Včeraj ponoči ob 0.00h sva s Stanetom (on tretjič letos) startala v Črni. Najprej sva krenila proti Uršlji in tako naprej čez vseh dvanajst višjih, oziroma nižjih vrhov, do Pece, kot zadnjemu izmed njih, za poslastico.
 |
| Muke ježeve, ko tempira Stane |
Začela sva v jasni noči, obsijani z luno, ki nama je tudi s svojo svetlobo veliko pomagala. Napredovala sva zelo hitro, skoraj brez postankov, tako da sva zastavljeni cilj-priti v osebnem rekordnem času, dosegla. Še več, krepko sva izboljšala planirani čas.
Seveda brez dobre pomoči na poti to ne gre. Na poti sta nama pomagali najini ženi, Stanetova Jožica in moja Janja. Zato se jima v imenu obeh zahvaljujem. Čakali sta naju na dogovorjrnih mestih, da sva se lahko oskrbela s potrebno hrano in pijačo. Tu bi Stane lahko še kaj dodal. Namreč, ko sem jaz brskal za stvarmi, katere naj bi zaužil, je on že čakal pripravljen za odhod naprej. Kako uspe tako hitro zmetati vse vase, ve samo on!
 |
| Oskrba pri Kumru |
Jutranja rosa nama ni uspela zmočiti nogavic, čez dan ne prevroče sonce, neokrnjena narava, lepi razgledi, več si nisva mogla želeti. Bilo je res enkratno doživetje.
Na koncu naj se zahvalim še prijatelju Stanetu za odlično načrtovanje, tempiranje časa ter za dobro družbo.
 |
| Črna, vse hudo je pozabljeno |
 |
| Osebni rekord je padel |
