Ekstremni gorsko tekaški ultramaraton po Koroški planinski
poti
Konec lanskega leta, po uspešno opravljenem projektu
Grintovci extrem, sem začutil nekakšno praznino v sebi, v smislu - kako naprej.
Tako se mi je na enem izmed tekov v glavi porodila ideja, da bi se letos podal
na Koroško planinsko pot (KPP) v celoti.
Od ideje do realizacije je minilo skoraj leto dni, saj sem
zaradi poškodbe prvi del letošnje sezone počival. Šele konec junija, ko sem
spremljal Mateja na Tri vrhove, sem opravil prvi malo resnejši daljši tek, za
dvig samozavesti pa sem že čez dober mesec opravil treking čez Kozjak in
Pohorje. Vedel sem, da je KPP bistveno težja zadeva, zato sem temu primerno
tudi zastavil kilometre dolžinskih in metre višinskih priprav. Kmalu je padla
tudi odločitev – da grem. K projektu sem povabil Mateja in Petra. Matej je
smatral, da je zadeva prehud zalogaj zanj, medtem ko je Peter sprejel izziv.
Tudi midva s Petrom sva se že od vsega začetka zavedala, da
bo za dosego cilja potrebno veliko sreče, volje in vzdržljivosti. Spraševala
sva se, ali se bo izšlo po željah? Na tako dolgi in zahtevni poti namreč nikoli
ne moremo vsega predvideti in to se je pokazalo tudi tokrat.
Začelo se je v četrtek, 04.10. ob 20.00 uri na Ravnah.
 |
| Jani, Janja, Anej, Irena, Peter na startu |
Pot
Na Šteharnikov vrh je bila zgolj ogrevanje, sledil je spust na Sv. Križ in
Dravograd. Vzpon proti Ojstrici in Košenjaku je bil uživaški, noč prijetno
topla in rahlo vetrovna.
 |
| Šteharnikov vrh, 1018m |
Do vrha Košenjaka ni bilo nobenih težav, tudi
časovnica je bila dobro zastavljena. A kmalu se je začel nabirati časovni
zaostanek, saj vodi pot od Košenjaka do Sv. Urbana skozi visoko borovničevje,
ki zelo ovira pogled na tla in posledično nisva mogla teči.
 |
| Vrh Košenjaka, 1521m |
Tako je bilo
napredovanje počasnejše od planiranega, pričel se je nabirati zaostanek. Na
Pernicah sem tako že vedel, da bo napredovanje bistveno počasnejše kot je bilo
predvideno. V Bistriškem jarku je bilo nastavljeno okrepčilo, nato je sledil
vzpon na Sv. Jernej in naprej do Bricnika.
 |
| Bricnik, 1017m |
Od Bricnika sva se odpravila do prelaza Radelj, kjer naju je
pričakala Janja s svojo kuhinjo dobrot. Tukaj sva imela zaostanka že dobre pol
ure, potrebno se je bilo še podpreti in preobleči, kar je zneslo še nekaj
dodatnih minut.
 |
| Zajtrk na prelazu Radelj |
Proti Kapunarju sva krenila že s skoraj enourno zamudo glede na
predviden čas. Kljub vsemu naju dobra volja ni minila, naredilo se je jutro,
prva noč je bila za nama. Grebenska pot po meji z Avstrijo je zanimiva, dodaten
čar ji dajo še jesenske barve, najde se kakšen jurček in kmalu je pred nama
spust na Remšnik.
Dejstvo, da sva ponoči napredovala počasneje, je bilo
očitno. Ura namreč nikoli ne laže. S tem se je bilo treba sprijazniti, a kjub
temu se je v meni začela pojavljati negotovost. Projekt sem časovno načrtoval
tako, da bi se ob srečnem koncu končal tretjo noč nekje okrog 24. ure. Zaostanek, ki ga ni bilo več mogoče
nadomestiti, pa je pomenil, da bo tretja noč veliko daljša, kot je bilo
načrtovano. Proti Sršenovemu vrhu vodi
lepa pot, a tudi mimo kmetij, kar zna biti
nekoliko neprijetno zaradi psov čuvajev, ki so dali jasno vedeti, da je
to njihov teritorij. Številni pašniki so bili posuti z orjaškimi dežnikaricami,
kar me je kot strastnega gobarja zelo pritegnilo. Sršenov vrh – 1ura 45 minut
zaostanka. Bog pomagaj.
 |
| Sršenov vrh, 965m |
Petru predlagam, da se okrepčava kar med hojo in se čim
prej spustiva v Ožbalt. Poplakneva s tistim, ki nam da krila in res, deluje.
Točno opoldan sva v Ožbaltu, kjer naju pričaka najina oskrbovalna ekipa, tokrat
s Petrovo Ireno na čelu, ki prevzame »strežbo«. Vsega je na pretek in ker se obred
preoblačenja, prehranjevanja in pitja dogaja sredi vasice, naju spremljajo
čudni pogledi domačinov. Tega smo na takšnih projektih sicer vajeni.
Od Ožbalta na Rdeči breg je potrebno prečiti Dravo, zato greva
preko elektrarne in nadaljujeva po
dolgem Kapusovem jarku do Glančnika.
 |
| Glančnik, Rdeči breg |
Žiga
ne najdeva, zato se ne ustavljava več, ker se zavedava, da je vsaka izgubljena
minuta dragocena. Spust do gostilne Uran v Lehnu poteka brez posebnosti,
dogovorjena podporna ekipa je na mestu in že nadaljujeva proti Ribnici.
V Ribnici je bilo potrebno zagotoviti dovolj energentov za
vzpon na Ribniško kočo in naprej čez Kope do koče Planinc.
 |
| Skupinska v Ribnici |
Otovorjena pričneva
vzpon čez smučišče do koče Pesnik in naprej do Ribniške. V kočo ne grem, ker
imam do neprijazne oskrbnice zamero in kolikor slišim, nisem edini. Narediva
dokazni posnetek in se odpraviva proti Črnemu vrhu. Natančno ob 19.00 sva tam.
 |
| Črni vrh, 1543m |
Potrebno se je pripraviti za drugo noč. Svetilko na glavo, nekaj oblačil, ker
piha in, gremo. Korak postaja nekoliko negotov, nenazadnje je za nama že 23 ur, oči kažejo znake utrujenosti.
Za nameček je na vrhu še oblak megle, ki naredi podlago mokro in slabše vidno.
Na Pungartu in Partizanki se sploh ne ustavljava več, ker vem, da bi s tem samo
še dodatno izgubljala čas. Prične se mukotrpen spust proti koči Planinc, ki je
moja »domača« koča. Tukaj naju pričakuje najina podporna ekipa in Vuzeniški
župan g. Golob, ki mi je obljubil, da naju pride pozdravit.
 |
| Z županom pred kočo Planinc |
Sledi razvajanje vseh vrst, tuširanje, preoblačenje,
hranjenje, masiranje in vse kar spada zraven, a takšna oskrba terja tudi sicer še
več časa, ki pa nama ga že tako kronično primanjkuje. A podporna ekipa z Janjo,
sinom Anejem in Ireno je tudi tokrat
opravila izvrstno.
Kmalu se odpraviva naprej, zamujava pa že štiri ure, kar
pomeni, da bo tretja noč, v kolikor bo do nje prišlo, trajala do jutra. Tudi
korak ne steče tako, kot si želim. Do Berneškega sedla hodiva uro in pet minut.
Katastrofa. Odločim se in Petru predlagam, da v kolikor ne bova uspela dvigniti
tempa, odnehava. Peter sprejme moje besede in predlaga, da poskušava do Kremžarce
in naprej do Slovenj Gradca.
Po teh besedah sva sicer dvignila tempo in se s Kremžarce
spustila v Slovenj Gradec v 40 minutah. Janja in Anej sta naju čakala v avtu,
odprla prtljažnik, da si postreževa. Takrat se je oglasil tudi Peter in izrazil
mnenje, da bi sicer bilo smiselno nadaljevati, vendar bi se v takšnem tempu
projekt zavlekel predolgo v tretjo noč ali celo do jutra, kar pa nikakor nisva
bila sposobna zdržati. Sprejela sva težko in pogumno odločitev, da z ultra
maratonom prekineva. Nenazadnje sva do Slovenj Gradca naredila 120 kilometrov, porabila 28 ur in 5
minut časa ter opravila 6200m vzponov in spustov.
S cmokom v grlu se je bilo treba sprijazniti, da gremo
domov. Konec torej. Začutil sem nekakšno praznino v sebi. A tako to je. Na
takšnih ultra maratonih se lahko zgodi karkoli. Nikoli se ne da vsega
predvideti vnaprej.
Sprejemam igro takšno kot je. S pravilnim pristopom ter
določeno mero samokritike sem bogatejši za novo izkušnjo, ki mi bo dala vpogled
v načrtovanje naslednjega projekta.
Imenoval se bo: Ekstremni gorsko tekaški ultramaraton po
Koroški planinski poti
Kot vedno, se tudi tokrat zahvaljujem posameznikom, ki so
pripomogli, da se je končalo tako, kot se je:
-
Najprej tekaškemu sotrpinu Petru Macuhu za
soudeležbo in sodelovanje, da si me prenašal vseh 28 ur in potrpežljivo
poslušal nenehno priganjanje. Osvojil si tudi hitri tečaj gobarjenja in to
včeraj na regeneracijskem sprehodu dokazal v praksi.
-
Podporni ekipi z Janjo in Anejem, kakor
tudi Petrovi Ireni. Verjemite, takšen support ni dano imeti vsakemu. No, midva
s Perotom imava to srečo.
-
Stanetu – Maraton100, ki je čakal v
pripravljenosti, da prevzame posel podpore izpod Uršlje gore do Mežice. Žal je
tokrat ostal brez dela, a iskreno upam, da bo prihodnjič drugače.
-
Županu Občine Vuzenica g. Franju Golobu in njegovi
ženi, ki naju je pričakal, bil pripravljen organizirati pogostitev na koči
Planinc in nama zaželel uspešno nadaljevanje.
-
PD Vuzenica, še posebej oskrbnikoma koče
Planinc, ge. Filipi Ivici in njenemu možu, ki sta v ta namen posebej odprla
kočo že v petek ter vsem, ki so bili
prisotni ob najinem prihodu
-
Članom TF, ki ste namenili vzpodbudne besede in
držali pesti za najino uspešno nadaljevanje
-
Vsem in vsakemu, ki mu takšen projekt nekaj
pomeni.
