Največji Koroški hribovski izziv

Letos je čudno poletje. Vreme ljubiteljem aktivnosti v naravi ne gre na roko. A vendar, vremenska napoved za pretekli vikend je bila ugodna. Sklenem, da grem na K24. Na 18. ponovitev.

Zakaj? Kaj me vleče, da vedno znova "krožim" po Koroških vršacih? Stati na vrhu Pece sredi noči in opazovati številne lučke v dolini. Mir, tišina, lepote sončnega vzhoda in zahoda, opazovanje gamsov in srn na jutranji paši. Spokojnost narave v prebujajočem se dnevu. Veliko je stvari, težko opišem.

Ob 23.30h v Črni srečam fanta, ki prav tako gresta novi avanturi naproti. Od Zvoneta izvem, da je na poti tudi Nino iz Maribora.

Ob polnoči startam v smeri na Peco. Po 2h 20 min stojim na Kordeževi glavi.
Ura na sliki kaže:
- povprečno hitrost (km/h), zgoraj levo
- čas dneva, zgoraj desno
- nadmorsko višino, spodaj levo
- porabljene kalorije, spodaj desno




Kordeževa glava

Ne ustavljam se veliko, nadaljujem proti Kumru.

 

Kumer

Na Zadnjem travniku mimo številnih krav s telički prečim pašnik. Budno me spremlja poglavar bik. Sem v pripravljenosti. Šprint je mogoč vsak trenutek. K sreči ni potreben. Mrzli dol, vzpon na Govco, kjer opazujem mamo srno, ki doji bambija. Takega prizora še nisem videl. Olševa, vrh. Sočni vzhod. Nov dan.

 

Govca, sončni vzhod

 

Govca - vrh

Spust na Zgornje Sleme.

 

Zg. Sleme

Naprej proti Grohotu. Srečam Nina. Čakata ga še Olševa ter Peca. V Črni zaključi po 19. urah. Za prvič odlično.

 

Grohot

Kratko okrepčilo in že se po plezalni poti vzpenjam proti vrhu Raduhe.

Kažipot na vrhu



Raduha - vrh

Kava na Loki mi dobro dene, za menoj so že trije vzponi.

 

Loka

Naprej čez Smrekovško pogorje. Srečam fanta, ki sta na poti v obratnem krogu kakor jaz. Utrujena, a vztrajata. Kasneje izvem, da se je enemu izšlo, drugemu žal ne. Na skoraj dvajset kilometrov dolgem grebenu zna biti zelo vroče in soparno. Piha in je prav prijetno. Po treh urah sem na Smrekovcu. Nov oskrbnik me preseneti in časti z energetskim napitkom. Vzdušje v koči domače in prijetno. Tega v prejšnjih letih nisem bil vajen.
Še spust na Kramarico.

 

Kramarica

Naprej proti Slemenu, kjer prvič začutim vročino sobotnega dne. Borovničev zavitek in kola ter pot pod noge. Pričnem razmišljati o končnem času. Pod 20 ur bo.

 

Dom na Slemenu

Pri Križanovi kapeli se še zadnjič okrepčam in pričnem z vzponom na Uršljo. Čez travnik je zelo vroče, a kmalu sem v gozdu, kjer mi sonce ne more do živega. Uršlja gora. Super. Ustavim se za minutko, da opravim nekaj slikic.

 

Cerkev na Uršlji gori

Dom na Uršlji gori

Na zgornjem, strmejšem delu proti Naravskim ledinam sestopam previdno, nato tečem. še vedno mi gre zelo dobro. Vročina je vedno hujša. Naravske. Spijem nekaj vode, naredim fotko, oskrbnik me "oceni", da sem še v dobrem stanju.

Naravske ledine

Navzdol, po dolgem času pod 1000 višinskih metrov. Vroče je čedalje bolj. Jazbinski jarek, Jazbina, Žerjav. Samo še 2800 metrov.

 

 

Črna na Koroškem, spomenik

Spomenik v Črni. Igra številk. 18. krog v času,........Težko bi se izšlo bolje.

 

Skupni čas, tempo (min/km), dolžina (km)

SüdTirol Ultra SkyRace Extremberglauf Bolzano (Bozen)

SüdTirol Ultra SkyRace Extremberglauf Bolzano (Bozen), Italija 

Datum: 04. 05. 06. julij 2014

 

Za letošnjo tekmo sezone sem si izbral ekstremni gorski maraton v Bolzanu. Sam sem se sicer »spogledoval« z http://www.woerthersee-trail.com/index.php?id=182, a ko mi je Matej posredoval e-pošto spletne strani SkyRace-a, sem se odločil za ta projekt.

 

Po uspešno končanih 100 miljah Istre aprila in 24urah Sv. Primoža nad Kamnikom v maju, je bila tekma v Bolzanu nadaljevanje mojih aktivnosti priganjanja telesa do skrajnih meja. Nekoč sem rekel: » Only sky is the limit!« Danes vem, da je SüdTirol Ultra SkyRace skoraj limit. Tisti limit, ko sta glava in telo tako izčrpana, da možgani niso sposobni več treznega razmišljanja, telo pa se ni sposobno premakniti niti centimetra več. V Italiji sem bil tokrat izredno blizu tega limita.

 

Tako sva se v četrtek z Janjo odpravila v Bolzano ter se nastanila v apartmaju v neposredni bližini starta.
 
 

Mesto z nekaj več kot 100 000 prebivalci nama je hitro postalo domače, opravila sva ogledni sprehod in se oskrbela v bližnji trgovini. Matej, ki je s Tanjo prispel v večernih urah, mi je poslal sporočilo, da se dobimo zjutraj na kavi, nato pa greva skupaj opraviti prijavne formalnosti.
 

Same prijave brez posebnosti, dobili smo vse potrebne informacije o tekmovanju.

 

Zvečer testeninka, po njej »briefing«, na katerem so nam dali še zadnja navodila o poteku in pogojih na dirki. Srečamo tudi Braneta in Dejana, na kratko podebatiramo in si zaželimo veliko sreče na tekmi.

Slovenska ekipa
 

Do pričetka starta ob 22. uri, se z Matejem vrnemo v najin apartma.

Preučevanje karte pred startom

Zunaj že prej nekajkrat močno ulije, tolažim se z »najugodnejšo« vremensko napovedjo, ki sem jo našel na spletu. Vremenoslovci so spet sfalili na celi črti! Bolj se bliža čas starta, bolj pada, grmi in

bliska. Si ne zaslužimo vsaj nekaj milosti?

 

 

Na startnem prostoru se poslovim od Janje. Se vidiva jutri zvečer, če bo vse po sreči in planih, okrog 20.ure. Malo morgen!

 

 Pregledajo nam nahrbtnike z obvezno opremo. Ko stojim med približno 250 tekmovalci, ki bomo nastopili na obeh dolžinah, mi je takoj jasno, da imajo nekateri bistveno manjše in lažje nahrbtnike kakor jaz, kar pomeni, da tudi vse obvezne opreme nimajo. Veze in poznanstva?!

Tri, dva, ena, ruun...

Stojim med sotekmovalci, čudno zvijanje v želodcu, adrenalin narašča. Odštevanje in pok startne pištole. Vklopim štoparico. Matej se izstreli takoj po startu in že ga ne vidim več. Nič več ne slišim, »padem not« in pričnem s tekom po mokrih ulicah do prvega vzpona…hudega vzpona. Prehitevajo me po levi, desni, sredini, »ata z vozičkom«, »mama z berglo«, skratka vsi, ki se lahko premikajo. »Pa kaj je to z mano danes?«, se vprašam. Kljubujem v svojem tempu, prehitevanje počasi pojenja in kmalu ostanem sam v svojem ritmu. Bliska, lije, poneha in spet ponovno. Moker sem od zunaj navznoter in od znotraj navzven. Na srečo zrak ostaja topel in tudi vetra ni. Ostaja pa klanec, ki ne popušča. Od starta na 265m se je potrebno povzpeti na Rittner Horn na 2260m, torej v 19km poti 2036m vzpona. Za začetek. Po dobrih treh urah ves moker končno dosežem prvo kontrolno točko (KT), se malo okrepčam in odpravim naprej. Zamujam za svojo časovnico.

Lije, nebo občasno razsvetli blisk, sliši se grmenje. Ni ravno prijetno, a pogoji so enaki za vse. Tečem čez mokre pašnike preko neštetih luž in potočkov, ki so nastali v nalivu in pazim, da ne »zagazim« kakšnega blata. Teren se začne dvigovati proti Sarner Scharte na 2460 metrih po mokrih in spolzkih skalah. Še posebej težko je navzdol, moram biti pozoren res na vsakem koraku. Na Totenkirchlu, kjer je za mano 30 kilometrov, se pot odcepi za tiste, ki so na krajši varianti, sam nadaljujem naprej proti Stöfflhütte. Previdno in počasi, kljub temu, da je spolzko, pričnem s tekom, pot se zlagoma spušča.

Prične se daniti in ko že mislim, kako bom zdaj končno ujel pravi ritem teka in hoje, se pred mano pojavi podrt, skalnat teren, preko katerega se je potrebno prebiti.  Zdi se mi, da je nekdo zanalašč postavil predme vse tiste skale in kamne. Pazim na vsak korak, na mokrih skalah ni nobenega trenja, pojavijo se tudi prva snežišča, ki nekoliko olajšajo napredovanje. Preklinjam in se sprašujem, zakaj mi je tega treba? Na 40. kilometru se odločim, da zaradi nepoznavanja terena ne tekmujem več s časom.  

Janjin "press center" v Bolzanu

Javim Janji, da bom verjetno na cilju šele nekje okoli polnoči. Malo morgen!

Osredotočen na pot nadaljujem, kolikor pač lahko človek v visokogorju varno napreduje. Na KT Latzfonser Kreuz, 2311m visoko, dokaj zdelan pojem juho, nekaj malega popijem. Prenehalo je deževati, jutro je megleno in vlažno, nič kaj prijeten začetek dneva. Treba je naprej, sledi 11km poti proti Flaggerschartenhütte, ki leži na 2481m.

Sedaj vem, da to ni navaden trail, ampak tekma vseh tekem, ki sem jih kdajkoli opravil. Teren je izjemno zahteven, hitrejše napredovanje pa ovirajo še mokre skale, sneg in podrto kamenje, skratka alpsko-visokogorski svet, ki ne dovoljuje nobene napake, sicer lahko hitro pride do zdrsa ali padca z usodnimi posledicami. Začne se »borba za preživetje«. Dobesedno. Treba je previdno in po pameti.

Od Flaggerschartenhütte se pot vzpne na nekaj čez 2500m, kjer me pričaka strmo snežišče, po katerem je treba navzdol. To je tudi edini del poti, kjer so napeli vrvi za spust. Odločim se za direkten spust, obstaja še varianta »malo okoli«, ki je daljša in manj adrenalinska. Srečno »pristanem« na kamenju spodaj, oddahnem si, za mano je še en tehnično težak del poti.

Sčasoma postane pot znosnejša, teren se spušča, izza oblakov za kratek čas celo posije sonce. Moje razpoloženje pa še vedno ni tisto pravo. Noč, mokrota in visokogorski teren so očitno pustili posledice. Trudim se z energetskim vnosom, ne uspeva mi. Nekajkrat mi postane slabo in samo čakam, kdaj bom »vrgel ven«. Vztrajam s počasno hojo in čez čas si za silo opomorem. Zazvoni telefon. Matej me sprašuje, kje sem. Pravi, da gre proti Penser Joch-u, da je iz sebe iztisnil vse in da je tako izčrpan, da bo odnehal. Povem mu, da sem malo za njim.

Penser Joch, 2211m, KT. Do sem sem potreboval 13h45min, računal sem pod 12 ur. Napaka! Lahko je pametovati za računalnikom in virtualno teči, zunaj, na terenu pa je stvar drugačna. In ura je tista, ki vedno kaže resnico.

Janji javim, da bom na cilju okoli dveh zjutraj. Malo morgen!

Srečava se z Matejem. Pove, da se je dokončno odločil, da odstopi. Poskušam ga prepričati, da bi skupaj nadaljevala naprej, da pač »zborbava« do konca, pa čeprav v tempu za »stare ate«, a ostane neomajan. Povsem ga razumem. Kmalu pride na KT še Brane, ki prav tako tarna nad tehnično zahtevnostjo terena. Odloči se za masažo mišic.

Posvetim se vnosu hrane in pijače, preobujem nogavice, mažem noge, zraven jem, polnim baterijo ure,….skušam opraviti čim več stvari v čim krajšem času. Pokličem Janjo in ji »potožim« kako je težko. Kako dobro je slišati njene vzpodbudne besede, vedno znova mi daje še dodatno energijo za nadaljevanje. »Halo, mi se ne damo«, nataknem si slušalke, vklopim glasbo in gremo Jani.

Vzpon na Gerölljoch, visok nekaj čez 2500m poteka gladko, potrebno je prečiti vedno daljša in širša snežišča. Nekatera imajo lahek iztek v primeru zdrsa, nekatera se končajo nekje daleč spodaj. Dohitim Italijanskega tekmovalca, ki je v krizi. Spusti me naprej na snežišče. Ozrem se nazaj, kje je, ne sledi mi, nato ga le opazim na spodnjem koncu snežnega jezika. Očitno je zdrsnil, a stoji na nogah in se naslanja na palice, dobro jo je odnesel. Nadaljujem in kmalu sem na sedlu.

Sedaj pa navzdol. In to navzdol dobrih 1000 višinskih metrov. Ena sama podrtija, skala se kruši, snežišča, vse brez varovanja. Na meji padca ali zdrsa. Zelo nevarno in izpostavljeno, klasičnih varoval v obliki jeklenic in klinov v tem delu Sarentinskih Alp NI. Potrebno se je osredotočiti na lastno varnost. Srečno se spustim na travnato pobočje pod steno in končno pridem na visokogorsko potko, kjer se med neštetimi slapovi, cvetočimi rododendroni in radovednimi svizci spustim do KT Oberberg. Od dolgega spusta so noge postale »lesene«, pot sedaj obrne navzgor.

Pričnem s predzadnjim večjim vzponom na Alpler Nieder. Prej 1000 višinskih metrov navzdol, zdaj spet toliko navzgor. Za mano je okrog 70 kilometrov poti in vse, kar si želim je, da opravim s tem visokogorjem še pred temo.

Na KT Ebenbergalm, 1780m poskušam pojesti juho. Ne gre. Vem, da me bo zaradi tega slej ko prej »navilo«, a se tolažim, da bom kasneje že kaj pojedel med potjo. Pot navzgor se do 2100m vije po visokogorski cesti do pastirskega stana, premikam se po polžje, daleč spodaj vidim, da se mi nekdo približuje. Tik pod 2624m visokim prelazom me dohiti in prehiti. Kmalu sem na vrhu tudi sam, utrujen in zdelan, s težavo razmišljam. Pot se nadaljuje po izpostavljenem grebenu, zato na silo pojem energetski gel in zalijem s tekočino.

Kmalu začutim izboljšanje počutja, ujamem tekmovalca, ki me je prej prehitel. Spoznava se, domačin, po imenu Egon zelo dobro napreduje navzgor, spusti in tekaški deli pa mu ne gredo najbolje. Skupno se spuščava proti Hirtzerhütte, kakšnih 10 minut pred kočo doživim novo »sesutje«. Komaj se privlečem do KT, pred mano je še zadnji večji vzpon. Vzamem si čas, poskušam se čim bolj okrepčati. Za ta vzpon bom moral trdo garati, siliti telo do skrajnosti!

Janji pošljem SMS, napišem, da bom na cilju od treh do štirih zjutraj. Malo morgen!

Krenem po lepo nadelani, gruščnati poti, vsak korak navzgor je mukotrpen. Za nameček pripeka še zahajajoče sonce, kot bi se hotelo odkupiti za turoben dan. Egon si je med tem vzel malce daljši postanek in zagotovil, da se še vidiva. Kmalu me je dohitel, prehitel, se povzpel na sedlo in že ga ni bilo več. Ko sem tudi sam končno le prišel na vrh najvišje točke tekme, 2694m, je on na drugi strani že sestopil iz stene na melišče. Skrajno previdno pričnem s sestopom tudi sam. Počutje se mi je izboljšalo. Sedaj vodi pot v glavnem navzdol, kar mi je pisano na kožo. Kmalu ujamem in prehitim še enega tekmovalca, pospešim korak, vidim, da tudi Egon ni veliko oddaljen. Ko se prične temniti, ga dohitim in skupno nadaljujeva do Meraner Hütte. Do cilja imava le še slabih 20 kilometrov, teren postaja lažji, pričneva s tekom. Ujameva in prehitiva še dva tekmovalca, ki za kratek čas poskušata držati stik z nama, nato precej zaostaneta. Tudi Egona kmalu doleti kriza, zato se odločiva, da zadnji del poti čim hitreje prehodiva. Metri se vlečejo kot jara kača, o kilometrih do cilja niti razmišljati ne upam. Pomislim na Janjo, koliko sms-ov z različnimi prihodi v cilj sem ji že poslal!!!

Pripešačiva do KT Möltner Kaser, kjer naju samo popišejo in že nadaljujeva naprej. Do Jenesien-a, ki je predzadnja KT, prideva v jutranjem svitu. Kljub izredni počasnosti pa sva očitno že prej prigarala dovolj prednosti, da naju nihče več ne prehiti.

Janji pošljem SMS, tokrat res zadnji. Ni odgovora. Pokličem jo in zbudim. Tudi ona že drugo noč spremlja mojo pot in nima mirnega spanca. »Okoli šestih bo«, ji rečem. Guten morgen! Tokrat sem končno »zadel«časovnico, ki se mi je »izmuznila« za celih 10 ur.

Od Jenesien-a do cilja ostane samo še 5 kilometrov poti, spust za 874 višincev. Ni kaj. Pa dajmo še ta zadnji spust. Egon s težavo sledi. Prideva do oznake 120 km. Zadnji kilometer. Zdaj pa tek! Egon teče s težavo, meni gre nekoliko bolje. Tistih zadnjih 20 kilometrov, ko ni več zmogel teči, sem se sam malo »prišparal«. Še 500 metrov. Slišim Janjino vpitje in navijanje. Hej stari, zdaj bi lahko odšprintal. Nič več ne boli, adrenalin šprica na polno. Pogledam nazaj. Upočasnim, da se mi približa tudi Egon.

Po 121 kilometrih poti, premaganih 7069m vzponov in spustov ter nekaj manj kot 32 ur neprekinjene aktivnosti, sem končno v cilju. Janja mi skoči okoli vratu, skoraj me poruši. Zelo je vesela, pove, da so številni odstopili in da jih je na poti še veliko za mano. Ponosna je name. Tudi jaz nanjo. Imeti takšno moralno podporo, pa čeprav tokrat le na daljavo, je neprecenljivo. Hvala Janček.

Egon je v cilju tik za mano. Stisk rok, skupna fotka in že greva vsak svoji postelji naproti.

Če strnem misli, gre za enega izmed mojih najtežjih ultra maratonov. Moral sem vnovčiti vso znanje in izkušnje, ki so se z leti nabrale na moji tekaški poti, da mi je uspelo do cilja.

Mnogim se žal ni izšlo. Izmed 104. tekmovalcev na startu, nas je uspešno prišlo do cilja zgolj 56, torej le nekaj več kot 52% vseh nastopajočih. Vsak, ki je prišel do cilja – je zmagovalec. Besede »ultra«, »sky« in »extrem« imajo v Sarentinskih Alpah še kako globok pomen.

Čestitke tudi Branetu in Dejanu za dosego zastavljenega cilja in Mateju za opravljeno polovičko. Včasih je potrebno pravi čas odnehati, Matej je že vedel, kdaj in zakaj.