lahko bi rekel, da sem opravil K24/2. Še dobro, da sem jo odnesel brez praske, lahko bi se zgodilo marsikaj.

Moja odločitev je bila povsem na mestu in je ne obžalujem. Hribi čakajo na nas, le počakati moramo, da nas pustijo blizu, da se naužijemo njihovih lepot.

Vsekakor se bom na pot letos še podal, tako na "izi", v zmerenem tempu za 24 ur.
Zdaj grem pa malo spočit očke. Noč pač ima svojo moč. 

Nočni tek čez Pohorje

Že ko sem odhajal od doma, je po Vuzenici divjala nevihta, tudi vse naokrog je bilo temno, da so se prižgale ulične svetilke. Ker sem predtem pogledal še zadnjo vremensko napoved ob 17-ih (ponoči bo oblačnost razpadla) je odločitev dokončno padla. Grem! Če priznam, mi ni bilo vseeno, ko sem se odločil, tudi Janja je rekla, da res nisem normalen! saj to že vem. Hude nevihte med Pohorskimi gozdovi sem že doživel, niso bile prijetne.

Vožnja z vlakom po dolgem času. Na Fali se mi odpre prvi pogled proti oddajniku na Belleveuju, megla do koder seže pogled, dežuje po nevihti. Lagal bi, če ne bi priznal, da se mi je v grlu pojavil cmok, odpeljem se do Studencev in izstopim. Dež pojenjuje, odpravim se na ogrevalni tek do spodnje postaje vzpenjače. Po 30. minutah sem tam. Ura je 20.10, odložim nahrbtnik in se pripravim na štart. Nehalo je deževati, kar mi daje novo energijo in motivacijo, megla je popolnoma izpuhtela.

Štartam proti Bellevueju in nekje pod Čopko se mi odpre pogled proti zahodu. Prihaja jasnina. Bravo vremenarji, bingo. Pospešim korak, pulz se hitro dvigne in me opozori, da so obrati previsoki, saj je pot še dolga. Uspešno se izogibam mnogim močeradom, ki se plazijo, najdem letošnjega prvega jurčka, ga odnesem do Bellevueja in ga odložim na smetiščno kanto pod gondolami. Ja, neki srečnež je danes imel za kosilo gobovo juho. Do sem sem potreboval 50 min.
Nadaljujem proti razglednemu stolpu, opazim, da se je nebo popolnoma razjasnilo, pihljati je začel topel, zahodni veter in z dreves otresel kapljice. Moj pogled je usmerjen v tla, da ne zabredem v kakšno globljo lužo. Po grebenski poti pridem na Areh v 1h45min in nadaljujem proti Šumiku. Trda tema je že, imam nekaj težav z markacijami 1 in R, zato še bolj budno pazim, da se držim markacije SPP. V preveliki vnemi za temi markacijami mi uspe "zagaziti" v lužo, da mi zalije copat. S*****

Ustavim se, sezujem in umirim. Je kar je, upam, da davek na mokre nogavice ne bo prehud. Nadaljujem do Šumika, se srečujem s svetlečimi očkami, enkrat nizkimi (zajci, lisice), drugič višjimi (srne, gamsi, medvedi, volkovi). Le kaj si živali mislijo, ko opazujejo čelno svetilko sredi njihovega obreda prehranjevanja. Zanimivo je, da se sploh ne bojijo in ne zbežijo, dokler se jim res ne približam na 5-10m, kljub temu da tečem in sem hrupen.
Na Šumiku prvi postanek, okrepčilo in naprej proti Klopnemu vrhu. Težav z orientacijo nimam več, večji del zložnega vzpona tečem in opazujem pulz, noč postane spokojna, v daljavi slišim oglašanje čuka. Do Klopnega vrha čisti adrenalin, počutje odlično. Hitro sem blizu koče, zavijem po klancu navzgor, kar med hojo užijem gel, poplaknem in že sem pripravljen na cestni tek proti Pesku. Vem, da bo dolgo in res se tudi tokrat vleče kot jara kača. Nekajkrat celo pomislim, da tečem v napačno smer, kajti noč je temna in razen "začudenih svetlečih oči" ni slišati, ne videti ničesar. Doživim adrenalinski orgazem. Topli fen mi obliva preznojeno telo, tečem namreč v kratkih rokavih in hlačah. Oprano ozračje in nočni spokoj me motivirata in tako hitro ugledam tudi težko pričakovano križišče ceste Oplotnica-Pesek. Od tu naprej gre vse še samo lažje. Zvezde nad mano so tako blizu, da bi jih lahko prijel, pogled usmerim na cesto in se skoncentriram na pot, saj je dovolj samo en napačen korak in se lahko vse konča.

Koča na Pesku po 4h 45min. Postanek, dotočim vodo, zamešam Isostar, dam nekaj v usta in nadaljujem proti Lovrenškim jezerom. Noč mi pokaže svojo moč, oči postanejo utrujene, korak bolj negotov. Povečam doziranje sladkorja in soli, "zategnem" čez enega kratkega (Isostar) in čakam, da me "zadane". Teren je dokaj zahteven, poln korenin in mokrega tonalita, zato bolj hodim, kakor tečem. Hitro pridem do oznake za Lovrenška jezera, pot se odcepi proti Šiklarici in Ribniški koči. Postaja nekoliko lažje, zopet pričnem s tekom in tako nadaljujem do prevala Šiklarica. Do sem sem potreboval s Peska nekaj več kor eno uro.

Pričakujem tehnično zahteven del zaradi mokrote, a se motim. Vse luže so izginile, podlaga je trda, kljub vsemu nadaljujem pazljivo, ker Šiklarice ni za podcenjevati. Pogledam višinomer, kaže 1300m, torej sem nekje na najnižji točki prevala, še približno 200 višincev in že bo tu Ribniški vrh. Hitro sem zgoraj. Veter mi boža obraz, ozrem se naokrog, v daljavi lučke in od navdušenja zakričim: "I'm king of the World!" Res je bilo tako, prišlo je iz mene, povsem nepričakovano, očitno sem tisti trenutek tako začutil.

Po slabih dveh urah od Peska je že tu Ribniška koča. Spet krajši postanek in nadaljujem naprej proti Črnemu vrhu, Veliki Kopi in Partizanki, kjer ob kukavičjem petju dočakam jasno, umito jutro. Odločim se, da obrnem direktno proti Vuzenici čez Sv. Primož in ne preko Kremžarice, kot sem prvotno načrtoval. Snamem čelno svetilko in jo dam v nahrbtnik, srnjakovo oglašanje pa mi da vedeti, da sem na njegovem teritoriju. Glasno mu odvrnem, da mu ne bom pojedel njegove trave.

Sledi rutinski spust po utečenih poteh mnogih treningov in po 9h40min pridem pred domačo hišo, kjer me naša Aika samo začudeno pogleda. Verjetno si je mislila svoje, kakor tudi lovec na Primožu, ko mu povem, da prihajam iz Maribora.

Pohorje je zakon!

Še statistika: Radvanje - Vuzenica: 59,6km.....9h40min......4880Cal
                    Studenci - Radvanje: 3,55km.......30min