WHY BE NORMAL: maj 2019

…ali trail neštetih stopnic: kamnitih, lesenih, izklesanih v prst. Stopnica na stopnico, meter za metrom po trasi naprej, navzgor in navzdol. S ponovitvami.

Machico, na ciljnem prostoru

Težko je bilo. Kaj težko, zelo, zelo težko. A sem zmogel. Do cilja, kljub vsem težavam na poti.

Trasa poti MIUT 115km

Letošnje leto nisem veliko treniral. Glava nekako ni bila prava. Edini motiv za gibanje na prostem je bila prijava in uspešna kvalifikacija na tekmo MIUT. Kljub temu, da sem nekaj treningov dobro opravil, sem vedel, da forma ni dobra, a je že 26. aprila šlo zares.

Pred štartom, Porto Moniz

Stojim na štartnem prostoru, kjer se je zbralo skoraj tisoč tekačev s celega sveta. Gre za enajsto izvedbo tekme, ki tekmovalce popelje s skrajnega severozahoda otoka od Porto Moniz-a, do cilja v mestu Machico, ki leži na jugovzhodu otočka Madeire sredi Atlantika. Potrebno je premagati 115 kilometrov in 7400 višinskih metrov vzponov ter spustov.

MIUT 2019, višinski graf

Točno ob polnoči se prične avantura, ko se horda tekačev požene na pot. Že po nekaj sto metrih se trasa postavi pokonci, potrebno se je čim hitreje povzpeti na prvi plato, tam se pot s ceste odcepi v ozko potko, po kateri lahko napredujemo en za drugim. Pride do zastoja, stojim in čakam, da pridem na vrsto za spust. Stopnice. Na poti navzdol vidim, da se kolona lučk najhitrejših tekačev že vzpenja na drugi strani doline. Nič kaj vzpodbudno za začetek. Previdno se spuščam, v dolini se zastoj ponovi. Zaužijem energetski gel in pričnem z vzponom. Po stopnicah, kakopak.

Ko so stopnice še stopničke.

Na prvi kontrolni točki (KT) Fanal sem 15 minut za planiranim časom, a vse skupaj pripisujem začetnim zastojem. Bom že nadoknadil, si rečem in nadaljujem. Po slabem kilometru zmernega vzpona pridem do roba »prepada«, kjer se trasa v štirih kilometrih spusti za 800 višinskih metrov. Noro. Spet stopnice. Za nameček smo v megli, vse je mokro in vlažno, znova se moram prilagajati tempu strnjene kolone sotrpinov. Vsake toliko časa komu zdrsne, se ulovi, pade, preklinja.

Blatno sluzasti spust

Podlaga je blatna in sluzasta, sem skrajno previden, da ne padem ali še huje, da me na strmini ne vrže čez rob steze v tropski gozd. Končno dolina, teren se zravna, druga KT Chão da Ribeira. Okrepčevalnica je super založena, dopolnim zaloge tekočine, popijem še en gel.

Krenem naprej, tečem po dolini navzdol in se usmerim ostro desno. Tekmovalec, ki mi sledi nima te sreče. Na ovinku ga na mokrem kamenju spodnese, pade in vpije od bolečin. Dva tekača za mano mu takoj priskočita na pomoč, pomagata mu vstati, a zaradi bolečin ne pusti. Nato se posede in nam pravi, naj nadaljujemo, da on bo že kako. Ne vem, kako je končal. Teren se znova postavi navzgor. Ponovno stopnice. Počasi mi gredo že na živce. Le komu se je ljubilo cel dolgi vzpon graditi preklete stopnice?

Spolzko, mokro, megleno

Do tretje KT je potrebno opraviti skoraj 1400 metrov vzpona. Hudo. Začnem preudarno, to je šele začetek tekme. Tudi kolona ni več strnjena, zato lahko napredujem v svojem tempu. V želodcu me prične črvičiti, sprva še zadržujem, a kmalu sem primoran »stopiti s trase«. Očitno sem zaužil preveč sladkorjev, kar je povzročilo napenjanje, črevesne krče in prebavne motnje. Nisem v dobri koži, a vztrajam in nadaljujem. Po slabih sedmih urah sem na KT3, Estanquinhos. Dokaj izčrpan na silo pojem juho in banano. Prične me skrbeti, ker vem, da brez vnosa energije ne bo šlo dolgo.

Pot se usmeri navzdol, začuda ni stopnic, kmalu se odcepi na levado* in se zmerno spušča. Nekoliko si opomorem, pokrajina je vodnata, osvežitev z mrzlo vodo prija. V trebuhu krči in napetost. Preklinjam, a storiti ne morem nič. Po dobrih tisočih metrih spusta sem na KT4 Rosario. Sploh se ne ustavljam. Pokličem Janjo, ji pojamram, da me »navija«. Pove mi, da za planiranim časom zelo zaostajam. Nisem presenečen. Ne gre mi dobro, s časom se ne bom več pretirano ukvarjal, nadaljeval bom po najboljši moči. A moči NI! Jebi ga, hotel sem to, zdaj imam. Prvič se začnem spraševati, le zakaj hudiča mi je tega treba? Zakaj butelj stari vedno na vsaki tekmi silim na najdaljše razdalje, ko bi lahko z nasmeškom pretekel katero izmed krajših variant, ki nam jih je MIUT ponujal? Zakaj? Pa še te preklete stopnice! Spet in vedno znova!
Mukoma se vzpenjam do KT5 Encumeada. Izčrpan od »stopanja s trase«, dehidriran in lačen, a jesti in piti ne morem. Poskusim z juho in banano, več ne spravim vase. Vem, da je naslednja KT zelo daleč in da mi bo zato trda predla. Nisem se zmotil. Strm spust, pa vzpon ob vodovodni cevi, zdi se mi, da je tu milijon stopnic, ki vodijo v pekel. Spet preklinjam in premlevam znane misli, kaj delam tukaj? Končno se teren položi, sledi dolgo prečenje do sedla, kjer mi volonterka pove, da je do okrepčevalnice še pet kilometrov. A se hecaš? Pet kilometrov in 600 višinskih metrov spusta.

Na enem izmed vzponov

Energetsko iztrošen, brez motivacije se pričnem spuščati. Nekajkrat me pošteno zanese, da se komaj še ulovim, pred očmi se mi delajo črni krogi. Teren je strm in nevaren, padec bi bil lahko zelo boleč ali celo usoden. Zavem se resnosti situacije, poskušam pojesti energetsko ploščico. Ponovno se pojavijo želodčni krči. Razmišljam o odstopu. Spet pokličem Janjo, ji nakladam o krizi, ki me daje. Vzpodbuja me kot vedno, v hecu me celo spomni na Matotove besede. Šele kasneje doma mi je povedala, da jo je močno skrbelo, saj da mojega tako praznega in šibkega glasu še ni slišala. Mukotrpno sestopam, a se hkrati odločim, da predaje ni. Tudi teh stopnic je kmalu konec in na pol mrtev se privlečem na KT6 Curral das Freiras.

Za mano je dobra polovica tekme, za predvidenim časom zaostajam dobro uro in pol. Najprej obiščem WC, nato poskušam s hrano. Ne gre. Spet juha in banana. Le kako bom nadaljeval? Pred mano je še zadnji, več kot 1300 metrov dolg vzpon in zdaj že vem, da me čaka naslednji milijon stopnic. Ko se odpravim, sledi na izhodu še pregled obvezne opreme, ki jo tekmovalci moramo imeti s seboj. Pa zakaj ravno zdaj, ko sem vse z največjo muko strpal v nahrbtnik? A pravila so enaka za vse. Opravim pregled in se končno odpravim na nadaljevanje moje odisejade. Stanje s črevesjem se nekoliko umiri, a čutim, da z želodcem ni tako, kot bi moralo biti.

Pred najhujšim vzponom

Hrib se ponovno postavi pokonci in kmalu so tu – stopnice. Nimam ne volje, ne moči, da bi še preklinjal, mukotrpno dvigujem enkrat eno, drugič drugo nogo. Korak za korakom, meter za metrom. Tudi sotekmovalci niso dosti na boljšem. Poslanjajo se na palice, sedijo ob poti, vsake toliko kdo bruha ali »stopi s trase«. Tukaj padejo vsi moralni zadržki. Naj bo moški ali ženska, vsi smo na istem. Ni sramu oziroma slabe vesti ob spahovanju ali spuščanju prdcev. Vzpenjamo se v tišini kot kolona utrujenih borcev in po dobrih treh urah končno pridemo iz gozda. Odprejo se čudoviti razgledi po najvišjih vrhovih Madeire. Do KT7, Casa do Pico Ruivo, na 1741 metrih nad morjem, sem za 10.8 kilometra dolžine potreboval 3 ure in 55 minut. Čista jeba, ali je sploh možno počasneje?

Ko stopničke postanejo stooopnice

Sonce je že daleč proti zahodu, zato odhitim naprej. Od KT7 do Pico Areeiro vodi prekrasna panoramska in dobro varovana pot z nekaj tuneli. Stopnic seveda tudi tukaj ne manjka. Končno Pico Areeiro, 1810 metrov, najvišja točka traila. Še slabih 40 kilometrov do cilja.

Ko človek preseže samega sebe

Ni ravno motivacijsko. Zdaj se čisto zares nimam namena predati. Grem samo še navzdol. Največji vzponi so za mano. Na KT8 Chao da Lagoa poskušam jesti kruh. Ne gre. Juho. Ne gre. Makarone. Ne gre. Na koncu dam v usta dve kocki sira in zapustim okrepčevalnico. V trenutku me dvigne, da izpljunem še tisti mali zalogaj hrane, sicer bi bruhal. Nič, grem dalje. Počutim se kot kup nesreče, smilim se sam sebi. V glavnem hodim, kjer se teren rahlo spušča celo tečem. Hitrost napredovanja ni na zavidljivi ravni. Toda napredujem, rinem dalje, z vsakim korakom bliže cilju. Odločim se, da popijem energetski napitek. Nato pojem še gel in začuda vsega ne izbruham. Telo po dolgem času začne sodelovati z mojo trmasto glavo. Navkljub vsem težavam v nekem transu uspešno napredujem do KT9 Ribeiro Frio, KT10 Poiso in KT11 Portela. Ta del trase mi je še danes popolna neznanka, spomin me je tukaj zapustil, doživel sem popolni »black out«, amnezijo. Sem pa očitno dokaj dobro napredoval in prehitel nekaj tekmovalcev.

Od Portele se trasa spusti in kmalu v daljavi zaslišim šumenje morja. Zdaj vem, da je pred mano samo še zadnja KT pred ciljem, Larano. Sledi prečenje klifa nad morjem po poti Vereda do Larano. Globoko spodaj poslušam udarjanje valov Atlantika ob obalo. Ker je noč, lahko samo slutim lepoto pokrajine in fascinantni razgled, ki se poraja ob lepem vremenu in dnevni svetlobi. Navkljub vsemu so domačini del prečnice okrasili z žarnicami, kar je temu delu trase dalo še poseben čar. Bučanje morja kmalu potihne, trasa zavije proti cilju. A mojim težavam ni videti konca. Izprazni se mi še čelna svetilka. Zamenjam akumulatorsko baterijo in glej ga zlomka, tudi druga, doma napolnjena baterija je prazna. Deluje samo še na rezervni pogon. To pomeni, da imam še največ pol ure, potem ostanem sredi noči samo z drugo rezervno svetilko, ki sveti bolj pogojno. A gre lahko na tem trailu še kaj narobe?
Prispem do levade nad mestom, pokličem Janjo in ji javim, da že vidim luči Machica. Pove, da me že čaka v cilju. Kakšna ultra za oba, pomislim. Tečem še zadnje kilometre po levadi, kmalu pridem na asfalt, kjer mi redar naznani, da sta pred mano zadnja dva kilometra poti. Še dva kilometra. Zdita se dolga kot večnost. Spustim se čez travnik, pridem do stopnic, upam, da res zadnjih in kmalu sem v ciljnem koridorju, kjer zaslišim glasno vpitje moje neutrudne navijačice, spremljevalke in najboljše žene. Končno cilj po 27.urah in 32.minutah.
Ostanem prazen, brez nekih čustev in evforije. Uspelo mi je, lahko odkljukam še eno tekmo UTWT** serije in to je to. Adrenalin popusti, spet mi je slabo. Na poti domov uspem izprazniti vsebino želodca. Kakšno olajšanje. Pivo po tekmi? Ne, hvala.