ULTRA GORSKO TEKAŠKI PROJEKTI

Pred kratkim se je na Tekaškem forumu vnela debata o gorskih ultra tekaških projektih, vezanih na 24 ur ali več. Beseda je tekla predvsem o tem ali je neka trasa točno določena, oziroma ali jo je dovoljeno krajšati in s tem pridobivati na času. Glede na dejstvo, da se sam največ ukvarjam s takšnimi projekti, se počutim dolžnega podati še svoje mnenje.

Zadnja leta so pri nas vedno bolj popularni klubi, ki združujejo tekače, pohodnike ali trekerje ekstremiste, ki določeno pot premagajo v 24. urah.

Tako je leta 2000 kot prvi nastal Klub 24 (K24), največji Koroški hribovski izziv. Vsakdo, ki premaga 85km poti in približno 5000m vzpona, oziroma prav toliko spusta v 24. urah (ženske in starejši nad 50 let pa v 25. urah) ter obišče predpisane točke na trasi, postane prvo decembrsko soboto novi član Kluba K24. Pot je možno pričeti v obeh smereh, vsak si sam določi, v katero smer bo startal. Večkrat se uporablja desna varianta in sicer: spomenik v centru Črne - Žerjav - Koča na Naravskih ledinah - cerkev na Uršlji gori - Dom na Slemenu - Koča na Smrekovcu - Koča na Loki pod Raduho - vrh Raduhe - Bukovnikovo sedlo - vrh Olševe - kmetija Kumer v Koprivni - vrh Pece - spomenik v centru Črne.
Povezava na K24
Vse skupaj temelji na planinski etiki in poštenosti, čas si vsak izmeri sam, posebne knjižice za žige posameznih točk ni.
Poudariti moram, da je potrebno obiskati obvezne točke, nikjer pa v pravilniku Kluba ni napisano, da se moramo gibati po točno določeni poti. To je prepuščeno vsakemu posamezniku posebej.

Priznanje za uspešno opravljeno pot K24

Naslednja sta Klub prijateljev gorskega maratona štirih občin (GM4O) in Klub prijateljev gorskega maratona štirih občin extremno (GM4O extremno), oba ustanovljena leta 2006. Tudi tukaj veljajo podobna pravila, kot za K24, le da je trasa bolj natančno določena, saj vsako leto junija po njej poteka tekma za državno prvenstvo v gorskih tekih - GM4O, letos pa je bila izvedena tudi tekma za svetovno prvenstvo. Trasa poteka: Petrovo Brdo - Kouce - vrh Bače - Kobla - sedlo Čez Suho - Kal - Znojile - Obloke - Hudajužna - Porezen - Petrovo Brdo. Vsakdo, ki premaga krog v 8. urah, se lahko vpiše v Klub GM4O, tisti, bolj drzni pa se lahko v 24. urah spoprimejo s tremi krogi in izpolnijo pogoje za vpis v Klub GM4O Extremno. Moški, starejši od 50 let imajo na voljo 26 ur, ženske pa izpolnijo pogoje za vpis z opravljenima dvema krogoma.

Podelitev priznanj in včlanitev v Klub GM4O Extremno

K24 in GM4O sta trenutno edina uradno ustanovljena kluba ekstremistov pri nas, ki vsako leto ob koncu sezone organizirata srečanje obstoječih članov in podelita priznanja novim članom.

Vsekakor moram omeniti še druge ultra - gorsko tekaške preizkušnje, ki so prav tako zelo zahtevne, vendar ne spadajo v nikakršen klub:

- Tržiških 10, Tržiška planinska pot, tudi T24, kjer je bila leta 1998 izvedena do danes žal edina gorsko tekaška preizkušnja. Izziv seveda ostaja, potrebno je startati iz Tržiča (avtobusna postaja) in se v 24. urah povzpeti na Dobrčo, Begunjščico, Vrtačo, Košutico, Veliki vrh, Veliko kladivo, Košutnikov Turn, Stegovnik, Storžič, Tolsti vrh in se ponovno spustiti v Tržič. Projekt temelji na planinski etiki in poštenosti. Na PD Tržič je možno nabaviti dnevnik, kjer se z žigi dokazuje prisotnost na posameznih točkah, po končanem projektu se vsakemu podeli tudi spominska značka za uspešno prehojeno pot. Tudi tukaj trasa ni natančno določena, zato je pomembno poznati posamezne odseke in naštudirati bližnjice.

Tolsti Vrh, Tržiška pot

- 24. ur Sv. Primoža, kjer se je potrebno v 24. urah čim večkrat povzpeti izpred Calcita (Stahovica pri Kamniku) do Sv. Primoža in se vrniti nazaj na izhodišče. Dolžina vzpona je 3.5km, višinska razlika pa 400m, zadnji vzpon pa se konča na Sv. Primožu. Tudi tukaj je pot prepuščena posamezniku in ni točno določena, nekih večjih bližnjic ni.

- Šentiljska planinska pot  (ŠPP), je natančno markirana, določena so tudi pravila za pohodnike in tekače, ki jo pretečejo v enem kosu.

Ko čas več ne priganja, Šentiljska pot pred ciljem

Na koncu ostanejo še osebni projekti, oziroma ostale planinske poti, ki jih posamezniki opravijo v enem kosu. Naj jih naštejem samo nekaj:

- Trije vrhovi (Grintovec -Stol -Triglav), 100km, 8400m vzpona, 6200m spusta

Trije vrhovi - 3V

- Grintovci Extrem (Stahovica - Velika planina - Konj - Korošica - Ojstrica - Planjava - Kamniško sedlo - Brana - Turska gora - Rinke - Skuta - Dolgi hrbet - Grintovec - Kočni - Kokrško sedlo - Kalška gora - Kalški greben - Vrh Korena - Stahovica), cca 65km in 6500m vzpona in spusta

Jutro na Kamniškem sedlu

- Zasavska planinska pot (180km, 9100m vzpona/spusta)

- čez Pohorje, Slov. Gradec - Maribor (65km, 2200m vzpona/spusta)

- čez Kozjak (85km, 5100m vzpona/spusta)

- Pohorje in Kozjak skupaj (160km, 8000m vzpona/spusta)

- Šaleška planinska pot (100km, 2500m vzpona/spusta)

Šaleška planinska pot, TE Šoštanj

- druge planinske in ostale poti, ki se jih posamezniki lotevajo po lastnih željah. Morda bi bilo smiselno narediti seznam s čim več potmi z ustreznimi podatki (dolžina, višinski metri) in ga javno objaviti.

Sam se na vsak projekt vedno najprej teoretično pripravim. Predelam karte posameznega področja, narišem GPS sled ter naštudiram najkrajšo in najhitrejšo pot. Naslednja stopnja je ogled terena in posameznih točk, da dobim lažjo predstavo, kako vse skupaj izgleda v praksi. Na koncu se projekta lotim v celoti, organiziram podporo z oskrbo na posameznih točkah in poskušam zadevo uspešno končati v časovnem limitu.

Nikdar in nikoli nisem delal bližnjic z namenom, da bi se izognil točkam, ki bi jih moral obiskati. Goljufati samega sebe itak nima smisla. Izmišljevati si neke nore čase in se z njimi hvaliti, je neumnost brez primere. Če pa želimo, da se merijo uradni časi in se obvezno obiščejo določene točke ter primerjajo končni rezultati, potem je potrebno organizirati tekmo po zgledu Slovenske treking lige. Tam se na vseh točkah preluknja kontrolni kartonček kot dokazilo, da smo res bili tam.

Menim, da užitek jasne noči, svežina jutranje rose, sončni vzhod in zahod izpolnijo notranje zadovoljstvo prav vsakega izmed nas, ki se s takšnimi ultra teki/pohodi ukvarjamo. Čas je drugotnega pomena in mora biti v mislih prisoten le toliko, da se zavedamo, da nas vseskozi priganja.

Sončni vzhod pod vrhom Raduhe

GRINTOVCI EXTREM II - 09./10.09.2011

Tiste avgustovske sobote, ko sva z Matejem sestopala s Kokrškega sedla dolgih nosov, ne bom hitro pozabil. Grintovec je namreč stresel vso jezo v obliki dežja na naju, zato ni bilo smiselno, predvsem pa varno nadaljevati. Pa tako dobro nama je takrat šlo........

Vendar s hribi ni šale, preveč izzivati jih ni dobro, ker je lahko nevarno in tudi usodno. A v vsakem slabem je tudi nekaj dobrega. Dobro je, da stojijo tam, kjer so in čakajo, da jih obiščemo. Nikakor ne želim napisati, da se z njimi spoprimemo, jih napadamo, ali kakorkoli drugače naskakujemo, ker se mi zdi to do njih podcenjevalno. Skratka, potrebno jih je spoštovati.

Nisem človek, ki bi puščal stvari odprte in nedokončane, ker mi to ne da notranjega miru. Vendar je pri ultra tekaških gorskih trekingih veliko dejavnikov, ki vplivajo na uspeh oziroma neuspeh projekta. Tudi sam sem že nekajkrat skusil grenkobo neuspeha, a z leti izkušenj sem ugotovil, da to spada zraven. Potrebno je analizirati dejavnike, ki so do neuspeha pripeljali in se iz zgodbe kaj naučiti. Avgustovski "neuspeh" mi je dal vedeti, da je tudi vremenska napoved zelo specifična in da je ni mogoče povsem zanesljivo napovedati za vsak najmanjši kraj naše deželice, oziroma da je napoved še manj zanesljiva za visokogorje.


Nedokončano zgodbo z Grintovci sem hotel dokončati, zato sem se projekta lotil znova. Matej se mi tokrat ni mogel pridružiti na celotni trasi. Ni kaj, na pot sem se moral odpraviti sam. Zaradi krajšega dne sem se odločil, da startam eno uro prej, torej ob 23.00h v Stahovici pri Calcitu. Tam me je že čakal Matej, opraviva nekaj fotk in poženem se proti Primožu.

Začnem preudarno, teža nahrbtnika pa opozarja, da je notri vsa hrana in pijača do Kamniškega sedla. Polna luna me spremlja na poti proti Mali in Veliki planini. Ker sem sam, moram stalno paziti na GPS sled, da ne bi zašel s poti. Kako je bilo zadnjič enostavno, ko je bil Matej vodja in sem mu samo sledil in dal možgane na "off". Nadaljujem proti Planini Dol in se pričnem vzpenjati proti Konju. Na vrhu sem malo pred drugo uro zjutraj. Odločim se, da na vsakem vrhu slikam štoparico in vpisno skrinjico ter se vpišem v vpisno knjigo.




Na vrhu Konja


Sledi sestop proti Presedljaju in ker sem sam, sem še posebej previden. Na poti je namreč precej grušča, zaradi tega je vse krušljivo, svoje doda še tema. Na sedlu si "oddahnem" in nadaljujem proti Korošici. Stalno poslušanje glasbe mi daje nove motivacije. Sledi še nekaj zoprnih prehodov skozi ruševje in že se pokaže Kocbekov dom. Tudi časovnica gre po planu, sledi oskrba in vzpon na Ojstrico. Vrh, slikanje, vpis.

Sestopam proti Škarjam, se vzpenjam proti Lučki Babi in naprej proti Planjavi. Ponavljam isti protokol, na sestopu z vrha se prične daniti. Ni ga lepšega občutka, kot opazovati rojevanje novega dne v hribih.


    



Pogled proti Rinkam

  
Srečam še trop gamsov, ki me pozdravijo z značilnim piskom in kmalu sem na Kamniškem sedlu. Oskrbim se s pijačo, popijem kavo in nadaljujem proti Brani.

Gamsi na jutranji paši

Časovno sem nekaj hitrejši, kot sva bila zadnjič z Matejem, kar sem nekako tudi pričakoval. Vzpon na Brano poteka brez posebnosti, na vrhu zopet ponovim ritual in sestopim proti Kotličem in navzgor na Tursko goro.




Na vrhu Brane

                                                 

Nadaljujem proti Turskemu sedlu, kjer me že čaka Stane. Lepo je imeti take prijatelje, ki ti prinesejo na takšno višino priboljške po naročilu. Dotočim tekočino, Stane se odpravi naprej proti Skuti, mene pa čakata še obe Rinki - najprej Koroška, nato še Kranjska. Hitro sestopim na Male pode in se poženem v steno Skute. Opažam prve znake utrujenosti, sonce peče, a sem tega že navajen. Na vrhu sem še vedno pred planiranim časom, s Stanetom premečeva dobrote iz njegovega nahrbtnika v mojega in že nadaljujem proti Štruci.

Skuta

Sledila je kriza, telo je imelo dovolj, glava pa ne! Proti Dolgemu hrbtu se vlečem zelo previdno, izpostavljenost je velika, noge mehke. Na vrhu sklenem, da se moram regenerirati, koliko je to še mogoče. Pojem sendvič, vzamem nekaj sladkorja, spijem gel in poplaknem. Hitro občutim izboljšanje počutja, samozavest se dvigne in na Mlinarskem sedlu sem že "dober". Vzpon na Grintovec poteka brez posebnosti, le neka Štajerka hoče tik pod vrhom z njega zvaliti vso kamenje, ki je še ostalo gori.

Vrh Grintovca. Čas hoje: 14h35min. Sonce, brezvetrje, skratka idealno vreme. Ali se mi končno hoče odkupiti za vso grdobijo, ki mi jo je v prejšnjih srečanjih zakuhal? Zagotovo.

Grintovec

Pričnem sestopati in do Dolške škrbine razen tropa gamsov ne srečam nikogar. Vzpon na Jezersko Kočno postane že mučen prevsem zaradi drobirja, ki se melje pod nogami. Ves čas imam občutek, da se bo vsak hip gora razdrobila in podrla. Vse je razklano in razpokano, tudi tisti trebušasti del, kjer se je potrebno plaziti, je ves napokan, zato je samo vprašanje časa kdaj se bo odkrušil in zgrmel v prepad. Na vrhu ni nikogar, poslikam in se vpišem ter nadaljujem še na sosednjo, Kokrško Kočno.

Vrh Jezerske Kočne

Opravim enako kot prej in pričnem z mučnim sestopom proti Dolcem. Končno se rešim stene in preidem na melišče. Hitro se spuščam, vmes prehitim dva Francoza, ki sprašujeta po Cojzovi koči. Pokažem jima smer poti in ju povabim, da mi sledita. Pa ni šlo. Njima namreč. Kljub vsej utrujenosti očitno še vedno dobro napredujem. Matejev klic. Povem mu, da se vzpenjam proti Ovnovemu čeru in da imam do koče še približno kilometer. Po 18h05min sem na Kokškem sedlu. Tam me že čaka Matej s pogrnjeno mizico dobrot. Jem, pijem, se mažem, menjam nogavice, lepim žulje, polnim baterijo GPS-a, skratka želim "postoriti" čim več istočasno.

Kwa je zdej, stari?

Končno sem nared. Sedaj imam vodnika za zadnji del poti, zato bi moralo biti malo "lažje".
Začneva z vzponom na Kalško goro in hitro sva na vrhu.

Kalška gora

Sonce se je spustilo že zelo nizko, ko bo šlo za obzorje, bo naenkrat noč. Matej prevzame slikanje, jaz vpisujem. Sledi še sitni del poti na Kalški greben in na vrhu pozdraviva sončni zahod. Proti Vrhu Korena poteka vse gladko, le vpisne knjige ni. Nič zato, imava sliko enega mučenika.

Vrh Korena, ko ni več nasmeška na obrazu

Spust proti Planini Koren zmoti pisk ure, da je baterija skoraj prazna in res se kmalu tudi dokončno izklopi. Očitno je bil počitek na Kokrškem sedlu prekratek, da bi se baterija dovolj "regenerirala". Od tu naprej se prepustim Mateju in njegovemu brezhibnemu vodstvu, tiho mu sledim in stiskam zobe. Kaj preveč niti ne tarnam, ker itak ne pomaga. Ne vem več, kje vse me ne boli, ker boli vse. V copatih imam majhne kamenčke, ki me še dodatno žulijo, vendar časa za preobuvanje ni. Vse skupaj mi postane že malo odveč, pot se neskončno vleče, nimam ure za merjenje časa in kilometrov. To me še najbolj živcira.
Kje vse sva hodila, kakšno pot sva ubrala, še danes ne vem. Vem samo, da je moj ultra - tekaški prijatelj opravil brezhibno delo in da sva po 23h32min prispela pred Calcit.

Z****n do konca

Matej, opravil si res odlično, za kar sem ti zelo hvaležen. Če pomislim, da bi se zadnjega dela od Kokrškega sedla do Calcita lotil sam (v primeru, da me ne bi mogel spremljati), bi bila to velika napaka. Zaradi nepoznavanja terena in ugasnjene ure z naloženo GPS sledjo, bi se moja avantura končala nekje okrog Planine Koren. Zato, stari, še enkrat, iskrena hvala za požrtvovalnost in trud, ki si ga vložil, da sva zagledala legendarni Calcit še z nekaj malo časovne rezerve.

Stane, tudi tebi lepa hvala za prinešene dobrote na Tursko sedlo in Skuto. Če je logistika dobra, potem je vse lažje.

Nenazadnje hvala tudi moji Janji ter sinovoma Aneju in Aljažu, da ste me pričakali na cilju in me potem varno pripeljali v domači brlog.

Vsekakor nameravam zadnji del poti od Calcita do Vrha Korena še enkrat prehoditi, da opravim zapis GPS sledi in potem celotno pot "zlepim". Takrat bodo znani tudi natančnejši podatki. Po moji oceni je pot dolga približno 62km, z 6200m vpona in spusta. Natančnejše podatke objavim, ko bom imel GPS zapis celotne poti.

OPOZORILO: Pot je primerna za vse, ki so vešči gibanja po visokogorju, se pravi jeklenicah, skobah in klinih in nimajo težav z vrtoglavico. Povprečna višina gibanja je skoraj 1800m. Vsak zdrs ali padec bi lahko bil usoden. 

Zato vsem ponavljalcem želim samo - srečno. Čas je drugotnega pomena.

GRINTOVCI EXTREM, 13.08.2011

Že dolgo je v meni tlela želja opraviti z verigo Kamniško - Savinjskih Alp v enem kosu. Opraviti pot, dolgo približno 55km, se ob tem povzpeti na 14 dvatisočakov in premagati 6600m vzpona in toliko spusta v 24. urah, ni ravno mačji kašelj. Ker je gibanje omejeno predvsem na visokogorje, je potrebna še dodatna previdnost in teka je bolj malo. Vseskozi je pomembno hitro napredovati s čim krajšimi vmesnimi postanki.

Pred dvema letoma je pot uspešno premagal Jure Grmšek  - Cveto, za kar je potreboval 23h in 25min.

Z Matejem sva bila po Treh vrhovih v stalnem stiku in kmalu sva ugotovila, da bo treba ponovno nabrusiti podplate. Torej, Grintovci Extrem. Dogovor je bil sklenjen, datum starta tudi.





Trasa celotne poti

 

Sledilo je nekaj tednov priprav in teorije za računalnikom s kartami, časovnicami in ostalimi podrobnostmi. Matej je teorijo spravljal v prakso na terenu z ogledom poti in nastavljanjem priboljškov na posameznih odsekih. Zadevo je organiziral "v nulo" in kmalu je prišel težko pričakovani petek, ko se je bilo potrebno odpraviti od doma proti Kamniku. Start je bil predviden 13.08.2011 ob polnoči pri Calcitu.





Na startu pred Calcitom

Točno ob predvidenem času sva krenila proti Sv.Primožu in naprej proti Mali in nato Veliki planini. Mirna, spokojna noč, polna luna, meteorni dež so delovali name kot balzam. Napredovanje je šlo po planu, Matejeva časovnica se je že na začetku izkazala za pravilno. Po slabih treh urah sva tako že stala na Konju, se malo okrepčala, dotočila vodo in nadaljevala proti Korošici. Pri Kocbekovem domu sva počivala po 4h in 10min.



Kocbekov dom na Korošici 1808m



Tako, zdaj bo šlo zares, "ogrevanja je bilo konec". Oba sva vedela, da sledi skrajno previdno in kolikor bo le mogoče hitro gibanje po skalah in grušču. Začela sva se vzpenjati proti Ojstrici in po slabi uri vzpona sva dosegla prvi, najbolj vzhodni vrh verige Grintovcev. Obvezno slikanje, vpis v knjigo in že nadaljujeva proti Planjavi.



Ojstrica, 2350m



Sestopava previdno, paziva na markacije in kmalu sva na prelazu Škarje, kjer ujameva dan. Nekaj trenutkov kasneje, na vzponu proti Lučki Babi opazujeva prekrasen sončni vzhod. "Dobro jutro Slovenija". Razpoloženje je na višku, svetloba ima čarobno moč. Kmalu doseževa vrh Planjave, kjer srečava skupinico treh planincev, ki so prišli s Kamniškega sedla.



Planjava, 2394m



Sledil je hiter spust na Kamniško sedlo, kjer je Matej organiziral oskrbo s hrano in pijačo. Matjaž Reisinger je kot šerpa otovorjen prinesel priboljške, ki sva jih pridno pospravila vase, otovorila nahrbtnike in hitro krenila naprej.



Kamniško sedlo, na mizi razkošje, ki kar sili k nadaljevanju



Vzpon na Brano ni bil nič posebnega, utrujenosti še ni bilo velike, dan še mlad. Vpis v knjigo in fotkanje sta postala rutina, pogled na uro in hitro naprej.



Na vrhu Brane, 2252m



Nadaljevala sva zopet navzdol proti Kotličem in po dobri uri sva že stala na Turski gori. Tukaj sva se srečala s prvimi večjimi množicami planincev, ki jih je tako kot naju privabilo v hribe lepo vreme. Le najini cilji so bili ta dan neprimerno višji, kakor cilji ostalih gornikov. Najbolj "zoprno" je bilo odgovarjati na vprašanje: "Od kod sta pa vidva prišla?" Ko jim poveva po resnici, da sva danes že bila na Ojstrici, se marsikdo masmehne, češ: Ja, pajade!"



Turska gora, 2251m, v ozadju Brana



Naj si mislijo, kar hočejo, naju čaka pot proti Rinkam. Najprej Koroška (Križ), nato še Kranjska.

Sestop s Kranjske Rinke je malo "siten", saj je veliko grušča, iščeva najprimernejše prehode proti melišču, ki naju pripelje v dobrih 300m višinskega vzpona čez steno Skute.





Koroška Rinka, 2433m. Ja, že pet jih imava





Kranjska Rinka, 2453m.

 

Ko stojiva na vrhu, zadovoljno gledava na uro, ker imava še vedno 20 minut prednosti, torej ne popuščava, gre nama super. Vrh Skute so občasno zakrile meglice, a naju to ni motilo, saj je bilo napredovanje tako še prijetneje. Sonce je namreč kar dobro pripekalo, zato sva morala paziti na zadosten vnos tekočine.



Na Skuti, 2532m, megle v ozadju



Na Štruci opraviva slikanje (le kaj pa drugega) in se hitro spustiva do razpotja, kjer se pot odcepi desno na Dolgi hrbet.



Štruca, 2457m, zadaj Skuta


Med napredovanjem sem naenkrat zaslišal neko navijanje, a mi ni "potegnilo", kaj bi to lahko bilo. Že čez nekaj trenutkov se izza skalnega oboka prikaže nekaj skuštranega. Cveto, kakopak. Prišel nama je naproti, da bi se prepričal, kako napredujeva. Družno krenemo proti vrhu Dolgega hrbta. Megle nas vse bolj obkrožajo, v daljavi se zašliši grmenje. "Kaj pa je zdaj to?" Vremenska napoved je omenjala možne posamezne plohe in nevihte v Karavankah, oziroma zahodnih Julijcih. Menda se naju bo vreme tokrat usmililo.



Dolgi hrbet, 2473m, temni oblaki nad Grintovcem ne obetajo nič dobrega



Proti Mlinarskemu sedlu začne rahlo deževati, a kmalu poneha. "Samo ne sedaj", rečem na glas. A vreme se ne ozira na moje želje in na vzponu proti Grintovcu se prvič ulije kot iz škafa. V trenutku je vse mokro, skale spolzke in napredovanje se upočasni. Po nekaj minutah naliv preneha in pri sebi si mislim, da jo tokrat morda le srečno odneseva. A tik pod vrhom Grintovca se ponovno še močneje ulije. Moči nas tako, kakor da bi stali pod odprtim tušem. Vse do vrha nas namaka, deževati ne jenja. Na koncu se vsuje še sodra, zapiha severni veter. Z Matejem se spogledava, saj sva v trenutku postavljena pred dejstvo: "Kaj sedaj?" Nekako mi gre težko z jezika, da bi morala na desetem dvatisočaku po 14h in 50min odnehati, zato mu rečem, naj kar on kot vodja projekta odloči, kar je bilo že obema jasno. "V tej vlagi, mokroti in spolzkem terenu nima več smisla nadaljevati, pa še podhlajava se." Jasno Matej, morava biti preudarna, varnost je na prvem mestu. Težka, a hkrati pametna odločitev, ki jo sliši tudi Cveto. Ne vem zakaj, a imel sem občutek, da mu je odleglo, da z Matejem ne bova nadaljevala.



Grintovec, tik preden se je ulilo kot iz škafa



Začneva s spustom proti Kokrškemu sedlu, že na Strehi preneha deževati, na Ovnovem čeru se zjasni in posije sonce. Ne vem, ali se naj smejem, jočem, preklinjam,...Pa tako dobro nama je šlo. Še na Grintovcu sva bila 30 minut hitreje, kot sva načrtovala, a vreme je tokrat krojilo najino usodo. Vseskozi sva dobro napredovala, delovala usklajeno, dala od sebe vse in se trudila po najboljših močeh.

Na Kokrškem sedlu, 1793m. Grintovec, bemti sunce, boš že še videl,...

Seveda bi lagal, če bi rekel, da nisem razočaran. A zavedam se, da na takšnih projektih odločajo tudi dejavniki, na katere nimamo vpliva in jih ne moremo predvideti. Zato se bom na traso tudi kmalu podal znova, modrejši za novo izkušnjo in odločnejši, da jo takrat opravim do konca.

Statistika:

Dolžina: 44km

Vzpon: 4900m

Spust: 4600m

Čas do Grintovca: 14h 50min



Višinski graf



                         

Hvala Mateju za odlično zastavljeno logistiko z vodenjem in oskrbo, kakor tudi Matjažu, Mateji, Roku in Zali za podporo pri projektu. Hvala tudi Matejevi Tanji za odličen štrudel, ki je zelo prijal. Se priporočam v naslednji bitki:-).

Trije vrhovi - Grintovec - Stol - Triglav v 24. urah

Pred slabima dvema letoma sem med brskanjem Tekaškega  foruma našel omenjeno temo. Ideja, da bi tudi sam opravil s  potjo se mi je porodila v trenutku, a sem jo raje obdržal zase. Dosledno sem prebral Urbanovo poročilo in si skušal predstavljati, kaj so fantje na poti takrat doživljali.

Vedel sem, da si bom moral pot ogledati po etapah, najti vse bližnjice ter doseženemu času na ogledu prišteti še nekaj rezerve, da bo časovnica, ko bo šlo zares, čimbolj realna. Tako sem lani na terenu praktično opravil vse etape, analiziral podatke in zastavil projekt. Ideja je bila zrela za start.

Po dogovoru z Matejem, da me spremlja do vrha Grintovca, sem se 02.07.2010 podal na pot. A tisti dan mi sreča ni bila naklonjena. Že pri sestopu z Grintovca, mi je na cesti nad Makekom počilo v mečni mišici in na Jezerskem sem moral odnehati.

Odločitev, da stvar prestavim na letos, je bila tako samoumevna. Z Matejem sva se dogovorila, da se mi bo pri ponovnem poskusu pridružil na celotni trasi. Celotno letošnjo pomlad sem spremljal snežne razmere v hribih in ker letošnja zima ni bila ravno radodarna s snegom, sem določil ponovni datum starta: petek, 01.07.2011.

Začela sva ob 5.00h pri Domu v Kamniški Bistrici. Vzpon na Grintovec je potekal brez težav. Na vrhu srečava še Karničarjevega Toneta, ki si kot pravi oskrbnik Češke koče ogleda razmere kar na gori. O tem, kako je kot gams zdrvel navzdol, raje ne bi. Se vidi, da mu je to domač teren.

Na vrhu Grintovca, 2558m ob 7h38min

Tudi midva sva varno sestopila preko Mlinarskega sedla. Ko sem mislil, da je zahtevnega sestopa že konec, mi je na zadnjih petih metrih snežišča na Zg. ravneh zdrsnilo, da sem padel in udaril v kamen. Uspelo se mi je »kvalitetno« potolči. Tone na koči si je verjetno mislil, da sva se z Matejem sporekla in da mi je dal eno na g****. Ustnica je bila namreč presekana.

Češka koča, 1543m

Do Jezerskega sem se nekako zlizal, da bi odnehal, še pomisliti nisem hotel. Spodaj sta naju čakala Stane in Matjaž z okrepčilom. Stane je takoj, ko me je videl potolčenega, izrekel nekaj zbadljivk, a to je tisto, kar mi pri njemu da samo še dodatno energijo in motivacijo.

Stane Barber, moj zvesti spremljevalec in "buhtljasta "ustnica - posledica padca na Zg.ravneh

Nadaljevala sva proti Pečovniku, uporabila vse naštudirane bližnjice, se pri bivši karavli še oskrbela s pijačo in nadaljevala proti Plešivcu, planini Zg. Dolga njiva ter naprej do Kofc. Šlo nama je odlično, držala sva se zastavljene časovnice.

Lepa stezica, primerna za tek pod grebenom Košute

Pri Matizovcu naju je zopet čakal Stane. Po kratkem postanku sva se spustila v Podljubelj in nadaljevala proti Ljubelju. Tukaj so naju pričakali Janja, Stane in Uroš. Iz Podljubelja na Ljubelj sem imel manjšo krizo, zato sem vedel, da se moram za naslednji del poti dobro okrepčati. Janjine palačinke so mi zelo prijale, kar je normalno, saj če kdo, potem le ona ve, kaj mi ob takšnih hudih naporih prija.

Na Ljubelju, zdaj pa proti Zelenici. Zakaj skrivam roko? Ja, potolčena je:-)

Nadaljevanje proti Zelenici naju je malo upočasnilo, Matej je začel občutiti prve znake utrujenosti. Nič čudnega, saj je bil za nama že cel maraton kilometrine. Odločiva se, da bova proti Stolu nadaljevala s hitro hojo. Šlo nama je zelo dobro, a od zahoda se je začelo oblačiti in v daljavi sva že slišala grmenje. V naslednji uri sva doživela nevihto, takšno pravo, kot se za visokogorje spodobi: grmenje, naliv, veter, sodra, megla in na koncu še nekaj snežink so bile ovire, ki sva jih s skrajnimi napori premagala, da bi še tri minute pred planiranim časom stala na vrhu Stola. Opraviva hitro proceduro s fotoaparatoma in sestopiva proti koči.

Na vrhu Stola, 2236m ob 18h42min

Med vrhom in Prešernovo kočo sta nama prišla nasproti še Tanja in ata Hribarjev – Brane. Na koči sva spila čaj, se ogrela in sestopila do Žirovnice.
Zaradi neplaniranega postanka na koči sva pridelala 20 minutni zaostanek, kar naju ni preveč skrbelo.

Na Prešernovi koči - nič kaj prijazen ni bil Stol do naju

V Mostah, pri Završniškem jezeru naju je že čakala Janja, da sva se lahko dobro regenerirala. Za nama je bilo skoraj 70km, pred nama pa doooooolg tek v Krmo. Začeli so se kazati prvi znaki utrujenosti in bolečin. Vedel sem, da bo od dela poti Žirovnica – Krma odvisno, ali bova opravila v 24. urah, ali ne. Spraviti telo v gibanje in ga pospešiti v tek po postanku, je zelo težko. Moram priznati, da nama je presenetljivo dobro uspevalo in tudi tempo teka sem moral nekajkrat »držati celo nazaj« .

Žirovnica ob 21.00h, treba se je bilo dobro podpreti

    

Pripravljen na tek proti Krmi

Do Sp. Radovne je šlo odlično, nekje na sredini doline pa je Matej začel zaostajati. Vseskozi je za nama vozila Janja z oskrbo in nama osvetljevala cesto, a kaj, ko ni mogel dati vase stvari, ki bi jih telo potrebovalo. Ob takšnih naporih in utrujenosti je namreč zelo težko konzumirati hrano in pijačo. Stisnil je zobe in po mučnih slabih 4. urah sva iz Žirovnice pritekla v Krmo do mesta, kjer sta naju čakala pomočnika za zadnjo etapo poti: Stane in Uroš. Ura je kazala 00.53h, torej 8 minut zamude. Ker sva se morala še preobleči, preobuti in okrepčati, sva za to porabila še dodatnih 17 minut, kar je na koncu zneslo 25 minut zaostanka.

Priznati moram, da tudi sam nisem več verjel, da lahko zadevo opraviva v limitu 24.ur. Pri sebi sem sklenil, da grem do konca -  pa naj bo čas, kakršen koli pač že bo.

Končno Krma - zdaj pa na Triglav

Mrzla noč, na vrhu je sneg, topla obleka obvezna

Uroš spredaj, dva »izmučena borca« v sredini in metla Stane zadaj, je krenila iz Krme točno ob 01.10h. Začeli smo presenetljivo hitro in dobro, a na prvem daljšem vzponu je Matej znova začutil pomanjkanje energije in slabo počutje. Do planšarije Prgarca nadaljujemo skupaj, potem sklenemo, da se razdelimo v dve skupini. Jaz nadaljujem z Urošem, Matej s Stanetom. Nad Konjskim sedlom sem opazil, da sta za nama okoli 10 minut. Pri sebi pomislim, da bo tudi Mateju uspelo, le nadaljevati mora v tem tempu. Uroš me je neutrudno »vlekel« in ob 04.03h sva bila pri Planiki .

Pojedel sem palačinko, popil nekaj požirkov in ob 04.05 sva nadaljevala proti vrhu. Noč je bila jasna, zgoraj je pihal mrzli severni veter v močnih sunkih, na predvečer pa je tudi malo snežilo. Razmere niso bile nič kaj prijazne, a vsaj skale so bile kopne. Uroš je »zagrizel« v plezalno pot in me hkrati tudi orientacijsko vodil. Kaj se je na tistem delu vzpona do Malega Triglava dogajalo, še danes ne vem. Vem samo, da sem vseskozi gledal na uro in na višinomer. Ko mi je Uroš na Malem Triglavu rekel, da nama bo uspelo priti na vrh v limitu, pa me je samo še dodatno motiviralo, da sem še z lažjim korakom stopal proti Vrhu. Greben je bil zalit z ledenimi ploščami, sunki vetra so bili občasno zelo močni, utrujenost velika in moral sem biti res skrajno previden. Ob 4.52h pa se je z vrha Triglava zaslišalo vriskanje, nepopisna sreča in radost. Objemal sem Aljažev stolp, ga božal in vpil na ves glas. To je to. Uspelo mi je in to 8 minut pred zastavljenim limitom. Za pot od Planike do vrha sem potreboval vsega 47 minut, normirane planinske hoje je 1h30min. Še danes ne vem, od kod sem jemal tolikšno energijo, da sem v takem tempu uspel opraviti z zadnjim delom poti.

Triglav, 2864m, cilj, to je to

Uroš Feldin, na sestopu, tik pod vrhom Triglava. Hvala prijatelj.

Takoj nato pomislim na Mateja in Staneta, pogledam po grebenu, a ne vidim nobene čelne svetilke, oziroma postave. Uroš mi je povedal, da s Planike nista krenila. Res škoda, pa toliko truda, volje in Matejeve pozitivne energije je bilo vseskozi prisotne, a tokrat je usoda hotela drugače. Spoštujem njegovo odločitev, dal je prednost razumu in varnosti.

Planika, 2404m, Jani, Matej in Stane pred povratkom v dolino.

Kaj naj dodam za konec? Malo statistike:

- čas: start, Kamniška Bistrica – cilj, vrh Triglava 23h 51min 51s

- dolžina100km (dodatnih 10km sestopa in 1400m spusta v Krmo, ki pa ni v časovnici)

- zapisana GPS sled

- porabljena energija 9000Cal

- povpr.hitrost 4,4km/h

- tempo 13,39min/km
- višina gor (po Garminu) 8184m

- višina dol (po Garminu) 5929m

Višinski graf

Še to. Prav na vsakem izmed Treh vrhov so nastale dodatne težave zaradi objektivnih in tudi subjektivnih razlogov. Na sestopu z Grintovca moj padec in zdrs, na Stolu nevihta in za konec na Triglavu mraz, severni veter ter spolzke skale. Skratka, nič mi ni bilo podarjeno. Z veliko truda, volje in vztrajnosti pa sem kljub vsemu uspel priti do konca.

Zahvaljujem se vsem in vsakemu, ki je te dni spremljal ta projekt z besedami vzpodbude na TF, klici na GSM in SMS-si .

Zavedam se, da je idejni »oče« projekta Urban Golob, ki mi je bil tudi vseskozi na voljo glede informacij. Zato iskrena hvala tudi tebi. Meni je na srečo uspelo stvar izpeljati do konca.

Brez podpore izpeljati takšno stvar je utopija. Zato se DRAGI: Janja, Stane, Uroš, Tanja in Brane tudi vam zahvaljujem za vsako malenkost, ki mi je na poti pomenila veliko več, kot bi mi sicer doma, v toplem naslonjaču. Tebi Janja še posebno hvala za vso pripravo dobrot, za odlično orientacijo ponoči, da si naju čakala na pravih mestih z oskrbo in potrpežljivo spremljala z avtom od Žirovnice do Krme.

Zelo sem hvaležen tudi Občini Vuzenica in g. županu Franju Golobu, ki je pokazal veliko mero interesa za projekt Trije vrhovi v 24. urah in ga tudi finančno podprl.