Jubilejna deseta ponovitev K 24

 28.- 29.9.2007- deseta ponovitev


Že dejstvo, da sem s potjo opravil desetič uspešno, pove, da je le-ta izredno lepa, zahtevna in vedno drugačna. Našteta dejstva mi dajejo motivacijo za ponovni štart. Tokrat sem imel družbo treh mušketirjev: Staneta Žagerja -Zagija, Rudija Vašla in Uroša Slavinca, ki se je takšnega projekta lotil prvič.

Zagi, Rudi in Uroš na vrhu Smrekovca

Pozerka na Raduhi, v ozadju Ojstrica

 

Raduha, mrzlo jutro je...

Uživancija na grebenu Olševe, a kaj, ko je treba naprej, Peca v ozadju nas pričakuje

Na vrhu Olševe

Tokrat smo vso oskrbo imeli kar na svojih ramenih ("njam, njam" Frutabela in Isostar), ker nismo imeli namena preveč hiteti. A čas na tej poti vedno priganja in ne dovoli predolgih postankov, kljub vsemu smo krog zaključili v nekaj več kot 23. urah.
Dejstvo je, da boljših testenin s polivko, kot jih naredi oskrbnica Betka na Grohotu ni na celi poti, škoda je le, da ne držijo do Črne.

Peca, zdaj pa še samo navzdol

Hvala prijetni družbi (Rudi, Stane in Uroš) za druženje v upanju, da se še kdaj dogovorimo za kakšen nov projekt.

15. Jungfrau Marathon, 08.09.2007

O tem gorskem maratonu lahko govorim samo najlepše. Organizacija, vzdušje ob progi, navijanje, glasbene skupine, okrepčevalnice,...ni kaj dodati - Švicarska natančnost pač.

Vabilo na Jungfrau maraton

Kljub temu, da sem se teka lotil z velikim strahospoštovanjem (po napotkih mojega učitelja Staneta ), mi ga je uspelo končati brez večjih težav, so pa maserji in reševalci s tekmovalci na poti proti cilju zato imeli polne roke dela - 1800m vzpona naredi svoje.

Eigerjeva severna stena s plezalnimi smermi

Švica je name naredila velik vtis, drži pa tudi, da je pregrešno draga. Hribi, ledeniki, morene, zobate železnice, gondole,...razgledi in razgledi ter neokrnjena narava nikogar ne pustijo ravnodušnega.
Iz Interlakna (567m.n.m) smo se v dobrih dveh urah povzpeli z zobato železnico na 3570 m.n.m. visok Jungfraujoch.

Jungfraujoch

Ker smo imeli tudi idealno vreme, smo izkoristili priložnost za ovekovečenje in poslikali vse mogoče in nemogoče.

Še zadnji metri proti cilju

Na cilju

Gorski maraton štirih občin "extremno"

Nastopil je dan D. Priprave so v polnem teku, adrenalin narašča, odštevam ure.
Pridružila se mi bo "Gorenjska naveza" JanezU, Iztok-SAM in Boni, jutri pa v zadnji krog legenarni Jožko in morda še Stane. Res zna biti kar malo "tesno" na poti. Začenjamo danes ponoči ob polnoči (24.00h), prvi krog bo potrebno opraviti v temi. Z vremenom in logistiko je porihtal Jožko, mi pa moramo uporabljati svoje noge in pamet. Zadeva bo hudičevo naporna, vendar gremo do konca!


Kaj naj sploh rečem? USPELA NAM JE PRVA PONOVITEV GM4O EXTREMNO!



Kar samo se mi smeje, utrujen, a zadovoljen


Po tako hudi preizkušnji prihajajo vtisi še za menoj. Bilo je ultra lepo, pa tudi zelo naporno. Čas: 23h12min, 105km in 7500m+/-.

 

Start - Petrovo Brdo


Najprej moram poudariti, da je ta projekt brez prijaznih domačinov, ki so vedno pripravljeni pomagati, težko izvedljiv. Pot je dolga in naporna in ko prideš v Hudajužno, kjer vsi navijajo, ploskajo in te vzpodbujajo, kot da je "prava" tekma, da to človeku dodatno energijo, ki jo pred vzponom na Durnik še kako potrebuje.



Šef Jožko in "delavci"


Dobil sem občutek, da vsi vedo, da smo na poti in "dihajo" z nami. Vsak krog pusti določene posledice, veliko manjših vzponov in spustov, ter dva velika naredijo svoje.



Kdor maže - ta vsaj hodi



Ker mi ni bilo dano "družiti" se z Gorenjci (razen v prvem krogu), ampak jim samo gledati hrbet (pa še to ne dolgo), sem v zadnjem krogu prosil za spremstvo Jožkota, ki se je z veseljem odzval in tempiral takšen tempo, da sem kljub vneti golenski tetivi "odkruncal" s Porezna do Petrovega Brda. Zato Jožko, iskrena hvala.



Po opravljenem prvem krogu





  

Rudi kontrolira, če je vse OK


Na tem mestu seveda ne smem pozabiti skrbne mame Dorice, ki nas je razvajala z vsemi mogočimi dobrotami, da smo potem z večjo lahkoto napredovali in opravili zastavljeni cilj. Tudi tebi hvala.


Dorica



Preveč je ljudi, da bi jih lahko posamezno imenoval, ki so nam pomagali in stali ob strani.
Zato vsakemu in vsem še enkrat-iskrena hvala. Brez vas bi bilo neprimerno težje.

K 24 v rekordnem času

Uspelo mi je izpolniti načrt sezone-opraviti letos vsaj 5X s K24.
Včeraj ponoči ob 0.00h sva s Stanetom (on tretjič letos) startala v Črni. Najprej sva krenila proti Uršlji in tako naprej čez vseh dvanajst višjih, oziroma nižjih vrhov, do Pece, kot zadnjemu izmed njih, za poslastico.



Muke ježeve, ko tempira Stane


Začela sva v jasni noči, obsijani z luno, ki nama je tudi s svojo svetlobo veliko pomagala. Napredovala sva zelo hitro, skoraj brez postankov, tako da sva zastavljeni cilj-priti v osebnem rekordnem času, dosegla. Še več, krepko sva izboljšala planirani čas.

Seveda brez dobre pomoči na poti to ne gre. Na poti sta nama pomagali najini ženi, Stanetova Jožica in moja Janja. Zato se jima v imenu obeh zahvaljujem. Čakali sta naju na dogovorjrnih mestih, da sva se lahko oskrbela s potrebno hrano in pijačo. Tu bi Stane lahko še kaj dodal. Namreč, ko sem jaz brskal za stvarmi, katere naj bi zaužil, je on že čakal pripravljen za odhod naprej. Kako uspe tako hitro zmetati vse vase, ve samo on!



Oskrba pri Kumru



Jutranja rosa nama ni uspela zmočiti  nogavic, čez dan ne prevroče sonce, neokrnjena narava, lepi razgledi, več si nisva mogla želeti. Bilo je res enkratno doživetje.
Na koncu naj se zahvalim še prijatelju Stanetu za odlično načrtovanje, tempiranje časa ter za dobro družbo.




Črna, vse hudo je pozabljeno





Osebni rekord je padel