Trije vrhovi - Grintovec - Stol - Triglav v 24. urah

Pred slabima dvema letoma sem med brskanjem Tekaškega  foruma našel omenjeno temo. Ideja, da bi tudi sam opravil s  potjo se mi je porodila v trenutku, a sem jo raje obdržal zase. Dosledno sem prebral Urbanovo poročilo in si skušal predstavljati, kaj so fantje na poti takrat doživljali.

Vedel sem, da si bom moral pot ogledati po etapah, najti vse bližnjice ter doseženemu času na ogledu prišteti še nekaj rezerve, da bo časovnica, ko bo šlo zares, čimbolj realna. Tako sem lani na terenu praktično opravil vse etape, analiziral podatke in zastavil projekt. Ideja je bila zrela za start.

Po dogovoru z Matejem, da me spremlja do vrha Grintovca, sem se 02.07.2010 podal na pot. A tisti dan mi sreča ni bila naklonjena. Že pri sestopu z Grintovca, mi je na cesti nad Makekom počilo v mečni mišici in na Jezerskem sem moral odnehati.

Odločitev, da stvar prestavim na letos, je bila tako samoumevna. Z Matejem sva se dogovorila, da se mi bo pri ponovnem poskusu pridružil na celotni trasi. Celotno letošnjo pomlad sem spremljal snežne razmere v hribih in ker letošnja zima ni bila ravno radodarna s snegom, sem določil ponovni datum starta: petek, 01.07.2011.

Začela sva ob 5.00h pri Domu v Kamniški Bistrici. Vzpon na Grintovec je potekal brez težav. Na vrhu srečava še Karničarjevega Toneta, ki si kot pravi oskrbnik Češke koče ogleda razmere kar na gori. O tem, kako je kot gams zdrvel navzdol, raje ne bi. Se vidi, da mu je to domač teren.

Na vrhu Grintovca, 2558m ob 7h38min

Tudi midva sva varno sestopila preko Mlinarskega sedla. Ko sem mislil, da je zahtevnega sestopa že konec, mi je na zadnjih petih metrih snežišča na Zg. ravneh zdrsnilo, da sem padel in udaril v kamen. Uspelo se mi je »kvalitetno« potolči. Tone na koči si je verjetno mislil, da sva se z Matejem sporekla in da mi je dal eno na g****. Ustnica je bila namreč presekana.

Češka koča, 1543m

Do Jezerskega sem se nekako zlizal, da bi odnehal, še pomisliti nisem hotel. Spodaj sta naju čakala Stane in Matjaž z okrepčilom. Stane je takoj, ko me je videl potolčenega, izrekel nekaj zbadljivk, a to je tisto, kar mi pri njemu da samo še dodatno energijo in motivacijo.

Stane Barber, moj zvesti spremljevalec in "buhtljasta "ustnica - posledica padca na Zg.ravneh

Nadaljevala sva proti Pečovniku, uporabila vse naštudirane bližnjice, se pri bivši karavli še oskrbela s pijačo in nadaljevala proti Plešivcu, planini Zg. Dolga njiva ter naprej do Kofc. Šlo nama je odlično, držala sva se zastavljene časovnice.

Lepa stezica, primerna za tek pod grebenom Košute

Pri Matizovcu naju je zopet čakal Stane. Po kratkem postanku sva se spustila v Podljubelj in nadaljevala proti Ljubelju. Tukaj so naju pričakali Janja, Stane in Uroš. Iz Podljubelja na Ljubelj sem imel manjšo krizo, zato sem vedel, da se moram za naslednji del poti dobro okrepčati. Janjine palačinke so mi zelo prijale, kar je normalno, saj če kdo, potem le ona ve, kaj mi ob takšnih hudih naporih prija.

Na Ljubelju, zdaj pa proti Zelenici. Zakaj skrivam roko? Ja, potolčena je:-)

Nadaljevanje proti Zelenici naju je malo upočasnilo, Matej je začel občutiti prve znake utrujenosti. Nič čudnega, saj je bil za nama že cel maraton kilometrine. Odločiva se, da bova proti Stolu nadaljevala s hitro hojo. Šlo nama je zelo dobro, a od zahoda se je začelo oblačiti in v daljavi sva že slišala grmenje. V naslednji uri sva doživela nevihto, takšno pravo, kot se za visokogorje spodobi: grmenje, naliv, veter, sodra, megla in na koncu še nekaj snežink so bile ovire, ki sva jih s skrajnimi napori premagala, da bi še tri minute pred planiranim časom stala na vrhu Stola. Opraviva hitro proceduro s fotoaparatoma in sestopiva proti koči.

Na vrhu Stola, 2236m ob 18h42min

Med vrhom in Prešernovo kočo sta nama prišla nasproti še Tanja in ata Hribarjev – Brane. Na koči sva spila čaj, se ogrela in sestopila do Žirovnice.
Zaradi neplaniranega postanka na koči sva pridelala 20 minutni zaostanek, kar naju ni preveč skrbelo.

Na Prešernovi koči - nič kaj prijazen ni bil Stol do naju

V Mostah, pri Završniškem jezeru naju je že čakala Janja, da sva se lahko dobro regenerirala. Za nama je bilo skoraj 70km, pred nama pa doooooolg tek v Krmo. Začeli so se kazati prvi znaki utrujenosti in bolečin. Vedel sem, da bo od dela poti Žirovnica – Krma odvisno, ali bova opravila v 24. urah, ali ne. Spraviti telo v gibanje in ga pospešiti v tek po postanku, je zelo težko. Moram priznati, da nama je presenetljivo dobro uspevalo in tudi tempo teka sem moral nekajkrat »držati celo nazaj« .

Žirovnica ob 21.00h, treba se je bilo dobro podpreti

    

Pripravljen na tek proti Krmi

Do Sp. Radovne je šlo odlično, nekje na sredini doline pa je Matej začel zaostajati. Vseskozi je za nama vozila Janja z oskrbo in nama osvetljevala cesto, a kaj, ko ni mogel dati vase stvari, ki bi jih telo potrebovalo. Ob takšnih naporih in utrujenosti je namreč zelo težko konzumirati hrano in pijačo. Stisnil je zobe in po mučnih slabih 4. urah sva iz Žirovnice pritekla v Krmo do mesta, kjer sta naju čakala pomočnika za zadnjo etapo poti: Stane in Uroš. Ura je kazala 00.53h, torej 8 minut zamude. Ker sva se morala še preobleči, preobuti in okrepčati, sva za to porabila še dodatnih 17 minut, kar je na koncu zneslo 25 minut zaostanka.

Priznati moram, da tudi sam nisem več verjel, da lahko zadevo opraviva v limitu 24.ur. Pri sebi sem sklenil, da grem do konca -  pa naj bo čas, kakršen koli pač že bo.

Končno Krma - zdaj pa na Triglav

Mrzla noč, na vrhu je sneg, topla obleka obvezna

Uroš spredaj, dva »izmučena borca« v sredini in metla Stane zadaj, je krenila iz Krme točno ob 01.10h. Začeli smo presenetljivo hitro in dobro, a na prvem daljšem vzponu je Matej znova začutil pomanjkanje energije in slabo počutje. Do planšarije Prgarca nadaljujemo skupaj, potem sklenemo, da se razdelimo v dve skupini. Jaz nadaljujem z Urošem, Matej s Stanetom. Nad Konjskim sedlom sem opazil, da sta za nama okoli 10 minut. Pri sebi pomislim, da bo tudi Mateju uspelo, le nadaljevati mora v tem tempu. Uroš me je neutrudno »vlekel« in ob 04.03h sva bila pri Planiki .

Pojedel sem palačinko, popil nekaj požirkov in ob 04.05 sva nadaljevala proti vrhu. Noč je bila jasna, zgoraj je pihal mrzli severni veter v močnih sunkih, na predvečer pa je tudi malo snežilo. Razmere niso bile nič kaj prijazne, a vsaj skale so bile kopne. Uroš je »zagrizel« v plezalno pot in me hkrati tudi orientacijsko vodil. Kaj se je na tistem delu vzpona do Malega Triglava dogajalo, še danes ne vem. Vem samo, da sem vseskozi gledal na uro in na višinomer. Ko mi je Uroš na Malem Triglavu rekel, da nama bo uspelo priti na vrh v limitu, pa me je samo še dodatno motiviralo, da sem še z lažjim korakom stopal proti Vrhu. Greben je bil zalit z ledenimi ploščami, sunki vetra so bili občasno zelo močni, utrujenost velika in moral sem biti res skrajno previden. Ob 4.52h pa se je z vrha Triglava zaslišalo vriskanje, nepopisna sreča in radost. Objemal sem Aljažev stolp, ga božal in vpil na ves glas. To je to. Uspelo mi je in to 8 minut pred zastavljenim limitom. Za pot od Planike do vrha sem potreboval vsega 47 minut, normirane planinske hoje je 1h30min. Še danes ne vem, od kod sem jemal tolikšno energijo, da sem v takem tempu uspel opraviti z zadnjim delom poti.

Triglav, 2864m, cilj, to je to

Uroš Feldin, na sestopu, tik pod vrhom Triglava. Hvala prijatelj.

Takoj nato pomislim na Mateja in Staneta, pogledam po grebenu, a ne vidim nobene čelne svetilke, oziroma postave. Uroš mi je povedal, da s Planike nista krenila. Res škoda, pa toliko truda, volje in Matejeve pozitivne energije je bilo vseskozi prisotne, a tokrat je usoda hotela drugače. Spoštujem njegovo odločitev, dal je prednost razumu in varnosti.

Planika, 2404m, Jani, Matej in Stane pred povratkom v dolino.

Kaj naj dodam za konec? Malo statistike:

- čas: start, Kamniška Bistrica – cilj, vrh Triglava 23h 51min 51s

- dolžina100km (dodatnih 10km sestopa in 1400m spusta v Krmo, ki pa ni v časovnici)

- zapisana GPS sled

- porabljena energija 9000Cal

- povpr.hitrost 4,4km/h

- tempo 13,39min/km
- višina gor (po Garminu) 8184m

- višina dol (po Garminu) 5929m

Višinski graf

Še to. Prav na vsakem izmed Treh vrhov so nastale dodatne težave zaradi objektivnih in tudi subjektivnih razlogov. Na sestopu z Grintovca moj padec in zdrs, na Stolu nevihta in za konec na Triglavu mraz, severni veter ter spolzke skale. Skratka, nič mi ni bilo podarjeno. Z veliko truda, volje in vztrajnosti pa sem kljub vsemu uspel priti do konca.

Zahvaljujem se vsem in vsakemu, ki je te dni spremljal ta projekt z besedami vzpodbude na TF, klici na GSM in SMS-si .

Zavedam se, da je idejni »oče« projekta Urban Golob, ki mi je bil tudi vseskozi na voljo glede informacij. Zato iskrena hvala tudi tebi. Meni je na srečo uspelo stvar izpeljati do konca.

Brez podpore izpeljati takšno stvar je utopija. Zato se DRAGI: Janja, Stane, Uroš, Tanja in Brane tudi vam zahvaljujem za vsako malenkost, ki mi je na poti pomenila veliko več, kot bi mi sicer doma, v toplem naslonjaču. Tebi Janja še posebno hvala za vso pripravo dobrot, za odlično orientacijo ponoči, da si naju čakala na pravih mestih z oskrbo in potrpežljivo spremljala z avtom od Žirovnice do Krme.

Zelo sem hvaležen tudi Občini Vuzenica in g. županu Franju Golobu, ki je pokazal veliko mero interesa za projekt Trije vrhovi v 24. urah in ga tudi finančno podprl.

K 24 - štirinajstič 14.05.2011

Obljuba dela dolg, ki ga je treba poravnati. Tako sem nekoč obljubil tekaškima prijateljema Mateju Hribarju in Petru Macuhu, da ju popeljem po Koroških vršacih.

Začeli smo s petka 13. na soboto 14. maja ob polnoči v Črni v smeri Uršlje gore.



Črna, na startu, Peter in moja malenkost

 Noč je bila sicer malo oblačna, a se je kaj kmalu začelo jasniti. Na Naravskih ledinah smo bili kot bi trenil. Sledil je vzpon na Uršljo. Malo pod vrhom je Petra zanimalo, kaj neki so vse tiste luči v dolini, zato mu obljubim, da mu bom vse lepo razložil na vrhu. Razen megle, ki bi jo lahko rezal, mu drugih razgledov žal ni bilo »na voljo«. Mrzel veter in »belina« vse naokoli, sta nas hitro pregnala navzdol. Ker se je v želodcu začelo oglašati, se je bilo potrebno podpreti. Z Matejem glasno razmišljava o kebabu in hamburgerju niže pri Križanu, a eno so želje, drugo realnost iz nahrbtnika.

Po okrepčilu v rahlem tempu nadaljujemo proti Slemenu.



Peter in Matej na Slemenu

 
Vse gre po planih, razpoloženje je na višku. Matej stresa šalo za šalo. Med podoživljanjem Petra in Mateja z »GolteTrekinga« in takratnih kontrolnih točk smo hitro na Smrekovcu. Tukaj smo sicer računali na masažo brhkih maserk in topel zajtrk, a je upanje hitro splahnelo. Koča je bila zaprta in razen nas treh nikjer žive duše. Ponovno smo bili postavljeni na realna tla. Hrana iz nahrbtnika, kakopak! Maserk tudi ni!
Čez Smrekovec do Loke Matej in Peter ne jenjata stresati norčij, zato sem ju bil prvič resno primoran opozoriti da sta trasi K24, da je stvar resna in da naj se za hudiča posvetita projektu:-).
Do Loke smo s Smrekovca potrebovali tri ure. Po neprespani noči in nekaj več kot 40km poti so bile noge že rahlo utrujene. Potrebni smo bili »dinamita«.




Na Loki, razpoloženje na višku

 Naročimo kavico, dodamo še priboljšek iz nahrbtnika in se pogumno spoprimemo z vzponom na Raduho. Vrh dosežemo ob 10.00h. Za spust na Grohot sem se odločil po plezalni poti. Peter je namreč povedal, da z zajlami nekih hudih izkušenj nima, a da je pripravljen sprejeti izziv. Torej, treba ga bo podučiti, kako se to dela. Pogumno smo se spuščali do prvih, manjših snežišč, ki sčasoma postanejo vse širša in nevarnejša. Odločim se, da se vrnemo in sestopimo čez Durce. Sorry Peter, trening »zajlanja« bova ponovila kdaj drugič.



Spust z Raduhe po plezalni poti

 Na Grohotu nas je pričakal Stane, veselo se pozdravimo, na hitro pojemo pripravljene makarone in nadaljujemo proti Olševi.



Na Grohotu


Na Olševi opravimo "foto sesion" in sestopimo mimo lovske koče Forštnarce do Mrzlega dola. Na poti do Kumra se napijemo Meže in v sproščenem klepetu nadaljujemo pot.
Kumer. Janja. Malica. Odrešitev. Njami, njami, šljuk, šljuk. Še skupinsko se slikamo in jo vsekamo proti Peci.


Pri Kumru. Zdaj jo "fsekamo" samo še na Peco


Hvala Janja. Pred Knipsovim sedlom opazim, da je Raduho in Olševo zajela ploha. Pospešimo korake in nekaj pred 18.30h si že stiskamo roke na vrhu zadnjega doooooooolgega vzpona. Super, sedaj samo še navzdol. Vreme se nas je usmililo, dež se je usmeril proti Uršlji. Še dobro, da smo izbrali »pravo« smer kroga (najprej Uršlja), sicer bi bili mokri.




Ploha na Raduhi in Olševi



Proti dolini smo s tempom stopnjevali, na makadamu nad Mihevom smo tekli, na asfaltu smo še malo pospešili, da bi na koncu skoraj s foto finišem morali ugotavljati, kdo je bil zmagovalec. A jaz sem to vedel že na startu. To sta tako in tako bila Peter in Matej. Čestitke fanta za vajin prvi K24. Hvala za družbo v upanju, da zadevo še kdaj družno ponovimo. Za 92km dolgo pot smo potrebovali 20h14minut.




Vsi trije v akciji



Tek po Šentiljski poti

Včeraj sem se ponovno, letos tretjič, odpravil po Šentiljski poti. Po hladnem, mrzlem jutru (začel sem ob 6.00h) se je naredil jasen in sončen dan. V počasnem tempu, hitreje po LM tako in tako ni šlo, sem uživaško napredoval preko številnih hribčkov in dolin Slovenskih goric.

Jesenski utrinek

Na Zg. Velki sem si privoščil kratek postanek za okrepčilo in oskrbo s pijačo, potem pa tako naprej proti Šentilju. Na cilju pri Belni sem bil po 8h30min. Na trasi je veliko blata, kar je za jesenski čas nekaj povsem normalnega.

Brloga, še malo in konec

Celotna trasa poti je dolga 56 kilometrov in normirana za 17h in 30 minut planinske hoje.

Šentiljska planinska pot
Vir: PD Sladki vrh

Informacije o poti so na naslednji povezavi:      Šentiljska pot



Gorski maraton štirih občin - GM4O "EXTREMNO" drugič

Kje naj začnem?

Morda tako, da sem že leta 2008, ko sem v tretjem krogu Vrh Bače odnehal in to kljub temu, da je bilo časa še dovolj. Še danes ne vem, zakaj sem odstopil? Nič bolje ni bilo lani, ko sem si po 45min od starta takoj za Koucami zvil gleženj, pa vendar opravil nočni krog?

Ne, z odstopi sem opravil, a zaradi dveh neuspešnih poizkusov sem imel več kot dovolj spoštovanja do hribov nad Baško grapo. Kljub vsemu je v meni tlelo nekaj dvomov. Kaj, če spet ne bo šlo?
Ko si tam nekje zunaj, sredi noči prepuščen sam sebi, takrat šale ni več, potrebno se je posvetiti projektu in ob tem imeti veliko sreče. Kajti pri 210 000(!) korakih (vir: Jožko), srečo res potrebuješ. In včeraj je bila na moji strani.

Začelo se je v sredo, 01.09.2010 ob 21.00h, ko sem otovorjen z vsem, kar naj bi potreboval za projekt, prispel z mojo zvesto "supporterko" Janjo na Petrovo Brdo. Pozdravimo se z Rutkotom in pričnem se pripravljati.

Ob 22.00h se odpravim v prvi krog. Preudarno in umirjeno. Jasna noč, prijetna temperatura, vetra praktično nič. Skratka - idealni pogoji. Dobro napredujem do mesta, kjer sem si lani zvil gleženj, tam grem še posebno previdno, oddahnem si, ko je za mano. Posvetim se poslušanju glasbe, pulzu in seveda času. Na ČP sem bil v 1h55min, nameraval sem biti malo počasnejši, a ker sem se dobro počutil, sem v takšnem tempu nadaljeval čez 4 legendarne vasice do Hudajužne. Tam sem bil po 3h40min. Sledila je prva ura resnice. Z majhno krizo sem prvič opravil z Durnikom (1h5min) in nadaljeval do koče na Poreznu, kjer sem bil v 5h50min. Na Petrovem sem se šel podokničarja in vrata sobice se odpro. Janja je poskrbela zame z vsemi možnimi dobrotami, da sem kar težko zapuščal toplo izbo in se podal v drugi krog.

Začel sem ga točno ob 5.00h zjutraj. Noči so že dolge, zato sem šele proti Kobli lahko ugasnil čelno svetilko. Motivacija je bila še vedno na nivoju, utrujenost ne prehuda, tempo po planu in na ČP sem bil po 2h10min. Sestopil sem na Kal, se odžejal pri koritu in naprej do Hudajužne. Na najnižji točki poti sem bil po 4h10min. Če sem prvi krog opravil brez pomoči Janjine oskrbe na terenu, se je z drugim njeno poslanstvo začelo zares. Pred drugim vzponom na Durnik sem se moral dobro okrepčati, ker v tisti strmini tam zgoraj ni šale. In Janja je to vzela popolnoma zares. V najkrajšem možnem času sem se najedel, napil, preoblekel, preobul in opravil še vse tiste potrebe, ki jih ljudje pač počnemo (no, ne čisto vse, da ne bo pomote). Vzelo mi je 15 minut, a se je izplačalo, ker sem tudi v drugo povzpel na Durnik v 1h10min. Do Porezna je šlo gladko, malo se mi je vleklo na Večni poti, a saj se ve, zakaj se ji tako reče, mar ne? Po 6h40min sem bil drugič pri koči na Poreznu. Do Petrovega sem potreboval še slabo uro in po 7h35min končal z drugim krogom.
Janja je kot po navadi že čakala s pogrnjeno mizico.

Točno ob 13h sem začel s tretjim, zadnjim krogom. Pred podvigom nisem delal nobenih časovnih načrtov, želel sem le vse skupaj zaključti v 24.urah. Na voljo sem imel še devet ur, ravno toliko, da te nekaj priganja, a še vedno dovolj zaloge, da sem se kroga lahko lotil preudarno.

Zadnji - tretji krog

Kouce v 45min, Vrh Bače v 1h10min, Kobla 1h40min, ČP 2h40min. Tukaj me je pričakala Dorica z okrepčilom. Prišla je kar s koče in to z nahrbtnikom polnim dobrot, ki jih človek na 1700m visoko lahko premore. Če sem si še krog prej zaželel pivo, mi tokrat ni več prijalo. Zadovoljil sem se s colo. Na kratko sva poklepetala in se poslovila. Pričel sem se spuščati na Kal, kjer sem bil po slabi uri. Tam me je čakala Janja. Nahrbtnik sem dal v avto in se zagnal po klancu navzdol, ko me je močno zbodlo v kolenu. Uporabil sem hladilni gel in ga namazal. Proti Znojilam se je bolečina umirila. Na točki, kjer trasa Maratona prečka cesto, sem se ponovno opremil z nahrbtnikom in nadaljeval proti Oblokam.
Če sem do včeraj mislil, da je najbolj dolgočasen del poti od križišča nad Planino za Črno goro do melišča pod ČP, sem včeraj svoje mnenje spremenil. Trasa Znojile – Obloke je po moje zagotovo najbolj dolgočasen del celotne trase. Bljak. A sem jo prehodil/pretekel tudi tretjič.


V Hudajužni (po nekaj manj kakor 5h s PB) sem vzel še palice, katerih prej nisem uporabljal. Naročila jih je kar Dorica po telefonu s ČP. Še zadnjič sem se ustavil pod viaduktom, kjer me je že čakala moja Jančka, ki me je pospremila v zadnjo bitko z Durnikom z besedami, naj si mislim, da grem gor prvič in ne tretjič.

Huda Južna, Durnik - prihajam še tretjič

Na razpolago sem imel še štiri ure časa, zato sem se počasi odpravil proti Poreznu. Vmes sem obiskal še vse tiste točke, ki jih na poti proti Poreznu moraš obiskati in ob 20h25h, sem se razveselil legendarnega WC-ja, ki ga prijatelji GM4O še kako dobro poznamo. Na sestopu sva se srečala z Jožkotom, ki mi je prišel naproti in tudi sicer vseskozi telefonsko spremljal moj napredek. Skupno sva sestopila do Petrovega Brda, kjer sem po 23h40min končal z vsemi dolžinskimi in višinskimi kilometri GM4O extremno.

Cilj po 23h40min. Jožko, Janja, Jani in Rudi na Petrovem Brdu

Čeprav pravijo, nikoli ne reci nikoli, sem prepričan, da te variante ne bom več ponavljal. Se bom pa z velikim veseljem vračal v hribe nad Grapo, opazoval urejene, a žal zapuščene vasice pod Črno Prstjo, motil nočni mir (nenamerno) številnih živali in se tako in drugače opijal z lepo, neokrnjeno naravo.

Hvala vsem za vzpodbudne besede, SMS-e, klice, Jožkotu, Dorici, Rutkotu, …še posebej pa Janji za potrpežljivost in oskrbo ter varno vrnitev v domači brlog.

Pa še uradna spletna povezava:  GM4O

Tek čez Kozjak

V petek zjutraj je nastopil dan, ki sem ga načrtoval že dolgo, a sem ga vedno iz takšnih in drugačnih razlogov moral prestavljati.
Moj načrt je bil preteči/prehoditi pot čez Kozjak iz Maribora do Dravograda v enem kosu, s časovnico se (za prvič) pretirano nisem ubadal. Vedel sem, da fizično s potjo ne bi smelo biti prevelikih težav, bolj me je skrbela orientacija, ker pot ni dobro uhojena in markirana.

Torej, začel sem nekaj pred peto uro zjutraj, kjer sem se v rahlem teku podal na železniško postajo Vuzenica. V Maribor, na Studence, sem prispel okrog 6.30h, se oprtal s kamelo in sprožil štoparico. Začetek poti me je vodil proti Kamnici, skozi Rošpoh do Urbana. Sončni vzhod je nakazoval, da se obeta topel spomladanski dan, kar mi je dalo še dodatne motivacije. V manj kot uri sem bil na Urbanu, od koder sem s tekom nadaljeval proti Sv.Križu in Tojzlovemu vrhu. Pri kmetiji Iglič sem se odcepil desno navzdol v Bresterniško grapo in naprej proti Žavcarjevem vrhu. Do tu nisem imel težav z markacijami, nadaljeval pa sem kar po občutku. Ker markirane poti naenkrat več ni bilo, sem se spustil do Bistriškega potoka, kjer sem prišel na asfaltno cesto, ki vodi do Sv.Duha na Ostrem vrhu. Kmalu sem bil pri gostilni, napolnil kamelo in nadaljeval proti Gradišču in Kapli. Tukaj je pot dobro markirana, težave so mi povzročali le štirinožni prijatelji, ki nikakor niso mogli razumeti, da samo tečem čez njihov teritorij.

Na Gradišču sem nadaljeval po asfaltu proti Kapli, kjer sem bil okoli poldneva. Sledilo je dolgo panoramsko prečenje preko Sv. Pongraca proti Kapunarju. Ko sem že pomislil, da sem na domačem terenu in da poznam vsako bližnjico, sem uspel proti prelazu Radelj tako zaiti, da sem šel po gozdu po popolnem brezpotju. Sreča v tej nesreči je bila, da sem poznal vsaj smer, po kateri naj bi šel in res sem kmalu prišel na avstrijsko panoramsko pot, ki je za razliko od naše vzorno urejena in označena.

Na prelazu Radelj sem se odločil, da grem proti Odrniku in dalje proti Sv. Jerneju nad Muto. Bolj kot sem hotel do omenjene kmetije, bolj sem se ji oddaljeval (beri: bolj sem se izgubljal in taval po gozdu in brezpotju). Na koncu sem »popustil« in se usmeril proti Sv. Lovrencu in z avstrijske strani brez večjih težav prispel do Sv. Jerneja, oziroma do odcepa za Bistriški jarek. Od tu naprej sem bil pa res na domačem terenu, sledil je hiter spust do bivše karavle, kjer me je čakala žena Janja z okrepčilom. Ura je bila nekaj pred peto popoldan.

Vase sem hitro zmetal nekaj dobrot ter nadaljeval proti Pernicam in Sv. Urbanu. Od tu naprej se je začel sneg, zato je bilo napredovanje počasnejše. Nekatere snežne zaplate sem obhodil po gozdu, proti koncu pa tudi to več ni bilo mogoče, vendar se ni pretirano ugrezalo. Po 13h15min sem bil na vrhu Košenjaka. Zavriskal sem od navdušenja in takoj nadaljeval s sestopom proti Domu na Košenjaku in naprej proti Ojstrici. Znočilo se je, zato sem si nadel čelno svetilko, poklical Janjo in odbrzel proti Dravogradu, kjer sem po 14h 23min zaključil pot.
Nabralo se je nekaj manj kot 87 km, višine 5100m+/-, porabil sem nekaj čez 7100 cal, ostalih podrobnosti pa zaradi težav z računalnikom še nisem uspel obdelati.

Na koncu naj dodam, da si ravno »zaradi računalnika« nisem mogel na Garmina naložiti splanirane poti in sem se posledično izgubljal. Zato sem trdno prepričan, da NIKOLI več ne grem na tako dolgo pot brez predhodno naložene GPS sledi.
Zanimiva bo primerjava splanirane in dejanske sledi. To bo smeha, ko bom videl, kje sem ga orientacijsko »biksal«.

Čez Kozjak, Maribor - Dravograd

Tek po Šentiljski - prvič

V družbi "Spečih velblodov" Žarka in Janeza, ki pa sploh nista delovala zaspano - prej obratno, smo danes v prelepem vremenu opravili s Šentiljsko potjo. Trasa je skoraj suha, nekaj blata seveda spada zraven, sicer pa uživancija, lepi razgledi, dobra družba!
Sklenili smo, da se ob priliki vrnemo in zadevo ponovimo!

Šaleška planinska pot- ŠPP

V sredo 29.7. sem se odpravil na Šaleško planinsko pot. Ta poteka po obronkih Šaleške doline in ima 21 kontrolnih točk. Začel sem zjutraj ob 5.00h v Šaleku pri gasilskem domu v smeri Paškega Kozjaka, Hude luknje, Zg. Razborja, Slemena, Skornega, gore Oljke, Šentilja in do cilja na Velenjskem gradu, kjer sem bil malo pred 21.00h.

Opravil sem točno 100km v 16. urah. Nekajkrat sem traso zgrešil zaradi manjkajočih markacij, kar je zadevo podaljšalo za nekaj kilometrov. Pot ni tehnično zahtevna, večji del je možno preteči, ima štiri malo večje vzpone (Velenje-Paški Kozjak, Huda luknja-Završe-Zg. Razbor, Velunjski jarek-Sleme, na Goro Oljko), vendar po moji oceni skupne višinske razlike ni več kot 2500m+/-.




Ne "delu"



Vreme je bilo morda malo prevroče, menim, da je ŠPP bolj priporočljiva pozno pomladi ali zgodaj jeseni. Vsekakor pa si jo je potrebno prej ogledati po delih zaradi posameznih slabo označenih odsekov ali imeti s seboj dobrega poznavalca, tako kot sem imel to jaz. Od starta do cilja sem imel odlično podporo Staneta Barberja, ki me je čakal na vseh pomembnih točkah, pa še velikokrat vmes, zato sem lahko velik del poti pretekel brez nahrbtnika. Del poti od Ložnice do Velenja pa me je tudi spremljal, da sem nekoliko »lažje« opravil še zadnji del do Velenjskega gradu, kjer se ŠPP tudi konča. Zato se Stanetu na tem mestu iskreno zahvaljujem. Verjamem, da tudi tebi ni bilo lahko cel dan presedeti v avtu in čakati name.
Na koncu poti sem imel tudi navijače in sicer so me prišli bodriti Rudi, Zagi z ženo Bernardo in sinom.




Počitek na Gori Oljki