Za konec moje letošnje sezone trail tekov sem se prijavil na
100 milj Velebita. Tistega Velebita, kjer dolge ure ne srečaš nikogar, kjer
sledi civilizacije še niso prisotne, kjer je na celi trasi eno samo pol –
naselje, Baške oštarije. Vmes pa dolgi kilometri samote, kamnita pokrajina,
gozd poln podrasti, travniki in polja, kjer se pasejo konji in krave, pa
medvedi, volkovi in modrasi, s katerimi na srečo nisem imel opravka. Velebit se
je pokazal v vsej svoji divjini in krasoti, hkrati pa je pokazal, da z njim ni
šale. Kljub vsemu mi je bilo dano, da sem uspešno končal enega izmed mojih
največjih izzivov.
Zadnji dan letošnjega avgusta točno ob desetih dopoldne, nas je 60 adrenalinskih odvisnežev startalo v Senju.
 |
| Start v senju |
 |
| Senj |
Sledilo je skoraj 30 kilometrov vzpona do Oltarov in Zavižana. Jutranja svežina po
nevihti ter rahla burja sta naredili prijetno ozračje, zato odlično napredujem.
Pulz sili v rdeče, a počutim se izvrstno.
 |
| Oltari s Šimunom |
Vem, da bom zaradi tega kasneje plačal
davek, vendar pretečem večji del vzpona do Zavižana. Sem med prvimi desetimi
tekmovalci, kar me še dodatno motivira.
 |
| Na Zavižanu |
Na Zavižanu se pot prične spuščati in kmalu skrenem na
legendarno Premužičevo pot. Nekaj krajših vzponov prehodim, ostalo tečem.
 |
| Premužićeva pot |
Do
Rossijevega zavetišča gre super, a kmalu se mi maščuje prehiter začetek. Sem
tik pred krči, zato upočasnim in rešujem nastalo situacijo.
 |
| Zavetišče Rossi |
Na grebenu preidem
na morsko stran in odpre se mi pogled na otoke. Očitno me panorama toliko
zamoti, da na krče pozabim in kmalu sem pri Planinskem domu Alan.
 |
| Razgledi na Premužićevi poti |
 |
| Alan in vreče z opremo |
 |
| Planinski dom Alan |
Oskrbim se iz
vreče ter nadaljujem pot s prelepimi panoramskimi pogledi na morje in otoke na
eni ter na divjino Velebita na drugi strani. Malo pred Skorpovcem me kriza
udari drugič. Slutim, da sem na energetskem minimumu in da se bom
ustavil, zagledam okrepčevalnico, kjer ponujajo Velebitski meni: vodo, colo in
slano pecivo. Uspem se zregenerirati in nadaljujem do Baških Oštarij.
 |
| Razgled na morsko stran |
Čelna
lučka je od Skorpovca moj stalni partner, Premužičeva steza pa tako »speglana«,
da lahko vseskozi tečem.
Baške Oštarije so eno pol naselje oziroma edino naselje na
celotni trasi, kjer lahko srečaš človeka. Okrepčevalnica z juho in testeninami,
čajem, colo. Dobro sem razpoložen, zato hitro krenem naprej. Povedo mi, da sem
na sedmem mestu.
 |
| Baške Oštarije |
Zelo vzpodbudno, a do cilja je še daleč. Na nahrbtnik namestim
zvonček, na ušesa slušalke, glasbo navijem toliko, da ne slišim zunanje
okolice. Pa naj medo bo ali pa ne. Tako opremljen krenem v njegovo kraljestvo.
Najprej kratek vzpon čez smučišče, nato spust v Ramino korito, kjer se mi
približuje lučka. Sotekmovalec pred mano se je uspel tako kvalitetno izgubiti,
da je šel v nasprotno smer. Kljub mojim besedam, da grem proti Šugarski dulibi,
mi ni verjel in je odšel nazaj. A je kmalu ugotovil svojo zmoto in se vrnil. Ko
se ponovno srečava, me pozdravi. Ko ga vprašam ali je končno našel pravo smer,
mi pove, da je itak vseskozi na pravi poti. Čudno ga pogledam in mu rečem, da
je prej šel v nasprotno smer in da se mu rekel naj obrne. Ne prizna in mi reče,
da to ni bil on. No OK, bodi tako, si mislim in ga pustim naprej. Tole Ramino
korito bo očitno še zelo zanimivo. Orientacija je težka, pot je neuhojena, gozd
je poln podrastja, markacije redke, označbe s trakci organizatorja še bolj.
Naenkrat tudi pred mano zmanjka označene poti. Kljub temu, da sem po GPS-u na
pravi poti, sem v resnici v vukojebini. In to dobesedno. Trmasto vztrajam z
navigacijo po GPS napravi, se prebijam skozi neprehodno grmičevje in se naenkrat znajdem na skalni polici, od koder se ne morem spustiti. Vrnem se nazaj in v
daljavi opazim lučko sotekmovalca Marka, s katerim se ves čas prehitevava.
Nastopi trenutek olajšanja. Označeno pot sem zgrešil samo za nekaj deset
metrov, a je bilo dovolj, da sem se uspel dobro opraskati in strgati nogavček.
Do Šugarske dulibe sledi še vzpon, pri zavetišču dolijem vodo.
Proti Stapu nadaljujeva skupaj z Markom, ki pa nekje vmes
malo popusti in me spusti naprej. Potujem po Velebitu kot osamljeni volk.
Zvonček na nahrbtniku pridno cinglja, glasba piči na polno, kljub temu se v
meni nastani nemir. Kaj, če res srečam medveda? Na srečo ga ni. Proti jutru dosežem Stap, v daljavi
vidim črno nebo ter neštete strele, ki parajo nebo.
 |
| Stap |
 |
| Stap |
Hitim proti Rujnu, koliko je to po 100 kilometrih še možno.
V jutranjem mraku zagledam Stap, zanimiv vrh ovalne oblike. A za ogledovanje
ni časa. Črni oblaki so vse bližje. Tudi bliska in grmi vse pogosteje. Pridem
na Malo Rujno, pospešim, utrujenosti naenkrat ni več. Bliska in grmi kot za
stavo, jaz sredi polja kot strelovod. Na Velikem Rujnem se ulije kot iz škafa.
V trenutku sem moker kot miš. Še približno dva kilometra. Prispem do cerkvice,
kjer zgroženo ugotovim, da okrepčevalnica ni pokrita in da se moram oskrbeti
kar pod milim nebom. Nevihta se razbesni na polno. S seboj nekako uspem vzeti
najnujnejše stvari za zadnji, najtežji del poti - Velebitski greben. Vzpon
proti Strugam je adrenalinski, še vedno sem sredi neurja, proti Marasovcu se
nevihta končno umiri. Kmalu posije tudi sonce in na Vaganskem vrhu sem skoraj že
suh. Zdi se mi malo čudno, da sem sam, da nikogar ni za mano, tudi tekmovalcev
s 50 miljske trase ne. Logično bi bilo, da bi me prvi, hitrejši že morali ujeti
in prehiteti.
 |
| Vaganski vrh |
Pričnem sestopati proti Ivinim Vodicam, kjer mi ena izmed
volonterk pove, da so za mano traso zaprli, skrajšali ter preusmerili v kanjon
Paklenice proti cilju. Postane mi jasno, zakaj me nihče ne prehiteva. Jaz sem
torej tisti zadnji srečnež, ki mu je dano opraviti s celotno traso. Do Vlaškega
gradu je slabe pol ure, nato še vzpon na Sveto brdo in spust nazaj po isti poti
ter nadaljevanje do Kneževićev. Že na Svetem Brdu ponovno v daljavi slišim
grmenje, ki se kaj kmalu ponovno sprevrže v novo nevihto.
 |
| Sveto Brdo |
Opere me še enkrat, v
trenutku sem spet popolnoma moker, okoli mene ropota kot noro. Ponovno sem na
adrenalinu in tečem po mokrih skalah koliko me nesejo noge. Tik pred Kneževići
dež preneha. Zadnja postaja, kjer zabeležijo moj prihod. Popijem malo
cole, vreče s pripravljeno opremo sploh ne odpiram. Do kanjona Velike Paklenice
se pot spušča, vzpenja, spušča in spet vzpenja. Pa spet vzpenja in končno
spušča. Pri Domu v Paklenici sem okrog 19.00h.
 |
| Planinski dom Paklenica |
Za mano je 33 ur Velebita.Ostane mi še slabih deset kilometrov lepe, nadelane kamnite poti, ki
pa je zaradi mokrote tudi spolzka. Pričnem z rahlim tekom, nato vedno bolj
pospešujem. Nekaj kilometrov pred ciljem dohitim in prehitim petega tekmovalca,
a mu obljubim, da ga pred ciljem počakam in spustim naprej. Kljub vsej
utrujenosti in naporom mi pamet deluje še toliko, da v smislu »fair playa«
sotekmovalca, ki je bil na trasi vseskozi pred mano ne morem prehiteti v
ciljnem sprintu.
Zadnji kilometer. Vzamem telefon in pokličem Janjo. Povem
ji, da bom vsak trenutek v cilju. Pride mi naproti. Objem, cmok v grlu,
solzice. Oba. Koliko je pretrpela, ko se ji nisem mogel sproti javljati zaradi
naliva ali zaradi nedosegljivosti GSM signala.
Vmes me dohiti Nenad, me prehiti, a se ustavi in me čaka.
Peto ali šesto mesto? Vseeno mi je. Konec je muk in trpljenja oziroma neznanskih
užitkov trail teka. Kakor za koga.
 |
| V objemu moje drage |
 |
| Čestitke v cilju |
 |
| Jure Oblak in jaz z odsotnim pogledom |
Kaj naj napišem za konec?
Odkljukal sem še eno sto miljsko trail tekmo.
Velebit, mitska planina, divja in hkrati privlačna. Še dan prej se je
pokazal v prijazni obliki, a to je bila samo past. Z vso silo je udaril v soboto
in namenil milost samo šestim tekmovalcem, ki nam je uspelo v celoti opraviti s
traso. Ostali so bili zaradi prenevarnih vremenskih razmer preusmerjeni na
skrajšano pot.
Čestitke vsem, ki ste borbali in zborbali do cilja.
Pa še misel direktorja dirke Šimuna Cimermana: If you think you're a trail runner - try Velebit!
Dolžina: 160km, višinska razlika 7050m+/-
Čas: 34ur 16minut, absolutno šesto mesto, na startu 60 tekmovalcev, odstop 16
Rezultati: https://www.utrka.com/utrke/velebit/2018/rezultati/
